Fran > SSKJ

1. a) taborska oprema / taborski ogenj taborni ogenj
2. b) taborsko obzidje / taborska cerkev
3. c) taborski govornik / taborsko gibanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.

1. 1. kar tvorijo izdelki iste vrste zaradi določenih enakih lastnosti, značilnosti, zlasti glede oblike, zgradbe: izdelovati, opisovati tipe; tovarna načrtuje nov tip stroja; športni tip avtomobila; tipi ladij, letal, motorjev / uporabljati pri tiskanju več tipov črk; predpisati tip moke za polbeli kruh; čevlji tipa mokasin
   // kar tvorijo stvari iste vrste zaradi določenih enakih lastnosti, značilnosti sploh: proučevati tipe organizmov; deliti ljudi v tipe po duševnih, telesnih lastnostih; mediteranski tip hiše; panonski tip vasi; podnebni tipi; poskus razvrstitve stilnih tipov; tipi slovarjev; tipi srednjih šol / afriški, nordijski tip človeka; materinski tip ženske; praktični, razmišljajoči tip človeka; bila je športni tip; sin je drugačen tip kot oče / slušni tip človeka ki si najbolje zapomni to, kar sliši
   ● pog. ona ni moj tip ne ustreza mojemu okusu, predstavam
2. 2. v povedni rabi, z rodilnikom kar ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se uvršča v posebno skupino stvari iste vrste: ta zgradba predstavlja tip enostanovanjske hiše; to je čisti tip gotske stavbe / ta človek je bil tip povojnega aktivista; to je tip modernega pisatelja / z oslabljenim pomenom: humoreska gogoljevskega tipa; pesmi izpovednega tipa izpovedne pesmi
3. 3. slabš. človek z določenimi negativnimi lastnostmi: ta tip je še vsakega ogoljufal; s tem tipom nočem imeti opravka; nevaren, sumljiv tip
   // ekspr. človek, oseba sploh: ogovoril ga je neznan tip; bil je zanimiv tip / ona ni tip, ki bi to mirno uredil
4. 4. lit. literarni lik, za katerega je značilna kaka zelo poudarjena, lahko razpoznavna značajska poteza: v pravljici ostajajo ljudje od začetka do konca tipi; veseloigra z ustaljenimi tipi; tip hinavca, skopuha, upornika
   ♦ antr. brahikefalni, dolihokefalni, mikrokefalni tip človeka; gozd. gozdni tip gozd glede na drevesne vrste, starost in višino dreves ter glede na način gospodarjenja z njim; lingv. mešani naglasni tip; samostalnik roka se sklanja po tipu gora; med. piknični tip človeka; psih. tip razred, kategorija oseb s skupnimi prevladujočimi duševnimi, telesnimi lastnostmi; ekstravertirani, introvertirani tip človeka; um. cerkev dvoranskega tipa; zool. osnovni tip značilni predstavnik kake živalske skupine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.

1. 1. skupina treh oseb: vesela trojica je zapela; postali so nerazdružljiva trojica / od skupine se je ločila trojica mož
   // skupina treh enot: ti pojmi tvorijo trojico; trojica dreves
2. 2. rel., v zvezi sveta Trojica Oče, Sin in sveti Duh kot tri božje osebe, ki so en sam Bog: verovati v sveto [sv.] Trojico; dogma o sveti Trojici / cerkev svete Trojice
   ♦ jur. senat trojice senat, sestavljen iz treh sodnikov; mat. trojica skupina treh elementov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.

