Fran > SSKJ

lepljív -a -o prid. (ī í) 

1. 1. ki ima lepilno lastnost, moč: lepljiv premaz; lepljiva snov, tekočina; lepivo ni več lepljivo; premalo lepljiv; lepljiv kot smola
   // ki ob dotiku s kako stvarjo ostane na njej: kruh je slabo pečen in ima lepljivo sredico; lepljivo blato / ekspr. lepljiva vlaga; pren., ekspr. gledati koga z lepljivim pogledom
2. 2. tak, kot bi bil namazan z lepilom: lepljivi bonboni, sadeži; ta žival ima lepljiv jezik; lepljivi listi rastline; od medu, sadja lepljive dlani / biti lepljiv po prstih
   ● ekspr. zrak je bil vroč in lepljiv težek za dihanje
   ♦ agr. lepljivi pas z lepilom namazan pas, trak, ki se ovije okoli debla, da se žuželkam prepreči dostop v krošnjo; bot. lepljiva kadulja lepljiva rastlina z rumenimi cveti, ki raste na posekah, Salvia glutinosa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

míren -rna -o prid., mírnejši (í ī) 

1. 1. ki v odnosu do ljudi ne kaže razburljivosti, napadalnosti ali večje živahnosti: miren in tih človek je; njegove hčere so bolj mirne / kupil je mirnega psa / biti mirne narave
2. 2. navadno v povedni rabi ki ne kaže razburjenja, vznemirjenja, napadalnosti: opozarjali so ljudi, naj bodo mirni; kljub izzivanju je ostal popolnoma miren / živali v kletki so bile mirne / nadaljevala je z mirnim glasom; z mirnimi, tehtnimi besedami zavrača nasprotnikove trditve
   // ki ne čuti notranje napetosti, vznemirjenja: naredi še to, da boš miren; po izpovedi je bila mirnejša / morilec ni imel mirne vesti
3. 3. ki vsebuje, izraža notranjo ubranost, urejenost: miren obraz, pogled; njen nasmeh je miren in blag / iz oči ji je sijala mirna odločnost
4. 4. ki s svojim vedenjem, ravnanjem ne povzroča hrupa, nereda: mirni gostje, potniki; danes so bili otroci mirni / mirno vedenje
   // ki je brez hrupa, ropota: miren lokal; poslali so ga v mirno zdravilišče / ceste so prazne in mirne / po viharni noči je bilo jutro jasno in mirno
5. 5. ki se (skoraj) ne giblje, premika: mirno morje; voda je bila mirna kot olje / toplo in mirno ozračje / sveča je gorela z mirnim plamenom / ekspr. mlinsko kolo je mirno stoji, miruje
   // ki poteka brez motenj: miren tek kolesa / udarci so postali bolj mirni enakomerni, umirjeni
   // mirno dihanje / ima mirno spanje
6. 6. ki je brez vznemirljivih, razburljivih dogodkov: preživljati mirne dneve; mirno življenje / želi si mirne službe
7. 7. ki je brez vojne, spopadov: gospodarstvo v mirnem času; to obdobje v zgodovini je bilo razmeroma mirno / na fronti niti en dan ni bil miren / mirna dežela / publ. reševati spore po mirni poti
8. 8. ki je, poteka brez večjih pretresov, vznemirjenj: mirna preobrazba družbe / publ. afera je prešla v mirnejšo fazo
9. 9. ki se ne pojavlja v izraziti obliki, z veliko intenzivnostjo: meso peči na mirnem ognju / rada ima mirne barve / mirna lepota; mirna večerna zarja
   // knjiž. ki nima (dosti) raznovrstnih elementov: gornji del fasade je mirnejši od spodnjega; smučanje po mirnejših terenih / linija novega avtomobila je mirna
   ● pog., ekspr., kot podkrepitev tako sem rekel, pa mirna Bosna o tem ne bomo več govorili; mirne duše lahko greste brez pomislekov, skrbi; ekspr. le mirno kri ne razburjaj se, ne vznemirjaj se; ima mirno roko roka se mu ne trese; zanesljivo opravlja natančna dela; ekspr. ne ene ure nima mirne neprestano ima neugoden duševni občutek zaradi zavesti krivde; pogosto, neprestano ga nadlegujejo, zasledujejo; ekspr. moja vest je mirna nisem storil nobenega negativnega dejanja; storil sem vse, kar sem mogel
   ♦ jur. mirna posest nemoteno razpolaganje s kako stvarjo

