Fran > SSKJ

1. 1. knjiž. (logična) posledica: to si lahko razlagamo kot konsekvenco njegovih pojmovanj družbenega vprašanja / nav., mn., publ. tako ravnanje ima lahko neprijetne konsekvence
   // sklep, zaključek: iz vsega tega sta sledili dve konsekvenci / nav., mn., publ. pisec ni jasno izvajal svojih konsekvenc
2. 2. publ., v prislovni rabi, v zvezi do skrajne, zadnje konsekvence izraža najvišjo možno stopnjo, mero česa: stvar je razvil do skrajnih konsekvenc; razpresti pesnikove teze do zadnje konsekvence
   // v zvezi v skrajni, zadnji konsekvenci poudarja trditev: pisatelj tudi v skrajni konsekvenci ne zanika predmeta; resnica mu je bila v zadnji konsekvenci cilj
3. 3. knjiž., redko doslednost, načelnost: pravil se je držal z železno konsekvenco

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. nepretrgana vrsta točk; črta: potegniti linijo; ravna linija / knjiž. njegove risbe označuje nemirna, včasih pretrgana linija
   // kar je temu podobno: dolga linija letečih ptic / tekli so v vijugasti liniji in streljali; pren., publ. socialistična izgradnja se ne razvija po ravni liniji
2. 2. kar ločuje, razmejuje; črta: prekoračiti linijo; mejna linija
3. 3. navadno s prilastkom redna prometna povezava med določenimi kraji, proga: otvoritev nove linije / avtobusna linija Ježica—Vič; ladijska linija; letalska linija Beograd—Dubrovnik; mednarodne linije; redne in občasne linije; linija v Južno Ameriko
4. 4. sistem vodov skupaj z opremo za prenos informacij s pomočjo električne energije: graditi novo linijo; sovražnik je uničil linijo; vzdrževati linije / kabelska ali podzemna linija; nadzemna linija; telefonska, telegrafska linija
   // kar ta omogoča: motnje na liniji / medkrajevne, mednarodne linije / žarg.: linija je prekinjena, zasedena zveza; za poročanje s svetovnega prvenstva bo na voljo osemdeset linij zvez; ostanite na liniji ne prekinite zveze, ostanite pri telefonskem aparatu
5. 5. teh. sistem naprav, strojev, ki omogoča popolnoma avtomatiziran delovni postopek: montirati linijo za polnjenje in zapiranje steklenic; proizvodnja pekovskih linij / proizvodna linija
6. 6. voj. prvi, najbolj izpostavljeni del položaja: napasti sovražnikovo linijo / obrambna linija / boriti se v prvi liniji; pren. v takratnem položaju je bil vsakdo bojevnik v prvi liniji
7. 7. navadno s prilastkom oblika, podoba, videz: aerodinamične linije letala; elegantna linija avtomobila; moderna linija frizure; klasične linije kostima / pog. linija oblek je oprijeta obleke so oprijete
   // to je najbolj značilna linija v fiziognomiji njegove duševnosti poteza, črta
   // obris, kontura: linija profila, nosu
   // pog. vitko telo, postava: ima linijo; v teh letih ženske navadno že izgubijo linijo / zelo pazi na linijo trudi se, da se ne zredi
   // vitka linija
8. 8. publ. smer, usmeritev, zlasti kake dejavnosti, politike: linija se je zdaj spremenila; določiti politično linijo; idejna, partijska, uradna linija; kreatorji nakažejo samo linijo mode za novo sezono; boj med dvema linijama v kulturnem gibanju / z oslabljenim pomenom: programska linija založbe se ne spreminja program
   // žarg., polit. biti na liniji v skladu z veljavno politično smerjo
9. 9. knjiž., navadno s prilastkom tok, potek: linija dejanja v drami; razstava kaže linijo slikarjevega razvoja / kompozicijska linija romana
10. 10. potomstvo v zaporednih generacijah: španska linija rodu / moška linija moški potomci; potomci moškega; ravna linija osebe, ki po rojstvu neposredno ali posredno izhajajo drug od drugega; stranska linija osebe, ki po rojstvu izhajajo od skupnega prednika
    // po materini liniji je Slovenec njegova mati je Slovenka
    ● žarg., polit. iti na linijo odločnega odpravljanja napak začeti odločno odpravljati napake; ekspr. podpreti, premagati koga na vsej liniji popolnoma, v celoti; žarg., polit. vztrajati na liniji oportunizma v oportunizmu; publ. znajti se na isti liniji imeti skupni cilj; po liniji pog. naloge po partijski liniji partijske; pog. delati po politični liniji politično, v politiki; pog. iti na potovanje po privatni liniji privatno, ne službeno; pog. dobiti vstopnice po sindikalni liniji s posredovanjem sindikata; publ. ta boj v skrajni liniji koristi tudi mednarodnemu delavskemu gibanju nazadnje, končno; pog. narediti kaj po liniji najmanjšega odpora tako, da se porabi čim manjši trud ali vzbuja čim manjši odpor pri drugih
    ♦ jur. demarkacijska linija začasna meja med državami ali armadami, navadno po sklenitvi premirja; muz. melodična, pevska linija potek melodije, petja; navt. tovorna linija črta na boku ladje, ki kaže, koliko natovorjena ladja sme biti ugreznjena; obl. takrat je bila moderna A linija so bile moderne obleke, katerih zunanji obris je podoben črki A; H linija v modi vrečaste obleke; šah. linija vsaka od navpičnih vrst polj na šahovnici; kmet na b-liniji; šport. igra na liniji pri tenisu in badmintonu igra, pri kateri odbija igralec žogo z osnovne črte; vet. linija skupina živali določene vrste, ki ima moškega ali ženskega prednika izbranih genskih lastnosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. ki je umrl: ob cesti so ležali mrtvi ljudje in živali; posloviti se od mrtvega očeta; roditi mrtvega otroka; ugotovila je, da je mrtev; našli so ga mrtvega / v povedni rabi: ekspr. bil je na mestu, v trenutku, takoj mrtev takoj je umrl; ekspr. če ga dobi, bo mrtev ga bo ubil; pog. mislil je, da je že zdavnaj mrtev da je že zdavnaj umrl; odbilo ga je v obcestni jarek, kjer je obležal mrtev; pasti, zgruditi se mrtev na tla / zatisnili so ji mrtve oči; roke so ji mrtve visele ob telesu kot bi bile mrtve; pren., ekspr. vojne je bilo konec in stara Avstrija je bila mrtva
   // v katerem so prenehali življenjski procesi; odmrl: mrtev list; mrtva, trhla debla; mrtvo tkivo
2. 2. nav. ekspr. ki ni sposoben opravljati svojo funkcijo: mrtve slepčeve oči; zavijal si je mrtve noge hrome, ohromele; po kapi je bila vsa desna polovica telesa mrtva neobčutljiva, omrtvela