1. 1. s posredovanjem znanja usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti otroka brati, govoriti; učiti koga plesti, voziti kolo; učiti koga streljanja; naredil je, kot ga je učil oče / učiti psa; učiti vole orati
   // s ponavljanjem, popravljanjem si prizadevati, da bi kdo kaj znal, si zapomnil: učiti koga pesem / prijatelj ga uči angleščino
2. 2. poklicno se ukvarjati s podajanjem učne snovi v šoli: uči že več let; učiti četrti razred; učiti na osnovni, srednji šoli; učiti v sedmem razredu / učiti slovenščino, zgodovino / učiti klavir, violino igranje klavirja, violine
   // na tej šoli uči že deset let je zaposlen kot učitelj, profesor; ta predmet se uči v višjih razredih je v učnem programu višjih razredov
3. 3. pog., v zvezi dati, poslati učit narediti, da se kdo začne usposabljati za kak poklic, kako obrt: dati, poslati sina učit; dati koga učit mizarstva, za mizarja
4. 4. s spodbujanjem, opozarjanjem povzročati, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: učiti otroka prijaznosti, vljudnosti; oče me je učil biti odkrit, pošten / učiti koga lepega vedenja; učili so nas spoštovati starše / učiti mladino ljubezni do domovine; ekspr. učiti koga pameti / učiti z besedami, zgledom
5. 5. razlagati, razglašati, kaj je resnično, pravo, z namenom, da kdo to sprejme, se po tem ravna: to je učil že Sokrat; učil je, da bomo vsi enaki, enakopravni / tega cerkev ne uči / laži nas niso učili; učiti novi nauk / slovnica uči drugače
6. 6. delati, povzročati, da prihaja kdo do koristnega spoznanja, znanja: izkušnje, napake nas učijo; pamet, življenje me uči tako / dela najboljših umetnikov učijo, kako se piše, slika

učíti se 
1. 1. s sprejemanjem znanja se usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti se kuhanja; učiti se plavati; učiti se iz knjig, po knjigah; učiti se od očeta / učiti se klavir igranja klavirja
   // s spoznavanjem, ponavljanjem si pridobivati znanje, spretnost: učiti se za šolo, življenje; učiti se naglas, zjutraj; pog. kaj se imate za učiti imate za učenje
   // učiti se fiziko, zgodovino / kletvice sem se učil kar tako, na cesti, od sošolcev
   // prizadevati si znati, zapomniti kaj: že eno uro se uči pesem, pa je še ne zna / učiti se besedilo na pamet
2. 2. navadno s prislovnim določilom biti glede na šolske ocene pri sprejemanju, pridobivanju znanja uspešen, kot izraža določilo: uči se slabo, za silo / kako se kaj učiš v šoli
3. 3. pog. usposabljati se za kak poklic, kako obrt: učiti se za kovača, šiviljo; učiti se v trgovini / učiti se obrti
4. 4. zastar. študirati, šolati se: učiti se za pravnika
5. 5. na osnovi izkušenj, opozoril pridobivati določeno pozitivno lastnost: učiti se natančnosti / učiti se uglajenega vedenja; učiti se spoštovati starejše
   // prihajati do koristnega spoznanja, znanja na način, kot ga izraža določilo: učiti se iz izkušenj, na izkušnjah, ob izkušnjah; učiti se na napakah
6. 6. s spoznavanjem česa prihajati do kakega spoznanja, znanja: učiti se iz jezika ljudstva; učiti se od starih Grkov / učiti se pri Prešernovi poeziji, kaj je lepota
   ● ekspr. le kje si se učil manir(e) zelo si neolikan; ekspr. človek se do smrti uči človek pridobiva znanje, izkušnje vse življenje
   ♦ psih. izpopolnjevati, spreminjati dejavnost s sorazmerno trajnim učinkom

učèč -éča -e: učeč otroke, se je tudi sama izobraževala; pridno se učeči otroci; učeče osebje šole
♦ med. učeča klinika klinika, ki ima pravico, da zlasti praktično uči medicino; prisl.: učeče govoriti; sam.: ne motite učečih; pridno se učeči so bili nagrajeni

učívši zastar.: ne učivši se madžarščine, tujca niso razumeli

učèn -êna -o 
1. 1. deležnik od učiti: tako sem bil učen že doma in tako delam
2. 2. nav. ekspr. ki ima obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti: učen človek; biti zelo učen / postati član učene akademije, družbe akademije, družbe učenih ljudi, učenjakov
   ● nihče ne pade učen z neba vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom
   // ki vsebuje tako znanje: brati, pisati učene knjige, razprave
3. 3. nav. ekspr. zaradi strokovnosti odmaknjen vsakdanjemu življenju in zato nestrokovnjaku težko razumljiv: učeni izrazi; razpravljati o učenih stvareh / ne bodi tako učen, kdo te bo pa razumel
4. 4. star. izveden, izobražen: učeni in ljudski pesniki / učeni in laični sodniki / govoril je vse jezike učene Evrope izobražene, kulturne
5. 5. star. nanašajoč se na visoko izobrazbo, veliko znanje: končati učene šole / odločiti se za učeni stan; učeni poklici intelektualni
6. 6. zastar. vešč, sposoben (na osnovi učenja): biti učen branja, ročnih spretnosti / grščine najbolj učen profesor
7. 7. zastar. ki se razume na kaj, pozna kaj: kmet, učen pravu; v sveto pismo učen človek; prisl.: učeno govoriti; to se sliši zelo učeno; sam.: rad pove kaj učenega; star. učeni o tem še razpravljajo učenjaki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.

