Zanima me, katera oblika je za izražanje mnenja bolj primerna: po moje ali po mojem.
Zadetki iskanja
Jezikovna
Katera oblika je za izražanje bolj primerna: »po moje« ali »po mojem«?
Jezikovna
Varianta veznika »kot« v zvezah »več ko«, »bolj ko« ipd.
Vprašanje:
Kaj je pravilno? Več KO ima človek alkohola v krvi, manj je primeren za vožnjo. ALI Več KOT ima človek alkohola v krvi, manj je primeren za vožnjo.
Jezikovna
Sorazmernostni odvisnik
menim, da je v svetovalnici podan neustrezen odgovor, in sicer tukaj: Varianta veznika »kot« v zvezah »več ko«, »bolj ko« ipd..
Pod točko 5 vidimo: sorazmernostni odvisnik. In tudi primer – prav tak, o kakršnem v zadnjem odstavku svetovalka zapiše, da se z njim slovarji ne ukvarjajo. Vse besede, ki jih ob tem navaja (manj, bolj, več, dlje ...), in seveda vsako stopnjevanje (bolj prijazen, manj zanimiva ...) so v teh primerih sestavine sorazmernostnega odvisnika, katerega veznik je KO (bolj ko, manj ko ...), ne kot. Zato v tej točki slovar NE enači veznikov KO in KOT. Verjetno tudi zato ne, da se ta možnost ne "zamenja" z varianto, ko pa je zveza »bolj kot« dejansko ustrezna: Bolj kot jezen je bil žalosten/Žalosten je bil bolj kot jezen, kjer v resnici gre za primerjavo, ne za sorazmernost. Še ena razlika je, da sorazmernostni »bolj ko« lahko nadomestimo s »kolikor bolj« (in z ustreznim drugim delom: »toliko bolj«, medtem ko primerjalnega kot ne moremo: Kolikor več ima človek alkohola v krvi, toliko manj je primeren za vožnjo. Tu pa se ne da: Premika ustnice, kolikor da bi molil. (Narobe.)
Jezikovna
Spremembe pri stopnjevanju pridevnikov
V zadnjem času na spletnih portalih opažam, da se tudi zelo dolge pridevnike stopnjuje tako kot kratke; danes je npr. na MMC portalu RTVSLO naslov novice V Romuniji najmnožičnejši protesti po letu 1989. Ali je tako prav? Jaz sem se učila, da se za takšne pridevnike uporablja bolj in najbolj.
Kako je s tem?
Jezikovna
Stopnjevanje z vezniškimi izrazi
Zanima me, ali je veznik bolj ko – bolj ali bolj kot – bolj. Ali takšno stopnjevanje velja za vse primere tega tipa, na primer dlje ko – bolj ali več ko – globlje ali kar se pač že da sestaviti skupaj v slovenščini? Hvala lepa.
Jezikovna
Ločila pri navajanju
Prosim bi vas za pomoč pri pravilnem citiranju. Zanima me glede navajanja literatur in ločila, ali je le ta za oklepajem ali pred oklepajem. Kaj je pravilno?
1. Dotedanjemu merjenju moči med Vzhodom in Zahodom je sledila bolj »razpršena« slika groženj varnosti, med katere spadajo regionalne nestabilnosti, navzočnost orožja za množično uničevanje, trgovina z mamili in mednarodni terorizem, ogrožanje demokracije in reforme v novonastalih državah. (Podbregar, 2000)
ALI
2. Dotedanjemu merjenju moči med Vzhodom in Zahodom je sledila bolj »razpršena« slika groženj varnosti, med katere spadajo regionalne nestabilnosti, navzočnost orožja za množično uničevanje, trgovina z mamili in mednarodni terorizem, ogrožanje demokracije in reforme v novonastalih državah (Podbregar, 2000).
Oziroma ali so kakšna pravila glede tega.
Jezikovna
Stopnjevanje pridevnikov: opisno ali z obrazilom?
V rabi pogosto opažam zveze čim bolj natančen, čim bolj zanesljiv, čeprav se pridevnika po SP stopnjujeta obrazilno. Je v zvezi s čim sprejemljivo tudi opisno stopnjevanje?
Jezikovna
Zapis besed »glodalec« in »hranivo«
Pišem Vam z vprašanjem, povezanim s Slovarjem slovenskega knjižnega jezika.