mírno prislov od miren: mirno čakati; mirno dihati; mirno gledati kaj; otrok mirno sedi; reka je mirno tekla; ekspr. le mirno, nikar se ne prenagli; vede se mirnejše kot prej / v povedni rabi v gozdu je bilo tiho in mirno / kot povelje mirno
// ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: tukaj mirno cvetejo rože, tam pa pada sneg; mirno lahko rečem, da se je stanje izboljšalo; to mu lahko mirno verjameš

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

nótranji tudi notránji -a -e prid. (ọ́; ȃ) 

1. 1. ki je znotraj kake celote: notranji del sadeža; notranje plasti; usedlina na notranji strani soda / notranji premer cevi; notranji žep suknjiča / notranja oprema; notranje dvorišče / notranji dražljaji / Notranje Gorice
2. 2. ki je bližje sredinski ravnini telesa: notranja stran lakta, stegna / notranja stran roke
3. 3. ki je, poteka znotraj mej države, ozemlja: notranji poštni promet; notranji transport; zaradi slabega vremena ni na notranjih progah vzletelo nobeno letalo / notranja kolonizacija / izdelovati za notranje tržišče
   // nanašajoč se na določeno organizirano skupnost: notranji položaj v državi; reševati notranje probleme; notranja razdelitev dela; notranja družbena nasprotja / notranja disciplina; notranja obvestila / notranji nasprotniki / notranja politika; tajništvo za notranje zadeve; publ. vmešavanje v notranje zadeve države / v nekaterih državah minister za notranje zadeve
   // ki sodeluje v kaki skupnosti v rednem razmerju: notranji in zunanji sodelavci inštituta / notranja učenka učenka, ki stanuje v internatu svoje šole
4. 4. nanašajoč se na človekovo duševnost: doživljati notranje boje; notranji nemir; notranja izčrpanost, napetost; notranja rast glavnega junaka; notranje ravnovesje / njegovo notranje življenje / knjiž. očitajoč notranji glas; notranji svet otroka; človek brez notranjega žara; publ. notranja dimenzija človeka / notranja svoboda
5. 5. ki je v zvezi z organi v prsni in trebušni votlini: opraviti notranji pregled / notranje bolezni
6. 6. ki je v čem kot neločljiv, opredeljujoč del: notranji pomen pesmi; spoznati notranje lastnosti knjižnega jezika; notranja protislovja kapitalizma
   ♦ anat. notranji organi organi v prsni in trebušni votlini; žleza z notranjim izločanjem žleza, ki izloča neposredno v kri ali mezgo; notranje uho del ušesa s slušnimi in ravnotežnimi čutnicami; biol. notranji zajedavec zajedavec, ki živi v notranjosti gostitelja; notranje dihanje razgrajevanje glukoze v celici s prostim kisikom, pri čemer se sprošča energija; notranje izločanje izločanje neposredno v kri ali mezgo; ekon. notranja konkurenca konkurenti iz domače države, iz določenega ožjega območja; notranje rezerve neizkoriščene organizacijske, tehnične, ekonomske možnosti za zmanjšanje stroškov, povečanje prihodkov; fiz. notranja energija energija, ki jo ima telo zaradi svojega termodinamičnega stanja in ki se ne da v celoti spremeniti v delo; geom. notranji kot kot, ki ga v notranjosti geometrijskega lika oklepata dve sosednji stranici ali dve sosednji stranski ploskvi; jur. notranje morske vode del obalnega morja v pristaniščih, ozkih zalivih ter med obalo in sklenjenimi bližnjimi otočji; notranje morje zelo velik morski zaliv, ki je pod oblastjo države, kateri pripada obala; lingv. notranji predmet predmet, ki označuje z dejanjem nastajajočo stvar; lit. notranji monolog pripovedna tehnika, ki podaja misli in čustva osebe tako, kakor da jih ta govori; notranja rima rima, pri kateri se ujema zaključni del verza z besedo sredi verza; med. notranja krvavitev krvavitev notranjih organov; zdravilo za notranjo uporabo zdravilo, ki se zaužije; strojn. motor z notranjim zgorevanjem motor na toplotno energijo, ki nastaja v njem z zgorevanjem

