Fran > SSKJ

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

1. 1. narediti, povzročiti, da se kaj (skoraj) ne giblje, premika: umiriti gugalnico, nihalo
   // narediti, povzročiti, da kaj poteka brez motenj: umiriti tek kolesa / umiriti dihanje
2. 2. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo postane miren: znala ga je umiriti / umiriti splašeno žival / umiriti množico; umiriti razigrane otroke / umiriti svojo jezo; umiriti si vest
3. 3. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga; pomiriti: umiriti sprte sosede / umiriti nasprotnike
4. 4. povzročiti stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti: branje ga umiri; njen smeh ga je umiril; ekspr. pesem ji je umirila srce
   // povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: zdravila, ki umirijo kašelj; krč se je umiril / po obkladku se je bolečina umirila

umiríti se 
1. 1. prenehati se gibati, premikati: veja se zamaje in spet umiri; voda se je počasi umirila / razburkano morje se je umirilo; po nevihti se je ozračje umirilo / ekspr. mlinsko kolo se je umirilo je obstalo, se ustavilo; nekaj časa mu je srce močno razbijalo, nato pa se je umirilo začelo normalno biti
   // ekspr. prenehati se hitro, zelo spreminjati: cene so se končno umirile
2. 2. postati miren: otrok se je umiril in zaspal; dolgo časa se ni mogel umiriti / z leti se je umiril / njihovo družinsko življenje se je umirilo / proti jutru se kavarna umiri / položaj na fronti se še ni umiril
3. 3. postati manj intenziven, manj izrazit: hrup se je umiril / nagon se mu je že umiril / spori med njimi so se umirili prenehali

umírjen -a -o 
1. 1. deležnik od umiriti: umirjeni koraki; umirjeno dihanje; umirjeno morje
2. 2. ki svojih čustev ne izraža silovito: umirjen človek; bila je umirjena ženska
3. 3. ki nima (dosti) raznovrstnih elementov: umirjena skladba / umirjene oblike
4. 4. ki se ne pojavlja v izraziti obliki, z veliko intenzivnostjo: umirjene barve / umirjena lepota; prisl.: umirjeno hoditi; na starost je živel zelo umirjeno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

1. 1. ki ima v navpični smeri navzdol razmeroma veliko razsežnost: globok prepad; globok vodnjak; ozka, globoka dolina; jama je globoka / obleka z globokim izrezom; globok žep / zapadel je globok sneg; globoka in deroča voda / globoki krožnik; globoki otroški voziček / stopnice so bile zelo strme in globoke; pren., ekspr. prepad med nama je vsak dan globlji; v najglobljih globočinah spomina
   // ki je v navpični smeri navzdol razmeroma zelo oddaljen od površine: drevo ima globoke korenine; dno reke je globoko
   // z izrazom količine ki izraža razsežnost v navpični smeri navzdol: jarek je globok dva metra; izkopali so vodnjak, globok dvajset metrov
2. 2. ki ima v vodoravni smeri v notranjost razmeroma veliko razsežnost: obraz z globokimi brazdami; globoka zareza na deblu; rana na nogi je globoka / krilo ima globoke gube
   // ki je v vodoravni smeri v notranjost razmeroma zelo oddaljen od začetka: zavili so v globlji gozd / bolečina še v globoki noči ne preneha; bili smo že v globoki zimi
   // z izrazom količine ki izraža razsežnost v vodoravni smeri v notranjost: izložba je globoka dva metra
3. 3. ki ima zamolkel, nizek zven: globok glas, smeh; govoril je z globokim basom; zateglo, globoko tuljenje
4. 4. sposoben močno občutiti, doživeti: kot slikar je globlji in učinkovitejši; globok človek, mislec
   // ki odkriva bistvo stvari: pretresle so ga globoke besede; globoka misel, modrost / globoka življenjska resnica
   // ki zadeva bistvo: besede so imele globok pomen; globlji socialni proces; najglobljega smisla ni dojel; lotil se je globlje analize dela; globoka kriza sistema; globoke spremembe v gospodarstvu / za to imam tudi globlje razloge
5. 5. ki se pojavlja v visoki stopnji: čutiti globok odpor, strah; to je napravilo nanj globok vtis; globoka ljubezen; gojiti globoke simpatije; najgloblja žalost / po mojem globokem prepričanju ne ravnaš prav; z globokim spoštovanjem govori o njem
   // ki se izraža v veliki meri, popolnosti: globok mir, molk; globoka skrivnost; vsenaokrog je vladala globoka tišina / ležal je v globoki nezavesti; prebudili so ga iz globokega spanja
   ● doživeti globoko starost dolgo živeti; globoke oči izrazite; sugestivne
   ♦ agr. globoko oranje oranje v globino od 25 do 35 cm; globoko zmrzovanje zamrzovanje živil na temperaturo od —45° do —50°C; med. globoko dihanje dihanje ob delovanju prsnih in trebušnih mišic; tisk. globoki tisk tiskanje iz izdolbenih delov tiskovne plošče ali valja