   // grel si je mrtve roke otrple, premrle
   // knjiž. ki ni sposoben čustvovati, doživljati: po tej nesreči je bil on mrtev človek; čustveno, duhovno mrtev / človek v njem še ni mrtev še je sposoben pozitivnih čustev, dejanj; pren. zaupati misli mrtvemu papirju
3. 3. ki je, obstaja brez
   1. a) zanj značilnih živih bitij: zemlja bo nekoč mrtev planet; umetno gojeni gozdovi so precej mrtvi so brez divjadi; reka je na tem področju mrtva je brez rib
   2. b) zanj značilnih listov, rastlin: opazovati mrtvi gozd; vrane so posedale po mrtvih njivah; trta je še mrtva še ne odganja
   3. c) ekspr. zanj značilnega ognja, žarenja: mrtev ogorek; mrtva žerjavica / mrtvo ognjišče
   4. č) ekspr. zanj značilnih ljudi, živali, vozil; prazen, pust: sprehajati se po mrtvem parku; v tem času so ceste najbolj mrtve / v vsaki vasi je bilo nekaj domov mrtvih zapuščenih
      // ki je brez kake dejavnosti ali se ta opravlja v zelo majhni meri: mrtev jesenski čas; mrtvi meseci v gradbeništvu; z novimi turističnimi dejavnostmi skrajšati mrtvo sezono; mrtva obdobja v književnosti / ekspr.: domači zvonovi so mrtvi ne zvonijo; stroji so stali mrtvi niso obratovali
4. 4. nav. ekspr. ki ne izraža, ne kaže veliko čustev, volje do udejstvovanja: bila je drobna, mrtva stvarca; preveč je mrtev za to družbo / govoriti z mrtvim glasom; ima precej mrtev obraz; mrtev pogled
   // ki je brez raznovrstnega dogajanja, brez raznovrstnih elementov: mrtev sestanek / mrtva glasba; mrtva soba
   // bled, neizrazit: mrtvi žarki; mrtva svetloba / mrtva barva
5. 5. nav. ekspr. ki več ne vpliva, ne vzbuja zanimanja: on je danes že mrtev avtor; njegovo delo ne bo nikdar mrtvo / preteklost je zanj mrtva; knjiž. vsa lepota se zdi moji duši mrtva / ona je zanj že mrtva ne ljubi je več
   // odstavljeni voditelj je politično mrtev
   // ki se več ne uporablja: obujati mrtve običaje; mrtvi zakoni; mrtve besede
6. 6. ekspr. tog, neživljenjski: pri zakonih naj se ne uveljavlja le mrtvo besedilo; življenje po mrtvih pravilih / obremenjevali so učence z mrtvim znanjem / statistika se ne sme ustaviti samo pri mrtvi številki
   // neizkoriščen, neizrabljen: med ploščadjo in dnom je precejšen mrtev prostor; elaborat leži mrtev
7. 7. ki ni sposoben rasti in razmnoževati se: vznik življenja iz mrtve snovi; opisovati mrtve stvari / živa in mrtva narava
   // nerodoviten, nekaliv: mrtvo seme / ekspr. še mrtva skala požene cvet
8. 8. publ., v zvezi mrtva točka stanje, ko kaj ne napreduje, se ne razvija: priti pri delu do mrtve točke; vprašanje razorožitve se ne gane, se ne premakne z mrtve točke; gradnja objektov je na mrtvi točki / žarg., šport. mrtva točka stanje, ki nastopi, če je organizem dalj časa maksimalno obremenjen; kriza
9. 9. voj., navadno v zvezi mrtvi kot, mrtvi prostor prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati: skočiti, skriti se v mrtvi kot; mrtvi prostor pred tankom; pren., knjiž. življenje v mrtvem kotu
   ● žarg., aer. spuščati se v mrtvem letu v brezmotornem letu; žarg., šport. priti na cilj v mrtvem teku istočasno; sklepi ne smejo ostati samo mrtva črka se morajo uresničiti; ekspr. biti na mrtvi straži slovenstva za vsako ceno biti Slovenec na določenem, zelo izpostavljenem ozemlju; poljud. mrtva teža teža zaklane živali, strok. klavna teža; ekspr. mrtva tišina globoka, popolna; ekspr. biti mrtva veja nedejaven, neuspešen član kake skupnosti; pog., ekspr. pehati se na (vse) mrtve viže zelo; publ. zatekati se v mrtve vode tradicionalizma zatekati se v neživljenjski, nedejavni tradicionalizem; knjiž., ekspr. človek z mrtvim srcem čustveno otopel; knjiž. pesnik v njem je mrtev ne piše več pesmi; ne doživlja več stvari tako kot pesnik; ekspr. on je zanje že mrtev prepričani so, da bo umrl, da ga bodo ubili; ekspr. bil je ves mrtev od utrujenosti zelo je bil utrujen; mrtev na pog., ekspr. (ves) mrtev je na klobase zelo rad jih jé; pog., ekspr. (vsa) mrtva je nanj zelo ga ljubi; pog., ekspr. mrtev je na starine zelo se zanima zanje; ekspr. v jedrski vojni bodo preživeli mrtvi ob živem telesu bodo zelo poškodovani, hudi invalidi; napol mrtev ekspr. iz rova so ga potegnili napol mrtvega zelo izčrpanega; ekspr. bil je napol mrtev od strahu zelo se je bal; bolj mrtev kot živ bil je bolj mrtev kot živ od mraza zelo ga je zeblo; vrnil se je bolj mrtev kot živ zelo utrujen, izčrpan
   ♦ adm. mrtva tipka tipka, pri kateri se znak odtisne, a se voz ne premakne; agr. mrtvi inventar orodje, stroji; mrtva prst spodnja plast zemlje brez humusa in živih organizmov; mrtvica; avt. mrtvi kot prostor ob strani avtomobila, ki se v vzvratnem ogledalu ne vidi; bot. mrtva kopriva rastlina z dvoustnatimi rdečimi, belimi ali rumenimi cveti, Lamium; geogr. mrtvi rokav rokav reke s stoječo vodo; mrtva voda stoječa voda v strugi ali v rokavu; gled. mrtvi kot prostor na odru, ki se iz dvorane ne vidi; igr. mrtva karta karta, ki se pri igri ne uporabi; les. mrtva grča grča, ki ni vrasla v les; lingv. mrtvi jezik jezik, ki ga noben narod, ljudstvo več ne govori; med. mrtvi zob zob z odmrlim ali odstranjenim živcem; mrtvo cepivo cepivo, ki vsebuje mrtve mikroorganizme; klinično mrtev človek človek, pri katerem je nastopila klinična smrt; navt. mrtva bibavica bibavica z najmanjšo višinsko razliko; mrtvo morje morje z zelo dolgimi in nizkimi valovi po končanem vetru ali v veliki oddaljenosti od njega; strojn. mrtvi gib pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati; mrtva lega lega, pri kateri sta ojnica in ročica batnega stroja v eni črti; šport. mrtvi kot prostor, v katerem nasprotni igralec glede na svoj položaj lahko prestreže žogo; mrtva žoga držanje žoge po dveh nasprotnih igralcih nad tri sekunde; vet. mrtva kost grčast koščen izrastek na površini cevastih kosti; voj. mrtva straža nekdaj straža na zelo izpostavljenem, nevarnem položaju; žel. mrtvi tir opuščeni tir

