Fran > SSKJ

1. 1. glagolnik od brati:
   1. a) učiti se branja in pisanja; logično branje / ocene iz branja
   2. b) knjiga je vredna branja; že pri prvem branju je pesem razumel
   3. c) branje zemljevida
   4. č) šel je k sosedovim v branje
2. 2. raba peša kar je namenjeno za branje; čtivo: zabavno branje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. učbenik s krajšimi sestavki za jezikovni pouk: izdati berila za osnovno šolo; slovensko berilo za šesti razred / prvo berilo za začetni pouk branja in pisanja
   // sestavek iz tega učbenika: za domačo nalogo napišite obnovo berila
2. 2. raba peša kar je namenjeno za branje; čtivo: detektivke so zabavno berilo; mladinsko berilo
3. 3. zastar. branje: prenehala je z berilom
   ♦ rel. berilo odlomek iz svetega pisma, navadno iz pisem apostolov, ki se bere pri maši; šol. domače ali obvezno berilo literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati doma

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. narediti, da pride kaj pod (vodno) gladino: potopiti vedro v vodnjak / labod je potopil glavo / potopiti ladjo / zbirno jezero je potopilo del doline zalilo, poplavilo
2. 2. utopiti: potopiti mladega mačka / potopiti v vinu svojo žalost

potopíti se 
1. 1. izginiti pod (vodno) gladino: ladja se je potopila; težko telo se potopi
   // hote se spustiti pod (vodno) gladino: fant je priplaval na površino in se spet potopil; raca se je kdaj pa kdaj potopila
2. 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop
   1. a) intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: potopil se je v branje, razmišljanje / elipt. potopil se je v razpravo
   2. b) stanja osebka, kot ga določa samostalnik: potopil se je v molk, žalost; potopiti se v spanec / trg se je potopil v temo
      ● ekspr. potopil se je v množico na trgu izginil je v množici

