- zašepetán -a -o: zašepetana beseda
Zadetki iskanja
- 1. s sunkom, potiskom narediti, da kaj ploščatega, tankega pride za kaj ploščatega: zatakniti fotografijo za okvir slike; zatakniti listek, pismo za vrata; zatakniti si pero za klobuk za trak na klobuku
// zatakniti pištolo za pas; zatakniti si svinčnik za uho
// s sunkom, potiskom narediti, da kaj ozkega, podolgovatega pride z enim delom v kaj ozkega, tesnega: nagelj mu je zataknila v gumbnico; zatakniti vesla v vilice - 2. s sunkom, potiskom narediti, da kaj s svojim navadno koničastim, ožjim delom pride v kaj in tam ostane: zatakniti zastavice v sneg; k vsaki sadiki je zataknil kol
- zatakníti se in zatákniti se
- 1. z navadno ostrim, koničastim delom zadeti ob kaj in se ustaviti: ribi se je trnek zataknil v ustih / koščica se mu je zataknila v grlu
- 2. pri premikanju, gibanju z enim delom zadeti ob kaj in se ustaviti: hlod se je zataknil za korenino; film v fotografskem aparatu se je zataknil / pri odklepanju se je ključ zataknil
- 3. ekspr. navadno za krajši čas prenehati nemoteno potekati: preskrba s kruhom se je pred prazniki zataknila; igra se tu lahko zatakne; brezoseb. pri gradnji se je zataknilo / kadar se mu kaj zatakne, je slabe volje; brezoseb.: pri denarju se je zataknilo; zataknilo se mu je pri izpitih ni jih dobro, v redu opravil
- 4. brezoseb., s smiselnim osebkom v dajalniku pri govorjenju nehote, nenamerno narediti premor, prekinitev: govorniku se je sredi govora zataknilo; pri branju, deklamiranju se mu je zataknilo
● ekspr. beseda se mu je zataknila ni je mogel izreči; nar. kam se je zataknil ta otrok kam je šel, kje je; ekspr. verz se mu včasih zatakne je slovnično, stilno slabo izoblikovan
- zatáknjen -a -o: v lase zataknjen cvet; za kljuko zataknjen časopis
● star. trdno zataknjeno okno zaprto
- 1. narediti znamenje, znamenja, da se kaj opazi, prepozna: zaznamovati dohode do prireditvenega prostora; zaznamovati premik vojaških enot na zemljevidu; zaznamovati rob cestišča; zaznamovati žival na ušesu; zaznamovati z barvo, puščicami, zastavicami / zaznamovati drevesa za sečnjo / zaznamovati planinske poti z markacijami / ekspr. njihovo pot zaznamujejo sledovi požarov
// tako sporočiti, izraziti kaj: te besede niso zaznamovali s krožcem; s posebnimi znaki je zaznamoval, kaj naj odtisnejo z drugačnim tiskom / zaznamovati stoto obletnico pesnikove smrti s proslavo - 2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo: ta črta zaznamuje Gorjance / ekspr.: roman zaznamuje začetek nove smeri z njim se začne; ta zbirka zaznamuje vrh pesnikovega razvoja je, predstavlja
// glagoli najpogosteje zaznamujejo dejavnost ali stanje pomenijo - 3. ekspr. biti značilen, tipičen za kaj: to razpravo zaznamujeta jasnost in nazornost; zadnji mesec vojne so zaznamovali močni napadi zaveznikov
- 4. ekspr. pustiti sledi, posledice: udarec ga je zaznamoval za zmeraj / preteklost ga je zelo zaznamovala / vojna je usodno zaznamovala njeno življenje / s tako oceno so mladostnika zaznamovali pred družbo / ti dogodki so zaznamovali ljudi s sovraštvom in nestrpnostjo
- 5. publ. ugotoviti, opaziti: v podjetju so zaznamovali porast proizvodnje / zaznamovati primanjkljaj v menjavi s tujino imeti
