Fran > SSKJ

1. 1. ki je tisoč vrst: seznam tisočerih rastlin
2. 2. ekspr. številen, mnog: sonce je odsevalo v tisočerih rosnih kapljah; iz tisočerih ust je slišala odobravanje / dežela tisočerih jezer Finska

tisočéro prisl.: streli in kriki so tisočero odmevali od zidov; sam.: pretresla nas je smrt tisočerih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 7. 2024.

1. 1. izginjati pod (vodno) gladino: kamen je hitro tonil
2. 2. ekspr., s prislovnim določilom izginjati, izgubljati se: pot je tonila v mraku; udarci so tonili v hrupu / resnica tone v množici besed
3. 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastopanje stanja osebka, kot ga določa samostalnik: toniti v spanje; toniti v žalost / njegovo ime je tonilo v pozabo
   ● ekspr. dežela je med vojno tonila v krvi zelo veliko je bilo ubitih, ranjenih; ekspr. sonce tone za goro zahaja; redko geologi ugotavljajo, da mesto polagoma tone se pogreza

tonèč -éča -e: toneč v spanje, ni ničesar več slišal; toneča ladja; toneče sonce

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 7. 2024.

1. 1. izraža svojino skupine oseb ali osebe, ki jo ogovarjamo z vi: vaš avtomobil, travnik; to je zdaj vaše / vaši lasje; vaša zunanjost
   // izraža svojino skupnosti, v katero spada ta skupina ali ta oseba: nastopili bodo v vašem gasilskem domu; od vaših športnikov pričakujete veliko uspehov
2. 2. izraža splošno pripadnost tej skupini ali tej osebi: to najbrž ni bil vaš namen; vaši nazori nas ne motijo; vaša dolžnost je, da pridete; vaše veselje je nalezljivo
   // izraža razmerje med to skupino ali to osebo in okolico: vaš odjemalec; vaš ugled, vpliv; vaša družba mi je všeč; storite, kar zahtevata vaša čast in vest
3. 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te skupine ali te osebe: vaši otroci, predniki; vaša teta / vaši prijatelji, znanci / vaš jezik, narod / vaša dežela
4. 4. izraža izhajanje od te skupine ali te osebe: vaš odgovor, predlog; vaše pismo komisiji so že obravnavali
5. 5. pog. izraža (stalno) povezanost s to skupino ali to osebo: pohitite, to je vaš vlak; vaša skupina je že zbrana / je to vaš stol stol, na katerem običajno sedite
   // ekspr. ta vaša nezaupljivost
6. 6. ekspr. izraža čustven odnos, navezanost: to je vaš človek; dela za vašo stvar / v pismih vse Vas (vas) lepo pozdravlja Vaša (vaša) Julija
7. 7. v nekaterih državah, v nagovoru, ob naslovu za najvišje državne predstavnike, vladarje izraža spoštovanje: vaša ekscelenca; vaše kraljevo veličanstvo / nekdaj, v nagovoru plemičev, cerkvenih dostojanstvenikov: vaša gnada; vaša milost; vaša presvetlost; vaše blagorodje
   ● on je vaših let star toliko kot vi; pog. če bi bil jaz na vašem mestu, bi naredil drugače če bi se meni zgodilo, kar se je vam, bi naredil drugače; ekspr. dajte že mir s tem vašim nogometom izraža zavračanje, nejevoljo, posmeh; knjiž. v vašem primeru gre za resno zadevo v primeru, ki ga obravnavate; v primeru, v katerem ste udeleženi, prizadeti; ekspr. to ni vaša stvar to se vas ne tiče, s tem se ne ukvarjajte; ekspr. to bi rad slišal iz vaših ust od vas; pog. bila je vaša imeli ste z njo spolne odnose; sam.: vaši so izgubili vaši vojaki, športniki; v nedeljo smo videli vaše vaše sorodnike, svojce; pog. vašega sem videla v gostilni vašega moža; pog. prav, naj bo po vašem po vašem mnenju; tu ni nič vašega vaše lastnine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 7. 2024.

1. 1. ponosen: vznosit stopati na krov / vznosita dežela
2. 2. vznesen, zanosen: vznosito pripovedovanje / vznosit glas

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 7. 2024.

