Fran

1. a) glede na obseg, širino: zajeten moški; zajetno telo bika / zajeten vrat širok
2. b) glede na prostornino: zajeten sod; zajetna košara
3. c) glede na debelino: zajeten šop bankovcev; zajetna knjiga
4. č) glede na premer: zajeten obseg
5. d) glede na merljivo količino: zajeten kos mesa; zajeten kup / zajeten dnevni red obsežen; zajetna vsota denarja velika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.

1. a) da se kaj ne da odpreti: zaklenil je in spravil ključ; zakleniti s ključem; ključavnica se sama zaklene / dvakrat zakleniti / zakleniti lisice, vrata
2. b) da kaj ne more več delovati: zakleniti kolo, volan
   // s takim dejanjem narediti
3. a) da notranjost česa ni dostopna: zakleniti omaro, sobo / cerkev čez opoldne zaklenejo zaprejo; pren., ekspr. zakleniti svoje srce
4. b) da tisto, kar je v čem, ni dostopno: zakleniti denar v blagajno; zakleniti slaščice v shrambo; pren., ekspr. zakleniti bolečino vase
5. c) da se komu onemogoči dostop do česa: vino mu zmeraj zaklene / pred njim je treba vse zakleniti
6. č) da kdo mora ostati, kjer je: zakleniti otroka v sobo / zaklenil jo je ven
   ● z odgovorom zakleniti komu usta zapreti

zakleníti se z zaklenitvijo vrat onemogočiti komu drugemu vstop v svoj prostor: ko pride domov, se zaklene; zakleniti se z otrokom v hišo, sobo

zaklenívši zastar.: zaklenivši vhodna vrata, je odšel spat

zaklénjen -a -o: zaklenjen avtomobil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.

1. a) da se kaj ne da odpreti: ko je zaklepal, je zlomil ključ / zakaj ne zaklepaš vrat
2. b) da kaj ne more več delovati: zaklepati volan
   // s takim dejanjem delati
3. a) da notranjost česa ni dostopna: zaklepati predale / trgovine čez opoldne zaklepajo zapirajo
4. b) da tisto, kar je v čem, ni dostopno: zaklepati denar v omaro
5. c) da se komu onemogoči dostop do česa: kruh ji zaklepajo / pred njim so morali vse zaklepati; pren., ekspr. zaklepati skrivnost pred ljudmi
6. č) da kdo mora ostati, kjer je: otroka zaklepajo v sobo
   ● knjiž., ekspr. njegova usta zaklepa molk molči

zaklépati se z zaklenitvijo vrat onemogočati komu drugemu vstop v svoj prostor: kadar je sam doma, se zaklepa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.

1. 1. uporabiti grobe besede, besedne zveze, navadno v afektu: ko je odhajal, je zaklel; jezno, polglasno zakleti; zakleti po tuje; ekspr. zaklel je, da se je vse treslo zelo
   // preh., star. zaklel je svojega sina preklel
   // hudič, je zaklel
   ♦ rel. zelo nespoštljivo, žaljivo izraziti se o Bogu, svetih osebah ali stvareh
2. 2. po ljudskem verovanju izreči besedo, besede, ki povzročijo
   1. a) da kdo ali kaj izgubi kako dobro, zaželeno naravno lastnost, sposobnost: zakleti zemljo, da ne rodi
   2. b) da se kaj hudega odvrne, izgubi moč: zakleti neurje, točo
   3. c) da se kdo ali kaj spremeni v kaj nižjega, slabšega: čarovnica je deklico zaklela; zakleti v kačo
   4. č) da kdo kam pride, od koder se ne more rešiti: zaklela bi ga v pekel / zakleti koga v samoto

zakléti se ekspr.  podkrepljeno s kletvijo izraziti svojo odločitev, sklep glede česa: zaklel se je, da jo bo dobil / hudič naj me vzame, če bom še šel tja, se je zaklel / policija se je zaklela napraviti red trdno odločila
● star. na to se lahko stokrat zakolnem prisežem; ekspr. zdelo se je, kot da so se vsi zakleli proti njemu kot da so vsi trdno odločeni, da mu nasprotujejo, ga onemogočijo

zaklét -a -o 
1. 1. deležnik od zakleti: zaklet grad; zakleta kraljična; stvar se je, kot bi bilo zakleto, slabo končala
2. 2. ekspr. velik, nepopustljiv: zaklet sovražnik alkohola
3. 3. knjiž., navadno v povedni rabi prisiljen v kako stanje, iz katerega se ne da rešiti: usta, zakleta v molk / hiša, v katero so bili zakleti v kateri so bili prisiljeni živeti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.

