Fran > SSKJ

1. 1. dobiti nižjo gladino: reka je upadla / po nevihti je voda kmalu upadla
   // zaradi izgube zraka, vode postati nižji, gostejši: sneg je čez dan upadel; pazi, da testo ne upade se sesede; oteklina mu je nekoliko upadla uplahnila
   // pri kuhanju jagodičje upade
2. 2. postati po obsegu manjši zaradi hujšanja, manjše čvrstosti: lica so mu upadla; trebuh mu je upadel / oči so jim upadle od lakote so se jim udrle
3. 3. priti na nižjo stopnjo
   1. a) glede na intenzivnost, jakost: glas mu je upadel / fantu je upadel pogum; sla po jedi jim je upadla; začetna vnema je kmalu upadla
   2. b) glede na obseg dejavnosti, kvaliteto: trgovina je v takih razmerah upadla / umetnost v tem času upade
   3. c) glede na količino: izvoz je upadel / število prošenj je v primerjavi z lanskim letom upadlo / povpraševanje po leposlovju je upadlo
   4. č) glede na možni razpon: moč orkana je upadla
      ● ekspr. ob njegovem pogledu mu je beseda upadla ni imel več poguma govoriti; ekspr. srce vam ne sme upasti ostati morate pogumni

upádel -dla -o: bledi in upadli obrazi jetnikov; upadla reka; upadla lica

upáden -a -o zastar.  upadel: bled in upaden mladenič

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.

1. 1. vsak od dveh mesnatih robov ustne odprtine
   1. a) pri človeku: ustnice so mu drhtele od vznemirjenja; barvati, ličiti ustnice; v zadregi si je grizel ustnico; oblizovati si ustnice; stisniti ustnice; zmočiti bolniku ustnice; okrog ustnic so se ji naredili izpuščaji; poljubiti na ustnice; blede, brezkrvne, rdeče ustnice; čutne, debele, mesnate, naprej potisnjene, štrleče, velike ustnice; od mraza pomodrele, razpokane ustnice; spodnja, zgornja ustnica; robovi ustnic; črtalo, rdečilo za ustnice / skriviti ustnice v posmeh; odhajali so s pesmijo na ustnicah pojoč
      // zajčja ustnica prirojena preklana zgornja ustnica
      ● ekspr. le pomočila je ustnice v vino vino je le pokusila; ekspr. v takem položaju ne kaže drugega kot stisniti ustnice se obvladati, potrpeti; ekspr. beseda, prošnja mu je zamrla na ustnicah ni je (do konca) izrekel, povedal
   2. b) pri nekaterih sesalcih in ribah: konjska, pasja ustnica
2. 2. muz. posebno oblikovana odprtina cevi, kjer se pod vplivom zračnega toka tvori zvok: ustnice pri orgelskih piščalih
   ♦ anat. sramna ustnica parna kožna guba zunanjega ženskega spolovila; male, velike sramne ustnice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.

1. 1. ki ima odločnost, pogum: možat človek
   // ki izraža odločnost, pogum: možat značaj; možata zrelost / možat pogovor; možata beseda / možato dejanje
2. 2. močen: njegove možate roke; možata postava / bil je velik in možat

možáto prisl.: možato izpolnjevati dolžnosti; možato se je tam postavil; možato zagovarjati svoje prepričanje

možáti -a -o sam.: veljal je za možatega; reči kakšno možato

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.

