Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika
♦ bot. divji česen gozdna rastlina z belimi cveti v kobulih, ki diši kot česen; čemaž
- 1. knjiž. oddajati, dajati prijeten vonj; dišati: rožni grm ne dehti več; lipa opojno dehti; brezoseb. dehtelo je po zemlji in drevju / ekspr. v parku je dehtela pomlad
- 2. star. zelo želeti, hrepeneti: njeno srce je dehtelo slišati to besedo; v njej vse dehti po ljubezni
- dehtèč -éča -e: dehteči vrtovi; dehteče cvetlice
- 1. oddajati, dajati prijeten vonj: akacije močno, opojno dišijo; zrak je dišal od samega cvetja; brezoseb. diši po vrtnicah; iz kuhinje vabljivo diši
// oddajati, dajati vonj sploh: vsak predmet je drugače dišal; kuhinja diši po dimu; vino diši po sodu; brezoseb. v sobi je dišalo po jabolkih
● ekspr. ta pa še po mleku diši je še zelo mlad, neizkušen
// evfem. zaudarjati, smrdeti: salama že diši; brezoseb. iz ust mu diši - 2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: ta beseda diši po čitalniški dobi; zavračal je vse, kar je dišalo po razkošju; brezoseb.: diši po snegu; že takrat je močno dišalo po vojni
- 3. z dajalnikom vzbujati željo, mikati: cigareta mu še nikoli ni tako dišala; hudo je bolan, saj mu še vino ne diši / ekspr.: delo mu ne diši; ni mu dišalo, da bi šel v mesto
- 4. preh., zastar. vohati, duhati: mačka diši miš
- dišèč -éča -e: dišeč po kadilu; dišeče seno; prijetno dišeč dim / dišeča sol
♦ bot. dišeči les prijetno dišeč okrasni grm, Calycanthus floridus; dišeči volčin grmičasta rastlina z dišečimi rdečimi cveti, Daphne cneorum; dišeča perla zdravilna rastlina s suličastimi listi in belimi cveti, Asperula odorata; vrtn. dišeči grahor
- 1. rahlo pihati, pihljati: sapica dije; pren. iz nje dije toplina
- 2. dišati, dehteti: cvetlice dijejo
● star. kar dije in žije, se veseli pomladi vse se veseli pomladi
- duhtèč -éča -e: duhteči cvetovi; duhteča pokrajina; duhteče pecivo
- izdišáti se tudi zdišáti se prenehati dišati: vijolice so se izdišale / kava se je izdišala, ker ni bila dobro zaprta
- 1. ki mu manjka dobrote, plemenitosti: neblag človek
- 2. redko neprijeten, neljub: s svojim pripovedovanjem mu je obudil neblage spomine / evfem. iz kuhinje se je širil neblag duh zoprn
- nèblágo prisl.: neblago dišati; neblago ravnati s kom
- 1. ki ni prijeten: začutil je neprijeten hlad; neprijeten veter; neprijetna pokrajina / ima zelo neprijeten občutek / evfem. ima neprijetne slutnje slabe
// neprijeten okus, vonj
// z dajalnikom ki ne ugaja, ni všeč: te besede so mu neprijetne / njegovo izražanje mu je bilo neprijetno - 2. ki povzroča zadrego, napetost: čaka ga precej neprijeten pogovor; v zelo neprijetnem položaju je; reševal je neprijetne stvari, zadeve
- 3. ki ima, kaže v odnosu do ljudi negativne lastnosti: neprijeten človek, kolega / ima precej neprijetnih lastnosti
- nèprijétno prislov od neprijeten: neprijetno dišati; neprijetno vplivati na kaj
// v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža neugodje, zadrego: neprijetno mi je bilo, ko sem ga srečal; sam.: narediti kaj neprijetnega
// ekspr. močno, prijetno dišeč: omamno cvetje / omamen duh, vonj
- omámno prisl.: omamno dišati
// ekspr. močno, prijetno dišeč: omamljive vrtnice
- omamljívo prisl.: omamljivo dišati
// ki povzroča omotico: omotična globina, višina; omotična snov / omotičen vonj
- omótično prisl.: omotično dišati; omotično globok prepad
● ekspr. omotično visoke cene zelo visoke, pretirane
- 1. ki dobro reže, seka, grize: oster meč, nož; ostri zobje; ostra kosa; ostro rezilo; oster kot britev
// ki bode, zbada: oster trn; ostra brada, dlaka / ostra bodica / ostri kremplji / oster pesek; na ostri skali se je opraskal - 2. ki je ozke, koničaste oblike: ostri vrhovi gor; ostre ličnice / pokončna, ostra pisava / ekspr. ima dolg, oster nos
// ki ima izrazite mejne črte: ostri obrisi, robovi; ostre sence - 3. zelo sposoben za sprejemanje dražljajev: oster sluh, vid, voh / ostro oko, uho
