stara beseda v oporoki določeni dedič
Zadetki iskanja
1. osnovan na pravu, zlasti na zakonu, zakonit: legitimna vlada / legitimni predstavniki ljudstva / legitimni dedič; pren. fantastika je legitimni otrok fantazije
2. nav. ekspr. ki je v skladu s splošno veljavnimi pravicami, normami: ta odgovor je moja legitimna obramba
3. ki izvira iz veljavne zakonske zveze, zakonski: legitimni sin / legitimna žena
- legitímno prisl.:
legitimno zastopati koga
legitímni -a -o (ȋ) ~ dedič zakoniti dedič; ~ sin zakonski sin
legitímnost -i ž, pojm. (ȋ)
pravn., nekdaj pravica najbližjega moškega sorodnika do podedovanja dednega posestva, med več enako bližnjimi pa starejšega po letih: po majoratu mu je pripadlo vse imetje
// tako posestvo: postati dedič turjaškega majorata
mladolétni -a -o (ẹ̑) ~ dedič
mladolétni -ega m, člov. (ẹ̑) zavod za ~e
mladolétnost -i ž, pojm. (ẹ̑)
knjiž. način: iskati modus, ki bi zagotovil pravilno financiranje; modus izražanja umetnine
♦ filoz. stanje kake stvari, ki je bolj slučajno kot nujno; glasb. starogrška in srednjeveška tonska lestvica; jezikosl. slovnična kategorija za izražanje odnosa govorečega do glagolskega dejanja, stanja; naklon; pravn. odredba v darilni pogodbi ali oporoki, po kateri mora obdarjenec oziroma dedič dobljeno premoženje delno ali v celoti porabiti za določen namen
1. kdor neposredno po kom drugem prevzame njegov položaj, funkcijo: imenovati, izvoliti naslednika; izbrati za naslednika; direktorjev, predsednikov naslednik; predhodnik in naslednik / knjiž. naslednik prestola prestolonaslednik / ekspr. duhovni naslednik / prepustiti grunt nasledniku
// pravn. kdor neposredno po kom drugem pridobi njegovo premoženje ali določene pravice: naslednik je podedovano posestvo prodal; zakoniti naslednik; dedič, kupec in drugi nasledniki / v nekaterih državah podjetje XY in nasledniki / pravni naslednik
2. kar je glede na prostor, čas, vrstni red po čem drugem iste vrste: Prešernovi nasledniki so pravila soneta sprostili / roman je naslednik epa / Češkoslovaška, Jugoslavija in drugi nasledniki Avstro-Ogrske
♦ mat. naslednik števila število, ki je v določenem zaporedju neposredno po kakem drugem številu
3. potomec: njegovi nasledniki še živijo; predniki in nasledniki
1. navedba imena, priimka in bivališča: napisati, povedati svoj naslov; natančen, nečitljiv naslov; sporočiti na določen naslov; naslov na pismu, pošiljki; sprememba naslova / dobivati pošto na počitniški, privatni, vojaški naslov / dati komu svoj naslov; pog. vaš naslov, prosim / naslov podjetja, šole
// kraj bivanja, prebivanja: predstavil se je, naslova pa ni povedal / iskati koga na napačnem naslovu
2. navadno s prilastkom ime glasbenega, likovnega, literarnega dela: naslov članka, filma, knjige, poglavja; naslov televizijske oddaje; pesem, slika brez naslova; dati, povedati naslov za šolsko nalogo; film z naslovom Na svoji zemlji / izdati knjigo pesmi pod naslovom Poezije / veliki časopisni naslovi napovedujejo konec vojne naslovi časopisnih člankov / drami je dal naslov Hlapci; revija ima, nosi naslov Sodobnost / publ. delovni naslov dela naslov, ki ga nosi delo med nastajanjem
3. s prilastkom beseda, več besed, ki izražajo, označujejo
a) višjo, visoko stopnjo izobrazbe: podeliti naslov doktor znanosti, doktorja znanosti / dobiti, doseči akademski, doktorski naslov
b) višjo, visoko stopnjo na hierarhični lestvici v kaki družbi, organizaciji: imeti pravico do naslova guverner, načelnik / dobiti, podeliti baronski, plemiški naslov; ministrski, vladarski naslov / publ. biti izvoljen v naslov znanstveni svetnik za znanstvenega svetnika
c) publ. visoko stopnjo na jakostni, vrednostni lestvici v kaki športni disciplini, kulturni dejavnosti: dobiti naslov najboljša filmska igralka; obdržati, osvojiti naslov prvaka, zmagovalca / pomeriti se za državne naslove naslove državnih prvakov / naslov heroja, udarnika / častni naslov