mŕtvo stil. mrtvó prisl.: njegove oči so mrtvo gledale v svet; mrtvo govoriti; roke so mu mrtvo visele ob telesu / v povedni rabi v hiši je bilo še vse temno in mrtvo
♦ kem. mrtvo žgano apno apno, žgano pri tako visoki temperaturi, da z vodo ne tvori več hidroksida

mŕtvi -a -o sam.: ekspr. ni bilo videti ne živega ne mrtvega nikogar; pokopati mrtve; ekspr. kričati, piti, tepsti na žive in mrtve zelo; o mrtvih govôri le dobro; dan mrtvih 1. november; v spopadu je bilo veliko mrtvih; ekspr. do mrtvega se je napil, utrudil zelo; pretepsti koga do mrtvega tako, da umre; pog. na mrtvo si prizadevati zelo
♦ gozd. smolarjenje na mrtvo pridobivanje smole, po katerem je treba drevo posekati; jur. razglasiti koga za mrtvega razglasiti, da pogrešana oseba velja pravno za mrtvo; mir mrtvih pravno varstvo grobov in mrličev; rel. Kristus je vstal od mrtvih ponovno oživel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. narediti, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: naravnati merilno vrvico; pred ogledalom si je naravnal kravato; vstala je in si naravnala ruto / naravnati izpahnjeno nogo
2. 2. narediti, da kaj pravilno, ustrezno deluje: naravnal je fotografski aparat in začel slikati; naravnati tehtnico / naravnati klimatske naprave na toplo; naravnati ostrino slike; prižgal je tranzistor in naravnal postajo
3. 3. narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer: naravnati daljnogled na vrhove planin / naravnati vodni curek proti gorečemu poslopju / z močnim zamahom vesel je naravnal čoln k bregu / redko dvignil je puško in jo naravnal na cilj nameril
   // z oslabljenim pomenom naravnal je pogled k njej
   // napraviti, da dobi kaka dejavnost določeno vsebino: naravnati misli, pogovor na to vprašanje; naravnati pozornost na kaj / naravnati politiko v drugačno smer
   ● naravnala je svoj korak z njegovim uravnala, uskladila; ekspr. naravnal je oči k njej pogledal jo je; opoldne je naravnala uro naredila, da je kazala točno poldne

naravnáti se nar. gorenjsko  nameniti se, oditi: naravnal se je spat; naravnali so se k njemu, proti domu

naravnán -a -o 
1. 1. deležnik od naravnati: natančno naravnana ostrina; ura je bila navita in naravnana
2. 2. raba narašča ki vsebuje, izraža prizadevanje po določeni vsebini; usmerjen: duhovno naravnan človek; kaznovanje naj bo pozitivno naravnano / k cilju naravnano obnašanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. hodeč priti okrog česa: obiti gozd v enem dnevu; straža obide tabor v eni uri; patrulja je obšla hišo, pa ni nikogar našla / pri orientacijskem pohodu je obšel cilj zgrešil
   // hodeč se izogniti: srečno je obšel sovražnika; zlahka je obšel zasedo; v loku obiti / ekspr. s takim načinom dela je obšel mnogo težav / ekspr. pot obide strmo skalo; pren. obiti določilo, zakon
2. 2. opraviti kako pot z določenim namenom: poveljnik je obšel častno četo / sprevod kurentov je obšel polja in hiše / danes je obšel še dve razstavi si jih je ogledal
3. 3. potujoč priti na več mest kakega področja: obšli smo vso Evropo / obiti svet
4. 4. z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: naenkrat ga je obšel hud dvom; obšel jih je strah, da so na napačni poti / obšla jo je bledica, jeza, kurja polt, huda slutnja; obšla ga je slabost
   ● publ. elektrifikacija je obšla to hribovsko vas vas ni elektrificirana; pog. novica je hitro obšla svet se je razvedela; publ. pri podelitvi nagrad so ga obšli ga niso upoštevali; ekspr. s prstom je obšel točke na zemljevidu je pokazal; pog. s pogledom je obšel vse zbrane pogledal je vse zbrane

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. kar je zgrajeno, narejeno za zadovoljevanje določenih potreb, opravljanje določene dejavnosti: graditi, obnavljati, vzdrževati objekte; cestišča, jezovi, stavbe in drugi objekti / elektroenergetski, industrijski objekt; gradbeni, stanovanjski, turistični objekti
   // publ., v zvezi plovni objekt vodno vozilo, zlasti večje: podjetje razpolaga s petnajstimi plovnimi objekti; ladje, letalonosilke in drugi plovni objekti
2. 2. publ., navadno s prilastkom pojem, stvar, na katerega se nanaša, je usmerjeno kako dejanje; predmet: pesem, slika je objekt estetskega doživljanja / obrniti kamero proti objektu / objekt letalskih napadov so zlasti mostovi cilj, tarča; postati objekt različnih šal osrednja oseba; opredeliti objekt določene znanosti področje
3. 3. publ. kdor ne odloča, ne sodeluje pri dejanjih, ki odločajo o njem samem: delovni kolektiv ne sme biti pasiven objekt, temveč naj soodloča v vseh vprašanjih; ravnati s kom kot z objektom
   ● ekspr. ta narod je bil dolga stoletja objekt zgodovine o usodi, razvoju tega naroda so v preteklosti odločali drugi
   ♦ filoz. objekt kar obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja; pojem, stvar, na katerega je usmerjena zavest, mišljenje; lingv. objekt predmet; direktni objekt predmet v tožilniku, pri zanikanem povedku pa v rodilniku; indirektni objekt predmet v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. glagolnik od organizirati: organizacija svetovnega prvenstva je pripadla Jugoslaviji; organizacijo prireditve so zaupali tajniku društva; ima smisel za organizacijo / organizacija delovne akcije mu je vzela precej časa; ljubitelji slikarstva so bili navdušeni, da je prišlo do organizacije te razstave / ima dobro organizacijo snovi za svoj roman
2. 2. značilnost, stanje organiziranega; organiziranost: potrebna bi bila boljša organizacija dela, proizvodnje; izboljšali so organizacijo zdravstvene službe / organizacija obrambe je bila zelo slaba / tehnična organizacija proslave
3. 3. skupnost ljudi z določenim skupnim ciljem, programom: voditi organizacijo; stopiti, vpisati se v organizacijo; napredna organizacija; preprečevati ustanavljanje terorističnih organizacij; naloge organizacije / sedež organizacije / borčevske, letalske, lovske, športne organizacije; dijaške, strokovne organizacije / delovna organizacija organizacija združevanja oseb v delovnem razmerju, ki z družbenimi sredstvi opravljajo gospodarsko dejavnost ali dejavnost družbenih služb; družbene organizacije politične organizacije, sindikati, mladinske organizacije, Rdeči križ
   ● Organizacija združenih narodov [OZN] organizacija velike večine držav, katere cilj je krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu
   ♦ ekon. gospodarska organizacija samoupravna enota v gospodarstvu; negospodarska organizacija delovna organizacija v negospodarskih dejavnostih; organizacija združenega dela [OZD] delovna organizacija, ki lahko vrednostno izrazi rezultat dela; temeljna organizacija združenega dela [TOZD] del delovne organizacije, ki v delovnem procesu tvori določeno celoto in ki lahko vrednostno izrazi rezultat dela

