Fran > SSKJ

1. 1. z udarcem, udarci delati iz česa majhne, drobne dele: razbijati skalo; razbijati s kladivom; skala se je kotalila po bregu in se razbijala / razbijati na manjše dele; pren., ekspr. s svojim delovanjem razbija temelje naše družbe
   ♦ fiz. razbijati atome
   // nasilno delati, da se kaj zelo poškoduje: stavkajoči delavci so razbijali stroje; v pijanosti razbija
   // delati, povzročati, da kaj zaradi udarca, padca
   1. a) razpade na majhne, drobne dele: nerodna je, pri pomivanju pogosto razbija posodo; tanki kozarci se radi razbijajo
   2. b) se zelo poškoduje, uniči: otroci pri igri razbijajo igrače; razbijati pohištvo
2. 2. udarjati z nogo, z roko ob kaj: konji so razbijali ob tla; razbijati s pestjo po vratih; močno razbijati
   // nav. ekspr. s takim udarjanjem delati, povzročati (velik) hrup: pijanec je kričal in razbijal; ne razbijaj, saj boš zbudil celo hišo
3. 3. ekspr. glasno igrati, močno tolči: vsako popoldne sede za klavir in razbija; razbijati na boben / glasba mu razbija po glavi, v ušesih zaradi prevelike glasnosti neprijetno učinkuje nanj
4. 4. ekspr. močno biti, utripati: srce ji je razbijalo od strahu / žila na senceh mu razbija; brezoseb. v glavi mi divje razbija
5. 5. nav. ekspr. delati, povzročati, da kaka celota preide v dele: razbijati prevelika obdelovalna zemljišča / razbijati skupine v več manjših
   // delati, povzročati, da kaj prenehava obstajati: s svojim vmešavanjem rada razbija zakone / razbijati sovražnikove patrulje / razbijati enotnost
6. 6. ekspr. jemati pomen, veljavo, vrednost: razbijati iluzije; z dokazovanjem razbijati zmotne teorije
   ● ekspr. strokovnjaki si že dolgo razbijajo glave s tem problemom veliko razmišljajo o njem; ekspr. s tem si ne bom razbijal glave delal skrbi; sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni

razbijáje: razbijaje po vratih, je zbudil otroke

razbijajóč -a -e: umiriti razbijajoče srce

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. del na tri enake dele razdeljene celote: dobila je tretjino klobase; plačati tretjino stroškov / ima le tretjino želodca
   // približno tretjinska
   1. a) mera, količina: potrebni sta dve tretjini glasov; ob potresu je bila porušena tretjina hiš; tretjino življenja prespimo
   2. b) v prislovni rabi, navadno s primernikom stopnja: kupiti kaj (za) tretjino ceneje; tretjino mlajša je od njega
      // s predlogom mesto, glede na katero se deli celota na tri enake dele: roman je prebral do tretjine; biti na tretjini poti
2. 2. navadno s prilastkom kar predstavlja del na tri enake dele razdeljene stvari, zlasti glede na določeno izhodišče: razdeliti pomaranče na tretjine; zadnja tretjina življenja / v prvi tretjini leta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. z udarcem, udarci narediti iz česa majhne, drobne dele: razbiti kamen, skalo; s kladivom razbiti / razbiti oreh; ekspr. razbiti na drobne koščke čisto, popolnoma
   // razbiti na veliko drobcev; udaril je in led se je razbil; pren., ekspr. razbiti temelje družbenega reda
   // nasilno zelo poškodovati: demonstranti so razbili poslopje, spomenik; s sekiro razbiti vrata / granata je razbila bunker
   // narediti, povzročiti, da kaj zaradi udarca, padca
   1. a) razpade na majhne, drobne dele: vse kozarce je že razbila; s fračo je razbil šipo; zrcalo je padlo na tla in se razbilo / vsa jajca so se razbila
   2. b) se zelo poškoduje, uniči: otrok bo igrače hitro razbil; razbiti avtomobil; čoln se je razbil ob čereh; razbiti si koleno / v pretepu mu je razbil nos
2. 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kaka celota preide v dele: razbiti veliko posestvo; prostor razbijemo s primerno namestitvijo pohištva; z nastankom nove države se je ozemlje razbilo / razbiti vojaško enoto; skupino bo treba razbiti zaradi negativnih vplivov na druge učence / razbiti razred v dva manjša
   // narediti, povzročiti, da kaj preneha
   1. a) obstajati: s svojim vmešavanjem je razbila prijateljevo družino; njuno prijateljstvo se je razbilo / razbiti stari družbeni red / razbiti enotnost / tujčev prihod je razbil dobro razpoloženje / razbiti upanje
   2. b) delovati: aretacije so razbile organizacijo, stranko
   3. c) biti, potekati: policija je razbila demonstracije; nasprotna skupina si bo prizadevala razbiti sestanek
3. 3. ekspr. vzeti pomen, veljavo, vrednost: razbiti ideale; razbiti teorijo; v trenutku so se razbile vse iluzije / razbiti predsodke odpraviti
   ● ekspr. ta dogodek mu je razbil vse načrte preprečil, onemogočil; ekspr. glavo ti bom razbil, če ne umolkneš kaznoval te bom; tepen boš
   ♦ fiz. razbiti atom; šah. razbiti obrambo doseči, da kralj nasprotnega igralca zaradi premaknitve ali izgube figure ni več zavarovan