1. 1. zagoreti s plamenom: ogenj vzplameni / po hribih so vzplameneli kresovi; senik vzplameni kakor bakla
   // začeti goreti z višjim, močnejšim plamenom: petrolejka, sveča še nekajkrat vzplameni in končno ugasne
2. 2. knjiž. zasijati, zažareti v močni svetlobi: nebo vzplameni / ob blisku pokrajina vzplameni / oči so mu vzplamenele
3. 3. knjiž. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: ljubezen, upanje spet vzplameni; v srcu mu vzplameni sovraštvo / boj, polemika znova vzplameni
   // postati zelo čustveno vznemirjen: vzplameneti od jeze / srce mu vzplameni
   ● knjiž., ekspr. znova vzplameni dan nastane močno sijoč, žareč; knjiž., ekspr. kmalu po okupaciji je vsa dežela vzplamenela je vso deželo zajel boj, upor

vzplamenèl in vzplamenél -éla -o: vzplamenela jeza

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 7. 2024.

zaplánkan -a -o 
1. 1. deležnik od zaplankati: zaplankana pot; zaplankano dvorišče
2. 2. ekspr. oddaljen, odročen: zaplankana dežela, vas
3. 3. slabš. nerazgledan, omejen: zaplankan človek; imeti koga za zaplankanega / zaplankano življenje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 7. 2024.

1. 1. začeti pluti: dvignili so sidro in zapluli / jadrnica je zaplula z vetrom
   // ploveč se usmeriti, iti kam: ladja je zaplula k obali, skozi preliv, v pristanišče / ekspr. ptica je zaplula po zraku zletela
   // ekspr. temni oblaki so zapluli čez nebo so se pojavili na njem
2. 2. ekspr. lahkotno, mirno iti, oditi: neslišno je zaplula po preprogi
3. 3. ekspr. začeti se širiti, razširjati: vonj po pečenki je zaplul v sobo / njegov glas je zaplul po prostoru
4. 4. ekspr., v zvezi z v postati deležen visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: zapluti v nezmernost / dežela je zaplula v nasprotja / zapluti v spanec zaspati
   ● ekspr. življenje je zaplulo v stare vode stvari se niso nič spremenile

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 7. 2024.

