Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
stolpóvje -a s (ọ̑) ekspr. več stolpov, stolpi: stolpovje mestnih cerkev / ledeno stolpovje
SSKJ
svétec -tca m (ẹ́) star. svetnik: domačemu svetcu posvečena cerkev
SSKJ
škofíja -e ž (ȋ) 
  1. 1. samostojna upravna enota katoliške cerkve: upravljati škofijo; v tej škofiji je okoli tisoč cerkev; sedež škofije
    ♦     rel. lavantinska škofija ki je imela do leta 1859 sedež v Št. Andražu, nato pa v Mariboru; sufraganska škofija škofija v odnosu do svoje metropolije
    // poslopje, kjer je sedež te upravne enote: srečala sta se pred škofijo
  2. 2. gastr. škofovski kapi podoben zadnji del hrbta s trtico pri perutnini: obirati perutničke in škofijo / kurja škofija
SSKJ
štífta -e ž (ȋ) star. ustanova, zlasti cerkev, samostan: svoje premoženje je namenil za štifto / Nova Štifta pri Ribnici
SSKJ
štíftar -ja m (ȋ) zlasti v 16. stoletju pripadnik verske sekte, ki se zavzema za ustanavljanje cerkev, samostanov in med zamaknjenjem pleše, skače: preganjanje štiftarjev
SSKJ
štíftarstvo -a s (ȋ) zlasti v 16. stoletju verska sekta, katere pripadniki se zavzemajo za ustanavljanje cerkev, samostanov in med zamaknjenjem plešejo, skačejo: pojav štiftarstva
SSKJ
tábor -a m (á) 
  1. 1. skupek šotorov, naprav, navadno za začasno bivanje na prostem: postaviti tabor; izbrati primeren kraj za tabor; begunski, vojaški tabor; ciganski tabor / urediti tabor za turiste kamp; redko ujetniški tabor ujetniško taborišče
    ♦     alp. bazni tabor za opremo in odpravo na mestu, kjer se začne vzpon na vrh; višinski tabor za člane odprave med vzponom; tur. rokovnjaški tabor folklorna prireditev s prikazovanjem življenja rokovnjačev
  2. 2. utrdba za obrambo kmečkega prebivalstva pred Turki od srede 15. do konca 16. stoletja, navadno ob cerkvi na vzpetini: vaščani so se zatekli v tabor; cerkev z ostanki tabora / turški tabor
  3. 3. množično zborovanje na prostem: organizirati tabor; udeležiti se tabora; govoriti na taboru
    // zgod., od 1868 do 1871 množično politično zborovanje na prostem z zahtevami po zedinjeni Sloveniji in enakopravnosti slovenskega jezika v uradih in šolah: tabori so pritegnili veliko ljudi; doba taborov; pomen taborov za utrjevanje narodne zavesti / narodni tabor; vižmarski tabor
  4. 4. navadno s prilastkom organizirano začasno skupno bivanje ljudi s skupno dejavnostjo pod mentorskim vodstvom: udeležiti se počitniškega delovnega tabora; potapljaški tabor; mladinski raziskovalni tabor
  5. 5. navadno s prilastkom skupina ljudi istih nazorov, zlasti političnih: razdeliti narod na dva tabora; napredni tabor; nasprotni, sovražni tabor; predstavniki sprtih taborov; tabor mladih
    // zveza držav ali strank s podobnimi interesi; blok: država ne pripada nobenemu taboru; opozicijski tabor; države socialističnega tabora / vzhodni, zahodni tabor / politični tabor
SSKJ
táboren -rna -o prid. (á) nanašajoč se na tabor:
  1. a) izbrati taborni prostor / taborna disciplina; taborno življenje / sedeti pri tabornem ognju
  2. b) taborna cerkev
SSKJ
táborski -a -o prid. (á) nanašajoč se na tabor:
  1. a) taborska oprema / taborski ogenj taborni ogenj
  2. b) taborsko obzidje / taborska cerkev
  3. c) taborski govornik / taborsko gibanje
SSKJ
têmpljar -ja m (ȇ) zgod., od 12. do 14. stoletja član viteškega reda, ki se je v začetku ukvarjal zlasti z vojaško zaščito krščanskih romarjev v Palestini: cerkev so imeli v posesti templjarji
SSKJ
têmpljarski -a -o prid. (ȇ) nanašajoč se na templjarje: templjarska cerkev / templjarski viteški red
SSKJ
têr2 -a m (ȇ) nar. primorsko zvonik: iti zvonit v ter
♦ um. stena nad pročeljem manjših cerkev z linami za zvonove, zlasti na Primorskem
SSKJ
típ1 -a m (ȋ) 
  1. 1. kar tvorijo izdelki iste vrste zaradi določenih enakih lastnosti, značilnosti, zlasti glede oblike, zgradbe: izdelovati, opisovati tipe; tovarna načrtuje nov tip stroja; športni tip avtomobila; tipi ladij, letal, motorjev / uporabljati pri tiskanju več tipov črk; predpisati tip moke za polbeli kruh; čevlji tipa mokasin