- 4. ki vsebuje, izraža strog, neprizanesljiv odnos: z ostrim glasom vprašati; oster odgovor; ni vzdržal njegovega ostrega pogleda; ostre besede; ostra kazen, kritika, ocena / predstojnik je bil oster človek; ne bodi tako oster
- 5. nav. ekspr. ki se pojavlja
- a) v visoki stopnji, v močni obliki: oster glas, krik, pok, žvižg; oster okus, vonj; ostra bolečina; ostra svetloba / oster mraz hud; oster veter, zrak veter, zrak, ki vzbuja občutek hudega mraza; letos bo ostra zima / ostro podnebje podnebje s hudim mrazom in veliko vročino
- b) v zelo izraziti obliki: oster ovinek / oster boj, spor; prišlo je do ostre medsebojne konkurence / ostre črte, poteze na obrazu; med obema področjema ni ostre meje
- 6. ekspr. bister, prodoren: oster opazovalec / oster duh, razum, um; ostro mišljenje
● ekspr. biti ostrega jezika odrezav, napadalen; ekspr. ima oster nos bistro, pravilno predvideva; žarg., šport. ostra igra neobzirna, zelo borbena igra; ostra paprika pekoča paprika
♦ bot. ostri mleček rastlina z belim sokom v steblih, ki raste na močvirnatih travnikih, Euphorbia esula; film. ostri rez zaporedje dveh različnih posnetkov brez vmesne slikovne povezave; fot. ostri posnetek posnetek, pri katerem je posneti predmet, pojav jasno, razločno viden; ostra slika; gastr. ostra moka moka iz drobnih delcev; geom. ostri kot kot, manjši od 90°; voj. ostri naboj naboj s kovinsko kroglo
- óstro in ostró tudi ôstro prisl.: ostro dišati; ostro kaznovati, obsoditi, odgovoriti; ostro pogledati; pot zavije ostro na levo; ostro začrtane meje
- preprijétno prisl.: preprijetno dišati
- 1. dvigovati se in zaradi razširjanja v zraku navadno izginjati: megla puhti iz jezera; ekspr. oblaki puhtijo v nebo / dim puhti iz njegove pipe / ekspr. rahel veter puhti po jezeru pihlja, se premika; pren. vroče želje puhtijo k njej
- 2. razširjati se in biti zato zaznaven z vohom: duh po morju, potu puhti od njih; iz prepada puhti smrad / brezoseb. od lipe puhti po medu / puhteti po naftalinu, znoju dišati
- 3. zaradi velike razgretosti oddajati toploto: peč, žerjavica puhti
- 4. ekspr. kazati se, širiti se: iz pesmi puhti ljubezen
- puhtèč -éča -e: puhteča peč
- 1. prenehati dišati: rože v vazi so se hitro razdišale / če škatla ni dobro zaprta, se kava razdiši
- 2. dišeč se razširiti: vonj njenega parfuma se je razdišal po sobi
// ki s svojimi lastnostmi vzbuja željo
- a) iti, priti k njemu: vabljivi kraji / vabljive izložbe; vabljiva senca dreves / vabljivi vonji iz kuhinje
- b) iti kam sploh: vabljiv večer; vabljivo sonce
- c) spoznati ga, seznaniti se z njim: vabljiv film / vabljiva vsebina
- č) dobiti, imeti ga: vabljivi predmeti na stojnicah / vabljive jedi / vabljive ustnice
- d) lotiti se ga, začeti ga: vabljiva naloga; vabljiva gledališka vloga; vabljivo delo / za pisatelja vabljiva snov / vabljivi sprehodi v gozdu
- e) izkoristiti ga: vabljive cene; vabljiva priložnost
- vabljívo prisl.: vabljivo dišati
- 1. vlažen: volhke stene / volhek zrak / volhka pomlad; vreme je volhko
// mehek zaradi vlažnosti: volhko seno - 2. mehek, voljen: volhka dlaka, koža
- vólhko prisl.: volhko dišati
- 1. oddajati, dajati prijeten vonj; dišati: cvetje močno, prijetno vonja; iz kuhinje vabljivo vonjajo jedi; vonjati po vrtnicah; brezoseb. v sobi vonja po kavi
// oddajati, dajati vonj sploh: vonjati po dimu, gnoju; neprijetno, prijetno vonjati
● nar. prekmursko pokvarjena hrana vonja smrdi - 2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: besede rojaka vonjajo po domači pokrajini / vse vonja po porazu
- 3. preh. zaznavati vonj: on ni vonjal smradu, drugi pa so si zatiskali nosove / že v predsobi smo vonjali ribe
- 4. biti sposoben zaznavati vonj; vohati: ta človek nenavadno dobro vonja
- 5. knjiž. vohati, duhati: pes vonja po smetišču / vonjati nevarnost, ugodno priliko predvidevati, slutiti
- vonjajóč -a -e: vrnil se je, vonjajoč po žganju