- 1. manjša povrhnja poškodba v obliki črte: s piljenjem narediti raze; raze na pohištvu, v lošču; kamen z razami
- 2. redko črta, guba: okrog oči je imela drobne raze; raze na čelu / ladja je puščala za seboj globoko razo brazdo
● knjiž., redko zapomnil si ga je zaradi rdeče raze na licu brazgotine; redko skozi razo v vratih je gledala na cesto razpoko, špranjo
♦ zool. škržna raza vsaka od petih odprtin pred prsnimi plavutmi, skozi katere odteka voda, ki obliva škrge
Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika
- 1. po dolgem razsekati, razklati: razcepiti deblo, panj; s sekiro razcepiti; udaril je in hlod se je razcepil / vihar je razcepil vrh macesna preklal, razklal; noht se mu je razcepil / razcepiti na dvoje; pren., ekspr. blisk je razcepil noč
// narediti, da kaj začne potekati v dve ali več smeri: razcepiti cesto; v dolini se proga razcepi / reka se razcepi v rokave; vejasto se razcepiti - 2. ločiti v dele, skupine: stalni spori bodo razcepili organizacijo; prej enotno delavstvo se je razcepilo / razcepiti državo razdeliti
♦ fiz. razcepiti jedro uranovega izotopa; kem. razcepiti molekulo; mat. razcepiti polinom razstaviti ga na faktorje
- razcépljen -a -o: razcepljen jezik; razcepljeni lasje; razcepljeni smo na več taborov; drevesasto, viličasto razcepljen
● knjiž., redko duševno, notranje razcepljen človek razdvojen, razklan
♦ bot. razcepljeni list
- 1. dati kaj na sestavne dele: razdreti kosilnico, stroj; uro je razdrl in očistil; postelja se ni dala razdreti / razdreti kito razplesti; razdreti vozel razvezati
// razdreti na sestavne dele - 2. s silo narediti, da kaj razpade na dele, kose: otroci so razdrli ptičje gnezdo; vihar je razdrl slamnato streho; razdreti zid podreti, porušiti
// naliv je razdrl cesto poškodoval, uničil
// odstraniti z določenega mesta zlasti z razstavljanjem: po končanem delu so razdrli zidarski oder / razdreti šotor - 3. pog. sparati: razdreti krilo / razdreti pulover
- 4. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj preneha obstajati: s svojim vmešavanjem boš razdrla njegovo družino; razdreti prijateljstvo; njegovo razmerje s sodelavko se je kmalu razdrlo / novica je razdrla dobro razpoloženje
- 5. ekspr. vzeti pomen, veljavo, vrednost: hotel mu je razdreti vse iluzije
// razveljaviti: razdreti pogodbo; razdreti zaroko - 6. ekspr. reči, povedati: pridi k nam, bomo kakšno pametno razdrli; razdreti šalo
● pog. najbolje bi bilo, da razdreva prenehava biti v ljubezenskem odnosu; ekspr. že večkrat napovedana poroka se je razdrla je ni bilo; ekspr. ženina smrt mu je razdrla načrte preprečila, onemogočila
♦ etn. razdreti prejo imeti pojedino s pitjem in plesom po končani preji
- razdŕt -a -o: razdrto kolo; razdrto ravnotežje; upanje je bilo razdrto
● ekspr. postelja je še poležana in razdrta razmetana
- 1. narediti, da kaj pride v položaj, ko ima veliko, največjo površino: razgrniti časopis, zemljevid; razgrnil je pismo in ga začel brati
// narediti, da kaj v takem položaju pride na kako površino: razgrniti pregrinjalo čez kip; razgrniti preprogo pred posteljo; razgrniti papir po pohištvu; pren., pesn. noč je razgrnila svoja krila nad mesto - 2. narediti, da kaj zavzame čim večjo površino: razgrniti seme, žerjavico; razgrniti hruške, krhlje na leso
- 3. narediti, da kaj ni več skupaj, na kupu: ko je razgrnila suho listje, je zagledala gobe
// razmakniti: nekoliko so razgrnili zavese, da so videli na cesto / razgrniti veje / razgrniti tančico odgrniti - 4. publ. dati, postaviti na ogled: razgrniti načrte za nov poslovni center; javno razgrniti