1. 1. glagolnik od zamenjati:
   1. a) zamenjava blaga za blago; zamenjava znamk; pogodba o zamenjavi stanovanja / nove knjige dobivajo tudi z zamenjavo / dati kaj v zamenjavo, za zamenjavo / trgovinska zamenjava med državama narašča menjava
      // narediti zamenjavo
   2. b) zamenjava traku pri pisalnem stroju / med tekmo je prišlo do več zamenjav
   3. c) zamenjava glasov v besedi
   4. č) opazovati zamenjavo straže
   5. d) zamenjave oseb v komediji
      ♦ mat. zamenjava enega algebrajskega izraza z drugim; medsebojna zamenjava spremenljivk
2. 2. kar kaj zamenja: dobiti, poiskati zamenjavo za pokvarjeni del / za to tujo besedo nimamo ustrezne domače zamenjave
   // kdor koga zamenja na kakem mestu, položaju: na bojišče so prišle zamenjave

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.

1. a) zamenjavanje obleke za hrano / zamenjavanje knjig
2. b) redno čiščenje in zamenjavanje filtrov
3. c) zamenjavanje igralcev
4. č) zamenjavanje delavca na dopustu
5. d) zamenjavanje bivališč / zamenjavanje zaposlitve
6. e) zamenjavanje strupenih rastlin z užitnimi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.

1. 1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: zamenjavati pridelke za blago / zamenjavati plošče, razglednice / zamenjavati dinarje v devize dajati dinarje za enakovredno, ustrezno vsoto deviz
2. 2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: zamenjavati varovalko / redno zamenjavati posteljnino / v besedilu zamenjavati prevzete besede z domačimi; zamenjavati obrabljene dele z novimi nadomeščati
   // delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: zamenjavati igralce med igro; zamenjavati vojake na položajih
3. 3. prihajati pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega: dogovorili so se, kdo bo koga zamenjaval pri sekanju / stražarji se zamenjujejo vsaki dve uri / zamenjavati koga med dopustom nadomeščati
4. 4. delati, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto: teh besed ne moremo poljubno zamenjavati / po dva in dva sta zamenjavala svoje mesto v vrsti
5. 5. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugo: zamenjavati bivališče, skrivališče
6. 6. imeti koga za drugega, kot je v resnici: zamenjavajo ga z nekom drugim / zamenjavati strupene in užitne gobe
   ● glasove c s z zamenjava s č š ž izgovarja kot č š ž

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.

1. 1. na katerega se da zanesti: zanesljiv človek, delavec; zanesljiva priča; biti zanesljiv pri delu; čustveno zanesljiv; politično ni preveč zanesljiv / zaupni dokumenti so v zanesljivih rokah; zanesljiv vir informacij / imeti zanesljiv občutek, okus; zanesljiv spomin dober
   // ta avtomobil je trden in zanesljiv; zanesljiva tehtnica
2. 2. ki ne vzbuja nobenega dvoma, pomislekov glede
   1. a) uresničitve, nastopa, obstajanja: napovedali so mu zanesljiv poraz, uspeh; rešiti koga zanesljive smrti gotove
      // iskati zanesljiv zaslužek / ti podatki bodo zanesljiva osnova za oceno; zahtevati zanesljivo nakazovanje obrokov redno, zagotovljeno
   2. b) resničnosti, pravilnosti: zanesljivega dokaza še nimamo; zanesljiva metoda; take primerjave niso vedno zanesljive; zanesljivo merilo za kaj / zanesljiva znamenja bolezni jasna, očitna
   3. c) varnosti, uspešnosti: z zanesljivim gibom je odprl padalo; njihov položaj ni posebno zanesljiv; zanesljiva obramba proti bolezni; zanesljiva opora trdna

zanesljívo prisl.: počasi, toda zanesljivo izgublja; česar se loti, zanesljivo tudi izpelje; na to lahko zanesljivo računate; voziti zanesljivo
● ekspr. njej zanesljivo ne bo verjel nikakor ne; publ. domače moštvo je zanesljivo zmagalo z razmeroma veliko razliko v rezultatu; sam.: nič zanesljivega ne ve

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.

