- 1. stanje zaradi dolgotrajnega deževja: lani je bila moča; bati se moče; zaradi moče kaže na polju slabo / letos smo sejali v moči v deževnem vremenu
● preg. suša sne en kos kruha, moča pa dva moča pridelku bolj škoduje kot suša
// star. padavine, zlasti dež: letošnji maj ima veliko moče; zemlja je potrebna moče; posevkom je škodovala preobilna moča / dolgotrajna moča deževje - 2. raba peša mokrota, tekočina: v čevljih je moča kar klokotala / odeja se je napila moče / skrbeti, da orodje ne leži na moči na mokrem
- 3. nar. močviren svet, močvirje: v daljavi je bila moča
Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika
- 1. sposoben opravljati naporno fizično delo: močen človek; močnejši je od njega; močen je za tri; močen kot bik, medved; močen kot hrast / razvil se je v močnega fanta krepkega
// ima močne roke / močni konji / močen žerjav; pog.: močen avto z motorjem z veliko močjo; vgraditi močen motor motor z veliko močjo
// sposoben prenašati duševne napore: kljub trpljenju je ostal močen; to je močna ženska; iz ofenzive je prišel moralno močen / močna osebnost / močen značaj - 2. ki ima tako zgradbo, da lahko dobro opravlja svojo funkcijo: trdni in močni zobje; močne vratne mišice / močne korenine
// ki ima veliko mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: močna država; močna vojska / močna industrija zelo razvita
// močno turistično središče veliko, pomembno - 3. zelo odporen proti zunanjim silam: močni čevlji; močna ladja; močno rezilo / zaviti v močen rjav papir; močna nit, tkanina
- 4. navadno v povedni rabi ki ima take značilnosti, da more uveljavljati svojo voljo, vpliv: ali direktor ni dovolj močen, da bi uredil razmere v podjetju; stranka je bila tedaj že tako močna, da je lahko prevzela oblast
- 5. nav. ekspr. ki po splošni razvitosti presega navadno stopnjo: ima močne boke; močna spodnja čeljust; močne obrvi / ženska močnih prsi / evfem. je zelo močna debela
- 6. v katerem osnovna sestavina nastopa v veliki meri: močne cigarete; kuha močno kavo; močno vino, žganje; pijača je zelo močna / močen strup
// ekspr. zelo hranljiv, kaloričen: hranijo se z bolj močno hrano; močna jed / pripravili so močen zajtrk - 7. ki presega navadno, običajno stopnjo glede na
- a) učinek, posledico: močen dež, naliv; močen potres; pihal je močen veter / močen odriv, stisk roke
- b) obseg, količino: močen curek vode; močen izvir / naredil je močen požirek / publ. močen izvoz velik; na tej cesti je močen promet gost, velik; močna udeležba tujih zastopnikov številna
- c) čutno zaznavnost: močen duh, vonj / močen glas, ropot, smeh / močen sijaj kovine / močna bolečina; močno utripanje srca / pog. močne barve obleke zelo izrazite; močno sonce zelo toplo
- č) intenzivnost: močna ljubezen, razdraženost / močen vpliv, vtis
- 8. ekspr. ki v izrazni sposobnosti presega navadno, običajno stopnjo: pesnik je močen lirik; močen umetniški talent / avtor je močen v opisovanju socialnih plasti / to so bile močne besede / izpovedno, izrazno močen
● šalj. predstavniki močnejšega spola moški; ekspr. ta človek ima močne živce se ne razburi hitro; ekspr. v rokah ima močne karte prepričljive dokaze za kaj; ekspr. v hiši manjka močne roke delavnega, sposobnega človeka, navadno moškega; publ. v državi se je uveljavila politika močne roke zahteva po doslednem izpolnjevanju predpisov, zakonov; gospodarsko močna država z zelo razvitim gospodarstvom; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori
♦ agr. močno krmilo umetno pripravljeno krmilo, ki vsebuje veliko hranilnih snovi; čeb. močen panj panj, v katerem je veliko čebel; kem. močna kislina kislina, ki ima v vodni raztopini veliko koncentracijo vodikovih ionov
- močnó tudi môčno
- 1. prislov od močen: srce mu močno bije; močno dežuje; močno držati, vleči; močno stisniti
- 2. ekspr. izraža visoko stopnjo: močno se je zresnil; močno bled, vesel
- môčni -a -o sam.: močni so branili šibkejše; pravica, zakon močnejšega; ekspr. rad spije kaj močnega žganje
- 1. z nedoločnikom izraža sposobnost osebka, da uresniči dejanje zaradi svojih
- a) telesnih lastnosti: ne morem več delati, teči; ni mogel ganiti z roko; ne morem več jesti; ptič ni mogel leteti / ne more se odkašljati / redko nisem mogel, da bi dolgo hodil nisem mogel dolgo hoditi
// delal bom, če bom mogel; hiti, kolikor more; če ne moreš teči, pa hitro hodi - b) duševnih, čustvenih lastnosti: tega ne morem dojeti, razumeti; nikoli je nisem mogel ljubiti / ne morem delati, kakor drugi hočejo / ni si mogel misliti večje sreče
- c) določenih, navadno značajskih lastnosti: ta človek ne more molčati; ne more se obvladati / nikoli ne morem hitro zaspati / nobeden ga ni mogel oponašati
- č) objektivnih, zlasti materialnih možnosti: takih kreditov ne bom mogel odplačevati / ekspr. veliko ne bom mogel dati od hiše / skladi ne morejo kriti vseh izgub
- a) telesnih lastnosti: ne morem več delati, teči; ni mogel ganiti z roko; ne morem več jesti; ptič ni mogel leteti / ne more se odkašljati / redko nisem mogel, da bi dolgo hodil nisem mogel dolgo hoditi
- 2. z nedoločnikom izraža sposobnost osebka, da uresniči dejanje zaradi določenih okoliščin: ni mogel čakati, ker se mu je preveč mudilo; ni mogel igrati košarke zaradi poškodb; danes ga ne morem obiskati; ni se mogel rešiti / ne moremo ga pustiti samega ne smemo
// zaradi poplav ne moremo na delo / takoj nato bi že mogel oditi bi lahko odšel; mogli bi ga prijeti, če bi hoteli lahko bi ga prijeli
// prišel bom, če bom mogel; doma bom, kakor hitro bom mogel; zagovarjal ga je, kjerkoli je mogel - 3. elipt., s prislovnim določilom izraža sposobnost osebka, da uresniči dejanje, kot ga nakazuje določilo: ni mogel (priti) do nje; nisem mogel prej z doma; ne more v hribe; tak ne more domov; ne morem stran, zraven / mimo tega ne morem / ni mogel do besede
- 4. nav. ekspr., z nedoločnikom izraža razpoloženje, odnos osebka do
- a) opravljanega dejanja: ni mogel gledati njene zadrege; ne morem poslušati te glasbe / ne morem ga videti
- b) elipt. kake osebe: otrok, tujcev, žensk ni mogel; nikdar ga ni mogel; ta dva človeka se ne moreta / vzame te na piko in te ne more
- 5. nav. 3. os., z nedoločnikom, navadno v pogojnem naklonu izraža domnevo, verjetnost: to bi moglo biti res; mogla bi biti stara petnajst let; jutri bi mogel biti dež / kje more biti ta človek kje bi lahko bil
- 6. elipt., z dajalnikom, navadno v zvezi s kaj, nič izraža možnost, da se naredi komu kaj slabega: nihče ji nič ne more; kdo ti kaj more; živa duša ji nič ne more / nič ne morete taki ljubezni, kakršna je moja
