zasičáti -ím dov. (á í)
1. dati ostre, nezveneče glasove: v kotlu je zasičala para
2. sičeč zleteti, se premakniti: raketa je zasičala v zrak; po zraku so zasičale puščice
3. ekspr. reči, povedati z ostrim, rezkim glasom, navadno jezno: dajte mir, je zasičal
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
zasolíti -ím dov., zasólil (ī í)
1. presoliti: jed je zasolila in prismodila
2. ekspr. dati čemu izrazite poteze, značilnosti: v članku duhovito zasoliti dogodke; zasoliti pripoved z ljudskimi izreki
3. ekspr., z dajalnikom narediti komu kaj neprijetnega: sosedje so mu radi kaj zasolili; ko pride čas, vam bom že zasolil / pog. nasprotniku jo je dobro zasolil
● star. zasolil mu je klofuto dal klofuto; ekspr. prenočevanje so jim dobro zasolili zelo visoko zaračunali
1. presoliti: jed je zasolila in prismodila
2. ekspr. dati čemu izrazite poteze, značilnosti: v članku duhovito zasoliti dogodke; zasoliti pripoved z ljudskimi izreki
3. ekspr., z dajalnikom narediti komu kaj neprijetnega: sosedje so mu radi kaj zasolili; ko pride čas, vam bom že zasolil / pog. nasprotniku jo je dobro zasolil
● star. zasolil mu je klofuto dal klofuto; ekspr. prenočevanje so jim dobro zasolili zelo visoko zaračunali
- zasoljèn -êna -o:
zasoljena jed; pripoved, zasoljena s kletvicami
● ekspr. zasoljene cene visoke; ekspr. zasoljene zgodbe duhovite, zbadljive; nespodobne
SSKJ²
zasopíhati -am dov. (í)
1. večkrat močno, sunkovito, glasno dihniti: zasopihati od jeze
2. ekspr. večkrat dati sopihanju podobne glasove: motor je zasopihal in ugasnil / mimo je zasopihal vlak sopihajoč pripeljal
● ekspr. še ti veslaj, zasopiha sopihajoč reče
1. večkrat močno, sunkovito, glasno dihniti: zasopihati od jeze
2. ekspr. večkrat dati sopihanju podobne glasove: motor je zasopihal in ugasnil / mimo je zasopihal vlak sopihajoč pripeljal
● ekspr. še ti veslaj, zasopiha sopihajoč reče
- zasopíhati se ekspr.
zasopsti se: zasopihati se pri delu
- zasopíhan -a -o:
zasopihan nosač; zasopihani smo prišli na vrh
SSKJ²
SSKJ²
zastáviti2 -im dov. (á ȃ)
1. izročiti stvar za zavarovanje upnikove terjatve: zastaviti obleko, zlatnino / zadolžil se je pri njem in mu zastavil travnik
2. nav. ekspr. dati na razpolago, uporabiti za kaj: zastavil je svoje moči, sile za narodov blagor; zastaviti vse sposobnosti za uresničitev naloge / zastavil je svoj vpliv pri vladi, da bi jih rešil
// tvegati: zastaviti svoje življenje za koga; za ta cilj je zastavil glavo / kot podkrepitev glavo zastavim, da ne prideš tja stavim
● star. zastavil je besedo, da ne bo izdal dal; star. zastavil je besedo zanj zavzel se je zanj; jamčil je zanj
1. izročiti stvar za zavarovanje upnikove terjatve: zastaviti obleko, zlatnino / zadolžil se je pri njem in mu zastavil travnik
2. nav. ekspr. dati na razpolago, uporabiti za kaj: zastavil je svoje moči, sile za narodov blagor; zastaviti vse sposobnosti za uresničitev naloge / zastavil je svoj vpliv pri vladi, da bi jih rešil
// tvegati: zastaviti svoje življenje za koga; za ta cilj je zastavil glavo / kot podkrepitev glavo zastavim, da ne prideš tja stavim
● star. zastavil je besedo, da ne bo izdal dal; star. zastavil je besedo zanj zavzel se je zanj; jamčil je zanj
- zastáviti se knjiž., v zvezi z za
zelo se potruditi, zavzeti: ves se je zastavil za to stvar
- zastávljen -a -o:
odkupiti zastavljene stvari
♦ pravn., zgod. zastavljeno gospostvo v fevdalizmu gospostvo, ki ga deželni knez da v zastavo
SSKJ²
zasvetlíkati se -am se stil. zasvetlíkati -am dov. (ī)
oddati, dati v kratkih presledkih svetlobo, navadno neizrazito, slabo: v mraku se zasvetlika kresnica / iz mesta se zasvetlikajo luči; plamen se je zasvetlikal