razbívši zastar.: razbivši vrata, so vdrli v hišo

razbít -a -o: razbita družina; skleda je razbita ležala na tleh; razbito okno; jedro društva je razbito
● knjiž. odgovarjal je z razbitim glasom žalostnim; publ. ozemlje je zelo razbito in nepregledno razčlenjeno; knjiž., redko pesnik je postajal vedno bolj razbit razdvojen, razklan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. razdeliti celoto na zaključene dele, enote: razčleniti parcelo; razčleniti prostor s premičnimi stenami / hribi razčlenijo pokrajino v tri dele
   // narediti kaj členovito: delovanje morja je razčlenilo jadransko obalo; doline, gorovja in reke razčlenijo relief dežele
2. 2. ugotoviti sestavne dele česa: nekateri elementi umetnine se ne dajo razčleniti; razčleniti roman; razčleniti do najmanjših podrobnosti; kritično razčleniti
   ● v govoru je razčlenil njegovo revolucionarno delovanje prikazal, predstavil; publ. hitro so morali razčleniti nastali položaj presoditi, oceniti
   ♦ arhit. z lizenami razčleniti fasado; lingv. razčleniti stavek; šol. razčleniti učni načrt

razčlénjen -a -o: dobro razčlenjen problem; naša obala je zelo razčlenjena
♦ alp. plezati po dobro razčlenjenem kaminu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. dajati kaj na sestavne dele: razdirati puško, stroj / razdirati na sestavne dele
2. 2. s silo delati, da kaj razpade na dele, kose: ne razdirajte ptičjih gnezd; reka razdira jezove, mostove podira, ruši
   // nalivi razdirajo ceste uničujejo; medved rad razdira mravljišča; pren. razdirati temelje družbenega reda
   // odstranjevati z določenega mesta zlasti z razstavljanjem: delavci razdirajo leseno konstrukcijo / razdirati šotore podirati
3. 3. pog. parati: razdirati staro krilo / razdirati pulover
4. 4. ekspr. delati, povzročati, da kaj preneha obstajati: ne razdiraj najinega prijateljstva; s svojim vmešavanjem razdira zakone / razdirati upanje
5. 5. ekspr. jemati pomen, veljavo, vrednost: razdirati ideale / razdirati oblast
   // razveljavljati: razdirati sklenjene pogodbe
6. 6. ekspr. govoriti, pripovedovati: zakaj razdirate neumnosti; danes pa prazne razdiraš; razdirati šale
   ● pog., ekspr. razdirati jih pripovedovati šale, zganjati burke