globôko prisl.: dihala je globoko; globoko misliti; globoko je občutil izgubo; glavo je globoko sklonil; tla so se mu globoko ugrezala pod nogami; zašla sta globoko v gozd; lopato je zasadil globoko v zemljo; globoko čuteč; globoko narezane avtomobilske gume; bil je globoko sklonjen; gledal je z globoko udrtimi očmi; globoko veren človek; globoko zakoreninjena navada; globoko zamišljen; ekspr. cene so globoko znižane
● šalj. globoko je pogledal v kozarec opil se je; ekspr. moral je poseči globoko v žep veliko plačati; preg. tiha voda globoko dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega; sam.: na globoko orati; ribiči so odrinili na globoko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

1. 1. ki ima v navpični smeri navzdol razmeroma majhno razsežnost: plitev jarek; plitva dolina; izkopati plitvo jamo; plitva posoda / obleka s plitvim izrezom; plitev žep / po plitvem snegu so prišli do koče; plitva voda; ob obali je morje plitvejše / plitvi krožnik
   // ki je v navpični smeri navzdol razmeroma malo oddaljen od površine: bukev ima plitve korenine; dno reke je plitvo
2. 2. ki ima v vodoravni smeri v notranjost razmeroma majhno razsežnost: s plitvimi zarezami je označil deblo; rana je plitva / krilo ima dve plitvi gubi
   // ki je v vodoravni smeri v notranjost razmeroma zelo malo oddaljen od začetka: plitev trg; ta izložba je plitva
3. 3. ki ni sposoben močno občutiti, doživeti: plitev človek; sam sebi se je zdel plitev
   // ekspr. vsebinsko prazen: plitve besede; plitva literatura
   // ekspr. ki se ne pojavlja v visoki stopnji: plitvo čustvo; plitvo veselje
   ● ekspr. otrok ima plitev spanec rahel; plitev žep ekspr. ta človek ima plitev žep malo denarja; publ. počitnice za plitev žep poceni
   ♦ agr. plitvo obdelovanje obdelovanje, pri katerem je obdelana plast nizka; plitvo oranje oranje v globino od 10 do 15 cm; med. plitvo dihanje dihanje ob delovanju prsnih mišic; meteor. plitvo področje nizkega zračnega pritiska področje, kjer je pritisk nekoliko nižji od normalnega; um. plitvi relief ploski relief

plítvo prisl.: plitvo dihati; spi plitvo in nemirno; plitvo zakopati čebulice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