potopljèn -êna -o: sedel je ves potopljen v misli; v mrak potopljena hiša; potopljena ladja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. neomejeno trajanje: prostor in čas; čas teče; ekspr. čas beži, se vleče; meriti čas; enota časa / v teku časa / s časom se bo marsikaj spremenilo sčasom
2. 2. navadno s prilastkom omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja: zdaj ni časa za take stvari; za kratek čas je skočil k sosedu; gradnja je odložena za nedoločen čas; ves čas je stal; že dalj, dolgo časa ni bilo dežja; že nekaj časa ga čakam; čez nekaj, nekoliko časa sem ga zopet srečal; pog. vsake toliko časa je treba stroj očistiti od časa do časa; imeli smo toliko časa, da smo si ogledali najnujnejše; narediti kaj v doglednem, rekordnem času; delo je opravil v istem času kot drugi; veliko časa je porabil za učenje; med tem časom, ko ga ni bilo doma, se je marsikaj spremenilo / star. ta čas tajnik zdaj, sedaj
   // čez čas je spet spregovoril čez nekaj časa; določen čas ga ne bo nekaj časa; pog.: en čas bom čakal, dolgo pa ne nekaj, malo časa; čez en čas se je spet oglasil čez nekaj časa
   // pred časom so bili še vsi njegovega mnenja do nedavnega, ni dolgo od tega
   // od časa do časa je drget prešinil zemljo v manjših časovnih presledkih; ves čas, odkar je prišla, samo klepeta kar naprej, neprestano
   // za čas nam je izginil izpred oči za kratek čas, za trenutek; umakniti se za časa začasa
   // točka v neomejenem trajanju: objavili so datum, čas in kraj prireditve, odhoda / napovedovalec v radiu je povedal točen čas koliko je ura
   // od tistega časa ni več govoril
3. 3. omejeno trajanje
   1. a) s katerim človek razpolaga: pridem, če bo čas; nima časa za razvedrilo; s pridom izrablja svoj čas; nočem vam krasti dragocenega časa; ekspr. po gostilnah trati, ubija, zapravlja čas; zmeraj najde čas za branje; pog. utrgala, vzela si je čas za vzgojo otrok; takrat ni bilo časa za pogajanje dovolj časa
      // ker ni v službi, ima dosti časa prostega časa; izgubljen, zapravljen čas nekoristno porabljen
      // prosti čas s katerim človek po opravljenem poklicnem delu lahko sam razpolaga
   2. b) s prilastkom ki je dogovorjeno ali določeno za kaj: čas za povračilo dolga je pretekel; opravil je vse v prej določenem času; za prijavo je že skrajni čas; zadnji čas je, da to storiš; dali so mu čas za premislek; ni še čas za kosilo / obratovalni čas / vrnil se je o pravem času, ob času pravočasno
      // trgali so pred časom, zato je grozdje kislo predčasno; zaradi nezadostne hrane umre dosti ljudi pred časom prekmalu, prezgodaj
      // delovni čas uradno določeno trajanje (dnevne ali tedenske) zaposlitve; deljen, izmeničen delovni čas; osemurni delovni čas
   3. c) s prilastkom ki je ugodno, primerno za kaj: bo že prišel čas, ko bova obračunala; spregovoril je ob nepravem času, v ugodnem času; do koče smo prišli ravno pravi čas, potem se je ulila ploha; to ni primeren čas za obiske, učenje; takrat ni bil čas za pogajanje pravi čas
      // naš čas še ni prišel; njegov čas je minil / ekspr. čas je že, da poveste svoje pripombe potrebno, nujno je; čas je pozabiti stare razprtije
   4. č) s prilastkom v teku dneva, leta: vsak dan odhaja ob istem času; čas košnje, čas največjega dela; v času glavne sezone; v času od zgodnje jeseni do začetka zime; poletni, zimski čas; predpustni čas; zdravnik mora k bolniku ob vsakem času kadarkoli
      // vsak čas se lahko vrne kmalu, vsak hip
      // pomlad je najlepši letni čas / z oslabljenim pomenom: v večernem času se je zrak prijetno ohladil zvečer; v času počitnic med počitnicami, o počitnicah
   5. d) s prilastkom v življenju, bivanju: čas mladosti, staranja; v času zorenja
4. 4. tudi mn., navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: ta čas mi bo ostal za vedno v spominu; to je bil za narod usoden, odločilen čas; poznata se iz partizanskih časov; razvoj gospodarstva v povojnem času; v prejšnjih, davnih, starih časih; bil je eden največjih umetnikov vseh časov; v času okupacije, turških vpadov / to je nenavadno za naš čas sedanjost; tu je vse tako kot prejšnje čase nekdaj, v preteklosti