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. ki ima pozitivne lastnosti v moralnem, duhovnem pogledu: plemenit človek, značaj; biti plemenit / plemenit cilj; plemenita misel; plemenito dejanje; biti plemenitega srca / plemenit poklic ki se opravlja z veliko človekoljubja, požrtvovalnosti; ekspr. bil je ljudski pisatelj v najplemenitejšem pomenu te besede v najbolj pozitivnem
2. 2. s širokim pomenskim obsegom ki po kakovosti, obliki zelo presega stvari svoje vrste: preja s plemenitim leskom; kazati plemenit okus; plemenita preprostost v oblačenju / plemenito vino / plemenit ton violine zelo lep, ki vzbuja ugodje
   // lepo, skladno oblikovan: plemenita arhitektura; plemenita glava konja / plemenite kretnje; plemenite poteze njegovega obraza
3. 3. plemiški, plemenitaški: plemenit rod; plemenita družina / biti plemenite krvi plemenitega rodu
   // kot pristavek k imenu plemiča, nekdaj Julij plemeniti [pl.] Kleinmayr
   ♦ agr. plemenita rastlina rastlina, ki ima s križanjem, namernim izborom izboljšane lastnosti; žlahtna rastlina; les. plemeniti furnir furnir za oblaganje zunanje strani izdelkov; plemeniti les kakovosten les z lepo strukturo in barvo; metal. plemenite kovine kemično zelo obstojne kovine, ki se uporabljajo zlasti za nakit in kovance; obrt. plemenito krzno tanko in odporno krzno z lesketajočo se dlako; teh. plemenito jeklo jeklo z izboljšanimi lastnostmi; vet. plemenita pasma konja pasma, ki ima s križanjem, namernim izborom izboljšane lastnosti

plemeníto prisl.: plemenito ravnati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. način, kako je kaj nameščeno
   1. a) glede na svojo daljšo os in določeno ravnino: ostati v določenem položaju; navpičen, poševen položaj palice; veja se je znebila snega in se vrnila v prejšnji položaj
   2. b) glede na druge dele celote: opisati položaj nog telovadca med skokom; spremeniti položaj koles; položaj kazalca, ročice / ležal je v neudobnem položaju, vendar se je bal premakniti / položaj dlani glede na boke / opisati položaj jezika, ustnic pri izgovoru glasu; začetni položaj pri plesu
   3. c) sploh: vzletni položaj; biti v položaju za skok / streljati iz klečečega, ležečega položaja kleče, leže
      // železniški signal je v položaju Stoj
2. 2. navadno s prilastkom kar izraža prostorski odnos česa do česa drugega: določiti, vrisati položaj hiše; iz načrta je dobro razviden položaj nove stavbe glede na meje parcele / ko je predmet v takem položaju, pravimo, da je nad čim / redko mesto ima slikovit položaj lego; na vetrovnem položaju so krošnje dreves nepravilne in enostransko razvite / normalni položaj besede v stavku; v takem položaju soglasnik izgubi zven
3. 3. mesto, prostor, na katerem je posameznik ali enota pri obrambi ali v napadu: določiti borcem položaje; obstreljevati sovražnikove položaje; četa se je premaknila na drug položaj; ostati na položajih po odbitem napadu / zavzeti strateško pomemben položaj / kot povelje na položaje
   // mesto, kjer kdo je ali naj bi bil pri uresničitvi kakega namena, dejanja: deček si je izbral tak položaj, da je lahko videl daleč po okolici
4. 4. navadno s prilastkom dela in naloge, združene s posebnimi pristojnostmi, pravicami v določeni delovni, družbeni, politični skupnosti: imeti odgovoren, visok politični položaj; bil je več let na vodilnih položajih v gospodarstvu; ukiniti položaj podpredsednika društva; odpovedati se položaju predsednika; direktor je član odbora po položaju / odstaviti koga s položaja; pog. ljudje na položajih s položajem
   // njegov cilj je direktorski položaj delovno mesto direktorja, postati direktor
5. 5. kar je opredeljeno s pravicami, obveznostmi, ugledom v določeni družbi: razpravljati o položaju kmeta, pisatelja v socialistični družbi; položaj žensk se je v zgodovini spreminjal / tako je manufakturni obrtnik prišel v položaj mezdnega delavca / položaj zmagovalca mu dovoljuje tako ravnanje / urediti pravni položaj organizacije, revije
   // možnosti delovanja, uresničevanja določenih hotenj v kaki delovni, družbeni, politični skupnosti: opisati svoj položaj v podjetju; poslabšati si položaj v kolektivu; njegov položaj v organizaciji je trden / publ. na zborovanju so proučili položaj knjige možnosti za izdajanje knjig in zanimanje zanje
   // kar je opredeljeno z določenim razmerjem česa do drugega, s primerjavo z njim: tvoj nadrejeni položaj ti pri tem nič ne pomaga; s tem bi spravili organizacijo v neenakopraven, odvisen položaj / z oslabljenim pomenom: podjetje ima na domačem trgu monopolni položaj; ta tovarna ima v avtomobilski industriji vodilni položaj je vodilna
   // položaj na lestvici se je spremenil mesto
6. 6. kar je opredeljeno z določenimi dejstvi in more vplivati na
   1. a) določeno prizadevanje, uresničitev česa: s sprejetjem tega zakona je nastal nov položaj; biti kos položaju; prenehal je streljati in ocenjeval položaj; položaj pred golom je bil kritičen / znašel se je v položaju, ko se je moral odločiti / poročati o položaju na fronti, v državi; položaj v kmetijstvu se izboljšuje stanje, razmere
   2. b) možnosti koga za življenje, obstajanje, delovanje: položaj na poplavljenem področju se normalizira / analizirati ekonomski, finančni položaj podjetja; njegov materialni položaj je slab
      ● publ. na sestanku so razčistili položaj naredili, da so postala določena dejstva in odnosi med njimi jasna, urejena; publ. zamrzniti položaj z določenim sklepom, ukrepom narediti, da ostanejo določena dejstva in odnosi med njimi nespremenjeni; publ. s tem se je jezik dvignil na položaj uradnega jezika je dejansko postal uradni jezik; publ. preiti na položaje revolucionarnega demokratizma sprejeti načela revolucionarnega demokratizma; začeti delovati po takih načelih; pisar. nismo v položaju, da bi našli rešitev ne moremo, nismo sposobni najti rešitve; ekspr. grem v vodoravni položaj ležat, spat
      ♦ aer. določiti položaj letala ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, nad katero je letalo, in njegovo višino glede na morsko gladino; lingv. govorni položaj kar je določeno z udeleženci, vsebino, namenom, obliko jezikovnega sporočanja in kar vpliva na izbiro jezikovnih sredstev; krepki položaj polglasnika nahajanje polglasnika neposredno pred zlogom s polglasnikom v praslovanščini; lit. pripovedni položaj kar je določeno, opredeljeno z ubeseditvijo motiva, pripovedi glede na osebo, ki motiv, pripoved jezikovno uresničuje; navt. določiti položaj ladje ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, na kateri je ladja; voj. položaj mirno v katerem se stoji vzravnano, z rokami, iztegnjenimi navzdol in pritisnjenimi k bokom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. težko prinesti: pricijazil je koš sena / pricijazil je svoje stvari pred njegovo hišo
2. 2. počasi pripeljati: pricijazil je blago z vozičkom / vlak je pricijazil na postajo; po mnogih težavah so se le pricijazili na cilj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