// odbiti svetlobo na posameznih delih, ploskvah: bajonet se je zasvetlikal; gladina reke se je zasvetlikala; zasvetlikala so se stekla v daljnogledu
// postati viden zaradi odbite svetlobe: na nebu so se zasvetlikala letala; skozi drevesa se je zasvetlikala vas
● ekspr. dan se je zasvetlikal zdanilo se je
oddati, dati v kratkih presledkih svetlobo, navadno neizrazito, slabo: v mraku se zasvetlika kresnica / iz mesta se zasvetlikajo luči; plamen se je zasvetlikal
// odbiti svetlobo na posameznih delih, ploskvah: bajonet se je zasvetlikal; gladina reke se je zasvetlikala; zasvetlikala so se stekla v daljnogledu
// postati viden zaradi odbite svetlobe: na nebu so se zasvetlikala letala; skozi drevesa se je zasvetlikala vas
● ekspr. dan se je zasvetlikal zdanilo se je
SSKJ²
zašelestéti -ím dov. (ẹ́ í)
dati rahle, nezveneče glasove: listje pod nogami je zašelestelo; papir je zašelestel; brezoseb. v grmičevju je zašelestelo / v drevju zašelesti veter
// povzročiti take glasove: zašelesteti s papirjem
dati rahle, nezveneče glasove: listje pod nogami je zašelestelo; papir je zašelestel; brezoseb. v grmičevju je zašelestelo / v drevju zašelesti veter
// povzročiti take glasove: zašelesteti s papirjem
SSKJ²
zašklepetáti -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́)
dati kratke, odsekane glasove ob udarjanju enega dela ob drugega
a) zaradi slabega prileganja, slabe pritrjenosti: okna so zašklepetala; šipe so glasno zašklepetale
b) zaradi drgetanja: zobje so mu zašklepetali
c) ekspr. zaradi udarcev, delovanja sploh: avtomobil je še enkrat zašklepetal in obstal
// povzročiti take glasove: zašklepetati s škarjami; zašklepetati z zobmi
dati kratke, odsekane glasove ob udarjanju enega dela ob drugega
a) zaradi slabega prileganja, slabe pritrjenosti: okna so zašklepetala; šipe so glasno zašklepetale
b) zaradi drgetanja: zobje so mu zašklepetali
c) ekspr. zaradi udarcev, delovanja sploh: avtomobil je še enkrat zašklepetal in obstal
// povzročiti take glasove: zašklepetati s škarjami; zašklepetati z zobmi
SSKJ²
zaškrípati tudi zaškripáti -ljem in -am, in zaškrípati -ljem in -am dov. (í á í; í)
1. zaradi trenja, drgnjenja dati kratke, visoke glasove: kljuka, stopnica zaškriplje; kolesa težkega voza so zaškripala; vrata so zaškripala v tečajih; zavore zaškripljejo / pesek, sneg zaškriplje pod nogami / zobje so mu zaškripali od jeze; brezoseb. v kosteh mu je zaškripalo
// s trenjem, drgnjenjem povzročiti kratke, visoke glasove: jezno je zaškripal z zobmi
2. ekspr. škripajoč se premakniti: po ulici je zaškripal tramvaj
3. slabš. zaigrati, zlasti na violino: zaškripati znano melodijo / zaškripati na violino
4. ekspr. priti v stanje, ko kaj ne poteka več gladko, brez zastojev, težav: organizacija tekmovanja je zaškripala; brezoseb. ukrepali so, preden je zaškripalo
● ekspr. počakaj, je zaškripal jezno rekel
1. zaradi trenja, drgnjenja dati kratke, visoke glasove: kljuka, stopnica zaškriplje; kolesa težkega voza so zaškripala; vrata so zaškripala v tečajih; zavore zaškripljejo / pesek, sneg zaškriplje pod nogami / zobje so mu zaškripali od jeze; brezoseb. v kosteh mu je zaškripalo
// s trenjem, drgnjenjem povzročiti kratke, visoke glasove: jezno je zaškripal z zobmi
2. ekspr. škripajoč se premakniti: po ulici je zaškripal tramvaj
3. slabš. zaigrati, zlasti na violino: zaškripati znano melodijo / zaškripati na violino
4. ekspr. priti v stanje, ko kaj ne poteka več gladko, brez zastojev, težav: organizacija tekmovanja je zaškripala; brezoseb. ukrepali so, preden je zaškripalo