razdirajóč -a -e: razdirajoča moč narave

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. dati kaj na sestavne dele: razdreti kosilnico, stroj; uro je razdrl in očistil; postelja se ni dala razdreti / razdreti kito razplesti; razdreti vozel razvezati
   // razdreti na sestavne dele
2. 2. s silo narediti, da kaj razpade na dele, kose: otroci so razdrli ptičje gnezdo; vihar je razdrl slamnato streho; razdreti zid podreti, porušiti
   // naliv je razdrl cesto poškodoval, uničil
   // odstraniti z določenega mesta zlasti z razstavljanjem: po končanem delu so razdrli zidarski oder / razdreti šotor
3. 3. pog. sparati: razdreti krilo / razdreti pulover
4. 4. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj preneha obstajati: s svojim vmešavanjem boš razdrla njegovo družino; razdreti prijateljstvo; njegovo razmerje s sodelavko se je kmalu razdrlo / novica je razdrla dobro razpoloženje
5. 5. ekspr. vzeti pomen, veljavo, vrednost: hotel mu je razdreti vse iluzije
   // razveljaviti: razdreti pogodbo; razdreti zaroko
6. 6. ekspr. reči, povedati: pridi k nam, bomo kakšno pametno razdrli; razdreti šalo
   ● pog. najbolje bi bilo, da razdreva prenehava biti v ljubezenskem odnosu; ekspr. že večkrat napovedana poroka se je razdrla je ni bilo; ekspr. ženina smrt mu je razdrla načrte preprečila, onemogočila
   ♦ etn. razdreti prejo imeti pojedino s pitjem in plesom po končani preji

razdŕt -a -o: razdrto kolo; razdrto ravnotežje; upanje je bilo razdrto
● ekspr. postelja je še poležana in razdrta razmetana

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. živalska koža, strojena brez dlake: usnje se lomi, razpoka; barvati, loščiti, mehčati usnje; šivati usnje; predelati kože v usnje; belo, črno, rdeče, svetlo usnje; gladko, kosmateno, mehko, tanko, težko usnje; tovarna usnja; čevlji, plašč iz usnja / galanterijsko, knjigoveško usnje; gornje za vrhnje dele obutve, spodnje usnje za spodnje in notranje dele obutve; goveje, kozje, ovčje, svinjsko, telečje usnje
2. 2. žarg., šport. nogometna žoga: v zadnjem trenutku je odbil usnje v kot / nogometno usnje
   ♦ obrt. knjiga je vezana v usnje hrbet in platnice so prevlečeni z usnjem; usnj. blanširati, lomiti, strojiti usnje; jermensko usnje za pogonske jermene; kromovo usnje strojeno z raztopino kromovega bazičnega sulfata; oblačilno usnje tanko, mehko usnje za oblačila, pokrivala, torbice; podplatno usnje; transparent usnje prosojno usnje, obdelano z borovo kislino in glicerinom, za bobne, tekstilno industrijo; zal., kot označba načina vezave Prešeren, Poezije, usnje [us.]

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. iz celote narediti dele
   1. a) glede na prostor, površino: razdeliti zemljišče; s pregradami so razdelili hlev; z rezanjem razdeliti hlebec na štiri dele
   2. b) glede na enoto, skupino: razdeliti deželo na upravne enote; razdeliti po starosti / učitelj je razdelil učence v tri skupine glede na učni uspeh; razdeliti pesmi po vsebini / razdeliti blago po kakovosti
      // narediti, da kaj ni več enotno, strnjeno: okupator je razdelil slovensko deželo; množica se je ob zdravnikovem prihodu razdelila / novica jih je razdelila v dva tabora
2. 2. narediti, da je kaj na celotni površini, v celotnem prostoru: rože je razdelila po vsej gredi; enakomerno razdeliti
3. 3. od večje količine dati po delih: mati jim je razdelila kruh in sadje; zemljo je razdelil med sinove / razdeliti darove, miloščino / razdelili so karte in začeli igrati
   ● učitelj je razdelil učencem spričevala dal, izročil; režiser je že razdelil glavne vloge izbral igralce glavnih vlog

razdeljèn -êna -o: na več delov razdeljeno zemljišče
♦ bot. dlanasto razdeljeni list

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. dati, postaviti na ogled: na koncu leta so učenci razstavili svoje izdelke; razstaviti predzgodovinske najdbe; v galeriji so razstavili njegove najnovejše slike
   // redko razpostaviti, razporediti: razstaviti kozarce po mizi / svojo prtljago je razstavil po klopi in stolih
2. 2. dati kaj na sestavne dele: postelja se ni dala razstaviti; razstaviti puško, stroj / razstaviti in sestaviti vlak / pesem je razstavil na miselne sestavine / razstaviti na sestavne dele
   ♦ fiz. razstaviti silo na komponente; kem. razstaviti snov na enostavnejše snovi; mat. razstaviti število na prafaktorje

razstávljen -a -o: razstavljeni kipi, modeli, predmeti; ladja je razstavljena v pomorskem muzeju; razstavljeno blago je tudi naprodaj
● ekspr. tako ima razstavljeno, da nimaš kam stopiti nepospravljeno, razmetano