pridruževáti se 
1. 1. začenjati biti skupaj s kom, zlasti pri kaki dejavnosti: po poti so se jim pridruževale nove skupine; otroci so se mu na ulici pridruževali, ker jim je dajal bonbone / v vsaki vasi so se jim pridruževali prostovoljci
   // začenjati opravljati isto dejavnost kot kdo drug, navadno za skupen cilj: strokovnjakom so se pridruževali tudi amaterji / pridruževati se uporniškemu gibanju / ob kapitulaciji Italije so se množično pridruževali partizanom odhajali k partizanom
   // začenjati biti v istem stanju kot kdo drug: pridruževati se vsesplošnemu veselju
2. 2. imeti, izražati enako mnenje kot kdo drug: svoje stališče je tako prepričljivo branil, da so se mu vsi pridruževali / publ.: pridružujem se vašemu mnenju soglašam z vami; pridruževati se protestu zoper nevzdržne razmere
3. 3. pojavljati se istočasno s čim drugim: jezi se je pridruževal še občutek krivde; šumenju vetra so se pridruževali še drugi glasovi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

pridružíti se in pridrúžiti se, tudi pridrúžiti se 
1. 1. začeti biti skupaj s kom, zlasti pri kaki dejavnosti: na poti v mesto se mu je pridružil neznanec; pridružil se je koscem na travniku; pridružil se je otrokom, da bi se z njimi igral / ekspr. tu se Donavi pridruži Sava se izliva vanjo
   // začeti opravljati isto dejavnost kot kdo drug, navadno za skupen cilj: pridružiti se upornikom; pri napadu se jim je pridružila še druga četa je napadla
   // že v mladosti se je pridružil naprednemu gibanju se je vključil vanj
   // pobegnil je iz nemške vojske in se pridružil partizanom šel k partizanom; ekspr. s svojimi romani se je pridružil nesmrtnikom postal zelo slaven, čaščen umetnik
   // začeti biti v istem stanju kot kdo drug: pridružiti se vsesplošnemu navdušenju, veselju / pridružiti se otroškim igram
2. 2. imeti, izraziti enako mnenje kot kdo drug: svoje stališče je tako prepričljivo branil, da so se mu vsi pridružili / publ.: pridružiti se mnenju večine soglašati z njo; njegovemu predlogu se je pridružila večina
3. 3. pojaviti se istočasno s čim drugim: angini se je pridružila še pljučnica; že znanim problemom so se pridružili še novi

pridružívši zastar.: pridruživši se drugim, so nadaljevali pot

pridrúžen -a -o: drugi člani so bili pridruženi; postati pridružena članica organizacije; pridruženo ozemlje
♦ geom. pridružena premera premera kroga, elipse ali hiperbole, od katerih vsak razpolavlja drugemu premeru vzporedne tetive; konjugirana premera

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. leteč priti: ptič je priletel na okno / raketa ni priletela na cilj / publ.: delegacija je danes priletela v Ljubljano se je pripeljala z letalom; domov smo prileteli z letalom / priletela so letala in odvrgla bombe
   // s prislovnim določilom premikajoč se po zraku zlasti zaradi sunka
   1. a) se zadeti v kaj: v okno je priletel kamen; žoga je priletela v vratnico in se odbila / nekdo ga je močno sunil, da je priletel z glavo ob zid
   2. b) v zvezi z na udariti, priti z določenim delom na podlago: priletel je na glavo in se ubil; mačka je priletela na noge
2. 2. pog. priteči, prihiteti: ob tem kriku so vsi prileteli iz hiše / pusti ga, bo že s kolesom priletel za nami se pripeljal
3. 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: komaj se je zasmejal, mu je priletela krepka klofuta; hotel se je pobrati, že je priletel drugi udarec
   ● ekspr. če ne boš ubogal, bo priletelo boš tepen; ekspr. kaj je narobe, je priletelo iz očeta je hitro, nepričakovano vprašal oče; ekspr. govorila je, kar ji je priletelo na jezik nič ni pretehtala, premislila, kar je govorila; ekspr. na ušesa mu je priletel ženski krik zaslišal ga je; ekspr. kadar je tepel, ni gledal, kam je priletelo ni pazil, po katerem mestu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. tekoč priti: voda se je razlila in pritekla skoraj do vrat
   // tekoč se pojaviti: iz vrtine je pritekla nafta; svetel sok je pritekel iz jabolka / ekspr. iz oči so ji pritekle solze začela je jokati
   // po žici priteče električni tok pride
   // nateči se: v škaf je priteklo dosti vode / ekspr. med letom je priteklo v sklad veliko denarja je prišlo
2. 2. v teku priti: deklica je pritekla k materi; pritekel je v sobo; pes mu je veselo pritekel naproti / na cilj je pritekel prvi / vsi so pritekli pomagat hitro prišli

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. resničnost, stvarnost: dojemati, spoznavati realnost; realnosti ne moremo zanikati, lahko pa jo različno razlagamo; miselni svet je zanj večja realnost kot obdajajoči ga predmeti / danes so poleti v vesolje postali realnost / gospodarska, politična, življenjska realnost; objektivna, subjektivna realnost / ekspr. treba se je vrniti v realnost: skuhati večerjo, pomiti posodo
   ● cilj je postal realnost se je uresničil
2. 2. lastnost, značilnost realnega: prepričati se o realnosti predloga / realnost politike