// najbolj razvita gospodarstva so zaznamovala najhitrejšo rast so dosegla - 6. knjiž. zapisati: zaznamovati spremembe v zemljiško knjigo; zaznamovati stroške / dogajanje, ki ga je zaznamovala kamera posnela
● ekspr. narava ga je zaznamovala z grbo bil je grbast; ekspr. smrt je zaznamovala njihove obraze na njihovih obrazih se je poznalo, da so videli mnogo mrtvih, ubitih; bili so zapisani smrti
- zaznamujóč -a -e: hodil je, zaznamujoč pot z vejicami
- zaznamován -a -o: ustaviti na zaznamovanem delu cestišča; s številkami zaznamovani listi; biti zaznamovan za vse življenje; igrati z zaznamovanimi kartami; bukev je zaznamovana za posek; vsa družina je bila zaznamovana z nesrečo
● star. v oporoki je bilo vse natančno zaznamovano določeno, zapisano
♦ lingv. stilno zaznamovana beseda beseda, ki poleg stvarnih vzbuja tudi čustvene, časovne predstave ali pripada določeni zvrsti; sam.: bil je eden izmed zaznamovanih
♦ filoz. zaznamovano pomen, vsebina znaka
// ki vsebuje, izraža posmehljiv, nedobrohoten odnos do koga: zbadljiva beseda, opazka, pripomba; zbadljiva pesem; zbadljivo ime
- zbadljívo prisl.: zbadljivo odgovoriti, vprašati; sam.: ekspr. rad zine kako zbadljivo
- 1. zbadljiva beseda, pripomba: vse zbadljivke je mirno prenesel; hudomušna, jedka, ekspr. strupena zbadljivka
// pesem, zgodba, navadno kratka, ki na zbadljiv način prikazuje določene osebe, stvari ali dogodke: peti, pisati zbadljivke; šaljivke in zbadljivke - 2. ekspr. zbadljiva ženska: ne mara te zbadljivke
- 1. vbod s koničastim predmetom: zbodljaj z iglo, nožem
- 2. kratka, ostra bolečina: čutiti zbodljaje v prsih; skeleč zbodljaj med rebri
- 3. ekspr. zbadljiva beseda, pripomba: na zbodljaj je odgovoril s smehom; težko prenaša zbodljaje tovarišev
- 1. zaradi ostrosti povzročiti komu pekočo bolečino: ježeve bodice so ga zbodle; nekaj ga je zbodlo v prst; zbosti se na kaktusu; njegove oči so ga zbodle kot dva trna začutil je njegov ostri pogled
// brezoseb. začutiti ostro bolečino: zbodlo ga je pri srcu, v prsih, pod lopatico - 2. s koničastim predmetom povzročiti komu bolečino: pazi, da me ne boš zbodel; zbosti z iglo, nožem / zbosti do krvi
// s koničastim predmetom preizkusiti kaj: zdravnik ga je zbodel v prst, pa ni ničesar čutil - 3. ekspr. povzročiti duševno bolečino, trpljenje: ta beseda ga je zbodla; kar se mu je pripetilo, ga je zbodlo; zbodlo ga je, ker ni bilo otrok domov / očitek ga je zbodel v srce / resnica je zbodla njeno nečimrnost
// s premišljeno, posmehljivo besedo prizadeti, užaliti: zbodel me je, kadar me je mogel; zaradi pijače ga večkrat zbode
● ekspr. ta slika vsakogar zbode v oči vsakomur vzbudi pozornost; redko z ostrogo zbosti konja spodbosti; ekspr. kaj se bahaš s tem pihalnikom, ga je zbodel mu je zbadljivo rekel
- zbodèn -êna -o: zboden prst; zboden z iglo
- a) odstraniti, odnesti: nalivi so zdrli rodovitno zemljo
- b) poškodovati, uničiti: voda je zdrla cesto / zdreti steno
- zdréti se nar. odlomiti se, odtrgati se: s skalnatega pobočja se je zdrl kamen / ob dežju se je zdrl plaz
● nar. beseda se mu je zdrla sama od sebe začel je (sproščeno) govoriti; nar. solze so se ji zdrle po licih začele močno teči
- zdŕt -a -o: zdrta cesta; prim. izdreti
