Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika

Celotno geslo eSSKJ
cvetíca cvetíce samostalnik ženskega spola [cvetíca]
    2. aroma vina, ki spominja zlasti na cvetje, sadje
ETIMOLOGIJA: ↑cvet
Celotno geslo eSSKJ
cvetlíca cvetlíce samostalnik ženskega spola [cvetlíca]
    2. ironično neresna, nepremišljena, neumna izjava ali dejanje, ki vzbuja dvome, pomisleke; SINONIMI: ironično cvetka
ETIMOLOGIJA: iz cvesti, glej ↑cvet
Celotno geslo eSSKJ
glaváč glaváča samostalnik moškega spola [glaváč]
    1. kit z veliko valjasto glavo in ozko, dolgo spodnjo ter brezzobo zgornjo čeljustjo; primerjaj lat. Physeter macrocephalus; SINONIMI: iz zoologije glavati kit
    2. manjša riba s podolgovatim telesom, večjimi očmi, dvema hrbtnima in krilastimi prsnimi plavutmi, ki živi zlasti na morskem dnu; primerjaj lat. Cottidae, Gobiidae; SINONIMI: iz zoologije glavoč
ETIMOLOGIJA: ↑glava, v drugem pomenu tvorjeno po zgledu ↑glavoč
Celotno geslo eSSKJ
káčica káčice samostalnik ženskega spola [káčica]
    1. kačji mladič
    2. kar spominja na manjšo kačo
    3. iz zoologije členonožec z daljšim valjastim telesom in večjim številom parnih nožic, ki živi zlasti na vlažnih tleh in se v nevarnosti lahko zvije v kroglico; primerjaj lat. Diplopoda
STALNE ZVEZE: železna kačica
ETIMOLOGIJA: ↑kača
Celotno geslo eSSKJ
lóščiti lóščim nedovršni glagol [lóščiti]
    1. z enakomernim nanašanjem navadno mastne snovi in drgnjenjem delati, da kaj dobi lesk
      1.1. dajati lesk z drgnjenjem
    2. ekspresivno prikazovati kaj tako, da bi bilo videti sprejemljivejše, kot je v resnici; SINONIMI: ekspresivno lakirati
ETIMOLOGIJA: iz losk, glej ↑lesk - več ...

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
ámbra -e ž (ȃ)
dišeča snov, ki se izloča v črevesju kita glavača: vonj ambre
SSKJ²
avríkelj -klja m (í)
bot. prijetno dišeča, trobentici podobna gorska rastlina z rumenimi cveti, Primula auricula: cvetoči avrikelj
SSKJ²
bazílika2 -e ž (ī)
bot. prijetno dišeča vrtna ali lončna rastlina, Ocymum basilicum: vonj rožmarina in bazilike
SSKJ²
bažíljka -e ž (ȋ)
bot. prijetno dišeča vrtna ali lončna rastlina, Ocymum basilicum: na vrtu je dišalo po bažiljki
SSKJ²
bénzaldehíd -a m (ẹ̑-ȋ)
kem. po grenkih mandeljnih dišeča tekočina za izdelovanje dišav:
SSKJ²
bóljka in bôljka -e ž (ọ́; ó)
bot., v zvezi dišeča boljka trava, ki posušena prijetno diši, Anthoxanthum odoratum:
SSKJ²
bosíljek -jka m (ȋ)
nar. prijetno dišeča vrtna ali lončna rastlina; bazilika2: dehteči bosiljek
SSKJ²
cvétka -e ž (ẹ̑)
manjšalnica od cvetica ali cvetlica: dišeča, nežna cvetka; jesenska cvetka; pren., ekspr. cvetka poezije
● iron. to ti je (prava) cvetka lahkomiselno, lahkoživo dekle; ekspr. kje si pobral to cvetko neprimerno, nedostojno besedo; ekspr. tam je zrasla ta nežna cvetka to nežno dekle; iron. govor, poln retoričnih cvetk stilnih posebnosti; šalj. cvetke iz dijaškega življenja šaljive, zanimive zgodbe
SSKJ²
dételja -e ž (ẹ́)
krmna rastlina z navadno trojnatimi listi in rdečimi, belimi, rumenimi cveti v glavicah: kositi, sejati deteljo; pokladati živini deteljo / zapoditi živino iz detelje