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. pri katerem je udeleženih več ljudi: nalogo so opravili s skupnim naporom; skupen obisk razstave; hodili so na skupne sprehode; navajati otroke na individualno in skupno igro; druži jih skupno delo; gostje so imeli skupno kosilo; skupno reševanje problemov; skupno življenje / živeti v skupnem gospodinjstvu / skupni grob
   // namenjen uporabi, koristi več ljudi: stanovanji imata skupen vhod; velike stanovanjske hiše imajo skupne hišne naprave; osebna in skupna oprema gasilcev / v planinski koči je dvajset skupnih ležišč preprostih ležišč, nameščenih v večjem številu v enem prostoru; prenočevali so na skupnem ležišču v prostoru, kjer so taka ležišča
   // prostori za skupno uporabo
2. 2. ki pripada več ljudem, stvarem: imeti skupnega prednika; skupna os obeh koles; vse stopnje razvoja imajo nekatere skupne značilnosti; ljubkost je skupna vsem otrokom / kmetje in meščani so imeli v revoluciji skupen cilj; po pogovorih sta državnika podpisala skupno izjavo; pokrajine so prišle pod skupno upravo / državi imata skupen pogled na potek prihodnje konference
3. 3. ki izhaja iz skupnosti, ki je skupnosti lasten: v tistem času je bil jezik še skupen; dati prednost skupnim koristim; narod je oblikovala skupna kultura; zadovoljevanje skupnih potreb občanov v krajevni skupnosti; vežejo jih skupne težnje in skupna prizadevanja; prevladalo je skupno mnenje, da predstava ni dobra / pretila jim je skupna nevarnost / skupna lastnina
4. 4. ki zajema določeno stvar, skupino stvari v njenem polnem obsegu: visok znesek skupnih življenjskih stroškov; izračunati skupno površino gozdov; sredstva presegajo skupno vsoto prispevkov; za ocenjevanje uspehov na različnih delovnih področjih še nimajo skupnih meril / zmagovalec v skupni uvrstitvi
   ● publ. njegovi pripovedi manjka skupni imenovalec kar bi pripoved povezovalo; publ. najti skupni imenovalec imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; govoriti, najti skupni jezik imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; ekspr. včeraj sta nastopila skupno življenjsko pot sta se poročila; žarg., jur. skupne službe delovna skupnost
   ♦ ekon. skupni prihodek vsota prihodkov, ki jih ustvari več organizacij zaradi skupne proizvodnje, skupnega poslovanja; skupni trg sodelovanje med državami, ki omogoča trgovino brez carinskih in trgovinskih omejitev; sklad skupne porabe del dohodka delovne organizacije ali delovne skupnosti za gradnjo stanovanj in zadovoljevanje drugih potreb delavcev; jur. skupna hipoteka hipoteka, pri kateri je ista terjatev nerazdelno zavarovana na več zemljiščih; skupna uprava politična in gospodarska oblast dveh ali več držav na istem ozemlju; kondominij; lingv. skupno ime samostalnik, ki označuje več predmetov iste vrste; mat. največji skupni delitelj največje celo število, s katerim se delijo dana cela števila; skupni imenovalec imenovalec, ki je skupen več ulomkom; najmanjši skupni mnogokratnik najmanjše število, deljivo z vsemi danimi števili

skúpno prisl.: vse probleme so rešili skupno; alga in gliva živita skupno v obliki lišaja; sam.: raziskovane kulture imajo marsikaj skupnega; čeprav sta brata, nimata nič skupnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. šport. začetek plavanja, teka, vožnje (na tekmovanju): vaditi start; plavalka se že pripravlja na start; že pri startu je padel; dober, hiter start; start dirkača; dati znak za start / leteči start iz gibanja; mirujoči start iz mirujočega položaja; nizki start iz pokleka na eni nogi; visoki start iz stoječega položaja
   // natančno označen začetek tekmovalne proge: označiti start; pognati se s starta; poklicati tekmovalce na start; cilj in start
2. 2. publ. začetek nastopanja, tekmovanja: košarkarska ekipa je na startu imela uspehe; dober start naših tekmovalcev na olimpijskih igrah
   // začetek kake dejavnosti sploh: omogočiti start izkoriščanja, raziskovanja rudnih bogastev / neugoden start za nov način poslovanja; uspešen start v izvozu / zadovoljiv start industrije v novem letu
3. 3. žarg. odhod: start bo zgodaj zjutraj / potniki se morajo pred startom letala pripeti vzletom
   ● publ. odkritje pomeni start v novo obdobje začetek novega obdobja; publ. omogočiti mladini enak start v življenje enake začetne možnosti za življenje; publ. spremeniti cene na startu turistične sezone na začetku
   ♦ avt. hladni start hladni zagon

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. glagolnik od teči: tek ga je utrudil; upočasniti tek; med tekom se ozirati; hiter, poluren tek; zasopel od teka / preiti iz teka v hojo; spustiti se v tek / tek magnetofonskega traku / tek motorja, ure / knjiž., redko tek bolezni, proizvodnje potek, razvoj
   // publ.: preiskava je v teku teče; priprave so v polnem teku / naravni, nepričakovani tek stvari; tek njegovega življenja je bil preprost
   // šport, ki obstaja v tem, da se teče: gojiti tek; ukvarjati se s tekom / rekreacijski tek; tek na smučeh
   // športna disciplina, pri kateri si tekmovalec prizadeva čim hitreje preteči kako razdaljo: zmagovati v teku; pravila teka / tekmovati v tekih
   // tekma te športne discipline: prvi trije v vsakem teku se uvrstijo v nadaljnje tekmovanje
2. 2. publ., z rodilnikom, v zvezi z v izraža čas trajanja kake časovne enote, kakega dogajanja; v času, v obdobju: stvar bo končana v teku enega leta, tedna; v teku treh mesecev se je to zgodilo enkrat / v teku pogovora spoznati namen srečanja med pogovorom
   ● žarg., šport. priti na cilj v mrtvem teku istočasno; star. mnogi so že končali svoj zemeljski tek življenje; redko tek njegovih misli se je spremenil tok; redko hiter tek reke tok; tek skozi šibe nekdaj kazenski tek med dvema vrstama s šibo udarjajočih oseb
   ♦ avt. prosti tek vrtenje avtomobilskega motorja, pri katerem ta ne poganja vozila; strojn. prazni tek stroja vrtenje stroja, pri katerem ta ne opravlja nobenega dela; šport. tek vsaka od dveh voženj v določeni hitrostni disciplini, katerih rezultata se seštevata; drugi tek motokrosa, slaloma; maratonski tek na razdaljo 42,195 km; orientacijski tek v naravi po navodilih in navadno s pomočjo kompasa, zemljevida; patrolni tek tekmovanje v smučarskem teku z nahrbtnikom in puško; smučarski tek smučarska disciplina, pri kateri tekmovalec teče na lahkih, ozkih smučeh v smučini po ravnem ali rahlo valovitem terenu; štafetni tek; tek čez drn in strn kros; tek na dolge, kratke proge; tek na sto metrov; tek z ovirami s preskakovanjem za to postavljenih ovir