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. s silo delati, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose: rušiti staro hišo; začeli so rušiti barakarsko naselje / potres je rušil poslopja; narasle reke rušijo jezove, mostove; valovi rušijo breg izpodjedajo, izpodkopavajo; pren. rušiti temelje družbenega reda
2. 2. nav. ekspr. delati, povzročati, da zlasti kako stanje preneha: rušiti disciplino, slogo v kolektivu; rušiti ravnotežje / rušiti nočni mir kaliti; samo škripanje voza je rušilo tišino motilo
3. 3. ekspr. jemati pomen, veljavo, vrednost: rušiti ideale; rušiti komu ugled / rušiti načelo enakopravnosti; rušiti oblast / rušiti patriarhalne odnose odpravljati

rúšiti se, in rušíti se in rúšiti se 
1. 1. zaradi delovanja zunanjih sil razpadati na dele, kose: stara hiša se počasi ruši; ekspr. z grozo je gledal, kako se mesto ruši v prah / razmočeno pobočje se ruši; skala se ruši kruši, drobi; tramovi so se lomili in stropi rušili podirali, udirali
2. 2. publ. padati: izpodsekano drevo se je počasi rušilo / kamenje se je rušilo nanj / vse gorje se ruši na nas
3. 3. ekspr. biti, obstajati pri kom v čedalje manjši meri: čutil je, da se ruši njegov notranji mir, vera v človeka
   // izgubljati pomen, veljavo, vrednost: stari družbeni red se je začel rušiti

rušèč -éča -e: narasla reka je drla, rušeč vse, kar je dosegla; trušč rušečih se obokov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. z uporabo šivanke in niti združevati dele blaga, usnja: šivati s črno, svileno nitjo; šivati v ravni črti / ročno, strojno šivati
   // med. z uporabo posebne šivanke in niti združevati dele telesnega tkiva: šivati rano; šivati raztrgano ustnico; šivati žile ob srcu / ponesrečenca so morali šivati
2. 2. s šivanjem izdelovati: šivati bluzo, gumbnico; iz kozje kože šiva torbice; dala si je šivati obleko / šivati gumbe s šivanjem pritrjevati
   // ukvarjati se, navadno poklicno, s šivanjem: že petnajst let šiva / hodi šivat na dom
   ● ekspr. dež še šiva enakomerno, gosto pada; star. v križu ga šiva zbada, boli

šiváje star.: poslušala ga je, vztrajno šivaje pri oknu

šívan -a -o: šivani robovi; šivane čipke
♦ obrt. šivana obutev obutev, pri kateri je podplat pritrjen s šivanjem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. s silo narediti, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose: zrušiti hišo, obrambni zid / potres je zrušil velik del mesta porušil; pren. zrušiti temelje družbenega reda
2. 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da zlasti kako stanje preneha: zrušiti ravnotežje v naravi / zrušiti komu srečo / zrušiti nočni mir skaliti
3. 3. ekspr. vzeti pomen, veljavo, vrednost: to dejanje je zrušilo njegov ugled; zrušiti ideale, teorijo / zrušiti oblast
   ● ekspr. nasprotniki so ga zrušili mu preprečili delovanje; ekspr. zagnal se je vanj in ga zrušil na tla podrl; publ. zrušiti državni rekord preseči

zrúšiti se, in zrušíti se in zrúšiti se 
1. 1. zaradi delovanja zunanjih sil razpasti na dele, kose: stara hiša se je zrušila; most se je zaradi preobremenitve zrušil; ekspr. mesto se je zrušilo v prah / podporniki so popustili in premog se je zrušil / strop se je zrušil podrl, udrl; pren., ekspr. vera v pravičnost se mu je zrušila; ob tej novici se je v njej vse zrušilo
2. 2. pasti, navadno s silo in z velike višine: kamenje se je zrušilo nanj; skala se je zrušila v dolino; publ.: helikopter se je zrušil v morje; letalo se je zrušilo takoj po vzletu; pren. skrb za družino se je zrušila nanjo; vse se mu je zrušilo na glavo
3. 3. ekspr. zaradi telesne, duševne prizadetosti preiti v ležeči, klečeči položaj: udaril ga je, da se je zrušil; zrušiti se na kolena; mrtev se je zrušil na tla; utrujen se je zrušil na stol sesedel

