Zadetki iskanja
Celotno geslo
Etimološki
cigȃra -e ž
SSKJ²
cigaréta -e ž (ẹ̑)
tobačni izdelek iz razrezanega tobaka, zavitega v papirček: cigareta gori, ugasne; kaditi, prižgati, vleči, zviti cigareto; lahke, močne cigarete; cigarete s filtrom; škatlica cigaret; doza za cigarete / cigareta slabo vleče; odpovedati se cigaretam kajenju cigaret
tobačni izdelek iz razrezanega tobaka, zavitega v papirček: cigareta gori, ugasne; kaditi, prižgati, vleči, zviti cigareto; lahke, močne cigarete; cigarete s filtrom; škatlica cigaret; doza za cigarete / cigareta slabo vleče; odpovedati se cigaretam kajenju cigaret
Pravopis
Celotno geslo
Sinonimni
Celotno geslo
Etimološki
cigarẹ̑ta -e ž
Zadrečki
Celotno geslo
Kostelski
cigareta gl. cigaretelj
Celotno geslo
Kostelski
Celotno geslo
Etimološki
cigarẹ̑ten – glej cigarẹ̑ta
SSKJ²
cigarétka -e ž (ẹ̑)
manjšalnica od cigareta: kadila je drobne cigaretke / ekspr. cigaretka bi se mi zdajle prav prilegla
manjšalnica od cigareta: kadila je drobne cigaretke / ekspr. cigaretka bi se mi zdajle prav prilegla
Pravopis
Celotno geslo
Etimološki
cigarẹ̑tnica – glej cigarẹ̑ta
Celotno geslo
Kostelski
SSKJ²
čík -a m (ȋ)
1. kos zvitega tobaka za žvečenje: odgrizniti, žvečiti čik
2. pog. ostanek dogorele cigarete ali cigare; ogorek: pohoditi, ugasniti čik; stikati po tleh za čiki
// ekspr. cigareta: danes nisem pokadil niti (enega) čika
3. šol. žarg. negativna ocena (v šoli): ob konferenci sem imel tri čike
● pog. padel je kot čik zelo močno, trdo; v prid. rabi:, pog. čik gumi žvečilni gumi
1. kos zvitega tobaka za žvečenje: odgrizniti, žvečiti čik
2. pog. ostanek dogorele cigarete ali cigare; ogorek: pohoditi, ugasniti čik; stikati po tleh za čiki
// ekspr. cigareta: danes nisem pokadil niti (enega) čika
3. šol. žarg. negativna ocena (v šoli): ob konferenci sem imel tri čike
● pog. padel je kot čik zelo močno, trdo; v prid. rabi:, pog. čik gumi žvečilni gumi
Pravopis
Pravopis
SSKJ²
dišáti -ím nedov. (á í)
1. oddajati, dajati prijeten vonj: akacije močno, opojno dišijo; zrak je dišal od samega cvetja; brezoseb. diši po vrtnicah; iz kuhinje vabljivo diši
// oddajati, dajati vonj sploh: vsak predmet je drugače dišal; kuhinja diši po dimu; vino diši po sodu; brezoseb. v sobi je dišalo po jabolkih
● ekspr. ta pa še po mleku diši je še zelo mlad, neizkušen
// evfem. zaudarjati, smrdeti: salama že diši; brezoseb. iz ust mu diši
2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: ta beseda diši po čitalniški dobi; zavračal je vse, kar je dišalo po razkošju; brezoseb.: diši po snegu; že takrat je močno dišalo po vojni
3. z dajalnikom vzbujati željo, mikati: cigareta mu še nikoli ni tako dišala; hudo je bolan, saj mu še vino ne diši / ekspr.: delo mu ne diši; ni mu dišalo, da bi šel v mesto
4. preh., zastar. vohati, duhati: mačka diši miš
1. oddajati, dajati prijeten vonj: akacije močno, opojno dišijo; zrak je dišal od samega cvetja; brezoseb. diši po vrtnicah; iz kuhinje vabljivo diši
// oddajati, dajati vonj sploh: vsak predmet je drugače dišal; kuhinja diši po dimu; vino diši po sodu; brezoseb. v sobi je dišalo po jabolkih
● ekspr. ta pa še po mleku diši je še zelo mlad, neizkušen
// evfem. zaudarjati, smrdeti: salama že diši; brezoseb. iz ust mu diši
2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: ta beseda diši po čitalniški dobi; zavračal je vse, kar je dišalo po razkošju; brezoseb.: diši po snegu; že takrat je močno dišalo po vojni
3. z dajalnikom vzbujati željo, mikati: cigareta mu še nikoli ni tako dišala; hudo je bolan, saj mu še vino ne diši / ekspr.: delo mu ne diši; ni mu dišalo, da bi šel v mesto
4. preh., zastar. vohati, duhati: mačka diši miš
- dišèč -éča -e:
dišeč po kadilu; dišeče seno; prijetno dišeč dim / dišeča sol
♦ bot. dišeči les prijetno dišeč okrasni grm, Calycanthus floridus; dišeči volčin grmičasta rastlina z dišečimi rdečimi cveti, Daphne cneorum; dišeča perla zdravilna rastlina s suličastimi listi in belimi cveti, Asperula odorata; vrtn. dišeči grahor
Pravopis
dišáti -ím nedov. díši -íte, -èč -éča; díšal -ála; dišánje; (díšat) (á í) opojno ~; omilj. Salama že ~i |zaudarja|; dišati komu Cigareta mu ~i; poud. Delo mu ne ~i |ga ne mara|; dišati po kom/čem Soba ~i ~ dimu; poud. Zavrača vse, kar ~i ~ razkošju |je razkošno|; brezos. ~i ~ jabolkih; prakt.sp. ~i ~ snegu |Zdi se, da bo snežilo|; brezos. Iz kuhinje ~i
Celotno geslo
Vezljivostni G
dišáti -ím nedovršni glagol, stanjski (telesni) glagol, elementarni (tvorni/netvorni) glagol/glagol naravnih pojavov
1.
kdo/kaj oddajati, dajati prijeten vonj
Zrak diši /od/zaradi samega cvetja/.
Zrak diši /od/zaradi samega cvetja/.
2.
čustvenostno kdo/kaj vzbujati željo, s kom ine komu/čemu
Cigareta ji še vedno /zelo/ diši.
Cigareta ji še vedno /zelo/ diši.
SSKJ²
dogoréti -ím dov., dogôrel (ẹ́ í)
1. prenehati goreti: ogenj je dogorel; sveča je dogorela / polena so dogorela popolnoma zgorela; pren. ljubezen dogori; sveča njegovega življenja je dogorela
2. goreti do določene meje: cigareta mu je dogorela do polovice
1. prenehati goreti: ogenj je dogorel; sveča je dogorela / polena so dogorela popolnoma zgorela; pren. ljubezen dogori; sveča njegovega življenja je dogorela
2. goreti do določene meje: cigareta mu je dogorela do polovice
- dogôrel -éla -o:
dogoreli tramovi; dogorela cigara
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- Naslednja »
Število zadetkov: 59
Dostopnost