♦ bot. bela detelja s plazečimi se stebli in belimi ali rdečkastimi cveti, Trifolium repens; grmičasta šmarna detelja večja grmičasta rastlina z rumenimi cveti v grozdih, Coronilla emerus; medena detelja prijetno dišeča visoka rastlina z belimi ali rumenimi cveti v grozdih, Melilotus; navadna turška detelja krmna rastlina z lihopernatimi listi in rožno rdečimi cveti v grozdih, Onobrychis viciaefolia; nemška detelja lucerna; rdeča detelja z ovalnimi listi in rdečimi cveti, Trifolium incarnatum
SSKJ²
díptam -a m (ȋ)
bot. dišeča rastlina z rožnatimi cveti v stoječih grozdih, ki raste po sončnih pobočjih; jesenček2:
SSKJ²
dišáti -ím nedov. (á í)
1. oddajati, dajati prijeten vonj: akacije močno, opojno dišijo; zrak je dišal od samega cvetja; brezoseb. diši po vrtnicah; iz kuhinje vabljivo diši
// oddajati, dajati vonj sploh: vsak predmet je drugače dišal; kuhinja diši po dimu; vino diši po sodu; brezoseb. v sobi je dišalo po jabolkih
● ekspr. ta pa še po mleku diši je še zelo mlad, neizkušen
// evfem. zaudarjati, smrdeti: salama že diši; brezoseb. iz ust mu diši
2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: ta beseda diši po čitalniški dobi; zavračal je vse, kar je dišalo po razkošju; brezoseb.: diši po snegu; že takrat je močno dišalo po vojni
3. z dajalnikom vzbujati željo, mikati: cigareta mu še nikoli ni tako dišala; hudo je bolan, saj mu še vino ne diši / ekspr.: delo mu ne diši; ni mu dišalo, da bi šel v mesto
4. preh., zastar. vohati, duhati: mačka diši miš
    dišèč -éča -e:
    dišeč po kadilu; dišeče seno; prijetno dišeč dim / dišeča sol
    ♦     bot. dišeči les prijetno dišeč okrasni grm, Calycanthus floridus; dišeči volčin grmičasta rastlina z dišečimi rdečimi cveti, Daphne cneorum; dišeča perla zdravilna rastlina s suličastimi listi in belimi cveti, Asperula odorata; vrtn. dišeči grahor
SSKJ²
dúšica1 -e ž (ú)
ekspr. manjšalnica od duša: nedolžna otroška dušica; dušice umrlih / težko se je vživeti v njeno nežno dušico / bila je preprosta dušica; mamina dušica ljubljenka / govori, dušica, poslušam te / dušica na olju je noč in dan brlela
● star. dušico izdihniti, spustiti umreti
♦ bot. materina dušica močno dišeča zelnata ali delno olesenela rastlina z drobnimi listi, Thymus; svinjska dušica strupena rastlina z velikimi lijakastimi cveti; navadni kristavec
SSKJ²
esénca -e ž (ẹ̑)
1. koncentrirana naravna ali umetna snov, ki ima karakterističen vonj ali okus: limonina, mandljeva, rumova, vanilijeva esenca; dišeča, močna, poživljajoča esenca; kapljica esence; tovarna esenc / kisova esenca / cvetlična, cvetna, sivkina, smrekova esenca
2. filoz. kar opredeljuje kaj, da je to, kar je; bistvo: esenca življenja
SSKJ²
flambíran -a -o prid. (ȋ)
gastr. ki je narejen tako, da se pri dokončni pripravi jedi prižge močna in dišeča alkoholna pijača: flambirane banane; jelenov file s flambiranimi višnjami
SSKJ²
flambíranje -a s (ȋ)
gastr. postopek, pri katerem se pri dokončni pripravi jedi prižge močna in dišeča alkoholna pijača: pri flambiranju dobi jed aromo dodane alkoholne pijače
Število zadetkov: 95