1. 1. odstraniti z odprtega dela česa predmet, nameščen nanj: odkriti lonec, sod, vodnjak / odkriti pokrovko
   // odstraniti s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite: odkriti gredo; odkriti tla / odkriti glavo odstraniti pokrivalo z nje; odkriti spečega otroka odstraniti odejo z njega; odkriti posteljo odgrniti; odkril si je prsi in pokazal rano razgalil
   // s strehe odstraniti kritino: vihar je odkril streho
2. 2. z odstranitvijo česa narediti kaj vidno: premaknil se je in s tem odkril skrivni vhod / ekspr. smehljaj ji je odkril zobe
3. 3. z raziskovanjem, preučevanjem narediti znano kaj neznanega: odkriti bacil tuberkuloze, povzročitelja bolezni, radioaktivne snovi / Krištof Kolumb je odkril Ameriko / odkriti nove načine dela / odkriti nov stroj izumiti, iznajti
   // narediti znano kaj prikritega, skrivnega: bolezen so pravočasno odkrili; odkriti nevarnost, zaroto; odkril je njegov talent / odkriti tatu; odkril je vzrok slabe volje ugotovil; odkril je, da ima vsaka stvar svoje ime spoznal; takrat se mu je odkrilo, da oče tega ne zmore več
   // narediti znano sploh: preučevanje teh dejstev bo odkrilo tudi izhodišča gibanja / v svojem delu je odkril preteklost te dežele
4. 4. narediti, da za kaj izve kdo drug: svoje tehnike ni hotel odkriti; odkriti komu skrivnost; odkril ji je svojo ljubezen izpovedal; odkriti komu svoje želje povedati; nikomur se ni odkril ni povedal svojih čustev, težav
5. 5. ugotoviti, da kje kaj je: ko je hodil mimo izložb, je odkril celo vrsto zanimivih predmetov; na cesti je odkril sledove stopinj opazil
   // v besedilu je odkril več napak našel
   // ekspr.: odkriti pobeglega voznika najti; končno ga je odkrila v gostilni
   ● slabš. ta človek ne bo odkril Amerike ni posebno pameten, bister; iron. misli, da bo odkril Ameriko kaj novega; ekspr. ko mu je bilo petnajst let, je odkril Gorkega se je seznanil z njegovimi deli, idejami; ekspr. odkriti (svoje) karte povedati, izdati svoje namene; odkriti spominsko ploščo, spomenik narediti, da postane plošča, spomenik viden širši javnosti, navadno z odstranitvijo zagrinjala; ekspr. v njem je odkrila srečo on jo osrečuje; ekspr. v njej je odkrila staro znanko prepoznala, ugotovila; ekspr. šele pozno sem odkril knjigo spoznal, da je branje knjig užitek

odkríti se 
1. 1. dati pokrivalo z glave: bilo ji je vroče in se je odkrila / ko jo je srečal, se je odkril jo z odstranitvijo klobuka z glave pozdravil
2. 2. ekspr. postati viden, pokazati se: ko ji je kapa zdrsnila, se je šele odkrila njena lepa glava / ko smo prišli na vrh gore, se nam je odkril prekrasen razgled / v tej revoluciji se je odkrila vsa njena demokratična vsebina / z ekspresionizmom se je naša beseda odkrila v izrazni zagnanosti
   ● ekspr. pred temi organizacijami se lahko odkrijemo zaslužijo naše priznanje, spoštovanje

odkrít -a -o 
1. 1. deležnik od odkriti: s tem so bili odkriti ostanki njihove kulture; odkrita posoda, streha; bolezen je bila pravočasno odkrita; okrog hodi odkrita in brez plašča / odkrit bazen na prostem in brez strehe
2. 2. ki govori, ravna tako, kot v resnici misli, čuti: odkrit človek; z njim ni bila odkrita / odkrit značaj; je odkritega srca / ekspr., kot podkrepitev bodimo odkriti, to res ni bilo prav
   // ki vsebuje, izraža resnične misli, čustva: to so odkrite besede; odkrito priznanje / ekspr. razgovor je potekal v odkritem vzdušju / odkrita pesniška izpoved izpoved, ki ni podana v metafori
3. 3. ekspr. ki se opravi tako, da so drugi s tem seznanjeni: prišlo je do odkritega boja, napada / do njih kaže odkrite simpatije / imel je odkrit namen / to so njegovi odkriti nasprotniki; prisl.: odkrito napisati, povedati / ekspr., kot podkrepitev odkrito povedano, rečeno, tega človeka ne cenim

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.