   // za časa Rimljanov / v zadnjem času, zadnje čase si se zelo spremenil; prve čase je imela še nekaj upanja sprva; svoj čas svojčas, svoje čase je bil velik gospod nekoč, prej
   // razmere, okoliščine, stvarnost v omejenem trajanju: danes niso časi za tako brezskrbno življenje; ni se mogel prilagoditi novemu času; za tiste čase so bile njegove ideje napredne; v teh časih tak človek ne more najti razumevanja; današnji, dobri, stari časi; težki, žalostni časi; pesn. grenki časi; ekspr. obetajo se mu zlati časi / gledališče je ogledalo časa; delo je napisano v duhu časa; odnesel ga je tok časa / ekspr. to so bili časi! dobri, imenitni
   ● odločite se, še je čas ni še prepozno; prišel bom, če mi bo čas dopuščal če bom imel čas; ker so dela prepozno začeli, jih bo lovil čas bodo morali hiteti; stavbo je že načel čas, ekspr. zob časa zaradi starosti začenja razpadati; pri delu ga je čas prehitel dela ni utegnil dokončati; ekspr. s tem ne bom izgubljal časa se ne bom ukvarjal; s petjem si krajša čas se zabava, odganja občutek praznote; ekspr. bogu čas krasti lenariti; s klepetanjem si preganja čas se kratkočasi, se zabava; presti čas z igro prstov kratkočasiti se, zabavati se; vidita se na redke, ekspr. svete čase malokdaj, poredkoma; ekspr. na, za (vse) večne čase se mu je zameril za zmeraj; publ. pridobiti na času storiti kaj prej kot v določenem času; imeti časovno prednost pred kom; iti, hoditi s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. že lep čas nismo videli dobrega filma precej dolgo; dolg čas dolg čas mu je dolgčas; ekspr. dolg čas prodajati dolgočasiti se; iz dolgega časa si žvižga iz dolgočasja; od dolgega časa je ves bolan od dolgočasja; kratek čas delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; slikanje mu je le za kratek čas za razvedrilo, v zabavo; ekspr. ima pisan, zlat, židan čas veliko prostega časa; star. bliža se ji njen čas porod; redko svoj čas je preživel mirno svoje življenje; star. bolnik ima svoje čase obdobja, ko ga bolezen napade; vsako delo potrebuje svoj čas se ne da opraviti v prekratkem roku; njegovo delo v svojem času ni našlo razumevanja ob nastanku; bilo je ob tistem času, ko se mu je rodil otrok tedaj; toliko časa je delal, pa nima svojega kotička dolgo, daljši čas; ekspr. dober, lep del časa je zapravil v gostilni večino časa; kolo časa se ne more obrniti nazaj preteklost se ne vrne; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; ekspr. je na tesnem s časom ima zelo malo časa (za kaj); ekspr. za božji čas! izraža nejevoljo, nestrpnost; čas celi rane; čas prinese svoje po daljšem trajanju se stvari omilijo; pustimo času čas pustimo, da se stvari normalno razvijajo; vse ob svojem času; vsaka reč le nekaj časa traja vse se spremeni, nič ni večno; njegov odstop je samo še vprašanje časa moral bo odstopiti, samo ne ve se še, kdaj; preg. čas je zlato
   ♦ astr. sončni čas po Soncu merjeno trajanje; krajevni ali lokalni čas po krajevnem poldnevniku merjeno trajanje; fiz. nihajni čas čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do druge in nazaj; fot. čas osvetlitve trajanje osvetlitve filma pri fotografiranju; aparat z več časi z napravami za uravnavanje trajanja osvetlitve; geogr. greenwiški čas; jur. čakalni čas; čas zastaranja; kem. razpolovni čas čas, v katerem razpade polovica atomov radioaktivne snovi; lingv. čas gramatična kategorija za izražanje sedanjosti, preteklosti in prihodnosti glagolskega dejanja; sedanji, pretekli, prihodnji čas; prislovno določilo časa; tvorba časov; šol. učni čas trajanje pouka; šport. dosegel je dober, rekorden čas rezultat pri hitrostnem športu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. glagolnik od pisati:
   1. a) pisanje črk, številk; pisanje po nareku; branje in pisanje / učiteljevo pisanje na tablo; pisanje s kredo; tablica za pisanje / pisanje na pisalni stroj
   2. b) pisanje naloge, pisem, poročil / ukvarjati se s pisanjem; poljudno, strokovno, umetniško pisanje; pisanje poezije
   3. c) ne strinjajo se s pisanjem tega lista
2. 2. kar je napisano: v svojem pisanju spet napada nasprotnike / knjiž., iron. cvetličasto pisanje preobloženo s stilnimi posebnostmi
   // star. pismo, dopis: dolgo je bral njeno pisanje; uradno pisanje; prišlo je pisanje od sodnije