- 7. ekspr., navadno v zvezi z za izraža zanikanje odgovornosti, krivde za kaj: ne morem za to, da nerazločno govorim; ne morem za to, če me pozdravlja; kaj morem jaz, če so naju spodili / otroci so šli po svoje. Kaj si mogel
● ekspr. saj nič ne more, tako je pijan zelo je pijan; ekspr. ni mu mogel do živega izraža nesposobnost osebka, da bi koga bistveno prizadel; ekspr. to ne more biti on izraža omiljeno zanikanje; ekspr. našel sem tako stanovanje, da si ne morem misliti lepšega našel sem zelo lepo stanovanje; ekspr. ni se mogla potolažiti ni nehala jokati, žalovati; nar. ni mogel vsemu kaj vsega narediti, opraviti
- môči se zastar., s smiselnim osebkom v dajalniku izraža pripravljenost koga za kako dejanje; dati se: ne more se mi smejati; ni se ji moglo večerjati
- môči si ekspr., navadno v zvezi s kaj izraža nesposobnost osebka, da bi se zavestno odločal o uresničevanju dejanja: ne morem si kaj, da se ne bi smejal; ampak kaj si morem, če ga imam rada; niste mogli, da me ne bi zavrnili / ni si mogla kaj, solze so se ji ulile; prim. mogoč, mogoče
- 1. delati kaj mokro, navadno z vodo: curek moči skalo; dež moči okno; segla je tako globoko, da ji je voda močila zavihan rokav; močiti prašna, suha tla / lase močiti vlažiti s kako tekočino
// pog. na izletu nas je tri dni močil dež je tri dni deževalo; brezoseb.: tri dni nas je močilo; redko zunaj moči dežuje
// z močenjem spravljati koga k zavesti: nezavestnega so močili; močili so mu glavo; močiti koga z mrzlo vodo - 2. knjiž. opravljati malo potrebo: razposajenci so močili po pločniku; zaradi obolelosti pogosto moči / otrok še moči opravlja malo potrebo v plenice, oblačilo; moči posteljo nehotno, bolezensko izpraznjuje mehur v spanju
// ekspr. star pijanec je med preklinjanjem močil plot opravljal malo potrebo ob plotu
● pesn. moj znoj je močil tvoje trte delal sem v tvojem vinogradu zate; ekspr. ko bosta močila grlo, se vama še jaz pridružim pila, popivala; pesn. močiti lica, oči jokati; ekspr. grob je močila z gorkimi solzami jokala je za umrlim; ekspr. ni še dolgo tega, kar je močil plenice je bil otrok
♦ agr. močiti lan z namakanjem v vodi goditi ga; alp. ruša moči izceja vodo; čeb. panji močijo na žrelih se jim zjutraj pojavljajo kapljice
- močèč -éča -e: posteljo močeči otroci
♦ fiz. močeča tekočina tekočina, ki omoči stene posode
- 1. tekočina, zlasti v majhnih količinah: ta snov vpija mokroto; v čevljih je začutil mokroto; žleze izločajo neko sluzasto mokroto / v kotanji zastaja mokrota voda; biti odporen proti mokroti vlagi, vodi
// ekspr. v očeh se ji je zasvetila mokrota solze; evfem. mali je povlekel mokroto v nos smrkelj
// ekspr. padavine, zlasti dež: pogosta mokrota v aprilu je napravila veliko škode na drevju / orati v mokroti v deževnem vremenu
// nar. vlaga: mokrota v stanovanju - 2. ekspr. pijača, zlasti alkoholna: po jedi si je zaželel mokrote; v sodu je bilo še nekaj mokrote
- 3. star. vlažnost: meriti mokroto snovi
● ekspr., redko bela mokrota sneg
- 1. rel. usmerjati misli, prošnje k Bogu, svetnikom: pokleknil je in molil; moliti k Bogu, v čast Materi božji; goreče, pobožno moliti / moliti za dež, zdravje; moli, da bi ozdravel / moliti za umrle