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. z nedoločnikom izraža, da opustitev dejanja povzroči nezaželene, neprijetne posledice: temelje stavbe je treba okrepiti; dimnik je treba večkrat omesti; pšenica je zrela in jo je treba požeti; njivo je treba jeseni preorati; roke je treba večkrat umiti / hodil je zlahka in mu ni bilo treba počivati
   // izraža, da dejanja ni mogoče opustiti
   1. a) glede na kako okoliščino, cilj: večkrat ga je treba opomniti; treba ga je dolgo prositi, da kaj naredi; delaven je in ni ga treba siliti k učenju / krivice je treba popraviti; zakon je treba spremeniti / vesel je, da mu ni treba živeti v mestu / ekspr.: treba je priznati, da je lepa; treba je reči, da se z vsem nismo strinjali / elipt. treba je v trgovino po kruh treba je iti
      // ekspr. kaj vam je bilo treba tako dolgo klepetati
   2. b) glede na kako zahtevo, določilo: ni mu treba plačevati davkov; za vpis je treba predložiti dokumente; pri projektu mu ni treba sodelovati / naslov je treba napisati na sredino / ali se je treba odločiti takoj? Ne, lahko počakamo / ali naj prižgem luč? Ni treba
      // izraža, da se dejanju, stanju ni mogoče izogniti: če hočeš jesti, je treba delati; noč je, treba bo iti domov; treba se je bilo sprijazniti, da se časi spreminjajo; vsi vemo, da bo enkrat treba umreti
2. 2. ekspr., z nedoločnikom izraža omiljeno zahtevo: konec klepetanja, treba je delati; niste še na vrsti, treba bo malo počakati; fantje, treba je vstati
   // v nikalnih stavkih izraža omiljeno prepoved, odsvetovanje: ni treba bežati, saj vam ne bo nič hudega storil; ni vam treba misliti, da tega ne vemo; ni treba obupati, bo že bolje
3. 3. izraža okoliščine, stanje, ki zahteva nastop, uresničitev česa: če bo treba, ga bodo operirali; ko bo treba, vas bodo poklicali; dežuje, ko je najmanj treba; popravite, kjer je treba / drevja so posekali, kolikor je bilo treba
   // z odvisnim stavkom izraža koristnost, primernost tega, kar izraža odvisni stavek: včasih je treba, da človek doživi razočaranje; ni treba, da ste zadovoljni s čimerkoli; ker ga ne poznaš, je treba, da te z njim seznanim
4. 4. z rodilnikom izraža, da se kaj mora dobiti, imeti glede na pomanjkanje česa, okoliščine: to zimo mu ni treba novih čevljev; povej, česa mu je najbolj treba / če ti je treba prijatelja, ne pozabi name; ni mu treba zdravil / redko več počitka mu je treba več bi moral počivati
   // izraža, da kaj mora nastopiti, biti glede na pomanjkanje česa, okoliščine: suša je, dežja je treba; ni treba luči, saj je še dan / ekspr. kaj je bilo treba vojne vojne ne bi smeli dopustiti
   // ekspr. izraža, da je prisotnost koga, česa zaželena, koristna: nikamor ne hodi, doma te je najbolj treba; kar sam pridi, nikogar ni treba zraven / omare ni treba na hodniku / ekspr. kaj vas je treba tukaj tukaj ste nezaželeni
5. 5. v zvezi s kot je treba, kakor je treba izraža, da kaj ustreza določenim merilom: radi bi si uredili življenje, kot je treba; gostom je postregla, kot je treba; v tovarni je bilo vse, kakor je treba
   ● ekspr. poreden je, palice mu je treba strožje ga je treba vzgajati; ekspr. samo še tega (mi) je bilo treba to dejstvo bo stanje še poslabšalo; izraža nezaželenost česa; ekspr. bil je fant, kot je treba v vseh pogledih dober; postaven, lep; ekspr. prav treba ti je bilo iti v kino izraža nejevoljo, očitek; ekspr. meni ni treba tega praviti stvar že poznam; ekspr. če ne bo hujše, še umreti ne bo treba stanje ni tako hudo, kot se misli

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.