Pred kratkim sem se prvič spoznal z besedo "hranivo", ki je naravni govorci jezika ne uporabljamo, zakaj beseda je umetnega izvora in nekako ne odgovarja načelom glasoslovja slovenskega jezika. Zato Vas na tem mestu vljudno prosim, da mi razložite, na podlagi katerih virov ste se odločili, da to besedo uvrstite v besednjak slovenskega jezika. Verjamem, da se kot raziskovalka slovenskega jezika zavedate, da se jezika ne ustvarja, temveč se sledi njegovi notranji naravi in spremembam, ki se v jeziku dogodijo naravno. Ker beseda "hranivo" v naravnem besednjaku nima svojega mesta, ni odgovorno in spoštljivo do govorcev jezika, da to umetno besedo uvrstite v slovar slovenskega knjižnega knjižnega jezika.
Skladno z tem me prav tako zanima, zakaj se beseda "glodavci" črkuje glodavci, ko pa po besedotvornem preverjanju lahko ugotovimo, da bi reč, ki gloda poimenovali glodalo in ne glodavo. Tako živali, ki glodajo, niso glodavci, temveč glodalci.
Jezikovna
Podomačevanje poljskih imen: »Stękała«
Ali lahko ime poljskega skakalca pišemo brez posebnih črk? V poljščini je ime zapisano Andrzej Stękała, FIS zapisuje to Stekala (brez posebnih črk). Na RTV so njegovo ime dolgo časa govorili [štekala], sedaj govorijo [stenkala]. V prenosu je novinar povedal, da je zaradi teh posebnih črk pravilno izgovarjati [stenkala]. Če je v slovenskem besedilu ime napisano brez teh posebnih črk, je potem pravilen izgovor [stekala]?
Gledal sem v pravopisu, ampak tega imena ni. Na podlagi drugih poljskih imen ne vem, ali lahko pišem brez posebnih črk. Lódž je napisan tako, čeprav je poljsko Łódź. Szczécin, Oświęcim pa ima posebne črke. Kako vem, kdaj so v pravopisu napisane posebne črke, kdaj pa naglas (ali je pri Lódž in Szczécin posebno znamenje, ali naglas)?
Jezikovna
Besedni red pri velelnem naklonu v navodilih za uporabo
Spodnje vprašanje me zaposluje že dolgo časa – mislila sem že, da končno poznam odgovor, pa se mi čedalje bolj zdi, da drugi poznajo drugačen odgovor ;-)
Gre za besedni red v velelnih stavkih v navodilih za uporabo–- tukaj izmišljen primer:
- Naprava X obsega: vreteno A, rezilo B, posodo C in pokrov D. Sestavljanje naprave X: Namestite rezilo B na vreteno A v posodi C in posodo C pokrijte s pokrovom D, tako da je vse skupaj trdno pritrjeno.
To je moja predstava o tem, kje točno se v takšnih kontekstih uporablja povedek (v velelnem načinu), namreč na začetku stavka, sledijo mu že znani sestavni deli naprave X (kot "tema"), tem pa sledijo nove informacije (tako da je vse skupaj trdno pritrjeno kot rema).
Namen takšne stavčne strukture je seveda, da bralci a) takoj prepoznajo velelni stavek (zato je povedek na začetku) in b) takoj prepoznajo novo informacijo, saj se ta pojavi na koncu, za znanimi informacijami (tukaj: deli naprave A, B, C in D).
Smem?
Ali bi bilo bolj pravilno pisati tako (velelnik za delom "teme"):
- Naprava X obsega: vreteno A, rezilo B, posodo C in pokrov D. Sestavljanje naprave X: Rezilo B namestite na vreteno A v posodi C in posodo C pokrijte s pokrovom D, tako da je vse skupaj trdno pritrjeno.
Jezikovna
Izgovor in pregibanje romunskega imena »Tiberiu«
Kako pregibamo romunska imena tipa Tiberiu, Claudiu in kako jih izgovorimo? Je zgled v slovarskem delu pravopisa za iztočnico Sibiu pravi vzorec za sklanjanje tudi osebnih imen?
Jezikovna
Je beseda »puberteta« termin ali ne?
Zanima me, če je beseda puberteta obravnava kot termin, glede na to da je v slovarskem sestavku ne najdemo v terminološkem gnezdu, ampak ima le posamezne kvalifikatorje pred razlagami?