1. 1. imeti sposobnost presnavljanja, rasti, razmnoževanja: previsoka temperatura bi uničila vse, kar živi / kar živi, potrebuje hrano
2. 2. biti navzoč v stvarnosti kot živo bitje: v preteklosti so živela nenavadna bitja; prednik človeka je živel ob koncu ledene dobe; take živali ne živijo več / alge in glive živijo skupaj v obliki lišajev / v pravljicah nekoč je živel kralj
3. 3. biti v stanju, v katerem potekajo življenjski procesi: njegov oče še živi; samo enkrat živimo / bolnik komaj še živi; ne more ne živeti ne umreti / ekspr. ta roža je skoraj suha, a živi / človek ne živi dolgo brez hrane in vode
   // s prislovnim določilom biti v takem stanju glede na časovno trajanje od rojstva do smrti: človek živi povprečno sedemdeset let; živel je komaj leto dni; s pravilno prehrano bi živeli dalj časa / pri tej hiši dolgo živijo / enodnevnice živijo samo nekaj ur
4. 4. s prislovnim določilom biti, nahajati se kje kot v svojem življenjskem okolju: kamela živi v puščavi; raki živijo v potokih; na tem skalovju ne more živeti nobena rastlina rasti; Eskimi živijo daleč na severu
5. 5. s prislovnim določilom imeti kje bivališče, zlasti za daljši čas: v tej vasi je živel njegov ded; živeti na deželi, v hribih, v mestu; ekspr.: živeti pod tujo streho v tujem stanovanju, tuji hiši; živeti bogu za hrbtom v oddaljenem, zakotnem kraju
   // v tem stanovanju živijo tri generacije; živi pri teti stanuje; živi s starši
6. 6. s prislovnim določilom imeti določen življenjski način, določene življenjske razmere: živeti po načelih, po vesti; asketsko, brezskrbno, mirno, pošteno živeti / živeti v zakonu; samsko živeti / živeli so le ob kruhu in krompirju hranili so se le s kruhom in krompirjem; živeti v pomanjkanju, razkošju, revščini; tu ljudje dobro, udobno živijo; ekspr. razsipno živeti; bibl. živeti kot lilija na polju brez skrbi za hrano, obleko; živi kot ptiček na veji svobodno, brezskrbno
   // kako živiš
   // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža, da je osebek v stanju, kot ga določa samostalnik: živeti v ljubezni; tisti teden je živela v pričakovanju obiska; živeti v velikem strahu; živeti v zmoti
7. 7. biti dejaven, delujoč: zgodaj je začel spolno živeti / politično, vsestransko živeti / kraj gospodarsko in kulturno živi / ekspr. društvo ne živi / ekspr. ta kraj živi je naseljen; v njem poteka gospodarska in kulturna dejavnost
8. 8. biti v skupnosti s kom: žena ne živi več z možem; z njimi se da živeti; ne more živeti skupaj z njo
   // ekspr., v zvezi s s, z imeti spolno razmerje, navadno za daljši čas: pol leta je živel z njo; živi z več moškimi / pog.: živela je z njim kar tako brez zakonske zveze; živita na koruzi skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze
9. 9. ekspr., v zvezi s s, z biti dejavno, čustveno povezan s čim: zemljo naj obdeluje tisti, ki živi z njo / živeti z gorami, naravo / živi s knjigami
   // navadno v zvezi z za porabljati v veliki meri svoje sposobnosti, čas za kaj: živeti za glasbo; živeti za otroke, za svoj poklic; star. živel bom le tebi zate
10. 10. imeti materialne možnosti za obstoj: na tej kmetiji ne more živeti; z invalidnino bo težko živeti; koliko zaslužiš? Toliko, da živim / živeti na tuje stroške, na škodo drugega
    // v zvezi z od pridobivati materialna sredstva za preživljanje: živeli so od izdelovanja suhe robe; živeti od kmetijstva / knjiž. živi od dela svojih rok sam se preživlja
    // ta dežela živi od turizma / ekspr.: njegov duh živi od umetnosti; živeti od iluzij
11. 11. preh., pog. preživljati, vzdrževati: kdo bo živel ženo in otroke; živi se s tem, kar zasluži; s čim naj jih živi / publ. ta tovarna živi veliko ljudi
12. 12. ekspr. vplivati, vzbujati zanimanje v kakem času: nekatere umetnine dolgo živijo / v svojih delih bo živel večno
    // biti znan, uveljavljen: njegova glasba živi zunaj koncertnih dvoran; njegovo ime ne živi več
13. 13. ekspr. pojavljati se, obstajati: ljudsko ustvarjanje živi v kolektivu / ta dogodek še živi v ustnem izročilu; rokovnjači živijo samo še v pripovedkah; v našem spominu bo živel / v tej hiši živi sreča; v njem živi želja po uveljavljanju
14. 14. preh., knjiž. v življenju uresničevati: filozofije ni samo predaval, ampak jo je tudi živel; pesnik pesem ustvari in živi / upora ni nikoli živel / kje je svet, ki smo ga živeli; čutili so, kot bi še enkrat živeli svojo preteklost doživljali
    // z notranjim predmetom živeti svoje vsakdanje življenje
15. 15. ekspr., v medmetni rabi izraža slavljenje, poveličanje: naj živi predsednik; naj živi svoboda
    ● ekspr. ni vreden, da živi slab, ničvreden je; ekspr. ta portret kar živi daje vtis, kot da je upodobljena oseba živa, resnična; knjiž. plaz je pričal, da stena živi da se v njej nekaj dogaja; iron. ne vem, če bosta lahko samo od ljubezni živela za življenje jima bo potrebna materialna osnova; ekspr. ali živiš na luni slabo si obveščen o aktualnih dogodkih; ekspr. večkrat živi v oblakih se ukvarja s stvarmi, premišlja o stvareh, ki so neizvedljive, zelo odmaknjene od stvarnega, konkretnega življenja; ekspr. živeti v senci biti neopažen, nepomemben; ekspr. živeti v senci smrti biti v nenehni smrtni nevarnosti; ekspr. živeti iz rok v usta sproti porabiti zasluženo; bibl. človek ne živi samo od kruha človeka ne zadovoljijo samo materialne dobrine; šalj. kdor dolgo kašlja, dolgo živi vsaka bolezen se ne konča s smrtjo

živèč -éča -e: še živečemu avtorju izdati izbor njegovih del; na velikih ozemljih živeči narodi; svobodno živeča ženska; sam.: za tukaj živeče je to vsakdanji prizor

živét -a -o: predstava, ki ni bila igrana, ampak živeta; izrečene in živete resnice; prim. živel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 7. 2024.

