Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika

SSKJ
dišáti -ím nedov. (á í) 
  1. 1. oddajati, dajati prijeten vonj: akacije močno, opojno dišijo; zrak je dišal od samega cvetja; brezoseb. diši po vrtnicah; iz kuhinje vabljivo diši
    // oddajati, dajati vonj sploh: vsak predmet je drugače dišal; kuhinja diši po dimu; vino diši po sodu; brezoseb. v sobi je dišalo po jabolkih
    ●     ekspr. ta pa še po mleku diši je še zelo mlad, neizkušen
    // evfem. zaudarjati, smrdeti: salama že diši; brezoseb. iz ust mu diši
  2. 2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: ta beseda diši po čitalniški dobi; zavračal je vse, kar je dišalo po razkošju; brezoseb.: diši po snegu; že takrat je močno dišalo po vojni
  3. 3. z dajalnikom vzbujati željo, mikati: cigareta mu še nikoli ni tako dišala; hudo je bolan, saj mu še vino ne diši / ekspr.: delo mu ne diši; ni mu dišalo, da bi šel v mesto
  4. 4. preh., zastar. vohati, duhati: mačka diši miš
    dišèč -éča -e: dišeč po kadilu; dišeče seno; prijetno dišeč dim / dišeča sol
    ♦     bot. dišeči les prijetno dišeč okrasni grm, Calycanthus floridus; dišeči volčin grmičasta rastlina z dišečimi rdečimi cveti, Daphne cneorum; dišeča perla zdravilna rastlina s suličastimi listi in belimi cveti, Asperula odorata; vrtn. dišeči grahor
SSKJ
puhtéti -ím nedov. (ẹ́ í) 
  1. 1. dvigovati se in zaradi razširjanja v zraku navadno izginjati: megla puhti iz jezera; ekspr. oblaki puhtijo v nebo / dim puhti iz njegove pipe / ekspr. rahel veter puhti po jezeru pihlja, se premika; pren. vroče želje puhtijo k njej
  2. 2. razširjati se in biti zato zaznaven z vohom: duh po morju, potu puhti od njih; iz prepada puhti smrad / brezoseb. od lipe puhti po medu / puhteti po naftalinu, znoju dišati
  3. 3. zaradi velike razgretosti oddajati toploto: peč, žerjavica puhti
  4. 4. ekspr. kazati se, širiti se: iz pesmi puhti ljubezen
    puhtèč -éča -e: puhteča peč
SSKJ
dehtéti -ím [dəh tudi deh] nedov., dehtì tudi dêhti (ẹ́ í) 
  1. 1. knjiž. oddajati, dajati prijeten vonj; dišati: rožni grm ne dehti več; lipa opojno dehti; brezoseb. dehtelo je po zemlji in drevju / ekspr. v parku je dehtela pomlad
  2. 2. star. zelo želeti, hrepeneti: njeno srce je dehtelo slišati to besedo; v njej vse dehti po ljubezni
    dehtèč -éča -e: dehteči vrtovi; dehteče cvetlice
SSKJ
díti díjem nedov. (í ī) zastar.  
  1. 1. rahlo pihati, pihljati: sapica dije; pren. iz nje dije toplina
  2. 2. dišati, dehteti: cvetlice dijejo
    ●     star. kar dije in žije, se veseli pomladi vse se veseli pomladi
SSKJ
nèblág -a -o prid. (ȅ-ȃ ȅ-ā) knjiž.  