1. 1. upreti, usmeriti pogled kam: pogledal je proti hribom; pogledati na vse strani; pogledati skozi okno; pogledati v obraz, oči; od sramu je pogledal v tla; pogledal je za odhajajočimi; pogledati okoli sebe, stran; postrani pogledati; pren., ekspr. pogledati v preteklost
   // upreti, usmeriti pogled kam z namenom, da se kaj
   1. a) vidi, zazna: pogledal je sliko, pa mu ni bila všeč; pogledati kaj pod mikroskopom; pogledala se je v ogledalu
   2. b) ugotovi, spozna: pogledal je k sosedu, če je oče tam; pogledali so v klet in na podstrešje, pa ga ni bilo nikjer; pogledati v slovar, kaj pomeni kaka beseda
2. 2. odpreti oči: dolgo so ga morali buditi, da je pogledal; zamižal je in spet pogledal
3. 3. s prislovom s pogledom izraziti
   1. a) čustvo, razpoloženje: grdo, jezno, lepo, veselo, žalostno pogledati koga; zaljubljeno ga je pogledala
   2. b) lastnost, stanje: bistro, ostro, pozorno, strogo pogledati
4. 4. nav. ekspr. izstopiti, biti za krajši čas potisnjen iz svoje okolice: krilo ji je pogledalo izpod plašča; žebelj je pogledal na drugi strani deske ven / zvončki so že pogledali iz zemlje rastoč prišli iz zemlje na površje
5. 5. pog., s predlogom pokazati zanimanje za osebo drugega spola: rad pogleda kako dekle, za kakim dekletom / ne bo mogel biti dolgo sam, bo moral pogledati za kako žensko začeti iskati, poiskati
6. 6. ekspr., navadno v nikalnih stavkih priti v določen, navadno odklonilen odnos z dejstvom, pojavom: po nesreči avtomobila dolgo ni pogledal; cigaret več ne pogleda; soseda je že dve leti niti ne pogleda je jezna nanjo, ne govori z njo
7. 7. ekspr. ugotoviti, spoznati: pogledati moramo, kako je pravzaprav z njegovo boleznijo / če natančno pogledamo, njegov predlog niti ni tako slab če premislimo, preudarimo
8. 8. v medmetni rabi izraža
   1. a) podkrepitev trditve: poglej, koliko težav nam delaš; poglej (no), saj te imamo radi
   2. b) začudenje, presenečenje: poglej (ga), kako zna, če hoče / poglejte, poglejte, še ugovarjal bi rad
   3. c) nejevoljo, nezadovoljstvo: poglej ga, bedaka, vse nam bo pokvaril
   4. č) prošnjo za razumevanje, upoštevanje: poglejte, kako naj vrnem, če nimam; poglej, prijatelj, tako se ne dela z ljudmi
      ● ekspr. to bo (debelo) pogledal, ko bo izvedel bo zelo začuden, jezen; ekspr. tokrat ga je pogledala sreča je imel srečo; ekspr. knjige še pogledal ni se ni učil, ni bral; ekspr. on rad pogleda kak dober film ga gre rad gledat; pogledati stvari do dna spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše; ekspr. moral je doživeti težke stvari, da je pogledal iz svoje kože da je postal objektiven, pravičen; ekspr. strah mu je pogledal iz oči po njegovih očeh se je videlo, da ga je strah; ekspr. ne boj se, ona bo že pogledala nanjo bo skrbela zanjo, bo pozorna do nje; ekspr. ko me ne bo, malo poglej na otroke malo popazi nanje; ekspr. v tem mestu sem pogledal na svet sem se rodil; pog., ekspr. v mesto sem šel samo na uro pogledat nisem opravil, kar sem se bil namenil; ekspr. pogledati komu pod kožo spregledati ga, spoznati, kakšen v resnici je; pog. pogledati komu skozi prste biti popustljiv, prizanesljiv do njegovih napak, pomanjkljivosti; pog. preveč jim je v karte pogledal, zato so ga odpustili iz službe preveč je spoznal njihove načrte, spletke; šalj. globoko je pogledal v kozarec opil se je; ekspr. v zvezi s tem lahko pogledam komurkoli v obraz se ne čutim krivega; nisem kriv; ekspr. pogledal je smrti v obraz, v oči bil je v smrtni nevarnosti; ekspr. dejstvom, resnici pogledati v oči sprejeti, priznati jih take, kot so; ekspr. pogledati komu v srce spoznati, kakšen v resnici je, kaj v resnici čuti; ekspr. poglej vase in mi odgovori, če je to pošteno presodi po vesti; ekspr. pogledati za kulise spoznati stvari, dogajanja, ki niso javna, vidna; ekspr. tudi po svetu je že malo pogledal je že malo bil, potoval; ekspr. bilo ga je veselje pogledati vzbujal je občudovanje zaradi lepote, postavnosti, zdravja; ekspr. ima njive, da jih je veselje pogledati zelo lepe; ekspr. sedel je za mizo in ni pogledal ne na levo ne na desno gledal je naravnost in se ni oziral okoli sebe; ekspr. kamorkoli pogledate, sama žitna polja vsenaokrog; star. stvar bo urejena, kakor bi kvišku pogledal zelo hitro; ekspr. malo lepše ga poglej, pa bo popustil bodi z njim malo bolj prijazen; ekspr. to je dekle, ki jo je vredno pogledati lepo, postavno; ekspr. zaradi tega se bomo še grdo pogledali se bomo še sprli; pog. pogledati mimo ne naravnost, ne v oči; ekspr. pisano ga je pogledala jezno, srepo