♦ urb. razgrniti zazidalni načrt - 5. knjiž. pokazati, razkriti: v uvodu pisec razgrne tragedijo pesnikovega življenja; življenje se mu je razgrnilo v vsej svoji lepoti / film nam bo razgrnil mesto in njegovo zgodovino predstavil
- razgrníti se in razgŕniti se nav. ekspr., s prislovnim določilom
- 1. priti na kako površino, navadno veliko: čez dolino so se razgrnile megle
- 2. postati viden, pokazati se: nenadoma se je pred izletniki razgrnila vsa vas / pred nami se je razgrnil lep razgled; pren. vsa mladost se mu je razgrnila pred očmi
● knjiž. otrok se je v spanju razgrnil razkril, odkril; knjiž. medtem se je razgrnil mrak se je zmračilo
- razgŕnjen -a -o: razgrnjen prt; pred nami je bilo razgrnjeno celo naselje; pismo leži razgrnjeno na mizi
- 1. delati rove, jarke, jame z rilcem, gobcem: divji prašiči jim razrivajo njive
// delati rove, jarke, jame sploh: prvotni plug je zemljo samo razrival
// delati škodo, uničevati: konji so s kopiti razrivali cesto - 2. z rinjenjem delati, da kaj ni več skupaj: razrivati mize in stole; s komolci je razrival ljudi / buldožer je razrival sneg, zemljo
- 1. narediti, povzročiti, da se kaj napeto upognjenega sprosti, zravna: sprožiti s snegom obloženo vejo
- 2. z dotikom, s sprostitvijo spraviti
- a) v delovanje: sprožiti alarmno napravo; lisica je sprožila nastavljeno past / sprožiti fotografski aparat / pomeril je in sprožil; po nesreči se je puška sprožila / sprožiti strel ustreliti
- b) v gibanje, premikanje: stopal je previdno, da ne bi sprožil kamenja; plaz se sproži / sprožiti puščico; pren., ekspr. s svojim člankom je sprožil plaz ogorčenja
- 3. nav. ekspr. povzročiti, da kaj nastane, se začne: ta odločitev je sprožila nasprotovanje; spor je sprožil vojno; sprožiti demonstracije, spopade / publ.: sprožiti akcijo dati pobudo zanjo, začeti jo; na sestanku so sprožili vprašanje organizacije so začeli razpravljati o organizaciji; ob tem problemu se vedno sproži živahna razprava
- 4. ekspr. vzbuditi, povzročiti: igra je sprožila pri gledalcih veselo razpoloženje
● ekspr. četa je prečkala cesto, ne da bi bilo treba sprožiti en sam strel brez boja, streljanja; ekspr. sprožilo se je iz njega: Nič posebnega se ni zgodilo hitro je rekel
♦ elektr. sprožiti impulz; jur. sprožiti postopek, pravdo; kem. sprožiti (kemično) reakcijo; šport. sprožiti štoparico
- spróžen -a -o: sprožen plaz; sprožena past; ponovno je bilo sproženo vprašanje razorožitve
- 1. mesto, točka, ki je enako oddaljena od dveh ali več mejnih točk: priti do srede mostu; voz se je ustavil na sredi klanca; sedi v prvi vrsti na sredi; preklati po sredi / določiti sredo palice sredino
// del, predel ob tem mestu, ob tej točki: iti proti sredi trga; stopil je na sredo sobe; karta ima na sredi znak; speljati cesto po sredi travnika - 2. kar je približno enako oddaljeno od izhodišča, začetka in konca
- a) glede na čas: plačati račun do srede marca; povest iz srede stoletja / vrnil se je v sredi noči sredi
- b) glede na dogajanje: roman je prebral le do srede; tekme ni gledal do konca, ampak je na sredi odšel
- 3. v prislovni rabi, s predlogom izraža položaj, omejen z dvema ali več mejnimi točkami: na obeh straneh sta okni, v sredi pa vhod; skupina šolarjev z učiteljem v sredi / z oslabljenim pomenom pot pelje v sredi med njivami
- 4. tretji dan v tednu: danes je sreda; že od srede ga ni; sestanek bo v sredo, 15. marca; druga sreda v aprilu / prihaja ob sredah
● držati se zlate srede zlate sredine; publ. izvoliti koga iz svoje srede nekoga med njimi; publ. ugotovili so, da je po sredi napaka da gre za napako; publ. kaj je po sredi, da ni prišel kaj se je zgodilo; publ. rad je v naši sredi med nami; publ. v tej sredi se ni počutil dobro v tem okolju; preg. strah je na sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni
♦ rel. pepelnična sreda po pustnem torku, prvi dan štiridesetdnevnega posta; prim. posredi
- 1. narediti hiter, kratek in sorazmerno močen gib: suniti z glavo, roko; suniti s pestjo navzgor / suniti z nožem proti komu
// preh. s takim gibom udariti, zadeti: suniti nasprotnika; suniti koga s kolenom v trebuh / suniti kroglo s palico; suniti koga z nožem v srce zabosti; suniti s čevljem v vrata brcniti
// nesi previdno, da koga ne suneš; po nesreči se suniti v nos / puška ob strelu sune v ramo - 2. preh., s prislovnim določilom z (močnim) sunkom spraviti kaj s kakega mesta, na kako mesto: suniti knjigo z mize, pod mizo; suniti kozarec od sebe; suniti pijanca čez prag; suniti zaboj nazaj
♦ šport. suniti kroglo (dvajset metrov) - 3. preh., pog., ekspr. popiti (malo alkoholne pijače): kdaj pa kdaj ga rad sune kak kozarček / suniti žganje vase
- 4. preh., pog. ukrasti: suniti komu avtomobil, denarnico
● ekspr. nenadoma je sunil iz sebe: Pojdi sunkovito izgovoril, rekel; ekspr. suniti delavca na cesto odpustiti (z dela)
- súnjen -a -o: vrniti sunjeno denarnico
- 1. slišno, navadno močneje udarjati: delavci tolčejo; tolči po bobnu, vratih; tolkla ga je po hrbtu, ker se mu je zaletelo; od jeze tolči po mizi; tolči s kladivom; žolna tolče s kljunom po deblu; pri plesu je s petami tolkel ob tla; enakomerno, močno, rahlo tolči / veje so jih tolkle po obrazu / dež tolče po šipah; razburkano morje je tolklo ob obalo
- 2. s slišnim, navadno močnejšim udarjanjem
- a) delati iz česa majhne, drobne dele: tolči kamenje, poper; tolči v možnarju; tolči grude z motiko / tolči jabolka za mošt
- b) odstranjevati lupino: tolči lešnike, orehe
- c) odstranjevati kaj sploh: tolči omet z zidu
- 3. s slišnim, navadno močnejšim udarjanjem obdelovati: tolči glino; tolči po perilu, razbeljenem železu / tolči maslo mesti; tolči smetano stepati
// ekspr. mešalnik tolče tudi sneg dela, meša - 4. močno udarjati z namenom povzročiti bolečino: tolči konja; tolči koga s pestjo
// pog. tepsti, pretepati: vsak dan ga tolče - 5. nav. 3. os., ekspr. močno padajoč udarjati ob podlago: spet dežuje, vmes pa tolče toča; toča tolče po strehi, šipah
- 6. ekspr. dajati močne, kratke glasove pri delovanju: brzojav tolče; po vinogradih tolčejo klopotci / ura tolče tri bije; brezoseb. v zvoniku tolče polnoč / v motorju nekaj tolče
- 7. ekspr. iti, hoditi trdo udarjajoč ob podlago: dolgo smo tolkli po kamnitem tlaku / šla sva po bližnjici, da ne bi tolkla trde ceste / pot, ki jo je tolkel dvakrat na dan po kateri je šel, hodil; pog. skupaj jo tolčeta navkreber
- 8. ekspr. delati sunkovite gibe z delom telesa, navadno zaradi razburjenosti: pes tolče z repom; tolči s krili
- 9. ekspr. močno biti, utripati: srce glasno, hitro, razburjeno tolče; srce mu tolče kot kladivo / knjiž. kri mu je tolkla v sencih; brezoseb. v glavi mi tolče
- 10. ekspr. silovito vojaško napadati, zlasti s streljanjem: tolkla sta jih dva bataljona; tolči sovražnika iz zasede
// silovito streljati: z brzostrelko tolči po kom; z brega tolči na cesto, proti hiši / pod njimi je tolkel mitraljez / letala so tolkla mesta silovito bombardirala - 11. publ., navadno v zvezi s po kritizirati, napadati: če le more, tolče po svojih nasprotnikih / kritika tolče po idejni osnovi dela
- 12. ekspr. povzročati škodo, težave; prizadevati: kmete tolčejo slabe letine; tolče nas naša neodločnost / davki tolčejo trgovino
- 13. ekspr. s težavo govoriti kak jezik: madžarščino že malo tolče; slabo, za silo tolče nemščino