1. 1. nanašajoč se na kmetijstvo; kmetijski, poljedelski: agrarni proizvodi; agrarna dežela, politika; agrarno-industrijske države / agrarna stranka
2. 2. nanašajoč se na zemljiško posest, zemljiški: rešitev agrarnega vprašanja; agrarni interesent interesent, ki se ob agrarni reformi poteguje za dodelitev zemlje; agrarni maksimum največja dovoljena zemljiška lastnina; agrarna reforma razdelitev veleposesti med tiste, ki zemljo obdelujejo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 7. 2024.

1. 1. v nekaterih državah upravna enota različnih velikosti: dežela je razdeljena na distrikte / distrikti v Ilirskih provincah
2. 2. knjiž. okoliš, področje: gozdni distrikt; tovarniški distrikt

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 7. 2024.

1. 1. vodna energija: izkoriščati hidroenergijo za elektrifikacijo; dežela ima bogate vire hidroenergije
2. 2. električna energija, ki se proizvaja v hidroelektrarnah: izkoristiti možnosti za pridobivanje hidroenergije in termoenergije

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 7. 2024.

1. 1. popolnoma izgubiti kri: ponesrečenec je izkrvavel; pren., knjiž. pesnikovo srce je izkrvavelo
   // knjiž. umreti: v vojni je izkrvavelo mnogo ljudi
2. 2. ekspr. oslabeti zaradi velikih žrtev, izgub: dežela je izkrvavela v notranjih bojih

izkrvavèl in izkrvavél -éla -o: izkrvavelo ljudstvo je životarilo
♦ agr. dobro izkrvavela žival žival, ki ji je ob zakolu odtekla vsa kri

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 7. 2024.

1. 1. dajati enakomerne, slabotne, bolečino izražajoče glasove: bolnik je vso noč stokal in ječal; ječal je v spanju; milo, žalostno ječati; pren. duša ječi od žalosti
   ● ekspr. zgrudila se je in ječala: odpustite mi govorila s slabotnim, žalostnim glasom
   // ekspr. dajati ječanju podobne glasove: kostanji so ječali v burji; plesali so, da je pod ječal pod nogami
   // ekspr. ječeč se premikati: vozovi ječijo v breg / veter ječi skozi gozd
2. 2. ekspr., v zvezi s pod, v biti v neugodnem položaju, trpeti: dežela ječi pod težo imperialistične vojne; ječati pod tujim jarmom, v suženjstvu

ječé: vrata so se ječe odprla; nekaj brezobličnega se je ječe zvijalo pod odejo

ječèč -éča -e: ranjeni pes je ječeč ležal v grmu; ječeči glasovi; v burji ječeči macesni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 7. 2024.

1. 1. ki sestoji iz trdno sprijete snovi, gost: razmočena snov je manj kompaktna / kompaktna zgradba zemlje / kompaktno tekstilno blago trdno, močno
2. 2. ki je enakih, istovrstnih sestavin; enovit, enoten: dežela je nacionalno popolnoma kompaktna / kompaktna poseljenost s kmečkim prebivalstvom / gradijo kompaktna naselja strnjena, zaključena
3. 3. publ. nerazcepljen, enoten: impresionisti so nastopili kot kompaktna skupina / razbiti kompaktno večino stranke
4. 4. knjiž. zgoščen, jedrnat: kompakten tekst; kompaktna epska pripoved
   ♦ anat. kompaktno kostno tkivo; les. kompaktni les les, ki ni bil poprej razčlenjen in potem umetno sestavljen; masivni les

kompáktno prisl.: skupina vozi kompaktno; kompaktno naseljeno prebivalstvo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 7. 2024.