1. 1. nav. ekspr. zelo slab:
   1. a) zanič cesta; te cigarete so zanič; vino je zanič / gledati zanič film / zanič hrana brez okusa; zanič vreme deževno, mrzlo; ta zdravila so zanič zelo neučinkovita
   2. b) zanič obrtnik / imeti zanič oči biti zelo slaboviden
   3. c) taka politika je zanič
   4. č) zanič vidljivost na cesti / imeti zanič dohodke
   5. d) zanič novice
   6. e) bolnik je danes zanič; vsako leto je bolj zanič
2. 2. ki je popolnoma neprimeren za (nadaljnjo) uporabo: pralni stroj je zanič; zavreči čevlje, ki so zanič; zanič stvari odpeljati na odpad; stopnice so že zdavnaj zanič / ekspr. za vojsko je zanič nesposoben
   ● ekspr. nima otrok, je zanič je neploden

zanìč prisl.: ne godi se mu zanič; zanič živeti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.

1. a) vedeti, izvedeti kaj: hliniti, skrivati zanimanje za kaj / nenavaden šum je vzbudil njegovo zanimanje pozornost
   // poslušati koga brez zanimanja
2. b) spoznati kaj, ukvarjati se s čim: njegovo zanimanje za učne predmete se spreminja; vzbujati komu zanimanje za glasbo, tuje jezike, računalništvo / dekle je vzbudilo njegovo zanimanje / imeti, kazati veliko zanimanje za koga, kaj / delati kaj brez zanimanja; ukvarjati se s čim iz resničnega zanimanja / literarna zanimanja
3. c) dobiti, imeti kaj: njihovo zanimanje za parcelo / to je še povečalo njegovo zanimanje za službo
   // izražanje takega hotenja, take želje: med ljudmi je, vlada veliko zanimanje za volilne rezultate / zanimanje za ta šport narašča; povečano zanimanje bralcev za kako knjigo / zanimanje kupcev za te avtomobile se je zmanjšalo / biti v središču zanimanja
   ● publ. dogodek je vzbudil veliko zanimanje o njem so veliko govorili, razpravljali

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.

1. 1. vzbujati pri kom hotenje, željo
   1. a) vedeti, izvedeti kaj: novica ga ni zanimala; bolj ko so mu resnico prikrivali, bolj ga je zanimala / zanima me mnenje drugih o tem; zanima me, o čem sta se pogovarjala / kaj pa je hotel? Zanimalo ga je, kje je oče vprašal je
   2. b) spoznati kaj, ukvarjati se s čim: zanima ga glasba, šah; študiral bo matematiko, ker ga zelo zanima / ta pojav, problem strokovnjake že dolgo zanima / otroka zelo zanimajo pravljice rad jih bere, posluša; zanimajo ga živali / samotar je, drugi ljudje ga ne zanimajo ne vzbujajo v njem želje imeti stike z njimi; ekspr. ženske ga ne zanimajo preveč ne vzbujajo v njem potrebe po njihovi družbi, po ljubezenskih odnosih z njimi
   3. c) dobiti, imeti kaj: zanima ga ta hiša, parcela / sporoči, če te ta služba še zanima / nobene druge ne mara, samo tisto dekle ga zanima
2. 2. ekspr., navadno z nikalnico izraža popolno nezanimanje, neprizadetost: tvoji razlogi me ne zanimajo; to me nič, niti malo ne zanima; ne zanima me, kaj govorijo ljudje
3. 3. publ. tikati se česa, zadevati kaj: gradnja nove bolnišnice zanima vse prebivalce; ti problemi zanimajo nas vse; državnika sta se pogovarjala o vprašanjih, ki zanimajo obe državi

zanímati se 
1. 1. imeti, kazati hotenje, željo
   1. a) vedeti, izvedeti kaj: zanimati se za vesti s fronte; zanimati se za vzroke nesreče / včeraj se je nekdo zanimal zate je povpraševal po tebi
   2. b) spoznati kaj, ukvarjati se s čim: zanimati se za filozofijo, šport; za politiko se ne zanima / že od malega se zanima za avtomobile / ti starši se premalo zanimajo za otroka premalo skrbijo zanj; ne zanima se za sosede ne želi imeti stikov z njimi
   3. c) dobiti, imeti kaj: več prosilcev se zanima za to službo, stanovanje / kupci se zelo zanimajo za te izdelke povprašujejo po njih
      // zanimati se za nakup zemljišča
2. 2. publ. prizadevati si, zavzemati se: zanimati se za gradnjo nove ceste, železniške proge

zanimajóč -a -e: poslušal jih je, zanimajoč se za podrobnosti o dogodku

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.