// govoriti kak jezik sploh: francoščino pa že dobro tolčeš; tekoče smo tolkli po rusko - 14. ekspr. živeti, shajati: laže bi tolkli, če bi imel redno delo; nekako že tolčemo / tolči pomanjkanje, revščino živeti v pomanjkanju, revščini; kakšno življenje tolčete tukaj kako živite
● ekspr. vse leto tolčejo krompir jedo; ekspr. ljudje so tolkli lakoto so bili lačni; ekspr. tolči rekord presegati; publ. določilo tolče zakon je v nasprotju z njim; slabš. tolči mimo, v prazno govoreč, razpravljajoč o čem ne zadeti bistva
♦ etn. tolči kozo otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; šport. tolči žogo čez mrežo v skoku z močnim udarcem navzdol pošiljati žogo v nasprotnikovo polje
- tólči se
- 1. ekspr., v zvezi z na, po z močnim udarjanjem po kakem delu na sebi izražati podkrepitev tega, kar določa sobesedilo: tolkel se je po prsih in se hvalil, kaj je napravil; vse to sem sam zaslužil, se je tolkel po denarnici / nič takega niste naredili, da bi se lahko tolkli po prsih hvalili
- 2. ekspr. udeleževati se oboroženega spopada, boja; bojevati se: nekaj borcev se še tolče; tolči se za svobodo; tolči se s sovražnikom; junaško se tolči
// zelo si prizadevati za kaj: tolči se za prvo mesto; že dolgo se tolčejo, da ne bi odpuščali delavcev - 3. ekspr. biti v nasprotju s čim; biti se: njegovo mnenje se je tolklo z mnenji drugih / barve se tolčejo niso skladne
- 4. ekspr., navadno s prislovnim določilom (s težavo) se preživljati: z večjimi dohodki bi se lažje tolkla / s težavo se tolče skozi življenje
● ekspr. zaradi tega se boste še tolkli po glavi se boste kesali; to boste še obžalovali; ekspr. nič se ne tolci po prsih, je že prepozno ne izražaj obžalovanja
- tólčen -a -o: poti so nasipali s tolčenim kamenjem; tolčena smetana stepena smetana
♦ um. tolčeni baker izdelek iz bakrene pločevine, v katero so vtolčene reliefne podobe
- 1. brezoseb. povzročiti močen pok ob razelektritvi ozračja: nekajkrat je treščilo in usula se je toča; v bližini je silovito treščilo; zagrmelo je in treščilo
// zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskočiti s telesa na telo: treščilo je v hišo, v star macesen; soba je bila razmetana, kot bi treščilo vanjo / strela je treščila v gospodarsko poslopje udarila - 2. ekspr. dati močen, rezek glas: semintja je zažvižgala krogla in treščila granata
- 3. silovito zaloputniti: treščila je vrata za njim / treščil je z vrati in odšel
- 4. ekspr. slišno silovito udariti, zadeti se ob kaj: letalo je treščilo ob drevo; pri padcu je treščil ob skalo / bil je raztresen in bi kmalu treščil vanj se zaletel; pog. na ovinku sta avtomobila treščila skupaj
// slišno, plosko pasti: satelit je treščil na zemljo; pahnil ga je, da je z vso težo treščil na tla, po tleh - 5. ekspr. močno udariti: treščil ga je po glavi; treščiti koga s kolom; s pestjo ga je treščil v obraz / če ne boš tiho, te bom treščil
- 6. ekspr. silovito vreči: treščiti butaro na tla; treščiti kozarec ob zid; treščiti kamen v vodo / če ne boš dal miru, te bom treščil skozi okno / jezen je treščil telefonsko slušalko jo trdo odložil; treščil je stran vse, kar ga je oviralo odvrgel
- 7. ekspr. nenadoma, nepričakovano priti: nič ni sporočil, kar treščil je v hišo kot strela z jasnega; jastreb je treščil med piščance / v te razmere je treščila revolucija v teh razmerah je nenadoma prišlo do revolucije
● ekspr. z oblakov je končno treščil na zemljo postal je bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. treščiti koga na cesto odpustiti, odsloviti ga (iz službe); prisilno ga izseliti; ekspr. kaj mu je treščilo v glavo, da se tako vede kaj ga je spodbudilo; obstal je, kot bi treščilo vanj v hipu; ekspr. sedel je in kar treščil vanj: kaj bi torej rad mu nepričakovano, brez uvoda rekel
- tréščiti se ekspr.