// izgovarjati besedilo molitve: moliti jutranjo molitev, očenaš, rožni venec / duhovnik moli naprej, drugi odgovarjajo vodi molitev - 2. po božje častiti: moliti boga / moliti luno, malike, živali; pren., ekspr. moliti mamona
● ekspr. ko bo ta nehal moliti, bom še jaz povedal svoje govoriti, pripovedovati
- molèč -éča -e: moleč obrača oči proti nebu; moleči verniki
- móljen -a -o: zbrano moljena molitev
- 1. brezoseb. čutiti mraz, drgetanje: mrazi me; mrazi me po hrbtu; v tej obleki te mora mraziti
- 2. redko povzročati občutek mraza: dež jo je mrazil; veter ga je mrazil v pleča; na snegu se je mrazil / zima me mrazi / brezoseb. čedalje bolj je mrazilo
- 3. ekspr. povzročati neprijetne občutke: spomin na to me mrazi; ponižanje in strah sta mu mrazila dušo
- mrazèč -éča -e: mrazeč pot me je oblil; mrazeč večer, veter; mrazeča vlaga
- 1. goreti s slabim plamenom, medlo svetiti; brleti: za okni so mrlele drobne lučke; ognji so mrleli po taboru; pren. bolečina je le še mrlela
// knjiž. neizrazito se odražati, kazati: venec gor je v daljavi mrlel iz sivine; pren. v njihovih očeh je mrlel strah - 2. nav. 3. os., nar. rositi, pršeti: dež je mrlel; brezoseb. iz megle je mrlelo
- 3. knjiž. migotati, trepetati: zrak nad vročimi kamni je mrlel / brezoseb. pred očmi ji je mrlelo
// ekspr., s prislovnim določilom biti neprestano prisoten v mislih, predstavah koga: dogodek mu je neprenehoma mrlel pred očmi; mesto mu je še zmeraj mrlelo v domišljiji - 4. knjiž., redko veneti, medleti: rože na travnikih so mrlele; zdelo se mu je, da mrli
- mrlèč -éča -e: ugasniti mrlečo svetilko
- 1. knjiž. drhtavica, mraz, srh: ob teh zgodbah jih je stresala, spreletavala mrščavica; čutiti mrščavico po hrbtu
- 2. nar. droben dež: mrščavica mu je močila obleko
- mrzéče prisl., v povedni rabi: ob jutrih je mrzeče
- 1. s tolčenjem, udarjanjem spravljati na kaj: čevljar nabija čevelj na kopito; nabijati obroče na sode / sodar že ves dan nabija škafe
// pritrjevati kam, na kaj, navadno z žeblji: nabijati obešalnike na zid; ves dan že nabija podkvice na čevlje / plezal je počasi, ker je sproti nabijal kline zabijal
// nabijati žeblje na steno - 2. s tolčenjem, udarjanjem polniti kaj: nabijati kalup s peskom / nabijati vrtine za streljanje
// polniti orožje z naboji: vojaki so nabijali in streljali; nabijati puško, top / možnarje zna samo on dobro nabijati - 3. s tolčenjem, udarjanjem delati kaj gosto, trdno: nabijati beton, zemljo
// s tolčenjem, udarjanjem delati kaj iz česa: nabijati ilovnato steno / nabijati tla s tolkači - 4. ekspr. močno streljati: iz oklopnega vlaka so nabijali za njimi; topovi nabijajo že ves dan
- 5. ekspr. (zelo) slišno, navadno enakomerno tolči, udarjati: dež nabija na okna, po oknih; nekdo je s pestmi nabijal po vratih / bobni in činele nabijajo že vso noč / slabš. cele dneve nabija po klavirju igra
// srce mu je od razburjenja nabijalo v prsih močno tolklo, bílo
// redko tepsti, pretepati: fantje so smeli prestopnike nabijati po mili volji - 6. ekspr. dvigati, višati: nabijati cene; normo jim nabijajo, plač pa ne zvišajo / nabijajo nove in nove davke nalagajo, predpisujejo
- 7. elektr. elektriti: nabijati ebonitno palico; tam se delci negativno nabijajo / nabijati baterijo z enosmernim tokom polniti