● ekspr. počakaj, je zaškripal jezno rekel
SSKJ²
zaškrobotáti -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́)
dati kratke, nizke, nezveneče glasove: toča je zaškrobotala
// povzročiti kratke, nizke, nezveneče glasove: zaškrobotati s posodami
dati kratke, nizke, nezveneče glasove: toča je zaškrobotala
// povzročiti kratke, nizke, nezveneče glasove: zaškrobotati s posodami
SSKJ²
zaškŕtati -am dov. (ŕ)
ob premiku dati kratke, rezke glasove: ključ v ključavnici je zaškrtal; vrata ograje zaškrtajo / pero je zaškrtalo po papirju / pesek je zaškrtal pod kopiti
// povzročiti s čim take glasove: zaškrtati z zobmi / pod podom je zaškrtala miš
● ekspr. lahko te sliši, je zaškrtal jezno rekel
ob premiku dati kratke, rezke glasove: ključ v ključavnici je zaškrtal; vrata ograje zaškrtajo / pero je zaškrtalo po papirju / pesek je zaškrtal pod kopiti
// povzročiti s čim take glasove: zaškrtati z zobmi / pod podom je zaškrtala miš
● ekspr. lahko te sliši, je zaškrtal jezno rekel
SSKJ²
zaštropotáti -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́)
dati kratke, zamolkle glasove: toča je zaštropotala / voda je zaštropotala v umivalniku / kaplje so zaštropotale po šipah štropotajoč udarile
dati kratke, zamolkle glasove: toča je zaštropotala / voda je zaštropotala v umivalniku / kaplje so zaštropotale po šipah štropotajoč udarile
SSKJ²
zašuméti -ím dov. (ẹ́ í)
1. dati neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: gozd, morje, veter zašumi; listje jim je zašumelo pod nogami; brezoseb. nekaj je zašumelo v sobi / zunaj je zašumel dež; papirji so zašumeli po zraku
// povzročiti neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: zašumeti s svilenim krilom; zašumeti s papirji
// s prislovnim določilom šumeč se premakniti: okoli njega so zašumele race / ekspr. mimo njega je zašumelo dekle šumeč z oblačili prišlo
2. ekspr. z govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročiti šumenju podobne glasove: množica v dvorani je zašumela; brezoseb. po razredu je zašumelo
3. brezoseb. dobiti neprijeten, šumenju podoben občutek v glavi, ušesih zaradi motenj v delovanju organizma: v glavi mu je zašumelo in padel je na tla
// ekspr. dobiti neprijeten občutek razdraženosti, vznemirjenosti, navadno zaradi zelo močnega predhodnega dražljaja: ob hudi novici mu je zašumelo v glavi; zašumelo mu je v ušesih, ko je slišal to številko
1. dati neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: gozd, morje, veter zašumi; listje jim je zašumelo pod nogami; brezoseb. nekaj je zašumelo v sobi / zunaj je zašumel dež; papirji so zašumeli po zraku
// povzročiti neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: zašumeti s svilenim krilom; zašumeti s papirji
// s prislovnim določilom šumeč se premakniti: okoli njega so zašumele race / ekspr. mimo njega je zašumelo dekle šumeč z oblačili prišlo
2. ekspr. z govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročiti šumenju podobne glasove: množica v dvorani je zašumela; brezoseb. po razredu je zašumelo
3. brezoseb. dobiti neprijeten, šumenju podoben občutek v glavi, ušesih zaradi motenj v delovanju organizma: v glavi mu je zašumelo in padel je na tla
// ekspr. dobiti neprijeten občutek razdraženosti, vznemirjenosti, navadno zaradi zelo močnega predhodnega dražljaja: ob hudi novici mu je zašumelo v glavi; zašumelo mu je v ušesih, ko je slišal to številko
SSKJ²
zašuštéti -ím dov. (ẹ́ í)
dati rahle, nezveneče glasove: listje je zašuštelo; zavese zašuštijo / veter je zašuštel v gozdu; brezoseb. v grmovju je zašuštelo
// povzročiti rahle, nezveneče glasove: zašušteti s papirjem