1. 1. prenehanje življenja, življenjskih procesov: izguba krvi je povzročila smrt; nesreča se je končala s smrtjo; lahka, naravna, navidezna, težka smrt; ugotoviti vzrok smrti / do smrti pretepsti
   // stanje, ko prenehajo življenjski procesi: smrt je nastopila zaradi bolezni, starosti, zastrupitve; zdravnik je ugotovil smrt; znaki smrti
   // konec življenja: bil ji je zvest do smrti; ekspr. človek se do smrti uči vse življenje; vznes. hvaležen ti bom do smrti
2. 2. dejstvo, da kdo umre: očetova smrt ga je zelo prizadela; bati se smrti; bili so krivi njegove smrti; rešiti koga smrti; ekspr. za las uiti smrti; obletnica prijateljeve smrti; pozabil je na to kot na svojo smrt popolnoma
   // pasti junaške smrti; publ. umreti nasilne smrti umreti zaradi (posledic) nasilnega dejanja, uboja
3. 3. okostnjak s koso, ki pooseblja to dejstvo: ob postelji je stala smrt; če bi srečal samo smrt, me ne bi bilo tako strah; pesn. bela smrt; bled, suh kot smrt
4. 4. podoba mrtvaške glave s prekrižanima kostema kot opozorilo na smrtno nevarnost: narisati na nalepko smrt; označiti strup s smrtjo
5. 5. ekspr., v povedni rabi kar je za koga
   1. a) škodljivo, uničevalno: alkohol je zanj smrt / sonce je smrt za njene bolne oči
   2. b) neprijetno, mučno: zgodnje vstajanje je zanje smrt; življenje v mestu je smrt za kmečkega človeka / mlečne jedi so zame smrt nimam jih rad, zelo nerad jih jem
      // v prislovni rabi smrt je poslušati tako govorjenje
6. 6. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi na smrt zelo, močno: na smrt se bojim; na smrt se dolgočasi; na smrt se prestrašiti; na smrt utrujen, zaljubljen / potovanje nas je utrudilo do smrti
   ● ekspr. smrt mu je že za petami kmalu bo umrl; ekspr. vse nas čaka smrt vsi bomo umrli; vznes. smrt mu je izvila pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; evfem. zdaj ga je smrt odrešila po hudem trpljenju je umrl; ekspr. v hiši se je oglasila smrt nekdo v hiši je umrl; ekspr. smrt ga je pobrala umrl je; ekspr. smrt ga je že večkrat potipala že večkrat je bil zelo bolan, v smrtni nevarnosti; ekspr. pri pisanju spominov ga je prehitela smrt umrl je, preden jih je napisal, dokončal; ekspr. zavedali so se, da preži nanje smrt da so v smrtni nevarnosti; ekspr. gledati smrti v obraz biti v smrtni nevarnosti; ekspr. ta živalska vrsta je obsojena na smrt bo izumrla; ekspr. njega bi bilo treba poslati po smrt je zelo počasen; ekspr. iti v smrt za domovino umreti; vznes. med delom, sredi velikih načrtov je omahnil v smrt je umrl; ekspr. pognati, poslati koga v smrt povzročiti njegovo smrt, usmrtiti ga; boriti se s smrtjo biti v agoniji, umirati; ekspr. igrati se s smrtjo lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti, smrti; publ. plazovi v gorah grozijo z belo smrtjo s smrtjo v snegu; star. črna smrt kuga; slabš. tak je kot konjska smrt zelo suh, slaboten; zelo grd, neprikupen; publ. divji valovi so jim grozili z mokro smrtjo s smrtjo v vodi; nar. pasja smrt strupena rastlina z deljenimi listi in somernimi cveti v socvetju; preobjeda; knjiž. priti v objem smrti umreti; pog. bil je na smrt bolan tako, da so pričakovali, da bo umrl; Smrt fašizmu — svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov; preg. dolga bolezen, gotova smrt; preg. dosti psov je zajčja smrt dosti sovražnikov vsakogar ugonobi
   ♦ agr. na smrt obrezana trta trta, ki se ji pri obrezovanju pustijo samo šparoni; med. (biološka) smrt stanje, ko preneha spontano dihanje, delovanje možganov, srca in oživljenje ni več mogoče; blaga smrt pospešitev smrti iz usmiljenja; evtanazija; klinična smrt stanje, ko preneha dihanje, oživljenje pa je še mogoče; rel. mučeniška smrt vdano sprejeta nasilna smrt zaradi vere ali verskih, nravnih načel; šport. spirala smrti lik umetnostnega drsanja v parih, pri katerem drsalka, zelo nagnjena nazaj, drsa v velikem loku na eni nogi okoli drsalca, ki jo drži za roko; smrtni zavoj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