pogledávši zastar.: pogledavši skozi okno, tiho odgovori

poglédan -a -o: pogledan skozi mikroskop; prisl.: pogledano na hitro, je roman dobro napisan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.

1. 1. krajši čas biti dejaven v zavesti: mora še pomisliti; malo je pomislila, nato odgovorila / čakaj, da pomislim; kaj stokaš, prej bi pomislil premislil, razmislil
   // preh., navadno v zvezi z na izraža usmerjenost take dejavnosti: pomislila je na bolečine, ki jo čakajo; večkrat pomisli na dom, prijatelje; z ljubeznijo je pomislil nanjo / ne bom zmogel, je pomislil; pomislil sem, da bi le dobra beseda zalegla
2. 2. navadno z nikalnico upoštevati, računati: ni pomislil, kakšne bodo posledice; naj že pomislijo, da s tem škodujejo le sebi
3. 3. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: pomislite, kaj bi se lahko zgodilo; spet je v bolnici, pomisli

pomísliti se in pomísliti si zastar.  premisliti se: pomislila se je in bo sprejela službo; ta se bo gotovo pomislila

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.

1. 1. ki po velikosti, obliki dobro ustreza svojemu namenu: v grmovju si je odrezal priročno palico; ta sekira je zelo priročna / časopis je dobil nov, priročnejši format
   // primeren, uporaben za kak namen sploh: energija morskih valov je velika, vendar ni posebno priročna za izkoriščanje / ta beseda je prav priročna, a ni domača
2. 2. sposoben z lahkoto, brez spodrsljajev opravljati delo; pripraven: naredi to, da vidim, kako si priročen; pri vsakem delu je priročen
3. 3. manjši in blizu kraja določene dejavnosti: priročna shramba; glavno in priročno skladišče / priročna knjižnica z najbolj uporabljanimi knjigami; priročna lekarna z najnujnejšimi zdravili
4. 4. redko lahko, hitro dostopen: šola je zgrajena na priročnem kraju / ta trgovina mu je bolj priročna
5. 5. pri vpreženi živini levi: priročni konj, vol
   ● publ. moderna drama je temu režiserju zelo priročna je v skladu z njegovo usmerjenostjo, sposobnostmi; gasiti začetne požare s priročnimi sredstvi ki se dobijo na kraju samem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.

1. 1. kar izraža medsebojno odvisnost, povezanost količin, vrednosti, ki imajo kaj skupnega: ugotoviti razmerje med časom in dolžino poti; formula kaže elemente v spojini in njihovo medsebojno razmerje; mehanska energija je v stalnem razmerju s toplotno energijo / razdeliti vsoto v razmerju 1 : 5 / določiti razmerja med domačimi in tujimi cenami / razmerje sil v svetu se je spremenilo / človek podira razmerja v naravi sorazmerja
   // z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem razmerju v sorodstvu
2. 2. navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami
   1. a) ob skupni dejavnosti: družbeno, produkcijsko razmerje; razmerje med delovno organizacijo in skupnimi službami
   2. b) v osebnem življenju: bratsko, prijateljsko razmerje / publ. stopiti v osebno razmerje s kom imeti osebne stike s kom
      // napeto razmerje v družini ga je zelo težilo napeti odnosi
      // intimno, ljubezensko, spolno razmerje
      // zunajzakonski odnosi moškega in ženske, temelječi na spolnosti: razmerja z njo ni skrival; imela je razmerje s poročenim moškim
3. 3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga; odnos: urediti razmerje med državo in cerkvijo / dobra medčloveška razmerja
   // v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: opredeliti razmerje do življenja
   // v prislovni rabi, navadno v zvezi v razmerju do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: vsak človek v razmerju do drugih ljudi; oblast v razmerju do ljudstva / beseda je v razmerju do sinonima precej redka
4. 4. v prislovni rabi, navadno s prilastkom, v zvezi v razmerju izraža primerjanje, vrednotenje, presojanje: zastavljeni načrti niso bili v pravem razmerju s sposobnostmi delavcev; biti v ustreznem razmerju
5. 5. star. razmere, okoliščine: ostro so kritizirali razmerje v tej deželi
   ♦ fiz. kompresijsko razmerje; geom. delilno razmerje število, značilno za medsebojno lego treh točk na premici; jur. delovno razmerje pravno razmerje med delavci pri delu z družbenimi sredstvi ali med delodajalcem in delojemalcem; obligacijsko ali obveznostno razmerje pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev; obveznost; pogodbeno razmerje; pravno razmerje urejeno s pravnimi normami; lingv. frekvenčno razmerje med besedami; posledično, sklepalno, vzročno razmerje; mat. razmerje kvocient dveh količin