- 1. vreči se, skočiti: treščil se je v morje / treščil se je na posteljo
- 2. spopasti se, stepsti se: v gostilni so se fantje treščili; zver in človek sta se treščila
- tréščen -a -o: treščen je bil s stolpa
● pog. biti malo treščen omejen, neumen
- 1. geom. lik, ki ima tri kote: načrtati trikotnik; stranica trikotnika / enakostranični trikotnik; ostrokotni, pravokotni, topokotni trikotnik; sferični ali sferni trikotnik del površja krogle, omejen s tremi loki velikih krogov krogle
- 2. priprava za delanje, risanje ravnih črt v obliki pravokotnega trikotnika: vleči črte s trikotnikom; lesen, plastičen trikotnik; ravnilo, šestilo in trikotnik / izmeriti s trikotnikom
- 3. kar je po obliki podobno takemu liku: otroci se učijo s pomočjo krogcev, kvadratov in trikotnikov / pojesti trikotnik sira / znamenje v obliki trikotnika
// trikotna ploskev: travnat trikotnik med cestami; zadrževati se v trikotniku Ribnica—Kočevje—Žužemberk
● bermudski trikotnik področje Atlantskega oceana med Bermudi, Portorikom in Florido; ekspr. ljubezenski trikotnik mož, žena, moževa ljubica; mož, žena, ženin ljubimec
♦ astr. Trikotnik ozvezdje na severnem nebu s tremi svetlimi zvezdami; Južni trikotnik ozvezdje na južnem nebu s tremi svetlimi zvezdami; poletni trikotnik lik, ki ga sestavljajo tri zelo svetle zvezde poletnega neba: Atair, Vega in Deneb; avt. varnostni trikotnik prometno znamenje v obliki trikotnika, ki se postavi na cesto ob zadrževanju vozila na njej, navadno zaradi okvare, ali s katerim se označita vozili med vleko; fiz. trikotnik sil s katerim se sestavljajo sile ali se razstavlja sila; lingv. samoglasniški trikotnik sestav samoglasnikov v obliki trikotnika; muz. trikotnik triangel; navt. kurzni trikotnik pravokotni enakokraki trikotnik iz prozorne snovi z vtisnjeno stopinjsko lestvico za določanje položaja ladje; navigacijski (sferni) trikotnik s podatki opazovanja, meritev in časa sestavljen trikotnik za določanje položaja ladje po astronomski navigaciji; ped. didaktični trikotnik učenec, učna vsebina in učitelj; šah. pravilo trikotnika pravilo, po katerem se premika kralj po trikotniku treh polj, kadar se hoče v končnici prepustiti poteza nasprotnemu kralju
- 1. sunkovito dotakniti se koga, navadno z namenom prizadeti bolečino: udariti otroka, žival; udariti koga v obraz, trebuh; udaril ga je po glavi; udariti s palico, z roko; udaril jo je, da se je opotekla; lahno, močno udariti; pog. udariti koga nazaj vrniti komu udarec; pren. udariti z besedo, jezikom
// sunkovito dotakniti se česa, navadno z določenim namenom: udariti žogo; udariti na boben; udariti po šipi, vratih; udariti z loparjem; vojak je udaril s petami v pozdrav / pog. udariti pečat na listino dati, odtisniti
// dati glas ob sunkovitem dotiku: ura udari vsake pol ure; kratko, zamolklo udariti / ura je udarila poldne z zvočnim znakom naznanila; brezoseb. udarilo je polnoč - 2. premikajoč se sunkovito dotakniti se česa: pri vstopu je udaril ob podboj; avtomobil je čelno udaril v ograjo / zobje so mu udarili skupaj / burja je udarila v okno
- 3. narediti sunkovit gib: petelin je udaril s perutmi in zakikirikal / srce je še nekajkrat udarilo in obstalo
- 4. v zvezi s strela zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskočiti s telesa na telo in povzročiti močen pok: strela je udarila in bil je takoj mrtev; napeljati strelovod, da v hišo ne bi udarila strela / nepreh. kadar je udarila strela, so se stisnili skupaj
- 5. ekspr. hitro, silovito (vojaško) napasti: najprej je udarila konjenica; udariti z bombami, brzostrelkami / udariti na sovražnika, po sovražniku
- 6. nepreh., ekspr., s prislovnim določilom nenadoma, silovito nastopiti, pojaviti se: sredi travnika je udarila na dan voda; skozi odprtino je udarila svetloba / plamen je udaril nazaj / njegove slabe lastnosti so spet udarile na dan
// pojaviti se v čutno močno zaznavni obliki: v nos mu je udaril vonj po ožganem; v obraz jim je udaril mrzel veter; ko so stopili na cesto, je udarila vanje vročina / s plesišča je udaril tango se je zaslišal; na ušesa, v ušesa so jim udarili čudni glasovi
// postati opazen, viden: skozi belež je udarila stara barva - 7. ekspr. povzročiti škodo, težave; prizadeti: s svojim dejanjem je udaril vso družino / državo je udarila gospodarska kriza; nesreča jih je udarila
- 8. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: slepota ga je udarila / udarila sta jih griža in tifus; kap jo je udarila zadela; udarila ga je sončarica