● nar. zvonovi nabijajo k prazniku zvonijo, pritrkavajo; brezoseb., ekspr. popravljal je strelovod, ko je najbolj nabijalo treskalo; ekspr. ves dan nabijajo tarok igrajo; ekspr. otroci vsako popoldne nabijajo žogo na dvorišču igrajo nogomet; nar. dolenjsko prehladil se je in zdaj nabija cele noči kašlja
- 1. povzročati neprijetnosti, nevšečnosti, navadno za šalo: nagajati med poukom; nagajati z ropotanjem, ščipanjem / otroci radi nagajajo / nav., ekspr.: nagajali so mu, da je prišel prepozno; nagajajo mu s sosedovo hčerko šalijo se, ker jo ima rad, ker ga ima rada
// ekspr. ovirati koga pri uresničevanju njegovih načrtov, zahtev: občina mu nagaja; rad bi gradil, pa mu nagaja sosed; nagajati z neutemeljenimi pritožbami / dež, vreme jim nagaja - 2. ekspr. biti v stanju, položaju, ki ne omogoča pravilnega, normalnega opravljanja določene naloge: dovodna cev večkrat nagaja; stroji so nagajali, vendar so jih kmalu popravili / elektrika, vžig nagaja / oči, živci mu nagajajo
● ekspr. zadnje čase mu zdravje nagaja ni več popolnoma zdrav
● nar. nagosto odhajati od doma pogosto
// izraža razvrščanje v majhnih medsebojnih presledkih: nagosto saditi; žito nagosto sejati / nagosto popisati list
// ekspr. s pohlepnim prisvajanjem priti do določene količine česa: nagrabiti bogastvo, denar; nagrabil si je veliko premoženje
- nagrábljen -a -o: nagrabljeno seno je namočil dež; nagrabljen denar
// ekspr., z rodilnikom velika količina česa ponavljajočega se v krajšem obdobju: pričakala ga je z nalivom besed; naliv nepričakovanih čestitk ga je zmedel / naliv groze in obupa
♦ gastr. tekočina z dodatki za prelivanje vloženega sadja, zelenjave
- 1. imeti kaj potopljeno v tekočini, navadno z določenim namenom: namakati konopljo, lan; namakati perilo v lugu; v skledi se namaka fižol; namakal si je noge v topli vodi; ekspr. mlin namaka svoja kolesa v reki
- 2. dovajati vodo, zlasti obdelovalnim zemljiščem: namakati riževa polja / zemljo umetno namakajo / dež obilno namaka gozdove; vso ravnino namaka reka; brezoseb. letos je precej namakalo deževalo
- 3. pomakati: namakati kruh v kavo, vino
● ekspr. te bregove namaka Nil tod teče; ekspr. pogostokrat namaka pero v črnilo piše; ekspr. namakati roke v človeško kri moriti, ubijati; pog., ekspr. ribiči so skoraj ves dan namakali trnke lovili (ribe); ekspr. ženske so samo namakale ustnice v vino so malo (s)pile
- namákati se pog., ekspr. kopati se: rad se namaka; namakati se v morju
- namákan -a -o: namakana polja
- 1. dati v tekočino, navadno z določenim namenom: fižol preberemo in ga namočimo; namočiti umazano perilo; namočiti za nekaj ur v raztopino; namočiti v špiritu
// pomočiti: najprej je namočil le prst, potem šele celo roko; namočiti pero v črnilo - 2. narediti kaj mokro, navadno z vodo: dež je namočil zemljo; namočiti robec; namočiti kruh z vinom; brezoseb. to nas je namočilo
- namočíti se ekspr. (s)kopati se: letos se še nisem namočil v morju
- namóčen -a -o: v mleku namočen kruh; perilo je že namočeno; polja so dobro namočena
● ekspr. bili so premraženi in namočeni mokri, premočeni; ekspr. sledilo je izrazito namočeno leto, obdobje mokro, vlažno
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- 6
- 7
- 8
- ...
- 16
- Naslednja »