    // kar tvorijo stvari iste vrste zaradi določenih enakih lastnosti, značilnosti sploh: proučevati tipe organizmov; deliti ljudi v tipe po duševnih, telesnih lastnostih; mediteranski tip hiše; panonski tip vasi; podnebni tipi; poskus razvrstitve stilnih tipov; tipi slovarjev; tipi srednjih šol / afriški, nordijski tip človeka; materinski tip ženske; praktični, razmišljajoči tip človeka; bila je športni tip; sin je drugačen tip kot oče / slušni tip človeka ki si najbolje zapomni to, kar sliši
    ●     pog. ona ni moj tip ne ustreza mojemu okusu, predstavam
  2. 2. v povedni rabi, z rodilnikom kar ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se uvršča v posebno skupino stvari iste vrste: ta zgradba predstavlja tip enostanovanjske hiše; to je čisti tip gotske stavbe / ta človek je bil tip povojnega aktivista; to je tip modernega pisatelja / z oslabljenim pomenom: humoreska gogoljevskega tipa; pesmi izpovednega tipa izpovedne pesmi
  3. 3. slabš. človek z določenimi negativnimi lastnostmi: ta tip je še vsakega ogoljufal; s tem tipom nočem imeti opravka; nevaren, sumljiv tip
    // ekspr. človek, oseba sploh: ogovoril ga je neznan tip; bil je zanimiv tip / ona ni tip, ki bi to mirno uredil
  4. 4. lit. literarni lik, za katerega je značilna kaka zelo poudarjena, lahko razpoznavna značajska poteza: v pravljici ostajajo ljudje od začetka do konca tipi; veseloigra z ustaljenimi tipi; tip hinavca, skopuha, upornika
    ♦     antr. brahikefalni, dolihokefalni, mikrokefalni tip človeka; gozd. gozdni tip gozd glede na drevesne vrste, starost in višino dreves ter glede na način gospodarjenja z njim; lingv. mešani naglasni tip; samostalnik roka se sklanja po tipu gora; med. piknični tip človeka; psih. tip razred, kategorija oseb s skupnimi prevladujočimi duševnimi, telesnimi lastnostmi; ekstravertirani, introvertirani tip človeka; um. cerkev dvoranskega tipa; zool. osnovni tip značilni predstavnik kake živalske skupine
SSKJ
tiščáti -ím nedov. (á í) 
  1. 1. s silo delovati na kaj, da ostane v določenem položaju: moker sneg je tiščal veje k tlom; tiščal ga je k steni, ob steno; tiščati koga proč od sebe
    // na tak način preprečevati prehod skozi kako odprtino: tiščati pokrovko, da ne bi uhajala para; tiščati vrata / tiščati si nos, ušesa
  2. 2. delati, da je kaj tesno na čem, ob čem: tiščati lice k šipi, na šipo; tiščati si robec na usta / tiščati glavo med ramena
    // objemajoč imeti tesno ob čem: tiščal jo je k sebi; tiščati otroka na prsi; tiščala sta se drug k drugemu
  3. 3. trdno držeč, oprijemajoč z roko, rokami delati, da na kaj deluje sila: tiščati koga za vrat
    // trdno držeč imeti kje: v roki je tiščal denar; tiščati pipo med zobmi, v ustih
  4. 4. s silo ohranjati v določenem položaju, na določenem mestu: levico je tiščal na prsih; tiščati roke v žepu / tiščati usta, veke, zobe skupaj / tiščati pest
  5. 5. s pritiskanjem povzročati komu bolečino, neugodje: čevlji me tiščijo; sedlo je konja tiščalo / očala ga tiščijo za ušesi; obveza tišči je pretesno ovita
    // taka hrana jo tišči v želodcu; nekaj me tišči v glavi; brezoseb. v grlu, prsih, želodcu ga tišči
  6. 6. ekspr., navadno s prislovnim določilom prizadevati si kljub oviram, odporu iti, priti kam: ljudje so tiščali k izhodu, proti vratom, v cerkev / živina tišči v deteljo; ne tíšči v hribe v takem vremenu; otrok tišči ven / hči tišči z doma; mladi tiščijo iz vasi v mesta / nikar tako ne tišči v njihovo družbo
    // prizadevati si doseči, uresničiti določeno stvar, ki bo po mnenju govorečega povzročila, da bo osebek deležen tega, kar izraža dopolnilo: fant tišči v nesrečo, nevarnost / tiščati v vojno
  7. 7. ekspr., s predlogom vsiljivo približevati se komu: sédi tam in ne tíšči k nama; množica je tiščala za njim / ovce so tiščale za pastirjem
    // v zvezi z za zelo, vsiljivo si prizadevati pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: dekleti tiščita za moškimi; že dolgo tišči za njo