- 9. pog., navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročiti negativne posledice: mraz ji je udaril na pljuča; brezoseb.: udarilo ji je na ledvice, oči bolna je na ledvicah, očeh; udarilo jo je v noge, da se ni mogla premakniti
- 10. ekspr., v zvezi s po začeti neprizanesljivo ravnati s kom: udariti po političnih nasprotnikih
// začeti kritizirati, napadati koga: vsi so udarili po njem; če le more, udari po tašči - 11. ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža začetek dejanja, kot ga določa sobesedilo: udariti tarok; udariti koračnico, polko zaigrati
// udariti po sadjevcu začeti ga piti - 12. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: ko sta prišla na vrh, sta udarila obilno malico / udariti v jok, smeh zajokati se, zasmejati se
- 13. nepreh., ekspr. hitro, silovito reči: nič ne premisli, kar udari; naravnost udariti; brezoseb. kam boš šla, je udarilo iz njega
- 14. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: udarili so jo počez čez travnik; udariti jo v gore; udariti za kom
● ekspr. te besede so udarile vanjo kot strela so jo zelo prizadele; star. božje ga je udarilo kap ga je zadela; ekspr. kri mu je udarila v glavo, lica zelo je zardel; ekspr. nekaj mu je udarilo na možgane ne more misliti, razmišljati; pog. pohvala mu je udarila v glavo postal je domišljav, prevzeten; pog. vino mu je udarilo v glavo ga je upijanilo; pog. ob obračunu bo udarilo na dan, da so zadolženi bo prišlo na dan; ekspr. udariti na pravo struno najti pravi način; pog. udariti (s pestjo) ob mizo, po mizi odločno, ostro nastopiti, zahtevati; ekspr. udariti koga po žepu finančno ga prizadeti; ekspr. v glavo mu je udarila misel, da bi se oženil začel je misliti na ženitev; ekspr. to mi je takoj udarilo v oči sem takoj opazil, zagledal; udariti v prazno ne da bi zadel; ekspr. po dolgem pogajanju sta si udarila v roke sta sklenila dogovor, kupčijo; star. bog ga je udaril s hudo žensko dobil je hudo ženo; pog. udariti mimo reči, storiti kaj napačnega; pog., ekspr. udarili so jo po slovensko začeli so govoriti, peti (po) slovensko
- udáriti se
- 1. povzročiti si bolečino z udarcem: zelo se je udaril; pri padcu se je udaril v glavo
// v zvezi s po z udarjanjem po kakem delu na sebi izraziti podkrepitev tega, kar določa sobesedilo: jaz, tepec, se je udaril po čelu, glavi; udaril se je po stegnih in poskočil od veselja - 2. ekspr. sporeči se, spreti se: večkrat se udarijo; udarila sta se zaradi otroka, zemlje
// spopasti se: študenti so se udarili s policijo
- udárjen -a -o
- 1. deležnik od udariti: s poplavami, snegom udarjeni kraji; udarjeni pešec je obležal nezavesten; nogo ima udarjeno in odrgnjeno; udarjena je z neplodnostjo, s slepoto
- 2. ekspr., v povedni rabi čudaški, neumen: malo je udarjen; vsak je po svoje udarjen
- 3. pog., ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima veliko željo po tem, kar izraža določilo: udarjen je na denar, meso; udarjen na ženske / zelo je udarjena nanj zelo ga ima rada
- 1. kljub nasprotovanju naskrivaj, neopazno zapuščati kraj (trenutnega) bivanja: otroci so pogosto uhajali / zaprte živali rade uhajajo
// kljub nasprotovanju naskrivaj, neopazno iti, odhajati: uhajati iz zapora; uhajati od doma, v tujino
// ekspr. kljub nasprotovanju iti, odhajati: otroci uhajajo na cesto / živina rada uhaja v sadovnjak - 2. ekspr. nezaželeno iztekati: iz slabo zaprte cisterne uhaja voda / iz posode uhaja para / skozi špranje uhaja toplota
- 3. ekspr., z dajalnikom nezaželeno se premikati s prvotnega, navadnega mesta: pentlja ji uhaja z las; kite ji uhajajo izpod rute
- 4. ekspr., z dajalnikom nezaželeno prihajati, se pojavljati: iz grla so ji uhajali kriki / fantu je uhajal smeh se je proti svoji volji smejal
// nehote, proti svoji volji govoriti: iz ust, z jezika so mu uhajale ostre besede - 5. ekspr., z dajalnikom usmerjati se, kamor ni zaželeno: pogled ji je uhajal k skupini ljudi; oči mu uhajajo skozi okno / misli so ji uhajale k fantu mislila je na fanta
● evfem. bolniku uhaja voda nekontrolirano opravlja malo potrebo; ekspr. žena mu uhaja čez plot mu je nezvesta
- uhajajóč -a -e: uhajajoči plini; uhajajoča para
// izdelati z vlivanjem staljene kovine, snovi v forme: uliti svečo, zvon; nosilce morajo še uliti / uliti črke iz medi, svinca
- ulíti se