  1. 1. ki mu manjka dobrote, plemenitosti: neblag človek
  2. 2. redko neprijeten, neljub: s svojim pripovedovanjem mu je obudil neblage spomine / evfem. iz kuhinje se je širil neblag duh zoprn
    nèblágo prisl.: neblago dišati; neblago ravnati s kom
SSKJ
nèprijéten -tna -o prid., nèprijétnejši (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄) 
  1. 1. ki ni prijeten: začutil je neprijeten hlad; neprijeten veter; neprijetna pokrajina / ima zelo neprijeten občutek / evfem. ima neprijetne slutnje slabe
    // neprijeten okus, vonj
    // z dajalnikom ki ne ugaja, ni všeč: te besede so mu neprijetne / njegovo izražanje mu je bilo neprijetno
  2. 2. ki povzroča zadrego, napetost: čaka ga precej neprijeten pogovor; v zelo neprijetnem položaju je; reševal je neprijetne stvari, zadeve
  3. 3. ki ima, kaže v odnosu do ljudi negativne lastnosti: neprijeten človek, kolega / ima precej neprijetnih lastnosti
    nèprijétno prislov od neprijeten: neprijetno dišati; neprijetno vplivati na kaj
    // v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža neugodje, zadrego: neprijetno mi je bilo, ko sem ga srečal; sam.: narediti kaj neprijetnega
SSKJ
omámen -mna -o prid. (á ā) ki povzroča omamo: omamna pijača / omamni pogledi
// ekspr. močno, prijetno dišeč: omamno cvetje / omamen duh, vonj
    omámno prisl.: omamno dišati
SSKJ
omamljív -a -o prid. (ī í) omamen: omamljiva pijača / omamljive besede
// ekspr. močno, prijetno dišeč: omamljive vrtnice
    omamljívo prisl.: omamljivo dišati
SSKJ
omótičen -čna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na omotico: omotičen človek; glavo je imel težko in omotično / omotično spanje
// ki povzroča omotico: omotična globina, višina; omotična snov / omotičen vonj
    omótično prisl.: omotično dišati; omotično globok prepad
    ●     ekspr. omotično visoke cene zelo visoke, pretirane
SSKJ
óster -tra tudi ôstra -o stil. -ó prid., ostréjši (ọ́, ó) 
  1. 1. ki dobro reže, seka, grize: oster meč, nož; ostri zobje; ostra kosa; ostro rezilo; oster kot britev
    // ki bode, zbada: oster trn; ostra brada, dlaka / ostra bodica / ostri kremplji / oster pesek; na ostri skali se je opraskal
  2. 2. ki je ozke, koničaste oblike: ostri vrhovi gor; ostre ličnice / pokončna, ostra pisava / ekspr. ima dolg, oster nos
    // ki ima izrazite mejne črte: ostri obrisi, robovi; ostre sence
  3. 3. zelo sposoben za sprejemanje dražljajev: oster sluh, vid, voh / ostro oko, uho
  4. 4. ki vsebuje, izraža strog, neprizanesljiv odnos: z ostrim glasom vprašati; oster odgovor; ni vzdržal njegovega ostrega pogleda; ostre besede; ostra kazen, kritika, ocena / predstojnik je bil oster človek; ne bodi tako oster
  5. 5. nav. ekspr. ki se pojavlja
    1. a) v visoki stopnji, v močni obliki: oster glas, krik, pok, žvižg; oster okus, vonj; ostra bolečina; ostra svetloba / oster mraz hud; oster veter, zrak veter, zrak, ki vzbuja občutek hudega mraza; letos bo ostra zima / ostro podnebje podnebje s hudim mrazom in veliko vročino
    2. b) v zelo izraziti obliki: oster ovinek / oster boj, spor; prišlo je do ostre medsebojne konkurence / ostre črte, poteze na obrazu; med obema področjema ni ostre meje
  6. 6. ekspr. bister, prodoren: oster opazovalec / oster duh, razum, um; ostro mišljenje
    ●     ekspr. biti ostrega jezika odrezav, napadalen; ekspr. ima oster nos bistro, pravilno predvideva; žarg., šport. ostra igra neobzirna, zelo borbena igra; ostra paprika pekoča paprika
    ♦     bot. ostri mleček rastlina z belim sokom v steblih, ki raste na močvirnatih travnikih, Euphorbia esula; film. ostri rez zaporedje dveh različnih posnetkov brez vmesne slikovne povezave; fot. ostri posnetek posnetek, pri katerem je posneti predmet, pojav jasno, razločno viden; ostra slika; gastr. ostra moka moka iz drobnih delcev; geom. ostri kot kot, manjši od 90°; voj. ostri naboj naboj s kovinsko kroglo