    // v zvezi z v vztrajno, vsiljivo spraševati, prositi, prigovarjati: neprestano je tiščal vanjo, kaj ji je; tiščali so vanj, naj jim pove / tiščati v koga z vprašanji
  8. 8. ekspr. pojavljati se kje v veliki količini: kri ji tišči v glavo / skozi okna in vrata je tiščala sopara, vročina
  9. 9. ekspr. delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju: davki so tiščali ljudstvo; dvomi, skrbi jih tiščijo / tišči ga vprašanje, kako naj stvar prav reši
    ●     ekspr. denar ga tišči ima ga preveč, pa ne ve, kako bi ga porabil; mleko tišči kravo zaradi (pre)velike količine, nabrane v vimenu, ji povzroča neugodje; ekspr. tiščati denar hraniti ga, biti skop; pog. obljubil mu je, v žepu pa je tiščal figo obljube ni nameraval izpolniti; ekspr. kar naprej tišči glavo v knjige veliko bere, študira; ekspr. tiščati glavo v pesek (kot noj) ne hoteti videti neprijetne resnice, sprijazniti se z njo; ekspr. tiščati glave skupaj si šepetati; se družiti, biti skupaj; ekspr. žalost mu je tiščala grlo bil je zelo žalosten, prizadet; ekspr. v vsako reč tišči svoj nos se vmešava; ekspr. dozdaj so (si) tiščali oči in ušesa pred resnico niso hoteli spoznati resnice; star. tiščati pene imeti pene na ustih, zlasti ob bolezni; tiščati pesti za koga želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo; ekspr. obljuba ga tišči za vrat mu povzroča težave, neprijetnosti, ker je ne more, noče uresničiti, čeprav bi jo moral; ekspr. tiščala je svojo, zato je odnehal vztrajala je pri tem, kar je rekla; ekspr. besede so mu tiščale na jezik, a je molčal rad bi govoril; ekspr. vedno tišči v ospredje hoče biti prvi, upoštevan; evfem. tišči ga nastran opraviti mora veliko, malo potrebo; ekspr. vedno tiščijo skupaj so skupaj, si prizadevajo biti čimveč skupaj
    tiščáti se 
    1. 1. biti tesno ob kom, čem: otroci so se tiščali matere; tiščati se peči
    2. 2. ekspr. biti prostorsko tesno ob čem: naša hiša se tišči njihove / hiše se tiščijo druga druge, skupaj
      // biti, nahajati se tesno skupaj sploh: na polici se tiščijo knjige / steza se je tiščala gorskih sten
      ●       ekspr. ob praznikih so se tiščali doma so bili; ekspr. zeblo ga je, pa se je tiščal skupaj bil je skrčen, sključen
    tiščáje: deček je zbežal, tiščaje v rokah ukradeni denar
    tiščèč -éča -e: tiščeč vrata, je klical na pomoč; tiščeč si ušesa, je odšla
SSKJ
tlakováti -újem nedov. in dov. (á ȗ) polagati tlak: tlakovati cesto, vežo; tlakovati z granitnimi kockami, opeko; tlakovati in asfaltirati; pren. tako so tlakovali pot gledališki umetnosti
    tlakován -a -o: trg je tlakovan; z mozaikom tlakovana cerkev
SSKJ
travéja -e ž (ẹ̑) um. osnovni prostorski element med glavnimi podpornimi točkami oboka, obočna pola: cerkev s štirimi travejami
SSKJ
trebúšast -a -o prid. (ú) ekspr. ki ima velik, debel trebuh: bil je plečat in trebušast; trebušasta žival / trebušasto telo
// ki ima zelo velik, izrazit izbočeni del: trebušast vrč; cerkev s trebušasto kupolo / velike, trebušaste ladje / trebušast nahrbtnik
♦ bot. trebušasta zvončnica zvončnica s posameznimi zvonastimi cveti ali cveti v socvetjih, ki raste v gorah, Campanula cochleariifolia
SSKJ
trífora -e ž (ȋ) um. okenska odprtina v zunanjem ali notranjem zidu, razdeljena z dvema stebričkoma na tri dele: cerkev s triforami
SSKJ
tríládijski -a -o prid. (ȋ-ā) navadno v zvezi triladijska cerkev, stavba cerkev, stavba, ki ima tri ladje: triladijska cerkev
SSKJ
trojíca tudi trójica -e ž (í; ọ̑) 
  1. 1. skupina treh oseb: vesela trojica je zapela; postali so nerazdružljiva trojica / od skupine se je ločila trojica mož
    // skupina treh enot: ti pojmi tvorijo trojico; trojica dreves
  2. 2. rel., v zvezi sveta Trojica Oče, Sin in sveti Duh kot tri božje osebe, ki so en sam Bog: verovati v sveto [sv.] Trojico; dogma o sveti Trojici / cerkev svete Trojice
    ♦     jur. senat trojice senat, sestavljen iz treh sodnikov; mat. trojica skupina treh elementov
Število zadetkov: 170