1. 1. narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem
   1. a) da kdo zapusti določen kraj, prostor: zapoditi koga iz hiše; v jezi je zapodil sina od doma; če pride, ga bomo zapodili / zapoditi psa s palico
   2. b) da kdo kam gre, pride: zapoditi otroke domov / zapoditi ovce na pašnik
   3. c) da začne kdo kaj delati: zapoditi koga delat, učit
2. 2. z glagolskim samostalnikom povzročiti premikanje, kot ga določa samostalnik: zapoditi konja v galop / zapoditi sovražnika v beg
3. 3. pog. vreči, zagnati: zapoditi kamen v koga / zapodil je čevlje pod klop / zapoditi komu kroglo v glavo izstreliti
   // nož mu je zapodil naravnost v srce zasadil
   ● ekspr. zapoditi žalostne misli pregnati, odpoditi; ekspr. zapodili so ga iz službe odpovedali so mu službo; pog. na prazni cesti je zapodil začel hitro voziti

zapodíti se ekspr.  
1. 1. začeti se hitro premikati: učenci so se zapodili iz razreda; zapoditi se proti domu; zapodil se je po stopnicah navzdol; zapoditi se za kom
   // skočiti, pognati se: zapoditi se čez potok; zapoditi se na konja; zapoditi se komu pod noge
2. 2. preh., s predlogom hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: zapodil se je vanj in ga udaril; sovražnik se je zapodil nad sestradano vojsko / zapoditi se komu v lase zlasati ga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.

1. 1. s slino
   1. a) zmočiti: zasliniti prtiček, slinček
   2. b) zamašiti: zasliniti piščal
   3. c) zalepiti: zvil si je cigareto, zaslinil papirček in si prižgal
2. 2. ekspr. obdati, pokriti kaj s slini podobno tekočino: mesojeda rastlina plen najprej zaslini
   ● ekspr. polž se jeseni zaslini se zaliže

zaslínjen -a -o: polž v zaslinjeni hišici
● knjiž., ekspr. spregovoriti z zaslinjenim glasom pretirano prijaznim, priliznjenim

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.

1. a) s splošnim okusom določenega časa: nekateri izdelki hitro zastarijo; kroji oblačil lahko kmalu zastarijo
2. b) s tehničnimi, strokovnimi zahtevami, pridobitvami določenega časa: metode zdravljenja včasih hitro zastarijo; še tako sodoben stroj sčasoma zastari
3. c) z razmerami, potrebami, normami določenega časa: njihovi nazori so že zastareli / ta predpis je že zastarel / novice hitro zastarijo / prava umetnina nikdar ne zastari

zastarèl in zastarél -éla -o: zastarel stroj; zastarela ustanova
♦ lingv. zastarele besede v preteklosti rabljene besede, ki se v sodobnem knjižnem jeziku praviloma ne uporabljajo več; prisl.: zastarelo razmišljati; sam.: zavračanje zastarelega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.

1. a) s splošnim okusom določenega časa: modne novosti hitro zastarevajo
2. b) s tehničnimi, strokovnimi zahtevami, pridobitvami določenega časa: stroji zastarevajo zaradi tehničnega napredka; tehnologija hitro zastareva
3. c) z razmerami, potrebami, normami določenega časa: ideje, nazori zastarevajo / novice hitro zastarevajo

zastarevajóč -a -e: zastarevajoče metode

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.

1. 1. s svojo prisotnostjo na določenem mestu povzročati
   1. a) da kaj ni (dobro) vidno: oblaki zastirajo sonce / megle, veje zastirajo razgled / mrak zastira hribe
   2. b) da je kaj ovirano glede na svojo dejavnost: pričeska ji zastira oči; pren. nevednost, sovraštvo jim zastira oči
   3. c) da je dostop svetlobe oviran: zavese na oknu zastirajo dnevno svetlobo / visoko drevje zastira mladike
2. 2. knjiž. s čim, danim na določeno mesto, delati, da je dostop svetlobe oviran: zastirati okna / zastirati si oči z roko zaslanjati
3. 3. knjiž., ekspr. delati, da je pomen, vsebina česa prikrita, nejasna: zastirati besede, stavke / vse te stvari zastirajo probleme
   ♦ agr. pokrivati zemljo, zlasti okrog sadnega drevja, s pokošeno travo, slamo, da se zavarujejo korenine ali plodovi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.