1. 1. odprtina na spodnjem delu obraza za sprejemanje hrane in za govorjenje: odpreti, zapreti usta; vzeti cigareto iz ust; obrisati se okrog ust; nesti kozarec k ustom; dati robček, roko na usta; nastaviti steklenico, trobento na usta; nesti žlico v usta; od začudenja imeti odprta usta; usta s tankimi ustnicami; gube okrog ust
   // odprtina na glavi živali za sprejemanje hrane: krokodil lahko zelo odpre usta; usta polža, ribe
2. 2. del obraza okrog te odprtine: kremžiti, šobiti usta; smeh mu je izginil z ust / usta so se mu nabrala v nasmešek / kisli, trpki sadeži vlečejo usta skupaj
   // ustnice: poljubiti na usta; bleda, rdeča usta / položiti prst na usta dati kazalec prečno na ustnice kot znamenje, naj se molči; udariti koga po ustih
3. 3. votlina za to odprtino: moleti jezik iz ust; iz ust mu zaudarja; imeti grižljaj v ustih / ne govori s polnimi usti / iz ust mu prihajajo nerazločni glasovi / imeti grenka, suha usta
4. 4. ekspr. ta odprtina, votlina kot govorilni organ: slavčka z usti ni mogoče oponašati; z usti se smeje, v srcu pa joka / to sem slišal iz dedovih ust od deda, to je rekel ded; vznes. njihova usta govorijo bahavo oni; vznes. beseda njegovih ust ima veliko veljavo beseda, ki jo izreče on; to so besede iz njegovih ust to so njegove besede, te besede je izrekel on
5. 5. ekspr., s prilastkom človek glede na potrebo po hrani: lačna usta bodo to že jedla; pri hiši je veliko ust
6. 6. ekspr., navadno s prilastkom odprtina, v katero kaj gre ali iz katere kaj prihaja: usta blagajne, gašperčka; čebele so se gnetle na ozkih ustih panjev žrelih
   // usta podzemne železnice vhod, izhod
   // okrogla usta kitare zvočnica
   ● ekspr. kar usta so se jim odpirala, ko so to slišali zelo so se čudili; ekspr. ves večer ni odprl ust ni nič (spre)govoril, rekel; ekspr. ali boš tudi pred sodnikom tako široko odpiral usta toliko (slabega) govoril (o nasprotniku); ekspr. veselo je raztegnil usta se zasmejal; pog., ekspr. zamašiti komu usta z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da kdo preneha kritizirati, opravljati; ekspr. zapri že enkrat usta nehaj govoriti, molči; ekspr. učiti se jezika iz ust kmeta iz govorice, govorjenja; te besede so mu šle, jih je spravil težko iz ust nerad, težko je to povedal; ekspr. besede mu kar vrejo iz ust veliko in z lahkoto govori; ekspr. besedo mi je vzel iz ust rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; ekspr. trobentač ni dal trobente od ust ni nehal trobentati; ekspr. novica gre od ust do ust se širi (hitro) med ljudmi; ekspr. steklenica je šla od ust do ust drug za drugim so pili iz nje; ekspr. od ust si pritrgovati prihranjevati kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin; ekspr. polagati komu odgovore na usta, v usta spraševati koga, govoriti komu tako, da bi spraševani odgovarjal, kar je treba, kar se od njega pričakuje; knjiž. pisatelj govori skozi usta glavnega junaka izraža lastne misli tako, da jih izreka, govori glavni junak; ekspr. nima kaj v usta dati je reven, strada; ekspr. živeti iz rok v usta sproti porabiti zasluženo; pog. kje bi dobil kaj za v usta kaj hrane; ekspr. ne valjaj, vlači njegovega imena po ustih ne govori o njem, ne omenjaj ga, zlasti slabo; ekspr. ime rešitelja je bilo v ustih vseh vaščanov vsi so govorili o njem; pog. danes še nisem imel nič v ustih še nisem nič jedel, zaužil; ekspr. to meso se vam bo v ustih kar raztopilo je zelo mehko in okusno; ekspr. v ljudskih ustih se je pesem spremenila v ljudskem pripovedovanju, petju; ekspr. imeti medena, nesramna usta pretirano prijazno, nesramno govoriti; ekspr. gledati, poslušati z odprtimi usti zelo pazljivo; zelo začudeno; ekspr. njega so polna usta junaštva, v resnici pa je bojazljivec veliko govori o svojem junaštvu; ekspr. ljudje imajo tega polna usta veliko govorijo o tem; ekspr. vsa usta so polna njene lepote vsi veliko govorijo o njeni lepoti; ekspr. imeti široka usta (rad) se hvaliti, bahati; ekspr. na vsa usta hvaliti zelo, navdušeno; ekspr. na vsa usta se smejati zelo glasno; ekspr. imeti zavezana usta ne moči, smeti govoriti o čem; ekspr. sama usta so ga zelo veliko govori; zelo veliko jé; ekspr. misliš, da ti bodo tam pečena piščeta v usta letela da se ti bo brez truda zelo dobro godilo; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. dokler prosi, zlata usta nosi dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno
   ♦ les. usta odprtina za rezilo na spodnjem delu skobljiča; med. umetno dihanje usta na usta umetno dihanje, pri katerem se ponesrečencu skozi ustni nastavek, masko vdihuje v usta svoj izdihani zrak

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

1. 1. težko, glasno dihniti: bolnik je od časa do časa zasopel; zasopsti po vsakem koraku
   // slišno globoko dihniti: v hlevu je zasopel konj; zasopsti v spanju
   // knjiž. globoko vdihniti: če je zasopel, je začutil v prsih bolečine; zasopel je kakor jetnik na svobodi / zasopsti na vse prsi
2. 2. zaradi premagovanja napora povzročiti težko, globoko dihanje: plezanje človeka zasope; pot ga je zasopla in utrudila
   ● ekspr. ne morem več, je zasopla sopeč rekla

zasôpsti se priti v stanje, ko se težko, globoko diha, zlasti zaradi premagovanja napora: pri hoji navkreber se zasope; tako se je zasopel, da je moral počivati

zasópel -sôpla -o 
1. 1. deležnik od zasopsti: zasopli konji; preveč je zasopel, da bi lahko govoril
2. 2. ki izraža, kaže zasoplost: zasopel glas; zasopel obraz / zasoplo dihanje težko, globoko; prisl.: zasoplo dihati, reči

zasopèn -êna -o: komaj diha, tako je zasopen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