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. delati, da je vedno manj razpoložljivih materialnih dobrin: porabljati denar; premog že počasi porabljamo / plačo porablja za nakupovanje oblek / porabljati sončno energijo za ogrevanje ogrevati s sončno energijo
   // nav. ekspr., navadno v zvezi z za izraža način poteka, izteka določenega časa: prosti čas porablja za izlete, igre / večere porablja za branje zvečer bere
2. 2. knjiž. uporabljati: pri slikanju je porabljal svetlejše barve; pravilno porabljati besede

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. z (dodatnimi) gradbenimi deli narediti kak objekt bolj trden, vzdržljiv: utrditi cestišče, jez; utrditi zrahljane temelje / utrditi breg s plastjo kamenja; utrditi rove v rudnikih z lesom
   // z (dodatnimi) gradbenimi deli narediti kak objekt primeren za obrambo: utrditi grad; utrditi mesto z obzidjem / vojaki so utrdili položaje; utrditi mejo z bunkerji
2. 2. z določenim postopkom narediti kaj bolj trdno: utrditi smučarsko progo; utrditi plasti gramoza z valjarji / utrditi rob platnic; utrditi pas s trdo podlogo
3. 3. narediti, da je kaj trdno nameščeno: z zagozdo utrditi toporišče / utrditi izpahnjen ud, da je negibljiv
4. 4. narediti, da je kaj (bolj) sposobno prenašati obremenitve, negativne okoliščine: z veslanjem utrditi mišice; utrditi si roke; telo se mu je z vajami utrdilo
5. 5. narediti, da je kdo telesno močnejši, (bolj) odporen: življenje na kmetih ga je utrdilo; šport ga je utrdil proti boleznim; otrok se je na svežem zraku utrdil
   // narediti, da je kdo (bolj) sposoben prenašati duševne napore: hudo trpljenje jo je utrdilo; z leti se človek utrdi / branje mu je utrdilo duha; utrditi si voljo, značaj
6. 6. narediti, da kaj dobi veliko mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: utrditi državo; gospodarsko utrditi podjetje; organizacijsko utrditi stranko
7. 7. narediti, da kaj postane sposobno vzdržati negativne vplive, okoliščine: utrditi oblast; utrditi svoj položaj / utrditi si ugled, priljubljenost / utrditi zdravje
8. 8. narediti, da kaj obstaja, nastopa v bolj intenzivni, trajni obliki: utrditi delovno disciplino; utrditi mir, prijateljstvo
9. 9. narediti, da kaka vsebina zavesti postane (bolj) trdna: ta dogodek je utrdil njegov dvom; njena vera se je s tem še bolj utrdila / utrditi svoje prepričanje / utrditi narodno zavest
   // v zvezi z v narediti koga v čem duševnem (bolj) trdnega: utrditi koga v dvomu, veri; utrdil se je v prepričanju, da ima prav
10. 10. knjiž. uveljaviti: utrditi nove poglede na demokracijo; ta nazor se ni nikoli utrdil med ljudmi / ti izrazi so se že utrdili
    ● ekspr. utrditi cene ustaliti, trdno določiti; star. utrditi dejstva ugotoviti; star. utrdila sta rok plačila določila
    ♦ fot. utrditi barve na sliki s fiksirjem; ped. utrditi učno snov z načrtnim ponavljanjem doseči, da ostane trajneje v zavesti; teh. utrditi narediti, da se kaj strdi

utrdíti se in utrdíti se in utŕditi se voj.  namestiti se, razporediti se na kakem terenu, v kakem objektu in ga z (dodatnimi) gradbenimi deli urediti za obrambo: vojaki so se utrdili na položaju / borci so se utrdili v stolpu

utŕjen -a -o in utrjèn -êna -o: zdrav, utrjen človek; utrjen grad; biti utrjen proti boleznim; utrjena oblast; utrjeno telo; utrjeno znanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

zažréti se ekspr., s prislovnim določilom  
1. 1. z žretjem, grizenjem prodreti v kaj: črv se zažre v les / klop se zažre v kožo / medved se je zažrl v tjulnjev drob zagrizel; pren. dvomi so se zažrli vanj
2. 2. zaradi delovanja določene sile priti v kako snov: kolesa so se zažrla v blato; žaga se zažre v deblo / vrv se mu je zažrla v dlani / steza se zažre v pobočje
3. 3. priti skozi površino v kaj tako, da se težko odstrani: prah, umazanija se zažre v preprogo / rja se zažre v kovino
   ● ekspr. avtomobil se je zažrl v strmino s težavo zapeljal; ekspr. zažreti se v branje, delo začeti intenzivno brati, delati