1. a) da se kaj ne da odpreti: zaklenil je in spravil ključ; zakleniti s ključem; ključavnica se sama zaklene / dvakrat zakleniti / zakleniti lisice, vrata
2. b) da kaj ne more več delovati: zakleniti kolo, volan
   // s takim dejanjem narediti
3. a) da notranjost česa ni dostopna: zakleniti omaro, sobo / cerkev čez opoldne zaklenejo zaprejo; pren., ekspr. zakleniti svoje srce
4. b) da tisto, kar je v čem, ni dostopno: zakleniti denar v blagajno; zakleniti slaščice v shrambo; pren., ekspr. zakleniti bolečino vase
5. c) da se komu onemogoči dostop do česa: vino mu zmeraj zaklene / pred njim je treba vse zakleniti
6. č) da kdo mora ostati, kjer je: zakleniti otroka v sobo / zaklenil jo je ven
   ● z odgovorom zakleniti komu usta zapreti

zakleníti se z zaklenitvijo vrat onemogočiti komu drugemu vstop v svoj prostor: ko pride domov, se zaklene; zakleniti se z otrokom v hišo, sobo

zaklenívši zastar.: zaklenivši vhodna vrata, je odšel spat

zaklénjen -a -o: zaklenjen avtomobil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.

1. 1. postajati po obsegu večji zaradi poškodbe ali bolezni: roka zateka; gleženj ji je hitro zatekal
2. 2. tekoč nezaželeno prihajati kam: voda je zatekala za okenske okvire
   // zamakati, puščati: streha zateka

zatékati se s prislovnim določilom  
1. 1. prihajati kam z namenom izogniti se čemu nevarnemu, nezaželenemu, neprijetnemu: najraje se je zatekal v gozd, hribe; pred hrupom se je zatekala v svojo sobo; begunci so se zatekali za obzidja cerkev; premišljeval je, kam se bodo zatekali ob napadih / ekspr. zatekati se v samoto
2. 2. prihajati h komu z namenom dobiti pomoč, podporo: kadar je imela težave, se je zatekala k materi; zatekati se k prijateljem / zatekati se h komu po nasvete
   ● ekspr. spet se zateka k laži laže; ekspr. pri lovu se je zatekal k pastem je uporabljal pasti; ekspr. v težavah se je zatekal v pitje je pil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.

1. 1. s polaganjem gradbenega materiala, zlasti zidakov, v vrste navpično eno na drugo delati, da kaj nastaja: začeli so zidati; zidati na betonske temelje; zidati s kamnom, z opeko; ta zidar dobro, hitro zida / zidati hišo, skladišče; zidati peč / ekspr. kdaj boste začeli zidati? Jutri, če pridejo zidarji kdaj se bo pri vas začela zidava, gradnja; pog. cerkev je zidal znani arhitekt naredil zanjo načrte, vodil gradnjo; ekspr. občina bo zidala šolo v svoji režiji s svojimi sredstvi in delavci; pog. zidala bosta gradila bosta svojo hišo; brezoseb. tisti čas se je veliko zidalo / zidati zid
2. 2. ekspr. sestavljati, tvoriti celoto iz delov; graditi: avtor zida stavek pregledno in smiselno; zidati svoj filozofski sistem
3. 3. publ., v zvezi z na delati, ustvarjati kaj z upoštevanjem določenih izhodišč; graditi: svoje pesmi zida na ljudskem izročilu; zidati družbo na demokratičnih temeljih
   ● začel je zidati hišo pri strehi lotil se je stvari z neprave strani; ekspr. gradove si zida v oblake dela neizvedljive načrte, sanjari o nemogočem; publ. zidati na človeka upati, da bo kaj dosegel; zaupati vanj; knjiž. zidati na skalo ustvarjati kaj na dovolj zanesljivi, trdni osnovi

zídan -a -o: zidani štedilnik; spodnji del hiše je zidan, zgornji pa lesen; v dve nadstropji zidana stavba dvonadstropna

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.