- 1. pri premikanju, delovanju premakniti se z drugačno hitrostjo kot stvar, s katero je v tesnem dotiku: jermen večkrat zdrkne; kolesce v napravi je zdrknilo
// pri takem premiku dati kratek, rezek glas: slišal je, da je stenska ura zdrknila; brezoseb. v zvoniku je zdrknilo in ura je začela biti - 2. hitro se premakniti po čem gladkem, spolzkem: grižljaj mu je zdrknil v požiralnik, po požiralniku; hlod je zdrknil po žlebu v dolino / ekspr. čoln je zdrknil po morski gladini
// hitro se premakniti s prvotnega mesta, navadno navzdol, dotikajoč se podlage: zdrkniti z drevesa, s konja; halja ji je zdrknila z ramen / zdrkniti na tla, v jamo / dobro primi posodo, da ti ne zdrkne; kozarec, steklenica zdrkne iz rok - 3. pri premikanju, delovanju priti iz navadnega položaja, lege: sveder je pri vrtanju zdrknil in razil desko; vlečna vrv je zdrknila iz žleba
- 4. redko pri premikanju po gladki, spolzki podlagi priti v nevarnost padca; zdrsniti: zdrknil je in padel; zdrkniti na ledu; brezoseb. na parketu mu je zdrknilo
- 5. ekspr. znižati se, zmanjšati se: temperatura je zdrknila z deset stopinj na dve stopinji / cene nekaterih izdelkov so občutno zdrknile / število članov je zdrknilo pod polovico / ponudba je zdrknila na nizko raven se je poslabšala
// globoko je zdrknil, odkar je sam moralno je zelo propadel - 6. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: zdrkniti v nesrečo; zdrkniti v nezavest omedleti; v izrazih večkrat zdrkne v prostaštvo uporablja prostaške izraze; zdrkniti v spanec zaspati
● ekspr. beseda mu je kar zdrknila z jezika nehote jo je izrekel; ekspr. kazalec je hitro zdrknil na tri ura je bila hitro tri; ekspr. pogled mu je zdrknil na poslušalce, vstran pogledal je poslušalce, vstran; ekspr. solza ji je zdrknila po licu stekla, spolzela; ekspr. sonce je zdrknilo za goro zašlo; pog. živo srebro je zdrknilo pod ničlo temperatura je padla pod nič; ekspr. dogodek mu je zdrknil iz spomina, v pozabo pozabil je nanj; ekspr. glava mu je zdrknila na prsi se mu je povesila; ekspr. zdrknil je skozi stranska vrata hitro odšel; ekspr. zdrkniti v copate, hlače hitro jih obuti, obleči; ekspr. kočija je zdrknila mimo hitro odpeljala
- 1. drseč se premakniti: deblo je zdrsnilo, namesto da bi se začelo valiti; smučka je zdrsnila po bregu; vrata neslišno zdrsnejo v steno / pero zdrsne po papirju
// drseč se spustiti, pasti: plaz je zdrsnil v dolino; sneg je zdrsnil s strehe - 2. hitro se premakniti s prvotnega mesta, navadno navzdol, dotikajoč se podlage: zdrsniti s konja; ruta ji je zdrsnila na ramena; zdrsniti na tla, v prepad / zdrsniti po žlebu navzdol / skodelica ji je zdrsnila iz rok
- 3. pri premikanju po gladki, spolzki podlagi priti v nevarnost padca: zdrsnil je in si izvinil nogo; zdrsniti na ledu, parketu, skali; brezoseb. na poledenelem pločniku mu je zdrsnilo
// ob dotiku z gladko, spolzko podlago spremeniti navadni položaj, smer premikanja: guma na ledu zdrsne; na zamaščenem vijaku so klešče zdrsnile / jermen na kolesu večkrat zdrsne / zaradi mokrega cestišča je avtomobil zdrsnil s ceste - 4. lahkotno se premakniti po gladki površini: jadrnica zdrsne po vodi / prsti so ji zdrsnili po tipkah / ekspr. veter je zdrsnil čez gladino jezera; pren. pogled mu je zdrsnil po navzočih