zažŕt -a -o: zažrt madež; v roke zažrta vrv

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. ki ima rezilo na obeh straneh: dvorezen meč, nož; pren. v tem primeru je oklevanje dvorezno sredstvo
   ● ekspr. kdo bi si mislil, da je ta človek tak dvorezen nož človek, ki se kaže drugačnega, kot je
2. 2. knjiž. dvoumen, dvosmiseln: dvorezen poklon; dvorezno vprašanje / branje ga je navdajalo z dvoreznimi občutki dvojnimi, dvovrstnimi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. ki dela ali ravna pretirano hitro in zato netemeljito, površno: hlastav človek; že po naravi je bil vihrav in hlastav / hlastavo branje, govorjenje
2. 2. ki si pohlepno, pretirano prizadeva za dosego česa: škoda le, da je tako hlastav in ne pozna prave mere / hlastava civilizacija

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. ki se po svojih značilnostih, lastnostih zelo razlikuje od povprečja: izrazite ličnice; ta otrok ima izrazite oči; izrazite poteze obraza / imeti izrazito pisavo / avtor sodi med najizrazitejše pesnike mladega rodu; v tem prizoru je bila igralka zelo izrazita
   // nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, močni obliki: časopis je z izrazitim pesimizmom komentiral položaj v svetu; odpor proti diktaturi je postajal vedno izrazitejši; naši tekmovalci so imeli izrazito prednost pred drugimi / rdeča barva je najbolj izrazita / imeti izrazit smisel za tehniko; izrazit umetniški talent
2. 2. zelo opazen, zelo viden: pri bolniku so se pojavili izraziti znaki poslabšanja; meja med obema dialektoma ni izrazita / ta tip črk je bil premalo izrazit; izrazite poševne črte v tkanini / publ. na to vprašanje daje izrazit odgovor že analiza sama jasen, natančen
   // branje mora biti izrazito in smiselno, ne pa mehansko razločno, poudarjeno
3. 3. z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, pridevnika, na katerega se veže: ta fant je izrazit športnik; uživa izrazito rastlinsko hrano; pesnik je odraščal v izrazitem kulturnem okolju

izrazíto prisl.: brati glasno in izrazito; izrazito poudariti pomen dela; izrazito protivojni film; izrazito humanistična vzgoja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. navadno v povedni rabi ki ima do določenega časa, roka malo, premalo časa; pozen: bil je kasen, ker se je pokvaril avtobus; kasni ste za v gledališče / ekspr. malo kasni ste z opravičilom že prej bi se morali opravičiti
   // kasni potniki so hiteli na avtobus potniki, ki so bili pozni
2. 2. z glagolskim samostalnikom ki je, se pojavi ob koncu predvidenega časa ali (nekoliko) po njem: kasen izid knjige; kasen prihod vlaka / ni se mogel zadovoljiti s tako kasnim uspehom zapoznelim
   // kasna setev; danes imamo kasno kosilo pozno kosimo; letos je sadje zelo kasno pozno dozorelo
   // ki je, se pojavi ob koncu dneva, večera: njegov kasni prihod me je zmotil; kasno branje jo utruja / ekspr. danes bom kasen bom pozno prišel (domov)
3. 3. v zvezi z večer, popoldne od začetka trajanja zelo oddaljen: bil je že kasen večer, ko smo se razšli; kasno popoldne / prišel je v kasnih (večernih) urah pozno zvečer
   // kasni srednji vek zadnje obdobje
4. 4. v primerniku ki se zgodi, opravi v času, ki sledi določenemu: tedanja konferenca niti kasnejši pogovori med državniki niso pripeljali do sporazuma; delo je napisal zelo zgodaj, kasnejši popravki ga niso dosti spremenili / odkloni v kasnejšem razvoju; ta in tudi kasnejše operacije so bile neuspešne / kot opozorilo: prijavite se do prvega junija, kasnejših prijav ne bomo sprejemali; preštejte denar, kasnejših reklamacij ne upoštevamo
5. 5. zastar. počasen, zamuden: kasna in težavna vožnja

kásno in kasnó, kasnéje stil. kášnje 
1. 1. prislov od kasen:
   1. a) danes smo kasno jedli / kasno je šel na vlak / danes je že precej kasno za prijavo
   2. b) kasno bom prišel / zelo je že kasno pozno zvečer
      // kasno popoldne je odšla; govorili so kasno v noč
   3. c) pridite kasneje; morda se boste kasneje spomnili / prišel je uro kasneje, kot je obljubil / umrl je oče, leto (dni) kasneje pa še mati
2. 2. v presežniku poudarja skrajnost določenega roka: nalogo morate oddati najkasneje do konca semestra; to bo narejeno najkasneje v treh dneh