- 1. začeti teči silovito in v velikih količinah: voda se je ulila čez jez; blato se je ulilo po bregu / ekspr.: iz nosu, rane se je ulila kri; solze so se ji ulile iz oči, po licih
// ekspr. pojaviti se v velikih količinah: besede navdušenja so se kar ulile iz njenih ust / skozi okno se je ulila mesečina - 2. brezoseb. začeti zelo, močno deževati: preden so prišli do doma, se je ulilo; ulilo se je kot iz škafa zelo
// v osebni rabi: iz temnih oblakov se je ulil dež; nenadoma se ulije ploha - 3. knjiž., ekspr. (hitro) množično se premakniti: otroci so se ulili iz šole; množica se je ulila na cesto
● pog., ekspr. zvečer so jo ulili proti gozdu in niso jih več izsledili so ušli, pobegnili; pog., ekspr. z vso močjo ga je ulil po obrazu udaril
- ulít -a -o: iz brona, v bron uliti zvonovi; ulita cev; biti ulit iz enega kosa, v enem kosu
● čevlji so kot uliti na noge se popolnoma prilegajo; obleka je na njej kakor ulita krojena kot po njenih merah; ji zelo lepo pristaja; ekspr. dan je bil kakor iz srebra ulit zelo lep, jasen; podkve so se prilegale kakor ulite zelo dobro; ekspr. figura v romanu je kakor ulita iz enega kosa skladna, harmonična
- 1. spravljati kam kaj sipkega, drobnega: usipati zrnje iz vreče; usipati na tla / z obzidja so usipali nanje kamenje
- 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom povzročati, da prehaja kaj kam v velikih količinah: oblaki usipajo dež, točo / letala so usipala na mesto bombe / sonce usipa žarke na travnike; z lestenca se usipa močna svetloba / iz ust se ji usipajo grde besede
- usípati se
- 1. zaradi sipkosti, drobnosti ločevati se od nagnjene ali navpične površine: s skalne stene se usipa kamenje / po pobočju se usipajo plazovi se prožijo
// zaradi sipkosti, drobnosti ločevati se od česa sploh: sneg se usipa z vej - 2. v velikih količinah padati: na cesto se usipa kamenje / roji čebel se usipajo na drevje / lasje se ji usipajo čez ramena, po ramenih
- 3. ekspr. (hitro) množično prihajati: iz šole so se usipali šolarji
● ekspr. solze so se mu usipale po licih zelo je jokal; ekspr. vprašanja so se kar usipala veliko so spraševali
- usipajóč -a -e: z vej usipajoči se sneg
- 1. narediti, da je kdo sposoben opravljati določeno delo: usposobiti delavce; usposobiti se v tečaju; usposobil se je z delom, vajo; hitro se usposobiti / usposobiti koga za opravljanje poklica; usposobiti se za profesorja; poklicno, praktično se usposobiti / usposobiti psa za lov
// narediti, da je kdo sposoben za kaj sploh: usposobiti invalida za vsakdanje življenje - 2. publ. narediti, da je kaj uporabno, primerno za to, čemur je namenjeno: zgradili in usposobili bodo še nekaj objektov; usposobiti žičnico / usposobiti cesto za promet; usposobiti pristanišče za pristajanje večjih ladij; s popravilom je usposobil avtomobil za vožnjo
- usposóbljen -a -o: usposobljeni strokovnjaki; usposobljen za delo; strokovno usposobljen delavec
- 1. spraviti kam kaj sipkega, drobnega: usuti zrnje iz vreče; usuti na tla / usula je predenj košaro jabolk
- 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom povzročiti, da pride kaj kam v veliki količini: oblaki so usuli dež, točo / strojnice so usule krogle na vojake / sonce je usulo svoje žarke skozi okno
- usúti se
- 1. zaradi sipkosti, drobnosti ločiti se od nagnjene ali navpične površine: s stene se je usul omet / s pobočja se je usul plaz
// zaradi sipkosti, drobnosti ločiti se od česa sploh: z veje se je usul sneg / ko zapiha veter, se z mačic usuje cvetni prah - 2. v veliki količini pasti: na cesto se je usulo kamenje / na kosce se je usul roj os / svetli kodri so se ji usuli na čelo
// ekspr. začeti gosto, močno padati: najprej je zagrmelo, nato se je usul dež; iz črnega oblaka se je usula toča; pren. iz ust so se ji usule obtožujoče besede - 3. ekspr. (hitro) množično priti: iz šole so se usuli otroci; demonstranti se usujejo čez trg / množica se je usula proti mestu
● ekspr. tisoč vprašanj se je usulo nanj dobil je veliko vprašanj; ekspr. po licih so se ji usule solze začela je močno jokati
- 1. s kako snovjo, predmetom narediti, da kak prostor v čem preneha obstajati: zadelati luknjice v tlaku, da bo površina čim bolj gladka; zadelati špranjo s kitom / zadelati razbita okna z lepenko; pren., ekspr. zadelati vrzeli v znanju
- 2. narediti, da je kaj tesno obdano, prekrito s čim: zadelati oglarsko kopo s prstjo / megla je zadelala gorske vrhove