1. 1. ki onemogoča dihanje, jemlje dih: zadušljiv dim, plin / zadušljiv kašelj
   // ki zaradi pomanjkanja dobrega, svežega zraka otežuje dihanje, povzroča slabo počutje; zadušen: zadušljiv prostor / zadušljiva sopara, vročina
2. 2. ki moreče, neprijetno deluje, vpliva: zadušljiv molk

zadušljívo prisl.: ozračje je zadušljivo onesnaženo / v povedni rabi v sobi je zadušljivo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

pŕsno prisl.: prsno plavati; tekmovati na dvesto metrov prsno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

1. 1. ki opravlja svoje delo, naloge nepopolno: površen učenec; postal je površen; preveč je površna / pri delu je površen
   // narejen, opravljen nepopolno, nenatančno: pregled je bil zelo površen; površno delo, učenje / površno dihanje
2. 2. ki ne upošteva, zajema vsega, tudi podrobnosti: površen prikaz stanja v podjetju; ta analiza, preiskava je samo površna / že površen opazovalec lahko to ugotovi
3. 3. ki ni sposoben močno občutiti, doživeti: on je zelo globok človek, žena pa površna / površno doživljanje
   // ki ne izraža, kaže globlje čustvene prizadetosti, doživetosti: imeti površen odnos do človeka, umetnosti / rad daje površne sodbe o ljudeh
4. 4. knjiž. ki je, se nahaja na vrhu, na površini: površni deli listov; dobil je več površnih ran

povŕšno prisl.: površno sklepati, soditi o čem; površno narejen izdelek; knjigo je prebral zelo površno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

1. 1. delati, povzročati, da se kaj (skoraj) ne giblje, premika: umirjati gugalnico
   // delati, povzročati, da kaj poteka brez motenj: umirjati tek kolesa / umirjati dihanje
2. 2. povzročati stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti: hlad ga je začel umirjati / lepa pesem nas umirja

umírjati se 
1. 1. prenehavati se gibati, premikati: majajoča se veja se je začela umirjati / razburkano morje se umirja / utrip je postajal počasnejši, srce se je umirjalo
2. 2. postajati miren: otrok se je počasi umirjal; na silo se umirjati / človek se z leti umirja / življenje se jima umirja / lokal se je že umirjal / stanje v državi se umirja
3. 3. postajati manj intenziven, manj izrazit: hrup v razredu se je umirjal; veter se že umirja / njena razburjenost se je umirjala

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

zasopljèn -êna -o 
1. 1. deležnik od zasopiti: zasopljen tekač; biti zasopljen od hitre hoje
2. 2. ki kaže, izraža zasoplost: zasopljeni obrazi ljudi / zasopljeno dihanje; prisl.: zasopljeno dihati, pripovedovati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

1. 1. ki je v stanju telesnega in duševnega dobrega počutja, brez motenj v delovanju organizma, ant. bolan: zdrav otrok; biti, ostati zdrav; počutiti se zdravega; duševno, telesno, umsko zdrav; popolnoma zdrav; ekspr. ste vsi čili in zdravi; ekspr. vrnil se je živ in zdrav; zdrav kot dren, riba / zdrave in bolne rastline; vse živali so še zdrave / kot pozdrav (ob slovesu): pa zdravi bodite; ostani zdrav
   // ki izraža, kaže tako stanje: biti zdravega videza; imeti zdravo barvo; zdrava rdečica / zdrav glas; zdravo dihanje
2. 2. ki kaže trdno, notranje ubrano duševno stanje: zdrava osebnost / zdrava družba, družina; ljudstvo je ostalo v jedru zdravo
3. 3. ki je v normalnem, naravnem stanju in dobro opravlja svoje funkcije: zdravi udje, zobje; zdrav želodec; njegovo srce je zdravo
   // ki poteka brez motenj, v skladu z normalnim, naravnim: skrbeti za zdrav psihofizični razvoj otrok; zdrava rast rastlin / imeti zdrav tek; zdrava potreba po čem
4. 4. ki temelji na pozitivnem, naravnem, normalnem: zdrav humor; zdravi nauki, nazori; zdrava presoja; zdrava samozavest / imeti zdrav čut za kaj; ekspr.: zdrav razum; biti pri zdravi pameti sposoben premišljeno, razsodno ravnati
   // zdravi odnosi med ljudmi; zdrava vzgoja
5. 5. ki ne vsebuje zdravju škodljivih snovi: zdrav zrak; zdrava hrana; malo vode je še zdrave
   // ki dobro, ugodno deluje na zdravje: črni kruh je bolj zdrav kot beli / zdravo okolje; zdravo podnebje / zdravi užitki; smeh je zdrav; zdravo razvedrilo; tako življenje ni zdravo; pren. odrasti v zdravem ozračju
6. 6. nav. ekspr. ki zaradi svojih pozitivnih lastnosti ugodno vpliva na kaj: zdrava ambicioznost; zdrava konkurenca, kritika / to je zdrava osnova za preporod kulture
   // ki deluje dobro in daje uspešne rezultate: zdrava finančna politika; zdravo gospodarstvo
7. 7. ki ima bistvene pozitivne lastnosti ohranjene v polni meri: zdrav les / odbrati zdrave sadeže od gnilih; zelnate glave so zdrave samo še v sredini / zidovje je zdravo in trdno, streha pa ne več; pren. zdravi temelji družbe
   ● pog., ekspr. odnesti zdravo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; ekspr. ravnati po zdravi pameti premišljeno, razsodno; pog., ekspr. ni zdrava, če ne nagaja vedno nagaja; zelo rada nagaja; star. zdrava, grofica celjska pozdravljena