Jezikovna
Kako je prav: »vzpodbuditi« ali »spodbuditi«
Zanima me, ali je kakšna razlika v pomenu in rabi teh glagolov. Glede na slovarje sta videti sopomenki, vendar se mi zdi, da zadnje čase večkrat slišim vzpodbuditi.
Jezikovna
Telefonsko pozdravljanje: »Lep pozdrav«
Zadnje čase me po telefonu vedno pogosteje pozdravljajo z Lep pozdrav, moje ime je ..., že kar na začetku. Se lahko, Lep pozdrav, uporablja tudi na začetku, ali je zgolj končni pozdrav?
Jezikovna
Vejica in večbesedni vezniki: »toda kaj«
Vejica in večbesedni vezniki: »toda kaj«
V enem zgledu ste že obravnavali priredni veznik »namreč«, ki »zastopa opuščeni nadredni stavek«. Primer: Povedali so, da se strinjajo, namreč (strinjajo se o tem), da tudi oni mislijo ...
Kaj pa pri veznikih: toda, vendar, ampak? Ali ti v spodaj navedenih primerih »opuščajo nadredni stavek«? Ali je dovolj, da je »toda« z vejico ločen od drugih veznikov samo zato, ker želimo izraziti nasprotje in ga poudariti. Pri prislovnih zaimkih namreč to lahko naredimo. Nasploh se mi zdi »toda« na začetku stavka poudarjalen. Primeri: a) Peter je Jezusu sicer sledil. Toda, ko so ga spraševali, je začel rotiti in prisegati, da ga ne pozna.
Menim, da ta »toda« poudari nasprotje glede na prejšnji stavek, se pravi: Toda, (čeprav mu je sledil), ko so ga spraševali, je začel rotiti in prisegati, da ga ne pozna.
b) Zato ga ni bilo potrebno upravičiti. Vendar, bolj ko o tej zadevi razmišljam, bolj se mi zdi, da bi ga morali.
Menim, da ta »vendar« poudari nasprotje glede na prejšnji stavek, se pravi: Vendar, (čeprav ga niso upravičili), bolj ko o tej zadevi razmišljam, bolj se mi zdi, da bi ga morali.
c) Ampak, kaj se je zgodilo zatem? Ta stavek sledi nekemu opisovanju dogodka. Menim, da lahko dam vejico za »ampak«, ker poudarim nasprotje, kaj se bo zgodilo zatem. Menim, da lahko napišem tudi brez vejice: Ampak kaj se je zgodilo zatem?
d) Prevarala si očeta, deklica, toda, kaj si res mislila, da boš tudi mene. Sem prav postavila vejico?
Jezikovna
Polglasnik in knjižni jezik
Pojasnilo k temu sporočilu: iščem odgovor na vprašanje: kaj je pravilna slovenščina (polglasniki, akcent in tudi uporaba metafor/hiperbola).
Na strani ISJFR sem malo brskal ali bi kje našel odgovor na vprašanje o pravilni izgovorjavi določenih slovenskih besed.
Polglasniki in akcent Slovenski dialekti so mi zelo všeč, ampak vprašanje je: kaj pa sploh je pravilna izgovorjava, ki mislim, da bi jo morali uporabljati tudi na javni TV. Prihajam iz MB in iz mojih osnovnošolskih časov imam v spominu eno samo besedo na katero so nas opozarjali, nas popravljali in to je beseda: pes. Tako kot se piše, se na Štajerskem še zmeraj pogosto tudi izgovarja, včasih že kar namerno! Ne torej ps (žal, znaka za polglasnik nimam). Pred kratkim sem v mestnem parku naletel na skupino otrok, katerim je vzgojiteljica ravno nekaj razlagala in izgovorila besedo dež. In se takoj popravila: dž. Nisem se mogel zadržati in sem se oglasil: »Otroci (tudi ta beseda lahko da se v določenem sklonu pogosto napačno izgovarja: otroki), dež je pravilno!*« Vzgojiteljica me je podučila, da gre za polglasnik.
Predvsem pri »vremenskih izrazih« vremenarji v glavnem uporabljajo polglasnike, tako, da se mi zdi, kot, da govorijo angleško: dž, mgla, tema, In tu je še poudarek na zaključek: dober primer je tudi beseda, ki smo jo pogosto slišali v času dopustov: ČAKANJE (na mejnih prehodih). Mogoče se v vsem motim in imam le alergijo na prestolnico, zato se mi zdi, da na javni TV govorijo »ljubljanščino« in ne slovenščino, mogoče se je slovenščina v letih, potem ko sem končal s svojim šolanjem (slovenščino so nas učili itak le v OŠ!) zelo spremenila ali so nas tudi napačno učili? Nimam pojma.