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. glasbilo v obliki zabojčka z ročico, s katero se poganja mehanizem za proizvajanje melodije: igrati na lajno; beračeva lajna; hreščeča lajna; iz krčme so se slišali glasovi lajne; potujoči godec z lajno / vrteti lajno
2. 2. slabš. kar naprej ponavljajoče se govorjenje o isti stvari: kdo bo poslušal vedno isto lajno / spet goni svojo staro lajno, da se mu godi krivica
   ● slabš. njeno branje, deklamiranje je lajna enolično, brez poudarkov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. nanašajoč se na logika 1: logični pojmi, principi, zakoni; logične teorije
2. 2. ki upošteva zakone logike: priti do logičnega zaključka; biti sposoben logične analize; sposobnost logičnega izražanja, mišljenja; logično sklepanje / govoriti brez logične zveze; logično branje smiselno
3. 3. ki se glede na stanje, položaj pričakuje: logičen razvoj; tak čustven izbruh je v tem primeru logičen; to je logična posledica njegovega ravnanja
   ● ekspr. vzgajal je z logično doslednostjo zelo veliko, popolno
   ♦ elektr. logični element osnovni sestavni del naprav, konstruiranih na osnovi matematične logike; logični operator; filoz. logični sklep sklep, ki upošteva zakon logike; logični pozitivizem filozofska smer, ki iz znanosti izključuje vse, česar ni mogoče preveriti; gled. pri podajanju teksta paziti na logični akcent na to, da je poudarjena beseda, stavek, ki predstavlja miselno jedro; jur. logična razlaga zakona razlaga zakonskega besedila po pravilih logike

lógično 
1. 1. prislov od logičen: logično misliti, sklepati; zadnji cikel v zbirki se logično navezuje na prejšnje; logično izpeljana misel
2. 2. v povedni rabi izraža popolno sprejemanje brez presenečenja, pomislekov: kaj se čudiš, to je vendar logično; logično je, da je on postal šef / elipt. logično, da ne ve, saj mu ni nihče povedal; sam.: dajati prednost logičnemu pred iracionalnim

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. odstraniti z odprtega dela česa predmet, nameščen nanj: odkriti lonec, sod, vodnjak / odkriti pokrovko
   // odstraniti s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite: odkriti gredo; odkriti tla / odkriti glavo odstraniti pokrivalo z nje; odkriti spečega otroka odstraniti odejo z njega; odkriti posteljo odgrniti; odkril si je prsi in pokazal rano razgalil
   // s strehe odstraniti kritino: vihar je odkril streho
2. 2. z odstranitvijo česa narediti kaj vidno: premaknil se je in s tem odkril skrivni vhod / ekspr. smehljaj ji je odkril zobe
3. 3. z raziskovanjem, preučevanjem narediti znano kaj neznanega: odkriti bacil tuberkuloze, povzročitelja bolezni, radioaktivne snovi / Krištof Kolumb je odkril Ameriko / odkriti nove načine dela / odkriti nov stroj izumiti, iznajti
   // narediti znano kaj prikritega, skrivnega: bolezen so pravočasno odkrili; odkriti nevarnost, zaroto; odkril je njegov talent / odkriti tatu; odkril je vzrok slabe volje ugotovil; odkril je, da ima vsaka stvar svoje ime spoznal; takrat se mu je odkrilo, da oče tega ne zmore več
   // narediti znano sploh: preučevanje teh dejstev bo odkrilo tudi izhodišča gibanja / v svojem delu je odkril preteklost te dežele
4. 4. narediti, da za kaj izve kdo drug: svoje tehnike ni hotel odkriti; odkriti komu skrivnost; odkril ji je svojo ljubezen izpovedal; odkriti komu svoje želje povedati; nikomur se ni odkril ni povedal svojih čustev, težav
5. 5. ugotoviti, da kje kaj je: ko je hodil mimo izložb, je odkril celo vrsto zanimivih predmetov; na cesti je odkril sledove stopinj opazil
   // v besedilu je odkril več napak našel
   // ekspr.: odkriti pobeglega voznika najti; končno ga je odkrila v gostilni
   ● slabš. ta človek ne bo odkril Amerike ni posebno pameten, bister; iron. misli, da bo odkril Ameriko kaj novega; ekspr. ko mu je bilo petnajst let, je odkril Gorkega se je seznanil z njegovimi deli, idejami; ekspr. odkriti (svoje) karte povedati, izdati svoje namene; odkriti spominsko ploščo, spomenik narediti, da postane plošča, spomenik viden širši javnosti, navadno z odstranitvijo zagrinjala; ekspr. v njem je odkrila srečo on jo osrečuje; ekspr. v njej je odkrila staro znanko prepoznala, ugotovila; ekspr. šele pozno sem odkril knjigo spoznal, da je branje knjig užitek