zdrávo prisl.: zdravo misliti; zdravo živeti; zdravo rdeča lica / v povedni rabi zdravo je iti na zrak
● ekspr. z njim se ni zdravo prepirati ni dobro, koristno; ekspr. zate bo najbolj zdravo, če to pustiš pri miru najbolje, najbolj koristno

zdrávi -a -o sam.: zdravi ne razume bolnega; to je samo za zdrave

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

1. 1. dogovorjen lik, ki ima določen pomen: ta znak pomeni bolnišnico, letališče; napisati, narisati znak; razpoznavati, uporabljati znake; dogovorjeni, ustaljeni znaki; grafični, pisni znaki; znak iz več črk in številk; znak za deljenje; znaki na načrtu, zemljevidu; oblika, pomen znaka; črke, simboli in drugi znaki / jezikovni, korekturni, prometni znaki; znaki na igralnih kartah
   // lik, ki označuje, pomeni določeno osebo, organizacijo: izdelovalec je na zadnji strani kipa vklesal svoj znak; klubski znaki na oblačilih športnikov; znak društva, organizacije
   // predmet z dogovorjeno obliko, lastnostjo, ki ima določen pomen: znaki oficirskega čina / krona in drugi vladarski znaki / postaviti prometne znake
2. 2. gib, zvok, s katerim se
   1. a) kaj sporoča: sporazumevati se z znaki / dati komu znak z glavo, roko / žvižg je znak za napad, odhod
   2. b) na kaj opozarja: svetlobni, zvočni znaki / opozorilni, signalni znak; znak za nevarnost
3. 3. kar omogoča sklepanje na
   1. a) nastop, pojavitev česa v (bližnji) prihodnosti: nekateri znaki kažejo, da se bo kmalu vrnil; dobri, slabi znaki / to je gotovo znak nesreče znamenje
   2. b) obstoj česa: soditi po vidnih, zunanjih znakih; dihanje, prehranjevanje, rast in drugi življenjski znaki; umetniško delo kot znak umetnikove ustvarjalne moči
4. 4. navadno z rodilnikom kar kaže na obstoj tega, kar izraža samostalnik: kazati znake napetosti, živčnosti; opaziti znak olajšanja, zaskrbljenosti na obrazu; vidni znaki staranja, utrujenosti / bolezenski znak sprememba, ki kaže na določeno bolezen ali je značilna zanjo
   // nadaljevati stavko v znak nestrinjanja, protesta
5. 5. navadno s prilastkom lastnost, sestavina, ki označuje, določa kaj: ugotavljati skupne znake pri opazovanih pojavih / bistveni znaki kakega pojma
   ● knjiž. astrološki znaki zodiakalna znamenja; knjiž. biti rojen v znaku bika v znamenju bika
   ♦ adm. nemi znak stenografski znak, ki se ne izgovarja; avt. znak stop in stop znak v križišču, pred katerim mora voznik vozilo ustaviti; znak ustavi; znaki za obvestila za opozarjanje na bližino objektov, kjer so na razpolago določene storitve; biol. spolni znaki znaki, pojavi, po katerih se razlikujejo med seboj pripadniki iste vrste glede na spol; primarni spolni znaki spolni organi, spolne žleze; jur. blagovni znak zaščiten grafični, črkovni, številčni znak za razlikovanje istovrstnega blaga; storitveni znak zaščiten grafični, črkovni, številčni znak za razlikovanje istovrstnih storitev v gospodarskem prometu; znak kakovosti ki dokazuje, da kakovost blaga, izdelka ustreza določenim predpisanim zahtevam; lingv. diakritični znak ki pri črkah zaznamuje poseben izgovor; mehki znak trideseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; trdi znak osemindvajseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; lov. strelni znak značilni gib, reakcija zadete živali glede na mesto zadetka; mat. znak minus, plus; muz. prestavni znak za znižanje ali zvišanje tona za polton ali dva poltona ali za vračanje na prvotno višino; predznak; num. emisijski znak na kovancu ali bankovcu, značilen za določeno izdajo; papir. vodni znak v mokro papirno snov vtisnjen znak na bankovcu, pisalnem papirju, viden pri presvetlitvi; ptt klicni znak zvočni ali svetlobni znak, s katerim se kdo kliče k telefonskemu, telegrafskemu aparatu, napravi; tisk. tiskarski znaki za črke, ločila in druga znamenja; zal. bralni znak vložen znak za zaznamovanje strani; tiskovni znak črka, znak v rokopisu ali natisnjenem besedilu, po katerem se izračunavata obseg in plačilo izdaje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