1. 1. ki izraža, kaže veselje, ponos zaradi zmage, uspeha: zmagoslaven nasmeh, pogled / zmagoslaven sprejem
2. 2. ekspr. zmagovit: zmagoslavna četa / zmagoslaven boj
3. 3. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, močni obliki: zmagoslavna lepota / zmagoslaven dokaz moči zelo velik, prepričljiv
   ● knjiž., ekspr. kdo bo dobil zmagoslavno palmo zmagal; publ. igra je opravila zmagoslavno pot po odrih je bila uspešno igrana
   ♦ rel. zmagoslavna cerkev skupnost svetnikov v nebesih

zmagoslávno prisl.: zmagoslavno pokazati avtomobil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.

1. 1. dajati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zvon dolgo, enolično, glasno, otožno zvoni; brezoseb.: v zvoniku zvoni; zvonilo je, da se je slišalo po vsej dolini
   // povzročati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: cerkovnik zvoni zjutraj, opoldne in zvečer; zvoniti na veliki zvon; zvoniti z malim zvonom
2. 2. dajati zveneče, brneče glasove kot signal: zvoni, pojdi odpret vrata; zvonec je dolgo, predirljivo zvonil / budilka zvoni; telefon je pogosto zvonil / po cesti zvoni tramvaj
   // povzročati zveneče, brneče glasove kot signal: že spet nekdo zvoni; dolgo je stal pri vratih in zvonil / v megli zvoniti z ladijskim zvonom / le kdo zvoni tako pozno
3. 3. z zvonjenjem naznanjati: zvoniti h kosilu; zvoniti k prazniku; brezoseb. poldne, sedem zvoni; zvoniti začetek šolske ure, konec obiskov / v krščanskem okolju: komu zvoni kdo je umrl; zvoniti mrliču naznanjati, da je kdo umrl; zvoniti k pogrebu; brezoseb. ne vem, da bi kdo umrl, vsaj zvonilo ni
4. 4. dajati zvonjenju podoben glas: žlice so zvonile po skledi
   // povzročati zvonjenju podoben glas: zvoniti s ključi, z žlicami / pri hoji je zvonil s podkovanimi škornji
5. 5. ekspr. govoriti, pripovedovati: nekaj sem slišal zvoniti, kaj več pa ne vem; slišal je zvoniti o njej, da je poštena
   ● ekspr. hlače so mu zvonile okrog nog mahedrale; ekspr. zvoni mu zadnja ura umrl bo; ekspr. po gričih so zvonili beli zvončki so cveteli; zvoniti hudo uro z zvonjenjem opozarjati na neurje, razganjati oblake; star. zvoniti s polno denarnico imeti veliko denarja; star. sedeli so na ograji in zvonili (psom) z nogami bingljali; ekspr. pes je zvonil z repom mahal; zvoni mu v glavi, ušesih ima občutek zvenenja nepretrganega visokega tona; ekspr. v vetru so zvonile tanke vejice se majale, pozibavale; ekspr. v želodcu mi zvoni poldne lačen sem; star. pohiti v cerkev, že zvoni skupaj zvoni zadnjič pred začetkom maše; ekspr. smejala se je, da je kar zvonilo se razlegalo, odmevalo; preg. po toči zvoniti je prepozno prepozno je začeti delovati, ukrepati potem, ko se je kaj neugodnega že zgodilo, je bila škoda že narejena
   ♦ lov. pes zvoni se pri zasledovanju divjadi oglaša z donečimi, zvenečimi glasovi; rel. avemarijo zvoniti; zvoniti k maši pred začetkom maše

zvonèč -éča -e: sedel je, zvoneč z nogami; ubrani, votlo zvoneči glasovi; zvoneča budilka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.