odkríti se 
1. 1. dati pokrivalo z glave: bilo ji je vroče in se je odkrila / ko jo je srečal, se je odkril jo z odstranitvijo klobuka z glave pozdravil
2. 2. ekspr. postati viden, pokazati se: ko ji je kapa zdrsnila, se je šele odkrila njena lepa glava / ko smo prišli na vrh gore, se nam je odkril prekrasen razgled / v tej revoluciji se je odkrila vsa njena demokratična vsebina / z ekspresionizmom se je naša beseda odkrila v izrazni zagnanosti
   ● ekspr. pred temi organizacijami se lahko odkrijemo zaslužijo naše priznanje, spoštovanje

odkrít -a -o 
1. 1. deležnik od odkriti: s tem so bili odkriti ostanki njihove kulture; odkrita posoda, streha; bolezen je bila pravočasno odkrita; okrog hodi odkrita in brez plašča / odkrit bazen na prostem in brez strehe
2. 2. ki govori, ravna tako, kot v resnici misli, čuti: odkrit človek; z njim ni bila odkrita / odkrit značaj; je odkritega srca / ekspr., kot podkrepitev bodimo odkriti, to res ni bilo prav
   // ki vsebuje, izraža resnične misli, čustva: to so odkrite besede; odkrito priznanje / ekspr. razgovor je potekal v odkritem vzdušju / odkrita pesniška izpoved izpoved, ki ni podana v metafori
3. 3. ekspr. ki se opravi tako, da so drugi s tem seznanjeni: prišlo je do odkritega boja, napada / do njih kaže odkrite simpatije / imel je odkrit namen / to so njegovi odkriti nasprotniki; prisl.: odkrito napisati, povedati / ekspr., kot podkrepitev odkrito povedano, rečeno, tega človeka ne cenim

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. ki dela, si prizadeva, da se ne zgodi kaj neprijetnega, nezaželenega: po nesreči je postal bolj pazljiv
2. 2. zavestno (miselno) zbran: pazljiv poslušalec, učenec; biti pazljiv pri delu
   ● nič ni ušlo njenim pazljivim očem vse je opazila
   // ki poteka, se opravlja z veliko miselno zbranostjo: pazljivo branje / pazljivo ravnanje z aparati
3. 3. redko pozoren, uslužen: do nje je bil vedno pazljiv

pazljívo prisl.: pazljivo brati, opazovati; pazljivo opravljati svoje delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. vzporeden s krajšo stranjo, osjo predmeta: počezni vzorec na blagu / počezni prerez korenine; počezna os
   // vzporeden s krajšo stranjo, osjo drugega predmeta: počezne deske na mostu; počezni hodniki
2. 2. knjiž. približen: počezen obračun stroškov; počezna ocena gospodarskih razmer / počezno branje hitro, nestrnjeno
   ♦ fot. počezna slika slika, pri kateri je poudarjena razsežnost motiva v vodoravni smeri