1. 1. arheol. prazgodovinska naselbina ob bregu, zgrajena na kolih, zabitih v dno: ostanki mostišča
2. 2. voj. prostor ob obali ali bregu, zlasti za zaščito izkrcavanja, navadno izpostavljen nasprotnikovemu obstreljevanju: napraviti, postaviti mostišče / v naših rokah je ostalo le malo mostišče ob predoru
3. 3. publ. ozemlje, po katerem potekajo povezave med ločenima prostoroma: dežela bo postala gospodarsko in politično mostišče za prodiranje v srednjo Evropo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 7. 2024.

1. 1. pojav ali stanje, ko se kaj po bistvenih lastnostih razlikuje od določenega: v njegovih trditvah je precej nasprotij; odpraviti, omiliti nasprotja; izgladil je na prvi pogled veliko nasprotje; v stranki je prišlo do nasprotij; družbena, nacionalna, politična, razredna, socialna nasprotja; nasprotje med besedami in dejanji; nasprotje med mladimi in starimi; nasprotja v izpovedbah prič; knjiž. Indija je dežela nasprotij / priti v nasprotje s predpisi, z zakonom; to je v nasprotju z logiko, moralo, s prej povedanim; ekspr. to je v kričečem nasprotju z njegovimi težnjami; ravnati v nasprotju s predpisi
   ♦ soc. enotnost nasprotij načelo, da je trenutno stanje posledica ravnotežja sil v stvareh in pojavih
2. 2. kar se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: njegova zadnja umetniška zbirka je nasprotje prejšnji; nasprotje izrazu dober je slab; tema v Župančičevi poeziji se pojavlja le kot nasprotje luči
   // ekspr., navadno s prilastkom kdor je od koga po lastnostih, mišljenju popolnoma drugačen: sin je pravo nasprotje očeta; dekle je živo nasprotje svoje družine
   ● evfem. zaradi meje sta si prišla v nasprotje sta se sprla; pog., ekspr. tvoja trditev je v direktnem nasprotju s splošnim mnenjem popolnoma nasprotna; publ. v nasprotju s prvo tekmo je naša reprezentanca drugo tekmo izgubila v prvi tekmi je zmagala, drugo pa je izgubila; nasprotja se privlačujejo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 7. 2024.

1. 1. rel. narediti, da postane človek prost zla in deležen vsega dobrega: odrešiti človeštvo s smrtjo in vstajenjem
2. 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega stanja; rešiti: odrešiti koga skrbi, trpljenja / voda me je odrešila žeje / končno je dijaka odrešil zvonec
3. 3. knjiž. narediti, povzročiti, da kdo postane deležen notranjega miru, sprostitve: njena ljubezen ga je odrešila; ta misel me je odrešila
4. 4. po ljudskem verovanju narediti, da kaj ni več začarano: deček je odrešil kraljično / odrešiti kačo
   ● evfem. zdaj ga je smrt odrešila po hudem trpljenju je umrl; ekspr. te obveznosti te bom odrešil rešil, oprostil; evfem. bolnega psa je veterinar odrešil neboleče usmrtil

odréšen -a -o: biti odrešen zablod; odrešena kraljična; duša je odrešena velikega bremena / ekspr. odrešena dežela osvobojena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 7. 2024.

1. 1. izražati misel, mnenje, ki kaže navadno kritičen odnos do česa: vedno kaj pripominja k njegovemu ravnanju / dov. pripominjam, da moramo to še preveriti
2. 2. dodatno, zraven pripovedovati: pripominjali so, da je to najbolj kulturna dežela v Evropi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 7. 2024.

1. 1. področje zunaj večjih mest; podeželje: ljudje iz glavnega mesta in iz province; naveličal se je življenja v provinci / v romanu prikazuje moralo province v provinci živečih ljudi
2. 2. ekspr. področje, za katero je značilna neustvarjalnost, moralna in nazorska ozkost: odpravljati pojem province / nismo več kulturna provinca
3. 3. v nekaterih državah višja upravna enota; pokrajina: ustanoviti provinco; glavno mesto province; dežela je razdeljena na province
   // pri starih Rimljanih višja upravna enota na ozemljih zunaj Italije: province pod upravo senata
   ♦ rel. provinca skupnost samostanov istega reda na kakem ozemlju; zgod. Ilirske province upravna enota v času francoske okupacije, ki je zajemala del slovenskega in hrvatskega ozemlja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 7. 2024.