1. 1. arhit. starokrščanska cerkvena stavba z visoko srednjo ladjo in nižjima stranskima: značilni tloris bazilike
   // rel. imenitnejša cerkev s posebnimi častnimi pravicami: bazilika sv. Petra
2. 2. pri starih Grkih in Rimljanih veliko tržno in sodno poslopje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.

1. 1. menih reda sv. Benedikta: cerkev benediktincev
2. 2. francoski zeliščni liker zlato rumene barve: kozarček žlahtnega benediktinca

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.

1. 1. več kratko nasekanih in povezanih vej za kurjavo: delati butare; kuriti z butarami; skladovnica butar
   // več skupaj povezanih istovrstnih predmetov: zvezati v butaro; butara prekel, dračja / zastar. butara usnja sveženj; pren. težka butara let
2. 2. v krščanskem okolju snop šibja in zelenja za cvetno nedeljo: nesti butaro v cerkev
3. 3. slabš. nerodna, okorna ženska: ni je maral, ker je bila taka butara; kmečka butara

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.

1. 1. končati zidanje: letos še ne bomo dozidali; cerkev so dozidali v prejšnjem stoletju
2. 2. zidati do določene meje: hišo so dozidali do slemena
3. 3. dodatno, zraven prizidati: dozidali so še eno nadstropje

dozídan -a -o: stavba je že dozidana; dozidano poslopje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.

1. 1. ženska, ki je s kom, da ni sam: stara gospa bi potrebovala družabnico
   // ženska, ki je s kom, zlasti zaradi zabave: v njej je imel prijetno družabnico; družabnice si izbira med najboljšimi plesalkami / grlica ji je postala ljuba družabnica
2. 2. ženska, ki sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom: s podjetno družabnico sta odprli modni salon
3. 3. rel. članica Marijine družbe; družbenica: Po opravilu je Ančka med zadnjimi družabnicami zapustila cerkev (F. Finžgar)

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.

1. 1. ki ima dva stolpa: dvostolpna cerkev
2. 2. tisk. dvokolonski: dvostolpni stavek / dvostolpni naslov naslov v širini dveh stolpcev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.

1. a) velike razsežnosti; mogočen, veličasten: pesniku so odkrili impozanten spomenik; impozantna cerkev; impozantne granitne skale; ustavil se je pred impozantnim poslopjem / imel je impozanten obraz; impozantna postava / ekspr. te številke so impozantne zelo velike
2. b) velikega števila, velikanski: impozantna družina rastlin; pred vhodom se je zbrala impozantna množica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.

1. 1. rel. križniški: križevniška cerkev / križevniška komenda
2. 2. zastar. križarski: križevniška vojska

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.

1. 1. narediti čemu obok(e): cerkev je imela najprej raven strop, kasneje so jo obokali; obokati hlev, klet
2. 2. redko izbočiti: fant je obokal obrvi

obókan -a -o 
1. 1. deležnik od obokati: obokan hlev, hodnik; obokana klet; pogledal ga je izpod visoko obokanih obrvi
2. 2. ki je v obliki oboka: obokan strop / obokan del lobanje
   ♦ med. pravilno obokana noga noga z vbočenim srednjim delom stopala

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.

1. 1. prenehati zvoniti: cerkovnik je odzvonil in zaklenil cerkev / ko zvonec odzvoni, se dijaki usujejo iz razredov
   // z zvonjenjem naznaniti: odzvoniti konec pouka / cerkovnik je odzvonil dan / brezoseb. poldne je že odzvonilo
2. 2. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku izraža prenehanje obstajanja dosedanjega stanja, uspešnosti: z njegovo boleznijo ji je odzvonilo / zdaj je za vedno odzvonilo fantovi lenobi; njegovi slavi bo kmalu odzvonilo
   ● ekspr. je že tako, vsakemu enkrat odzvoni mora umreti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.

1. 1. južno drevo ali njegovi jajčasti, koščičasti sadovi, iz katerih se pridobiva olje: gojiti, obirati oljke; nasadi oljk; pridelek oljk
2. 2. v krščanskem okolju oljkova vejica: nesti oljke v cerkev; blagoslovitev oljk
   ● knjiž. oljka miru oljkova vejica kot simbol miru

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.