dati rahle, nezveneče glasove: listje je zašuštelo; zavese zašuštijo / veter je zašuštel v gozdu; brezoseb. v grmovju je zašuštelo
// povzročiti rahle, nezveneče glasove: zašušteti s papirjem
SSKJ²
zatiktákati -am dov. (ā)
1. dati glas tik tak: ura je še dvakrat zatiktakala, potem se je ustavila
2. začeti tiktakati: ura je zatiktakala, ko jo je navil
1. dati glas tik tak: ura je še dvakrat zatiktakala, potem se je ustavila
2. začeti tiktakati: ura je zatiktakala, ko jo je navil
SSKJ²
zatléskati -am dov. (ẹ̑)
1. dati kratke, svetle glasove ob ploskem udarjanju, zadevanju ob kaj: v temi so zatleskala vesla
2. povzročiti kratke, svetle glasove s ploskim udarjanjem, zadevanjem ob kaj: zatleskati z jezikom, s prsti
1. dati kratke, svetle glasove ob ploskem udarjanju, zadevanju ob kaj: v temi so zatleskala vesla
2. povzročiti kratke, svetle glasove s ploskim udarjanjem, zadevanjem ob kaj: zatleskati z jezikom, s prsti
SSKJ²
zatréskati -am dov. (ẹ̄)
1. brezoseb. povzročiti močne poke ob razelektritvi ozračja: nenadoma je zabliskalo in zatreskalo
2. ekspr. dati močne, rezke glasove: zatreskali so rafali; zunaj zatreskajo granate, puške
3. ekspr. silovito zaloputniti: oče jezno zatreska z vrati / zatreskale so naoknice
4. ekspr. slišno silovito udariti, zadeti se ob kaj: po strehi so zatreskali kostanji
5. ekspr. silovito vreči: zatreskal je torbo v kot
1. brezoseb. povzročiti močne poke ob razelektritvi ozračja: nenadoma je zabliskalo in zatreskalo
2. ekspr. dati močne, rezke glasove: zatreskali so rafali; zunaj zatreskajo granate, puške
3. ekspr. silovito zaloputniti: oče jezno zatreska z vrati / zatreskale so naoknice
4. ekspr. slišno silovito udariti, zadeti se ob kaj: po strehi so zatreskali kostanji
5. ekspr. silovito vreči: zatreskal je torbo v kot
- zatréskati se ekspr.
zaljubiti se: zatreskati se v sošolko; preveč, zelo se zatreskati; prvič se zatreskati
- zatréskan -a -o:
zatreskan je, zato ji vse spregleda; vsa dekleta so zatreskana vanj
SSKJ²
zaúpati -am nedov. in dov. (ȗ)
1. biti prepričan o sposobnosti, voljnosti koga narediti, kar se pričakuje: šofer je izkušen, lahko mu zaupamo; zaupam vam, da boste stvar uredili / ekspr. zaupati rokam kirurga / zaupati v brata
// biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga: zaupam mu, da govori resnico; premalo si zaupamo; ekspr. slepo ji je zaupal, ona pa ga je prevarala / zaupati besedam koga
2. biti prepričan, da je kaj dobro in da bo dobro vplivalo na uresničitev določenih pričakovanj: zaupati kakovosti izdelkov / zaupati svoji moči, spretnosti / zaupati svojim nogam / zaupati v razum, usodo
3. dov. povedati, sporočiti komu kaj, za kar se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: zaupati komu resnico, skrivnost; zaupati komu kaj po telefonu, v pismu; zaupala se ji je, da je noseča
● ekspr. zaupati papirju svoje misli zapisati jih (na papir)
4. dov., ekspr., z dajalnikom dati komu kaj v upanju, da bo stvar dobro opravljena: zaupati komu odgovorno funkcijo, nalogo; zaupati glavno vlogo znanemu igralcu / zaupati komu zastopstvo / zaupati komu ključe; zaupati komu tovor / zaupati komu kaj v hrambo, varstvo
// narediti, da postane kaj predmet kake dejavnosti, v upanju, da bo izid dober, ugoden: zaupati avtomobil, tovor železnici / zaupati se gorskemu vodniku
1. biti prepričan o sposobnosti, voljnosti koga narediti, kar se pričakuje: šofer je izkušen, lahko mu zaupamo; zaupam vam, da boste stvar uredili / ekspr. zaupati rokam kirurga / zaupati v brata
// biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga: zaupam mu, da govori resnico; premalo si zaupamo; ekspr. slepo ji je zaupal, ona pa ga je prevarala / zaupati besedam koga
2. biti prepričan, da je kaj dobro in da bo dobro vplivalo na uresničitev določenih pričakovanj: zaupati kakovosti izdelkov / zaupati svoji moči, spretnosti / zaupati svojim nogam / zaupati v razum, usodo
3. dov. povedati, sporočiti komu kaj, za kar se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: zaupati komu resnico, skrivnost; zaupati komu kaj po telefonu, v pismu; zaupala se ji je, da je noseča
● ekspr. zaupati papirju svoje misli zapisati jih (na papir)
4. dov., ekspr., z dajalnikom dati komu kaj v upanju, da bo stvar dobro opravljena: zaupati komu odgovorno funkcijo, nalogo; zaupati glavno vlogo znanemu igralcu / zaupati komu zastopstvo / zaupati komu ključe; zaupati komu tovor / zaupati komu kaj v hrambo, varstvo
// narediti, da postane kaj predmet kake dejavnosti, v upanju, da bo izid dober, ugoden: zaupati avtomobil, tovor železnici / zaupati se gorskemu vodniku
- zaupajóč -a -e:
zaupajoč drug drugemu, sta sodelovala; vase zaupajoč športnik
- zaúpan -a -o:
zaupane skrivnosti
SSKJ²
zavpíti -vpíjem dov., zavpìl (í ȋ)
1. spregovoriti z močnim glasom: ali greste tudi vi, je zavpil; lažeš, je jezno zavpil / zavpiti na ves glas, ekspr. na vso moč zelo / zavpiti na pomoč
// izraziti jezo, nejevoljo z zelo glasnim govorjenjem: zavpiti na koga, nad kom; jezno, oblastno zavpiti
2. dati neartikuliran, močen glas: ob vsakem udarcu je zavpil; zavpiti od bolečine, strahu
1. spregovoriti z močnim glasom: ali greste tudi vi, je zavpil; lažeš, je jezno zavpil / zavpiti na ves glas, ekspr. na vso moč zelo / zavpiti na pomoč
// izraziti jezo, nejevoljo z zelo glasnim govorjenjem: zavpiti na koga, nad kom; jezno, oblastno zavpiti
2. dati neartikuliran, močen glas: ob vsakem udarcu je zavpil; zavpiti od bolečine, strahu
SSKJ²
završáti -ím dov. (á í)
1. dati močne, nezveneče, med seboj pomešane glasove: smreke završijo v vetru; brezoseb. v oblakih je nenadoma završalo / zunaj je završal vihar
// s prislovnim določilom vršeč se premakniti, iti: završala je skozi sobo / pod nebo so završale rakete; po zraku je završalo kamenje
2. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko intenzivnostjo: umaknite se, preden završi nevihta / okrog njih je završala bitka; po dvorani je završalo ploskanje / po mestu je završala negotovost
3. z razburjenim govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročiti vršanju podobne glasove: gledalci so završali od razburjenja; množica je završala; brezoseb.: med ljudmi je završalo; po razredu je završalo kot v panju
● ekspr. po mestu je završalo, da se bliža potres se je začelo vznemirjeno govoriti
1. dati močne, nezveneče, med seboj pomešane glasove: smreke završijo v vetru; brezoseb. v oblakih je nenadoma završalo / zunaj je završal vihar
// s prislovnim določilom vršeč se premakniti, iti: završala je skozi sobo / pod nebo so završale rakete; po zraku je završalo kamenje
2. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko intenzivnostjo: umaknite se, preden završi nevihta / okrog njih je završala bitka; po dvorani je završalo ploskanje / po mestu je završala negotovost
3. z razburjenim govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročiti vršanju podobne glasove: gledalci so završali od razburjenja; množica je završala; brezoseb.: med ljudmi je završalo; po razredu je završalo kot v panju
● ekspr. po mestu je završalo, da se bliža potres se je začelo vznemirjeno govoriti
- « Prejšnja
- 1
- ...
- 67
- 68
- 69
- 70
- 71
- 72
- Naslednja »
Število zadetkov: 1431
Dostopnost