    óstro in ostró tudi ôstro prisl.: ostro dišati; ostro kaznovati, obsoditi, odgovoriti; ostro pogledati; pot zavije ostro na levo; ostro začrtane meje
SSKJ
preprijéten -tna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) ekspr. zelo prijeten: preživeti preprijeten večer; preprijetna novica; preprijetno življenje
    preprijétno prisl.: preprijetno dišati
SSKJ
razdišáti se -ím se dov. (á í) 
  1. 1. prenehati dišati: rože v vazi so se hitro razdišale / če škatla ni dobro zaprta, se kava razdiši
  2. 2. dišeč se razširiti: vonj njenega parfuma se je razdišal po sobi
SSKJ
vabljív -a -o prid., vabljívejši (ī í) ki vsebuje, izraža željo vplivati na koga, da pride kam: vabljiv glas, smeh
// ki s svojimi lastnostmi vzbuja željo
  1. a) iti, priti k njemu: vabljivi kraji / vabljive izložbe; vabljiva senca dreves / vabljivi vonji iz kuhinje
  2. b) iti kam sploh: vabljiv večer; vabljivo sonce
  3. c) spoznati ga, seznaniti se z njim: vabljiv film / vabljiva vsebina
  4. č) dobiti, imeti ga: vabljivi predmeti na stojnicah / vabljive jedi / vabljive ustnice
  5. d) lotiti se ga, začeti ga: vabljiva naloga; vabljiva gledališka vloga; vabljivo delo / za pisatelja vabljiva snov / vabljivi sprehodi v gozdu
  6. e) izkoristiti ga: vabljive cene; vabljiva priložnost
    vabljívo prisl.: vabljivo dišati
SSKJ
vólhek -hka -o [u̯h] prid. (ọ́) star.  
  1. 1. vlažen: volhke stene / volhek zrak / volhka pomlad; vreme je volhko
    // mehek zaradi vlažnosti: volhko seno
  2. 2. mehek, voljen: volhka dlaka, koža
    vólhko prisl.: volhko dišati
SSKJ
vónjati -am nedov. (ọ̑) 
  1. 1. oddajati, dajati prijeten vonj; dišati: cvetje močno, prijetno vonja; iz kuhinje vabljivo vonjajo jedi; vonjati po vrtnicah; brezoseb. v sobi vonja po kavi
    // oddajati, dajati vonj sploh: vonjati po dimu, gnoju; neprijetno, prijetno vonjati
    ●     nar. prekmursko pokvarjena hrana vonja smrdi
  2. 2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: besede rojaka vonjajo po domači pokrajini / vse vonja po porazu
  3. 3. preh. zaznavati vonj: on ni vonjal smradu, drugi pa so si zatiskali nosove / že v predsobi smo vonjali ribe
  4. 4. biti sposoben zaznavati vonj; vohati: ta človek nenavadno dobro vonja
  5. 5. knjiž. vohati, duhati: pes vonja po smetišču / vonjati nevarnost, ugodno priliko predvidevati, slutiti
    vonjajóč -a -e: vrnil se je, vonjajoč po žganju
SSKJ
brínovec in brínjevec -vca m (í) žganje iz brinovih jagod: kuhati brinovec; dišati po brinovcu; postreči z brinovcem; požirek domačega brinovca
SSKJ
čêsen -sna m (é) začimbna rastlina z dolgimi ozkimi listi ali njeni iz strokov sestavljeni podzemeljski deli: puliti česen; dišati po česnu; začiniti ribe z zdrobljenim česnom; glavica, strok česna; star. kot česen beli zobje
♦ bot. divji česen gozdna rastlina z belimi cveti v kobulih, ki diši kot česen; čemaž
SSKJ
izdišáti -ím tudi zdišáti -ím dov. (á í) knjiž. oddati, dati prijeten vonj: rože so izdišale opojen vonj
    izdišáti se tudi zdišáti se prenehati dišati: vijolice so se izdišale / kava se je izdišala, ker ni bila dobro zaprta
SSKJ
slívovka -e ž (í) žganje iz sliv: kuhati, piti slivovko; dišati po slivovki; domača, pristna, stara slivovka; kozarček slivovke / elipt., pog. dve slivovki, prosim
SSKJ
duhtéti -ím nedov. (ẹ́ í) star. dišati, dehteti: šmarnice opojno duhtijo; vse duhti in cvete; brezoseb. duhtelo je po lipovem cvetju
    duhtèč -éča -e: duhteči cvetovi; duhteča pokrajina; duhteče pecivo
Število zadetkov: 20