1. 1. imeti kaj v zavesti
   1. a) na osnovi zaznav, obveščenosti: ljudje marsikaj vedo; vedeti novico, resnico; vem, da si bil doma; vedeti za ime, naslov; dosti, za trdno vedeti; takoj sem vedel, kdo je; vedeti iz izkušenj, pripovedovanja; vedeti od prijatelja; ne ve se, kdo je to naredil / elipt. odšel je in ne vedo kam / ne ve se še, kje je bil center potresa; kolikor (jaz) vem, je bilo drugače; kje si bil, je hotela vedeti žena; in koliko stane, če smem vedeti; to je vaša dolžnost, če prav vem / že veš zaradi denarja? Vem; več bodo vedeli o tem sosedje; vedeti po soncu, koliko je ura; ali veš za kakega dobrega obrtnika / ekspr. za cigarete tak otrok še vedeti ne bi smel
   2. b) na osnovi učenja, študija: strokovnjak mora marsikaj vedeti; ali veš, koliko je sedem krat pet
   3. c) na osnovi spominjanja: ime vem, naslova pa ne več; ali še veš, kako lepo je bilo
   4. č) na osnovi sklepa, odločitve: ne vem še, za kaj se bom odločil; vnaprej vem, kaj bo / elipt. ne vem, kaj bi / zanj vem, da bo zmogel
   5. d) glede na posledice, odgovornost: saj ne vedo, kaj delajo; vedi, kaj govoriš; vedeti moramo, da je vsako pretiravanje škodljivo zavedati se
2. 2. imeti v zavesti bistvene značilnosti česa na osnovi lastnih izkušenj: to dobro vedo poklicni šoferji; ljudje v teh krajih ne vedo več, kaj je lakota / ekspr. kraj pred zajezitvijo reke ni vedel, kaj je megla v njem ni bilo megle
3. 3. navadno z nedoločnikom na osnovi podatkov v zavesti, spominu moči, biti sposoben uresničiti kako dejanje: vedeti pripovedovati spomine po cele ure; bil je zmeden, da ni vedel kaj reči / elipt.: tema nastane in nikamor ne vedo; žal ti ne vem sveta; ekspr. vse ve, zna pa nič / ekspr. noga dobro ve kam / ekspr.: ne ve z besedo ne kod ne kam; od zadrege ni vedel kam z očmi, rokami; pridelka je toliko, da ne vedo, kam z njim
   // star. moči, biti sposoben: ne vedo se potolažiti; kaj veš svetovati
4. 4. star. znati: ali še veš to pesem; vedeti pismo na pamet / vedeti tuje jezike / ni si vedel pomagati
5. 5. star. poznati: umetnika, ki je sliko naredil, ne vemo / vedeti napake koga / vedeti živalim navade
6. 6. ekspr. navajati, vsebovati kak podatek: zgodovina ne ve nič o tem; ljudska pripoved ve, da je bilo tam nekdaj jezero / poročila so vedela povedati, da se sovražnik umika
7. 7. ekspr., v prislovni rabi, z oslabljenim pomenom, v sedanjiku, v zvezi z zaimki ali prislovi, navadno v zvezah kaj vem, kaj se ve za izražanje
   1. a) nedoločnosti, neznanosti: kaj vem kaj ga je prineslo mimo; knjige sem posodil kaj vem komu; iz kaj se ve kakšnih razlogov ni prišel; odšel je kdo ve kam neznano
      // to bom naredil ne vem kako
   2. b) precejšnje množine: imajo kaj vem kaj vse; zbira znamke, star denar in kaj vem kaj še in še marsikaj
      // iskal sem ga ne vem kje vse marsikje
      // o tem sem ne vem kolikokrat premišljeval mnogokrat
   3. c) stopnje: ni kdo ve kako pameten
   4. č) v zvezi ne vem poljubnosti: naj naredim ne vem kaj, jim ne bo všeč; poslali bi lahko ne vem koga, pa jih ne bi pregovorili kogarkoli; ne vem kam ga lahko pošljete, pa se povsod znajde kamorkoli
8. 8. ekspr., v prislovni rabi, v sedanjiku, v zvezi z da gotovo: nekega dne vem da pride tudi on / prinesem ti, veš da ti prinesem; v takem vremenu veste da ne bo šel nikamor / pri nas je ostal vem da tri dni / mi boš kmalu vrnil? Veš da bom; ste šli na dopust? Veste da smo šli
   // z oslabljenim pomenom, v drugi osebi poudarja presenetljivost česa: bilo je malo kupcev, pa veste da smo prodali; vse ima, pa veš da ni zadovoljen; veste da ga nismo našli, čeprav ni majhen
   // v medmetni rabi izraža samoumevno pritrditev: hočeš požirek vina. Veš da, kar prinesi ga; ali je zmagal? Veste da
9. 9. v medmetni rabi, v prvi osebi izraža potrditev, zavedanje: vem, hudo je, vem; pregovorili so vas, vemo; ustrašil si se, vem vem / obljubil si mi. Vem; dobro je bilo. O, vem (da)
   // z nikalnico izraža neodločenost glede pritrditve ali zanikanja: greš zraven? Ne vem / boš kupil? Kaj vem, menda ne; bo šlo? Kaj pa vem
10. 10. v medmetni rabi, v drugi osebi izraža obračanje na ogovorjenega: veste, stric, tole sem vam prinesel; kupila sem blago, veš, čisto svilo / veste kaj vam povem, čimprej odidite; vedi, tu sem jaz gospodar
    // izraža opozorilo na povedano: jaz sem kovač, veste; veste, lačen sem bil, pa sem omagal; tiho bodi, oče je bolan, veš
    // poudarja trditev: nesramen si, veš; vedi, to je izmišljeno; vedimo, taka pot ni zastonj / zmotil si se, da veš
    ● ekspr. tako se je zgodilo, bog že ve zakaj v krščanskem okolju izraža vdanost v božjo voljo, usodo; iron. desnica ne ve, kaj dela levica delo je neenotno, neskladno; ekspr. te gore vedo za marsikatero smrt v teh gorah je marsikdo umrl; ekspr. oče je umrl, preden sem jaz vedel zase ko sem bil še zelo majhen; bibl. naj ne ve levica, kaj dela desnica ne hvali se z dobrimi deli; ekspr. to ve vsak otrok je splošno znano; je zelo lahko, preprosto; ekspr. za njene solze so vedele le stene jokala je v sobi, ne da bi jo kdo videl; ekspr. znanost ve to že sto let to je v znanosti znano že sto let; star. ko boš starejši, mi boš vedel hvalo mi boš hvaležen; ekspr. dežja še ne bo, če kaj vem tako mislim, sklepam; ekspr. moramo končati, pa če ne vem kaj na vsak način; ekspr. zbolel je in nenadoma ni vedel kam s časom imel je veliko prostega časa; ekspr. imajo sadja, da ne vedo kam z njim veliko; ekspr. na, da boš vedel tožariti pri udarcu da drugič zaradi slabe izkušnje ne boš več tožaril; dati vedeti pog. dejstva dajejo vedeti, da stvari niso tako preproste iz njih se vidi, je jasno; pog. domačim je že dal vedeti, kako se je v tujini znašel posredno, prikrito sporočil; pog. dal ji je vedeti, da si obiskov ne želi očitno pokazal; ekspr. klepetulje so hotele vedeti, da jo mož vara so to trdile, pravile bolj na osnovi hotenja, domnev kot na osnovi dejstev; ekspr. ne vem več za prosti čas, počitek nimam več prostega časa, počitka; kaznuj ga, da bo vedel za drugič da ne bo še drugič kaj takega delal, storil; ekspr. po tistem dogodku noče nihče več vedeti za nas imeti zveze z nami, nam pomagati; ekspr. ne želim več vedeti zanj ne želim imeti kakršnekoli zveze z njim, ne želim, da se omenja; ekspr. napije se, da ne ve zase zelo; ekspr. izgine, da sam ne veš kdaj neopazno, nenadoma; ekspr. hudič (ga) vedi, kdaj bo konec tega ni znano; ekspr. čas mineva, da sam ne veš kako neopazno, hitro; ekspr. ne veste, kako sem vesel zelo sem vesel; ekspr. tako bom naredil. Kakor veš izraža prepustitev presoje povedanega govorečemu; ekspr. ne ve ne kod ne kam je v položaju brez izhoda; ta človek ve, kaj hoče načrtno deluje, da bi dosegel svoj cilj; ekspr. že dolgo ne vem, kakšno je vino že dolgo nisem okusil, pil vina; ekspr. vem, kar vem izraža ugovor proti nasprotnikovi neutemeljeni trditvi; ekspr. vem, kje ga čevelj žuli poznam njegove težave ali napake; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; iron. to se ve, krivi so premagani izraža samoumevnost trditve; ekspr. obljubili ste mi. Ne da bi vedel izraža obzirno zavrnitev; ekspr. mu boš dal? Saj veš kako izraža močno zavrnitev; ekspr. ali misliš tudi ti oditi? Veš da ne izraža zavrnitev; ekspr. sosedova hči vendar ni noseča. Brez ciganke se nič ne ve izraža možnost, domnevo; ekspr. ni se vedelo, kdo pije in kdo plača gospodarjenje je bilo zelo neurejeno; gospodaril je, kakor je vedel in znal po svojih zmožnostih; pomagaj si, kakor veš in znaš izraža neprizadetost, nepripravljenost za pomoč; stori, kot veš in znaš po svojem preudarku; izraža nezanimanje; ima jo rad kot ne vem kaj zelo; drži se kot bi bil ne vem kdo zelo ponosno; več glav več ve; vsi ljudje vse vedo; ekspr. mislim, da je zelo drago. Misliti se pravi nič vedeti

vedé: vede popiti strup; vede žaliti koga / elipt. vede ali nevede, popraviti je treba

vedóč -a -e: vedoč, da je pozen, je stopil hitreje; otroka, ne vedoča, kaj to pomeni, gresta dalje; vedoča ženska; sam.: vedoči molčijo; prim. bogsigavedi, bogve, bogvedi, kdove, nevede, seveda, vedeč, vragsigavedi, vragvedi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.