zrúšen -a -o: zrušen zid; zrušena hiša; bil je ves zrušen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. izraža del na štiri enake dele razdeljene
   1. a) merske enote: naročil je četrt litra vina, spil ga je le četrtino; kupiti tri četrt metra blaga; elipt., pog. četrt kruha, prosim
   2. b) časovne enote: čaka že kake tri četrt ure; avtobus odpelje vsake četrt ure; pri napovedovanju časa se ura izpušča: osem in četrt 815; četrt (manjka) do petih 445; četrt čez deset(o) 1015; četrt čez šest, četrt na sedem 615; tri četrt na sedem 645
2. 2. izraža del na štiri enake dele razdeljene celote: dogradili so tri četrt hiše; minilo je četrt stoletja; dobre tri četrt prebivalstva se je odselilo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. deliti celoto na zaključene dele, enote: funkcionalno členiti gradbene površine
   // delati kaj členovito: morje členi obalo
2. 2. ugotavljati sestavne dele česa; razčlenjevati: členiti idejno in vsebinsko strukturo drame; roman se členi po zaporedju zgodovinskih dogodkov

člénjen -a -o: črv s členjenim telesom; bogato členjena vrata

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. začasno imeti položaj, funkcijo
   1. a) koga drugega: nadomeščati direktorja, predsednika; nadomeščati obolelega igralca, učitelja / nadomeščal ga je v vseh zadevah / stroj ne more nadomeščati človeka
   2. b) česa drugega iste vrste: začasno bo ta stranska cesta nadomeščala glavno / prevodi ne morejo enakovredno nadomeščati izvirnikov; v tem stavku nedoločnik nadomešča predmetni odvisnik; umetne snovi vse bolj nadomeščajo naravne / žig nadomešča znamko
      // navadno v zvezi s s, z delati, da kaj drugega prevzame, dobiva položaj, funkcijo česa: nadomeščati obrabljene dele z novimi; to rusko črko nadomeščamo z znakom j / le kako bodo nadomeščali padle in ranjene / stric mu je nadomeščal očeta
2. 2. delati, da kdo dobi kaj, kar po vrednosti, količini, funkciji ustreza prejšnjemu: s transfuzijami so mu nadomeščali odtekajočo kri / pomanjkljivo znanje je nadomeščal s pridnostjo in vztrajnostjo / nadomeščati izgube

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. deliti celoto na zaključene dele, enote: reke razčlenjujejo pokrajino
   // delati kaj členovito: morje s svojim delovanjem razčlenjuje obalo
2. 2. ugotavljati sestavne dele česa: v članku razčlenjuje sodobno poezijo; izčrpno, natančno razčlenjevati; razčlenjevati do podrobnosti
   ● pravilnik razčlenjuje določila zakona jih podrobneje določa; publ. pravilno razčlenjevati položaj presojati, ocenjevati

razčlenjujóč -a -e: površno razčlenjujoč probleme, je marsikdaj napačno sklepal; razčlenjujoč človek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. zaradi sile, pritiska preiti v dele, kose: nekaj krompirjev se je pri kuhanju razpočilo / mehur se razpoči / granata se je razpočila je eksplodirala
2. 2. prenehati imeti prilegajoče se dele drugega ob drugem: zrel strok se je razpočil / ekspr. ob potresu se je zemlja razpočila je nastala razpoka, jama v njej
3. 3. ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: razpočil se bo od jeze, radovednosti, zavisti; od smeha bi se skoraj razpočil
   ● ekspr. ne dam ti, pa če se razpočiš sploh ne