1. 1. biti, nastopati kje
   1. a) za koga, v imenu koga: zastopati društvo, očeta na slovesnosti / zastopati v skupščini narodno manjšino
   2. b) kot član, pripadnik česa: našo državo zastopa na tekmovanju deset tekmovalcev
   3. c) skrbeč, prizadevajoč si za kaj: zastopati koristi, pravice koga / zastopati zakon
2. 2. opravljati pravne posle za drugega: direktor zastopa banko; že tri leta zastopa več tujih podjetij / zastopati koga pred sodiščem / pravno zastopati koga
3. 3. biti povezan s čim in si prizadevati, zlasti z govorjenjem, za veljavo, uveljavitev tega: zastopati kako mnenje, publ. stališče; razpravljavci zastopajo različne nazore, teze / zastopam mnenje, da je gradnja nepotrebna
   ♦ jur. obtožnico zastopa javni tožilec

zastópan -a -o 
1. 1. deležnik od zastopati: sklepanje pogodb med kupci in zastopano delovno organizacijo
2. 2. v povedni rabi biti upoštevan, navzoč: najbolj je zastopana rdeča barva; materinščina ni bila zastopana / publ. te kamnine so v gorovju zastopane na več mestih so, se najdejo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.

1. a) zaradi slabega prileganja, slabe pritrjenosti: okna so zašklepetala; šipe so glasno zašklepetale
2. b) zaradi drgetanja: zobje so mu zašklepetali
3. c) ekspr. zaradi udarcev, delovanja sploh: avtomobil je še enkrat zašklepetal in obstal
   // povzročiti take glasove: zašklepetati s škarjami; zašklepetati z zobmi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.

1. 1. z vrvico, trakom ali z deloma česa narediti vozel
   1. a) da se kaj zapre, stisne: zavezati culo, nahrbtnik, vrečo; zavezati mapo; zavezati si čevlje / zavezati drobce v robec; zavezati si lase v čop
   2. b) da se zapre, pokrije odprtina česa: zavezati kozarec z vloženimi kumaricami / zavezati rano / zavezati komu oči z ruto
   3. c) da ostane komu kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezati otroku slinček; zavezati si kravato, predpasnik / zavezati si ruto na zatilju, pod brado tako, da je vozel na zatilju, pod brado
      // narediti vozel, da ostane kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezati trak, vezalko / zavezati konju rep narediti vozel, da se mu rep skrajša
      // zavezati vrv okoli stebra / zavezati pentljo
2. 2. z izjavo, predpisom narediti koga dolžnega kaj storiti, delati: zavezati koga s pogodbo, z zakonom; zavezati koga, da sodeluje / zavezati koga k plačilu, na plačilo da plača; zavezati koga za pripravo zborovanja / zavezati vojake s prisego
   ● star. zavezati birmo biti za botra; ekspr. zavezati blago carini z določenim predpisom narediti obvezno plačevanje carine od blaga; ekspr. nisem vreden, da mu čevelj zavežem on je veliko boljši, več vreden od mene; pog., ekspr. zavezati komu jezik z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da preneha kritizirati, opravljati; poljud. zavezati popek, strok. podvezati popkovnico; nar. zavezati zvonove v krščanskem okolju na veliki četrtek in petek prenehati zvoniti; bibl. kar boste zavezali na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih prepovedali, sklenili
   ♦ etn. zavezati pečo na petelinčka, v petelinčka

zavézati se in zavezáti se 
1. 1. z določeno izjavo se narediti dolžnega kaj storiti, delati: zavezati se poravnati dolg; zavezati se z besedo, obljubo; zavezal sem se, da preskrbim material; pismeno se zavezati / zavezati se za les
2. 2. z dajalnikom z določeno izjavo, dejanjem se narediti dolžnega biti komu zvest: zavezati se gospodarju, poveljniku / star. dekle in fant sta se za vselej zavezala sta se (cerkveno) poročila
   // ekspr. z določeno odločitvijo, ravnanjem se narediti vezanega na kaj: pisatelj se ni zavezal nobeni reviji; zavezati se ljubezni; še mlad se je zavezal zemlji
   ● zastar. zavezali so se z našimi nasprotniki zvezali, povezali

zavézan -a -o: zavezan čevelj; ti dohodki so zavezani davku; kmečki rodovi so zavezani svoji zemlji
● pog., ekspr. v tej zadevi imam zavezan jezik o njej ne smem dajati izjav; ekspr. imeti zavezana usta ne moči, smeti govoriti o čem; ekspr. ali si hodil po mestu z zavezanimi očmi nisi nič videl, opazil; star. biti zavezan vojaški službi biti vojaški obveznik

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.