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.

1. 1. odstraniti ogorek: utrniti trsko, poleno; utrniti stenj / utrniti gorečo svečo / utrniti cigaro / utrniti pepel s cigarete otresti
   // ugasniti: pozabil je utrniti petrolejko / nepreh. utrnila je še zadnja svetilka
   ● knjiž., ekspr. njegovo življenje je utrnila krogla povzročila njegovo smrt
2. 2. star. otreti, obrisati: utrniti pot s čela; utrniti si solzo

utrníti se in utŕniti se, tudi utŕniti se 
1. 1. navadno s prislovnim določilom nenadno zasvetiti se, navadno premikajoč se: na nebu se utrne zvezda / v travi se je utrnila kresnica / ekspr. v globini so se utrnile srebrne plavuti
   // ekspr. za krajši čas postati viden, zaznaven: v parku se je tu in tam utrnil zaljubljen par; izza drevesa se utrne temna postava / iz gozda so se utrnili prvi borci so začeli prihajati
2. 2. ekspr. (hitro) oditi, oddaljiti se: utrnil se je od hiše in stekel proti kozolcu / komaj se je utrnil za ovinkom, že je počil strel izginil, se skril; utrniti se v temo
3. 3. ekspr. pasti, kaniti: solza se utrne iz očesa / s stropa se je utrnila kaplja
4. 4. ekspr. pojaviti se v zavesti: utrnila se mu je rešilna misel; nehote se mu je utrnilo nekaj pomislekov / morda se mi bo utrnila prava beseda; nič pametnega se mi ne utrne; brezoseb. utrnilo se mu je, da morda vse ni čisto res pomislil je
   ● ekspr. v njem se je utrnil dvom podvomil je

utŕnjen -a -o: utrnjena sveča; luči so že utrnjene

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.

1. 1. s pletenjem zadelovati, krpati: zapletati luknje v košari / zapletati star koš z vitrami / ekspr. brajda zapleta okno (rastoč) zakriva
2. 2. delati, da je kaj nepravilno, neurejeno prepleteno, zvito: zapletati vrvi / veter ji je zapletal dolge lase
3. 3. delati kaj tako, da se težko uredi, razreši: zapletati problem, vprašanje, zadevo; še tako preproste stvari zapleta
   // delati, da postane kaj težko razumljivo, dojemljivo: svoje pripovedovanje, zgodbo zelo zapleta
4. 4. ekspr., v zvezi z v delati, povzročati, da postane kdo udeležen pri čem: zapletati koga v neprijetno stvar, zadevo; zapletati se v zaroto
   // delati, povzročati, da je kdo deležen česa: zapletati koga v neprijetnosti; zapletati se v težave
   // z glagolskim samostalnikom delati, povzročati, da kdo začne delati, kar izraža samostalnik: zapletati otroka v igro; zapletati koga v pogovor; zapletati se v razpravo
5. 5. lit. postopno začenjati dogajanje: zapletati roman
   ● zapletati steklenico opletati; zapletati venec v lase vpletati