počézno prisl., redko  počez: postaviti počezno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. premikati z višjega mesta, položaja na nižjega; spuščati: pogrezati krsto v jamo; pogrezati vedro v vodnjak
   // redko delati (bolj) globoko; poglabljati: pogrezati rečno strugo; jama se pogreza
2. 2. nav. ekspr., v zvezi z v izraža povzročanje stanja, kot ga določa samostalnik: glasba ga pogreza v spanje; pogrezati se v dremavico; bolnik se pogreza v nezavest; mesto se pogreza v temo / pogrezati se v zmotah
   // spravljati, pehati: spoznanje ga pogreza v grozo; ta vest ga pogreza v obup, žalost; s pijančevanjem se vedno globlje pogreza v dolgove

pogrézati se nav. ekspr.  
1. 1. postajati nižji: žimnica se pod njegovo težo kar pogreza / dno se pogreza
   // pomikati se v navpični smeri navzdol: hiša se je začela pogrezati; ladja se počasi pogreza tone, se potaplja
   // pogrezati se do kolen v blato; v mehkih blazinah se kar pogreza
2. 2. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža, da osebek intenzivno opravlja dejavnost, kot jo določa samostalnik: pogrezati se v branje, delo, študij / pogrezala sta se vsak v svoje misli; pogrezati se vase
   ● ekspr. sonce se že pogreza v morje zahaja za morskim obzorjem; ekspr. njihovo gospodarstvo se vedno bolj pogreza propada

pogrezajóč -a -e: pogrezajoča se ladja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. premakniti z višjega mesta, položaja na nižjega; spustiti: pogrezniti krsto v grob; pogrezniti vedro v vodnjak
   // redko narediti (bolj) globoko; poglobiti: pogrezniti strugo; jama se je pogreznila
2. 2. nav. ekspr., v zvezi z v izraža povzročitev stanja, kot ga določa samostalnik: glasba ga je pogreznila v spanje; pogrezniti se v nezavest; vas se je pogreznila v tišino
   // spraviti, pahniti: spoznanje ga je pogreznilo v grozo; sporočilo ga je pogreznilo v obup; pogrezniti se v žalost

pogrézniti se nav. ekspr.  
1. 1. postati nižji: blazine so se pod njim kar pogreznile / tla so se ponekod pogreznila
   // pomakniti se v navpični smeri navzdol: hiša se je nekoliko pogreznila / do kolen se je pogreznil v sneg / v mehkem naslanjaču se je globoko pogreznil; čoln se je pogreznil potonil, potopil
2. 2. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: znova se je pogreznil v branje; pogrezniti se v delo, učenje / pogreznil se je v svoje misli; od tedaj se je še bolj pogreznil vase
   ● knjiž. dan se je pogreznil v preteklost minil, se iztekel; izginil je, kot bi se v zemljo pogreznil nenadoma, nepričakovano; ekspr. najrajši bi se pogreznil sto klafter globoko zelo me je sram

pogréznjen -a -o: pogreznjen čoln; vas je pogreznjena v temo; pogreznjen v delo; vase pogreznjeni ljudje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. knjiž. roditi: porodila je dekletce; porodil se mu je sin / porodila je veliko otrok; pren. napenjal je možgane, da bi porodil rešilno misel
2. 2. ekspr. povzročiti nastanek česa: ljubosumnost je porodila v njem divjo jezo / branje mu je porodilo idejo za članek dalo

porodíti se ekspr.  nastati, pojaviti se: v trenutku, ko se porodi, je delo zmeraj važno in veliko / v zlatem soncu se je porodilo jutro
// z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik: porodila se mu je bojazen / v trenutku se ji je porodila čudovita misel / v glavi se mu je porodil načrt

porôjen tudi porojèn -êna -o: komaj porojeni otrok; iz srca porojene besede

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.