razpóčen -a -o: razpočen plod; razpočena krogla

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. ki se po lastnostih, značilnostih ujema, ne razlikuje
   1. a) med seboj: razdeliti na enake dele; enaki količini, vsoti; hiše so si zelo podobne, niso pa enake; dvojčki so čisto enaki; ploščinsko popolnoma enaki trikotniki; po velikosti sta skoraj enaka
   2. b) pri dveh ali več osebah, stvareh: progo sta prevozila v enakem času; združujejo jih enaki interesi; obleki sta enake barve, velikosti; snovi imata vrsto enakih lastnosti; živijo v enakih razmerah
   3. c) od določenega, primerjanega: ima enake čevlje kot ti; njegovi ukazi so vzbudili nezadovoljstvo, enak odpor je povzročila tudi njegova samovoljnost prav tak; upam, da boš imel enak uspeh tudi doma; porabil je enako vsoto kot ti / do vsega čuti enako veselje
2. 2. navadno v povedni rabi ki v primerjavi drugega z drugim nobeden nima prednosti, večjih pravic: zame ste vsi enaki; pred zakonom so vsi enaki
   // ki ne dopušča prednosti, izjem: zakon je za vse enak; vsi imajo enake pravice in enake dolžnosti
3. 3. navadno v povedni rabi ki koga po lastnostih ali po določeni lastnosti dosega: nikoli mu ne bo enak; po zabavnosti mu je enak; ekspr. v vsej okolici ji ni bilo enakega dekleta
4. 4. navadno v povedni rabi ki ohranja, ima lastnosti, značilnosti nespremenjene: vedno sem in bom enak; podoba tega kraja je že dolgo enaka; vsak dan je enaka, samo sitnari
5. 5. v povedni rabi ki po vrednosti, moči ni ne večji ne manjši: lira je enaka dvema dinarjema; vzgon je enak teži izpodrinjene tekočine; leva stran enačbe je enaka desni; ekspr. njegov uspeh je enak ničli
6. 6. star. podoben: družil se je z berači, vagabundi in enakimi postopači; lešnikom enake solze so se ji usule po obrazu / take in enake misli mu je treba izbiti iz glave
   ♦ jur. enaka volilna pravica volilna pravica, po kateri ima vsak polnoleten državljan le en volilni glas

enáko prisl.: časopisa sta o isti stvari enako pisala; problem enako zanima ene in druge; vsi v skupini so približno enako močni
● žarg., šport. moštvi, tekmovalca stojita enako imata enake možnosti za dosego zmage

enáki -a -o sam.: ekspr. mojster je, da mu ni enakega daleč naokoli; enaka se mu je pripetila kot meni; njemu tudi enaka prede ne godi se mu bolje; preg. enako se z enakim druži ljudje podobnih ali enakih lastnosti, nazorov so radi skupaj, se dobro razumejo
♦ fin. enako za enako enako imenski vrednosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. ki leži, je višje; zgornji: potok je gnal gornji in dolnji mlin; gornji prostori; gornja čeljust / stanoval je na gornjem koncu vasi / Gornji Grad / gornja hiša soba v nadstropju kmečke hiše
   // gornje jasli lestvi podobna naprava, pritrjena na steno v hlevu, da živina puli seno izza nje
   ● ekspr. gornjih deset tisoč najbogatejši in najvplivnejši družbeni sloj
   ♦ geogr. gornji tok reke začetni del reke blizu izvira
   // redko povrhnji, vrhnji: gornje pleteno oblačilo / gornje usnje usnje za vrhnje dele obutve
2. 2. ki je v dotakratnem besedilu že napisan; prej naveden, omenjen: iz gornjega pregleda je razvidno dosedanje stanje; to potrjujejo gornje ugotovitve; pisar. prosimo, da gornje obvestilo sprejmete z razumevanjem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. s silo delati, da kaj pride iz pokončnega položaja na tla: podirati drevje; podirati keglje / konj je podiral ovire; ekspr. s koso podirati pšenico, travo kositi
   // ekspr. streljati, pobijati: podirati divjad; podirati sovražnike / rafali so podirali naše vojake
2. 2. s silo delati, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose: podirati hišo; reka podira jezove, mostove
   // odstranjevati z določenega mesta zlasti z razstavljanjem: podirati oder; podirati šotore
3. 3. parati: podirati stare obleke / podirati nogavico
4. 4. nav. ekspr. delati, povzročati, da zlasti kako stanje preneha obstajati: podirati ravnotežje v naravi; podirati komu srečo; njuno prijateljstvo se podira / podirati stare predstave o lepem

podírati se zaradi delovanja zunanjih sil razpadati na dele, kose: hiša se že podira; zid se na več mestih podira

podirajóč -a -e: vse ovire podirajoč hudournik; podirajoča se hiša

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.