zaplétati se 
1. 1. postajati nepravilno, neurejeno prepleten, zvit: niti so se zaradi dolžine zapletale; vrvi so se pri zvijanju zapletale
2. 2. prihajati v kaj prepletenega, ovirajočega: zapletati se v gosto grmičevje in padati
3. 3. postajati tak, da se težko uredi, razreši: odnosi so se vse bolj zapletali; položaj v državi se je začel zapletati; stvari se zelo zapletajo / pogovor se je zapletal je postajal vse bolj kočljiv
4. 4. ekspr. prihajati v ljubezensko razmerje s kom: vse preveč se zapleta s to žensko / zapletati se v razmerje s kom začenjati imeti
5. 5. ekspr. prihajati v stanje, ko se ne more jasno, logično misliti, se izražati: med pripovedovanjem se je zapletal / misli se mu zapletajo / zapletati se v protislovja protislovno se izražati
   ● ekspr. beseda, jezik se mu zapleta ne izgovarja, govori gladko; ekspr. zapleta se v njegove mreže začenja podlegati njegovim zvijačam; ekspr. omotičen se zapleta po cesti opotekaje se hodi; pes se mu zapleta pod nogami mota; slabš. zapleta se z neznanim moškim druži se, sodeluje

zapletajóč -a -e: zapletajoč se mednarodni položaj; zapletajoče se noge

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.

1. 1. s sunkom, potiskom narediti, da kaj ploščatega, tankega pride za kaj ploščatega: zatakniti fotografijo za okvir slike; zatakniti listek, pismo za vrata; zatakniti si pero za klobuk za trak na klobuku
   // zatakniti pištolo za pas; zatakniti si svinčnik za uho
   // s sunkom, potiskom narediti, da kaj ozkega, podolgovatega pride z enim delom v kaj ozkega, tesnega: nagelj mu je zataknila v gumbnico; zatakniti vesla v vilice
2. 2. s sunkom, potiskom narediti, da kaj s svojim navadno koničastim, ožjim delom pride v kaj in tam ostane: zatakniti zastavice v sneg; k vsaki sadiki je zataknil kol

zatakníti se in zatákniti se 
1. 1. z navadno ostrim, koničastim delom zadeti ob kaj in se ustaviti: ribi se je trnek zataknil v ustih / koščica se mu je zataknila v grlu
2. 2. pri premikanju, gibanju z enim delom zadeti ob kaj in se ustaviti: hlod se je zataknil za korenino; film v fotografskem aparatu se je zataknil / pri odklepanju se je ključ zataknil
3. 3. ekspr. navadno za krajši čas prenehati nemoteno potekati: preskrba s kruhom se je pred prazniki zataknila; igra se tu lahko zatakne; brezoseb. pri gradnji se je zataknilo / kadar se mu kaj zatakne, je slabe volje; brezoseb.: pri denarju se je zataknilo; zataknilo se mu je pri izpitih ni jih dobro, v redu opravil
4. 4. brezoseb., s smiselnim osebkom v dajalniku pri govorjenju nehote, nenamerno narediti premor, prekinitev: govorniku se je sredi govora zataknilo; pri branju, deklamiranju se mu je zataknilo
   ● ekspr. beseda se mu je zataknila ni je mogel izreči; nar. kam se je zataknil ta otrok kam je šel, kje je; ekspr. verz se mu včasih zatakne je slovnično, stilno slabo izoblikovan

zatáknjen -a -o: v lase zataknjen cvet; za kljuko zataknjen časopis
● star. trdno zataknjeno okno zaprto

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.

1. 1. knjiga, v kateri so besede razvrščene po abecedi in pojasnjene; slovar: dvojezični, slikovni besednjak
2. 2. nav. ed., redko besedni zaklad: svoj besednjak je obogatil s psovkami / beseda iz našega vsakdanjega besednjaka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.

1. 1. ki je v skladu s človekovim dostojanstvom, ponosom: naša zgodovina je častna; vsako pošteno delo je častno / to je častna dolžnost / ekspr. dati častno besedo zagotovilo, obljubo, da je rečeno res, da bo obljubljeno storjeno
   // kot podkrepitev trditve, obljube res, častna beseda!
2. 2. namenjen počastitvi koga: častni bataljon; častna četa, salva, straža; sedeti na častnem mestu / podeliti častni naslov; z veseljem sem sprejel to častno nalogo / častni član, doktor, meščan naslov, podeljen zaradi posebnih zaslug; pren. to delo ima častno mesto v naši književnosti
3. 3. ki ne prinaša materialnih koristi: častna funkcija odbornika; ta služba je v bistvu častna
4. 4. zastar. pošten, častivreden: brodnik je bil časten človek
   ● ekspr. vedno je kakšna častna izjema kdo, ki je boljši od drugih
   ♦ jur. častni dolg dolg, katerega poravnava je le častna, ne pa pravna dolžnost; častno sodišče razsodišče društva, organizacije, ki razsoja moralne, etične prestopke svojih članov; šport. častni gol edini gol, ki ga je dalo poraženo moštvo

částno prisl.: častno se bojevati; mladina je častno izpolnila naloge

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.