// ekspr. lahkotno, neopazno iti, oditi: zdrsniti iz hiše, v sobo; neslišno je zdrsnil nazaj v posteljo / mesec je zdrsnil za goro zašel; čez obraz ji je zdrsnil nasmeh - 5. ekspr. znižati se, zmanjšati se: prodaja je v zadnjem času zdrsnila pod normalo; temperatura je zdrsnila na ničlo, pod ničlo / zdrsniti na družbeni lestvici
- 6. ekspr. nehote, neopazno preiti v stanje, kot ga izraža določilo: razpoloženje je zdrsnilo v otrplo žalost / dogodek je zdrsnil v pozabo je bil pozabljen
// bolnik je spet zdrsnil v nezavest omedlel
● ekspr. beseda mu je zdrsnila z jezika nehote, proti svoji volji jo je izrekel; ekspr. kurir je že drugo jutro zdrsnil v dolino neopazno, hitro odšel; ekspr. pogovor je zdrsnil od vremena na vaške zgodbe prešel; ekspr. zdrsnila je na kolena in povzdignila roke pokleknila je; ekspr. zdrsniti v čevlje, obleko hitro se obuti, obleči
- 1. kar je iz česa zloženo: dati na rano zloženko iz gaze
// knjiž. jed, sestavljena iz več jedi: skuhati zloženko / krompirjeva, zelenjavna zloženka - 2. lingv. beseda, narejena z združitvijo dveh ali več polnopomenskih besed, navadno povezanih z veznim samoglasnikom: tvoriti zloženke; domača, tuja zloženka; samostalniška zloženka; sestavljenke in zloženke
● knjiž. kupiti otroku zloženko zgibanko
● knjiž. zmanjševalna beseda manjšalnica, pomanjševalnica
- 1. pomeniti: spraševal je, kaj znači ta beseda / trkanje na steno je značilo, naj pride / to dejanje bi značilo njegov padec
- 2. označevati, določati: junaka zgodbe naj značijo dejanja, ne besede / opisati okoliščine, ki značijo dogajanje
- 1. biblio. beseda, besede, po katerih se razvrščajo listki v avtorskem katalogu: določiti značnico; abecedni red značnic / osebna značnica priimek in ime avtorja dela; stvarna značnica navadno prva beseda naslova anonimnega dela ali dela več kot treh avtorjev
- 2. knjiž. beseda, besedna zveza, ki je z vsebinskega stališča v kakem besedilu najpomembnejša; ključna beseda: izpisati značnice
- 1. zlasti višji zvok, ki ga daje kak predmet, navadno kovinski, ob udarcu po njem ali trku ob kaj trdega: preizkusiti zven kose; dajati kovinski zven; rezek, svetel, visok zven; zveni instrumentov; zven orodja pri udarcu ob kamen; jakost, višina zvena
// zvenenje: zven strun je počasi utihnil / poslušati zven kraguljčkov v daljavi / jasen zven glasu - 2. s prilastkom zvočna sestavina, ki izraža, nakazuje kako čustvo, razpoloženje: jezen, otožen, spoštljiv zven njegovih besed
// ekspr. zvočna podoba, zvočna značilnost: domač zven besed; dati verzom v prevodu slovenski zven; zven in oblika lirske poezije - 3. knjiž., s prilastkom lastnost, značilnost česa, da se kaže, zdi tako, kot določa prilastek: v takih razmerah vsaka beseda dobi politični zven; ta modrost ima čisto sodoben zven / nova uprizoritev je dala komediji drugačen zven
♦ fiz. zven zvok iz dveh ali več frekvenčno različnih valovanj; lingv. zven glasilk
- 1. knjiž., v zvezi z beseda, misel ki vsebuje, izraža negativen, odklonilen odnos do koga: reči komu žalo besedo; v njegovem srcu ni žale misli
- 2. star. žalosten: žali spomin / žali glasovi / izvedeti žalo vest; sam.: nič žalega mu ni rekel; pazi, da mu ne naredijo kaj žalega hudega
- « Prejšnja
- 1
- ...
- 19
- 20
- 21
- 22
- 23
- Naslednja »