1. 1. ki ima bolezen, ant. zdrav: bolan otrok; njegov oče je že dolgo bolan; že celo zimo leži bolan; videti je bolan; naredil se je bolnega; doma ima bolno mater; bolan na pljučih, na srcu; bolan na smrt, za smrt; bolan za jetiko, za rakom; hudo, neozdravljivo, nevarno, težko bolan; duševno, spolno, živčno bolan; revež je ves bolan
   // ki izraža, kaže bolezen: govori s tresočim se, bolnim glasom; bled, bolan obraz; bolno dihanje; pren. bolne ambicije, sanje; obhajajo ga bolne misli; bolna občutljivost, razdraženost; pesn.: bolna duša; bolno srce
2. 2. ekspr., navadno v povedni rabi zaradi močnega čustva prizadet, vznemirjen: kar bolan je od sreče; bolan od bridkosti, ljubosumnosti, domotožja

bólno prisl.: bolno nasmehniti se, vzdihniti; bolno zakašljati; bolno bled v obraz / knjiž. vest o smrti je bolno odjeknila v vseh nas boleče

bólni -a -o sam.: zdravi ne razume bolnega; dieta za žolčno bolne

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

1. 1. ki se mu med trajanjem hitrost, intenzivnost ne spreminja: enakomeren razvoj; enakomeren tek motorja; bolj enakomerna proizvodnja; enakomerno naraščanje temperature; enakomerno tuljenje sirene
   ♦ fiz. enakomerno gibanje gibanje z nespremenljivo hitrostjo
   // ki poteka, se ponavlja v enakih časovnih presledkih: enakomeren ritem; enakomerno tiktakanje ure; dihanje je postalo spet enakomerno
2. 2. ki je prostorsko ali intenzitetno enako razporejen: enakomeren vzpon poti; enakomerna obtežitev ladje; enakomerna osvetljenost dvorane; v prostoru je povsod enakomerna toplota / ima lepo pokončno in enakomerno pisavo

enakomérno prisl.: pritisk enakomerno narašča; enakomerno ogreto stanovanje; enakomerno porazdeljen; enakomerno šumeč / dnevi mu tečejo enakomerno enolično

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

1. 1. sadno drevo ali njegov pečkati sad stožčaste oblike: hruške so zrele; hruške padajo z drevesa; na vrtu rastejo hruške in jablane; obirati hruške; pojesti, utrgati hruško; posekati staro hruško; sočna hruška; suhe hruške / divja hruška drobnica; hruška moštarica
2. 2. kar je po obliki podobno temu sadu: gumijasta hruška za izpihavanje / hruška toplomera / žarg. partizana sta se dobro oborožila tudi s hruškami z ročnimi bombami
   // ekspr. električna hruška žarnica
   // nar. medvedove hruške plod gloga
3. 3. mn., nar. koroško krompir: kopati hruške
   ● pog., ekspr. vem, po čem so hruške vem, kakšna je stvar v resnici; pog., ekspr. tega mi ne pravi, saj nisem s hruške padel saj nisem tako neizkušen, naiven; star. otrok je pri hiši, kot bi hruško otresel zelo veliko; pog. zna več kot hruške peč(i) ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj
   ♦ zgod. davilna hruška srednjeveška mučilna priprava, ki se da obsojencu v usta, da mu ovira dihanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