1. 1. del, ki se veže z drugimi v celoto: sestaviti člene; člen verige; vezava členov; pren. vezni člen med preteklostjo in sedanjostjo; to vprašanje je samo člen v verigi problemov
2. 2. oštevilčen odstavek zakona ali določbe: 62. člen ustave določa; 5. člen [čl.] zakona se glasi
3. 3. zastar. členek, sklep: zapestni člen
4. 4. zastar. stopnja sorodstva; koleno: sorodstvo v prvem členu
   ♦ anat. prstni člen del prsta med dvema sklepoma; bot. člen del stebla med dvema kolencema; elektr. akumulatorski člen osnovna enota akumulatorja; galvanski člen osnovna enota galvanske baterije; lingv. člen beseda pred samostalniki v nekaterih jezikih, ki navadno označuje spol; stavčni člen sintaktična enota v stavku; mat. člen del matematičnega izraza, ki ga od drugih delov ločita znaka + ali -; členi aritmetičnega zaporedja; zool. člen obroček telesa ali nog pri členonožcih in nekaterih črvih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.

1. 1. gibljiv stik dveh ali več kosti, navadno prstnih: nategoval si je prste s tako silo, da so mu členki pokali; zapestni členek / prstan ji je zdrknil čez členek; potrkati s členki ob mizo
   // nav. mn. gleženj: do členkov gaziti blato
2. 2. del, ki se veže z drugimi v celoto: speti členke verige; pren. to je samo droben členek v verigi dogodkov
   ♦ bot. del stebla med dvema kolencema; lingv. beseda brez samostojnega pomena, ki se navadno prideva drugim

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.

1. 1. za izražanje nasprotnosti tega
   1. a) kar je pomen osnovne besede: dehumanizacija, demilitarizacija; denacionalizirati
   2. b) kar pomeni beseda z drugačno predpono: defenziva, degresija
2. 2. za izražanje odstranjevanja, smeri proč, stran: depilacija, deratizacija; degažirati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.

1. 1. zajemati zrak v pljuča in ga iz njih iztiskati: bolnik težko diha; dihati skozi nos, usta; enakomerno, globoko, sunkovito dihati; diha kot kovaški meh; bilo ga je tako strah, da si še dihati ni upal / dvoživke dihajo tudi s kožo sprejemajo zrak; ribe dihajo s škrgami / najlonska srajca ne dovoljuje koži, da bi dovolj dihala; les pod linolejem ne more dihati ne pride v stik z zrakom; pren., ekspr. morje je čisto rahlo dihalo v zalivu; zemlja je mirno dihala
   ● evfem. ponesrečenec ne diha več je mrtev
   // preh. vdihavati: dihati svež gorski zrak; pren. dihati atmosfero novega časa; dihati svobodo
   // izdihavati: ne dihaj vame
2. 2. z odprtimi usti rahlo iztiskati zrak: dihala si je v roke, da bi jih ogrela; dihati v šipo
3. 3. ekspr. živeti, bivati: vse, kar diha, se veseli pomladi; vsi rodovi so dihali v tem upanju / vedno ga je vleklo v gore, v dolini ni mogel dihati se je slabo, nelagodno počutil; diha le za svoje otroke se jim popolnoma posveča
   // uspevati, shajati: morali bomo pošteno delati, če bomo hoteli dihati; s tem denarjem bomo za silo že dihali / ozke razmere mu ne pustijo, ne dajo dihati se polno razvijati, delovati
4. 4. ekspr. širiti se, prihajati od kod: iz kleti diha vlaga / z njegovega obraza diha dobrohotnost; ljubezen diha iz vsake vrstice pisma; iz fanta sta dihala zdravje in moč; preh. vsaka njena beseda je dihala neodločnost
5. 5. ekspr. rahlo pihati, pihljati: južni veter diha čez polje; skozi okno diha topel zrak; preh.: gozd diha prijeten hlad; peč diha toploto

diháje: bolnik leži težko dihaje

dihajóč -a -e: naglo dihajoč je tekla po stopnicah; težko dihajoč bolnik

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.