Pretiravanje (hiperbula), metafore: tu so torej še pretiravanja, ki jih najpogosteje uporabljajo športni novinarji. Pa ne vem kako bi ta njihov govor sploh bilo pravilno imenovati, ker se mi zdi velikokrat prav absurdno (celo v smislu: zelena zelenica, npr.). Trenutno se niti ne spomnim posameznih primerov, ker sem se tega pisanja lotil čisto spontano. Pa tudi program hitro zamenjam, ko se začne tisto drenje in čudno govorjenje. Naš profesor slovenščine na 2. gimnaziji v MB je rekel: »Stavek mora biti kratek, jasen in razumljiv« (se mi zdi, kolikor se še spomnim). Sicer s temi mojimi sigurno ne bi bil zadovoljen.
Glede dialektov še naslednje: sem kar dober v nemščini, kjer obstaja seveda tudi veliko dialektov, od bavarskega do severnonemškega ali v Avstriji, od štajerskega pa do dunajskega ... Ampak na javni TV pa uporabljajo: hoch Deutsch.
Jezikovna
Tuje črke in podomačevanje: »Søren Kierkegaard« in »København«
Zanima me, kako ravnati, če se v istem besedilu pojavita dva različna zapisa oziroma različni tipografski menjavi danske črke ø (Søren, Köbenhavn). V prevodih večina prevajalcev Kierkegaardovo ime pušča v originalni obliki, ime mesta pa zapisujejo zelo različno. Kaj menite o odločitvi, da zaradi enotnosti oboje zapišem s slovensko črko o?
Jezikovna
Vejica pred »namesto«, ki povezuje osebni glagolski obliki
Vprašanje vejice v sledeči povedi je razklalo mojo družino in nekaj znancev:
- V ključnem trenutku tragedije Orfej Evridiko vidi(,) namesto pogleda.
Na stran vejice so se razen mene postavili vsi, ki so vprašanje prejeli. Trdijo namreč, da gre za dve osebni glagolski obliki, med katerima bi stala vejica, če bi bil, kar imajo oni za odvisni stavek, razširjen, torej: ... vidi, namesto da bi jo pogledal. Na drugi strani stojim le jaz. Čutim, da tu vejice ni, saj si glagolski obliki delita obvezno tožilniško dopolnilo, torej morata biti priredno vezani polovici povedkovne fraze (žal terminologije, ki jo uporablja tvorbena slovnica, v slovenščini ne poznam), če želimo obdržati pomen. Zanima me, ali se slovnica strinja z mano ali se je tudi sama zarotila proti meni.
Vnaprej se zahvaljujem za vsakršen odgovor!
Jezikovna
Zakaj pišemo »glodavec« in »ukraden«?
Zanima me, kaj je strokovna utemeljitev odločitve za zgornja zapisa (in enako tudi volivec, usesti, itd.), ki sta mi kot govorcu mariborske slovenščine nepričakovana, saj bi glede na izgovorjavo v svojem in drugih narečjih pričakoval zapisa "glodalec" in "vkraden".
Slovenski pravopis je na splošno zelo dobro konstruiran tako, da lahko govorci vseh narečij konsistentno preberemo zapisano besedo v svojem narečju oz. govoru.
Zapisa "glodavec" in "ukraden" kršita to pričakovanje. V narečjih, kjer v izgovorjavi razlikujejo priponi -lec in -vec, se reče glodalec, ne glodavec. V narečjih, kjer v izgovorjavi razlikujejo začetni v- in u- pred soglasniki, rečejo vkraden (ali fkraden), ne ukraden.
So to sploh merila, ki se zares upoštevajo pri izbiri pravilnega zapisa? Če so, zakaj je v teh primerih prišlo do odstopa?
Jezikovna
Besedni red ob vezniku »ampak«
Pozdravljeni, prosim za razlago besednega reda ob vezniku ampak v povezavi s stavo naslonskega niza. Denimo v primeru: Želela sva priti na cilj, ...
- ampak prehitro sva se utrudila
- ampak sva se prehitro utrudila
Katera oblika je bolj knjižna, katera bolj pogovorna - ali pa sta nemara v knjižnem jeziku sprejemljivi obe?
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- ...
- 46
- Naslednja »
Število zadetkov: 911
Dostopnost