1. 1. ki ima med skrajnima koncema razmeroma majhno razsežnost, ant. dolg: v roki je držal kratek kol; hoditi s kratkimi koraki; kratki lasje; ima zelo kratek trup in dolge noge; puška s kratko cevjo; pes s kratko dlako; kratka nit; pot je zelo kratka / ta razdalja je kratka majhna
   // obleka z dolgimi, kratkimi rokavi; nosila je zelo kratko obleko; kratke hlače hlače, katerih hlačnice segajo najdlje do kolen
   // žarg., šport.: skakalec je bil razmeroma kratek delal je kratke skoke; izkoristil je kratko žogo in dal gol žogo, ki je dosegla razmeroma kratko razdaljo
   // žarg. kratke luči luči, ki osvetljujejo cesto približno 30 m naprej
   // ki je po obsegu omejen, zgoščen: kratek članek, spis; kratka pesem; napisati kratko pismo / to je kratka vsebina romana / obnoviti kaj v kratkih besedah; s kratkimi besedami je določil vsakemu svoje delo / kratki film ki je dolg do 600 m
2. 2. ki traja razmeroma malo časa: spregovoril je po kratkem premisleku, premolku; šla sta na kratek sprehod; boj je bil kratek; kratka, a huda bolezen; noči so postale zelo kratke; kratko življenje / napravila je kratek požirek / le prav kratek čas se je mudil tu; v kratkem času se je zelo spremenil / kratek rok; kratko razdobje / ekspr. samo za kratek hip ga je videl / ta material ima zelo kratko življenjsko dobo / kratka osvetlitev filma
   // s časovno enoto ki se zdi, da traja malo časa: dan jima je zelo kratek; počivali so le kratko uro
3. 3. elektr., v zvezi kratki stik stik med dvema točkama v tokokrogu, ki imata različen električni potencial: prišlo je do kratkega stika; zaradi kratkega stika je nastal požar; pren., publ. med umetnostnim in političnim tokom je nastal kratki stik
   ● pog., ekspr. zelo kratka bova hitro bova opravila, se pogovorila; kratek čas če bosta tu, bo bolj kratek čas kratkočasno, zabavno; delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; to mu je le za kratek čas za razvedrilo, v zabavo; star. ta človek je zelo kratkega pogleda ni sposoben pravilno oceniti, predvideti dogajanje; ekspr. imeti kratek spomin biti pozabljiv; ekspr. biti kratke pameti neinteligenten; pozabljiv; ta človek je kratkih, redkih besed zelo malo govori; ekspr. dolgi lasje — kratka pamet ženske niso posebno pametne, razsodne; preg. laž ima kratke noge laž se kmalu odkrije
   ♦ lingv. kratki nedoločnik nedoločnik na -t ali -č; kratki samoglasnik; med. kratka sapa oteženo, težko dihanje; rad. kratki valovi radijski valovi z valovno dolžino od 10 do 150 m

krátko prisl.: na vprašanja je kratko odgovarjal; oglasil se je kratko in ostro; kratko in jedrnato je povedal, kar je mislil; kratko postriženi lasje; po nekaj tednih je bil kratko malo zdrav kratkomalo
● ekspr. kratko in malo ne izraža podkrepitev trditve; star. kratko ni malo mu ne verjame kratko in malo, kratkomalo; ekspr. kratko malo ne upam se kratkomalo; ekspr. danes je nekam kratko nasajen slabe volje, odrezav
♦ lingv. kratko naglašen samoglasnik; muz. kratko označba za način izvajanja staccato

krátki -a -o sam.: pog., ekspr. potegnil, povlekel je (ta) kratko stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge; star. obljubil je priti čez kratko čez malo časa, kmalu; ekspr. na kratko ga drži ima ga popolnoma v oblasti; ekspr. na kratko nasajena metla; na kratko postriženi lasje; na kratko mu je povedal nakratko; star. to bom opravil ob kratkem v bližnji prihodnosti; star. da ob kratkem povem nakratko; v kratkem ti bom vrnil; do pred kratkim tega nisem vedel; pred kratkim sva se videla; prim. krajši

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

1. 1. nameščati se, spravljati se v vodoraven položaj: vojaki so legali in vstajali; legati v posteljo; poleti rad lega v senco
   // knjiž. hoditi spat: navajen je, da pozno lega / star. poleti so trudni legali spat
   // knjiž. zbolevati, obolevati: ljudje so še vedno legali in celo umirali
2. 2. knjiž. imeti spolne odnose: pijan je legal k njej
3. 3. s prislovnim določilom nameščati se, razprostirati se na površini: prah lega na travo ob cesti in jo duši
4. 4. knjiž., s prislovnim določilom pojavljati se, nastopati na površini: na dolino so začele legati dolge sence / megla je legala na jezero
   // z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: mrak, noč lega (na pokrajino) / mir lega na zemljo; pren. čuden hlad mu lega v srce; težka mora lega na ljudi; na dušo mu legajo skrbi
5. 5. knjiž., s prislovnim določilom postajati opazen, viden: na obraz ji lega rdečica
   ● knjiž. sonce je legalo k počitku zahajalo; knjiž. spanec ji lega na oči postaja zaspana; brezoseb., knjiž. lega jim na pljuča, zato kašljajo duši jih; knjiž. dim težko lega na prsi ovira, otežuje dihanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.