// ekspr. namestiti odejo na koga tako, da se njeni robovi zatlačijo za kaj, da ob njih ni odprtin: spraviti otroka v posteljo in ga zadelati; zadelati bolnika z več odejami; dobro se zadelati / zadelati se v plašč zaviti se, obleči se - 3. na koncu izdelave namestiti za kaj, da se ne vidi, se ne para: zadelati nit pri šivanju, pletenju / robove tkanine nevidno zadelamo
● pog. tovornjaki so zadelali cesto zaprli; redko zadelal si je pipo s tobakom natlačil
- zadélati se ekspr. delajoč se zadržati kje predolgo: ali se zasedi pri pijači ali se zadela na polju
● star. sapnik se mu je zadelal zamašil; star. nebo se je zadelalo prekrilo z oblaki
- zadélan -a -o: vhod v jamo je zadelan z veliko skalo; z desko zadelana luknja v strehi
● ekspr. skladišče je do stropa zadelano s škatlami zapolnjeno
- 1. dati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: zamenjati obleko za hrano; zamenjati enosobno stanovanje za dvosobno / s kom si zamenjal čevlje; zamenjala sta si naslove; med seboj sta si zamenjala oblačila / zamenjati denar v banki dati ali dobiti eno valuto za drugo; zamenjala sta vlogi kar je delal, bil eden, dela, je drugi; zamenjati dinarje v devize dati dinarje za enakovredno, ustrezno vsoto deviz
// kot opozorilo v trgovini kupljenega blaga ne zamenjamo - 2. dati, postaviti kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: zamenjati film v fotografskem aparatu; zamenjati kolo pri avtomobilu; zamenjati posteljnino, žarnico / država je zamenjala denar dala v obtok novo plačilno sredstvo
// v stavku zamenjati prevzete besede z domačimi; ekspr. ko je zamenjal koso s kosilnico, je delal hitreje ko je začel namesto kose uporabljati kosilnico; publ. zamenjati samski stan z zakonskim poročiti se
// narediti, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: trener je med tekmo zamenjal dva igralca / sklenil je, da bo zamenjal zdravnika se začel zdraviti pri drugem zdravniku - 3. priti pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega: čez en mesec bo to skupino zamenjala nova; zamenjati koga na straži; zamenjal je delavca pri stroju; voznika sta se med potjo večkrat zamenjala / ne ve se, kdo ga bo med dopustom zamenjal nadomestil
- 4. narediti, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto: zamenjati strani enačbe; zamenjati vrstni red besed / zamenjala sta mesti v vrsti; zamenjala sta sedeža presedla sta se
- 5. z oslabljenim pomenom izraža, da preide osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugo: večkrat je zamenjal bivališče / zamenjati poklic začeti opravljati drug poklic; zamenjati službo iti v službo drugam
- 6. ekspr. priti glede na čas neposredno po čem drugem: otroške igre je kmalu zamenjalo učenje; noč je zamenjal jutranji mrak; tišino je zamenjal hrup / po nekaj kilometrih je asfaltirano cesto zamenjala gozdna pot
- 7. imeti koga za drugega, kot je v resnici: to ni on, zamenjal si ga / zamenjati koga za koga drugega, s kom drugim / v temi je zamenjal okna za vrata
● ekspr. zamenjal sem že več avtomobilov, pa se mi zdi ta najboljši imel sem; v garderobi so mu zamenjali dežnik dali napačnega; posestvo je že večkrat zamenjalo lastnika postalo last drugega; pog. otrok je zamenjal dan za noč spi podnevi, ponoči je buden
- zaménjan -a -o: zamenjana posadka; zamenjano blago
- 1. s premajhno aktivnostjo, premajhnim prizadevanjem povzročiti neustrezen potek česa: zanemariti delo, študij; zanemariti vzgojo / zanemariti dolžnosti
// s premajhno skrbjo povzročiti nezadovoljenost potreb koga: zanemariti družino, otroka / vzgojno zanemariti mladino
// s premajhno skrbjo za kaj povzročiti, da se to ne razvija, ne napreduje: zanemariti gospodarstvo, šolstvo; to znanstveno panogo smo precej zanemarili
// s premajhno skrbjo za kaj povzročiti, da to ni urejeno, negovano: zanemariti cesto, hišo, sadovnjak; zanemariti lase, nohte - 2. publ. ne upoštevati, spregledati: tega dejstva ne smemo zanemariti / pisec razprave je tega avtorja preveč zanemaril / take priložnosti ni nikoli zanemaril zamudil; ničesar, kar ga je veselilo, ni zanemaril opustil
- zanemáriti se zaradi premajhne skrbi za sebe postati neurejen, nenegovan: v mladosti je zelo skrbela za svojo zunanjost, zdaj pa se je zanemarila; zelo se zanemariti
- zanemárjen -a -o: zanemarjen moški; imeti zanemarjene nohte; zanemarjena obleka; zanemarjeno stanovanje; to področje je še zelo zanemarjeno
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- 6
- 7
- 8
- ...
- 14
- Naslednja »