č) vrsto glede na medsebojne, zlasti starostne, vljudnostne odnose ljudi: spoštljiv naslov; naslov za odraslega moškega / nagovoriti koga z naslovom gospod
4. pravn., navadno v zvezi pravni naslov zakonska določba, dokument, na osnovi katerega se lahko uveljavlja določena pravica: dokazati, navesti pravni naslov / dedič na podlagi pravnega naslova zakona / izvršilni naslov pravnomočna odločba ali druga listina, s katero se dovoli izvršba
// publ. sklad, fond: dobiti sredstva iz naslova zdravstvenega zavarovanja
5. zastar. oznaka, vzdevek: vzdeli so mu naslov krasnoslovec / delu je dal naslov izvirna povest podnaslov
● publ. braniti naslov prvaka tekmovati za pravico do naslova prvaka, pridobljenega na prejšnjem tekmovanju; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel
♦ biblio. prejeti sto naslovov sto različnih časopisov, knjig; ptt brzojavni naslov pri pošti prijavljen skrajšani naslov fizične ali pravne osebe; rač. naslov celice nekdaj število, simbol, ki označuje mesto pomnilne celice v pomnilniku računalnika; šah. mojstrski, velemojstrski naslov
ki ni legitimen: nelegitimna vlada / nelegitimni dedič / nelegitimni otroci
nèlegitímni -a -o (ȅȋ) ~ dedič; ~ otrok nezakonski otrok
nèlegitímnost -i ž, pojm. (ȅȋ) nezakonitost
nav. ekspr., z rodilnikom ki ni vreden, ki ne zasluži česa: biti nevreden ljubezni, občudovanja, svobode, zaupanja / stvar je omembe nevredna
♦ pravn. dedno nevredni dedič dedič, ki se mu zaradi nepravilnega ravnanja odreka sposobnost za dedovanje
// malovreden, ničvreden: izdajati nevredna literarna dela
// ki ni v skladu s čim, ki čemu ne ustreza: to je inteligenta nevredno dejanje, ravnanje; človeka nevredno življenje
- nèvrédno
prislov od nevreden: nevredno prejemati dobrote
// knjiž., v povedni rabi izraža neupravičenost, neprimernost: nevredno se je jeziti zaradi tega; sam., zastar.: po nevrednem doseči kaj nezasluženo; po nevrednem nosi uniformo neupravičeno
nèvrédni -a -o (ȅẹ́) pravn. dedno ~ dedič
po nèvrédnem nač. prisl. zv. (ȅẹ́) star. ~ ~ kaj dobiti nezasluženo
nèvrédnost -i ž, pojm. (ȅẹ́)
1. ki se brez nezaželenih, neprijetnih posledic ne da, ne sme opustiti, odložiti: ima nujne opravke; zaradi narasle vode je evakuacija nujna; doma je zaradi nujnega dela / obravnavati najprej nujne prošnje / ponoči je imel zdravnik nekaj nujnih obiskov; rešilni avtomobil uporablja na nujni vožnji sireno / ambulanta sprejema samo nujne primere
2. ki se mu glede na objektivne okoliščine, zakonitosti ne da izogniti: v takih razmerah je poraz nujen; taki ukrepi so bili nujni; nujna posledica napačnega ravnanja / nima denarja niti za najnujnejše potrebe / logično, objektivno nujen; to je mogoče, ni pa nujno / nujna zahteva
3. brez katerega določenega dela, dejavnosti ni mogoče zadovoljivo opravljati: kupiti nujne pripomočke, stroje / pri tem delu je natančnost nujna; za to delo je nujna čelada, maska / omejiti se na nujne podatke bistvene
// brez katerega kaj ne more biti, obstajati: življenjsko nujne snovi / to je minimalna, nujna zaloga
♦ filoz. nujna lastnost lastnost, brez katere kaj ne more biti, obstajati; pravn. nujni dedič dedič, ki ima neodvzemljivo pravico do dela zapuščine; nujni delež delež, ki ga zakoniti dedič mora dobiti; ptt nujni telefonski pogovor nekdaj telefonski pogovor, za katerega vzpostavi pošta zvezo hitreje kot navadno; nujno pismo pismo, ki se dostavi takoj, ko prispe v naslovni kraj; ekspresno pismo
- nújno prisl.:
nujno hoče govoriti z vami; nujno potrebuje sobo / v povedni rabi: nujno je, da odidemo; če se rodiš, je nujno, da umreš
♦ ptt nujno označba na pošiljki pošiljko je treba dostaviti takoj, ko prispe v naslovni kraj; sam.: vse nujno smo opravili že včeraj; rešili so si samo najnujnejše
nújni -a -o (ú; ȗ) ~ dedič
nújnost -i ž, pojm. (ú; ȗ) gospodarska ~; števn., poud. denar za vsakdanje ~i |potrebe|
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- 6
- 7
- Naslednja »