nótranje tudi notránje prisl.: svoboda jih je notranje dvigala in oblikovala; notranje miren človek; notranje razgibana akcija drame; notranje zakonit proces; sam.: harmonija notranjega in zunanjega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

počásen -sna -o prid., počasnéjši in počásnejši (á ā) 

1. 1. ki porabi za kako pot ali delo razmeroma dosti časa: počasen človek; počasni konji; je počasen pri delu
   // ki ima majhno hitrost: počasen tok reke; počasna hoja, vožnja; počasno vrtenje / počasen ples / počasna rast / počasen tempo dela / stopati s počasnimi koraki počasi
2. 2. opravljen v daljšem času, kot je običajen za določeno delo, opravilo: počasna izdelava dokumentacije; počasno prekajevanje mesa; počasno vzhajanje testa
3. 3. ki nastopi v razmeroma dolgem času: počasna sprememba / počasna smrt
   ● pog. je počasnih nog počasi hodi; žarg., šport. sneg je počasen ne dopušča, omogoča velike hitrosti pri smučanju, sankanju; pog. bolj počasne glave, pameti je ni sposoben hitro dojemati, prodorno misliti; ekspr. počasno delo zamudno; dihanje bolnika je postajalo počasnejše in utrip slabotnejši vdihi in izdihi so bili v čedalje večjem časovnem presledku
   ♦ avt. pas za počasni promet vozni pas za vozila z manjšo hitrostjo; film. počasni hod kamere hod kamere, pri katerem je mogoče posneti od 24 do 2 sliki na sekundo

počásno prisl.  
1. 1. zastar. počasi: počasno hoditi, odpirati
2. 2. v primerniku bolj počasi: hodil je čedalje počasneje; dobro bi bilo voziti malo počasneje; zakostenitev pri človeku poteka počasneje kot pri živalih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

pritajíti -ím dov., pritájil (ī í) 

1. 1. narediti, da kdo česa ne more izvedeti, odkriti; prikriti: pritajiti komu dolg, dejansko stanje / pritajiti denar
   // narediti, da kdo česa ne more opaziti: pritajiti svoja čustva; pritajila je veselje ob njegovem obisku
2. 2. zmanjšati intenzivnost česa: pritajil je glas, ko jo je povabil na prvi sestanek; bolečina se je pritajila / vsi so v pričakovanju pritajili dihanje zadržali

pritajíti se 
1. 1. narediti se manj opaznega, manj vidnega: ko je zagledal mater, se je pritajil; sovražniki so se le pritajili; ptič se je pritajil v vejah / pritajiti se za drevo, grm skriti se
2. 2. prenehati izražati, kazati svoje misli, nazore: ni se spremenil, le pritajil se je / spet se je pritajila, ko bi morala kaj reči

pritajèn -êna -o: pritajen dih; govoriti s pritajenim glasom; pritajen jok; prisl.: pritajeno govoriti, vzdihovati; na vrata je pritajeno potrkalo; pritajeno priti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

pŕsi -i ž mn. (r̄) 

1. 1. sprednji del človeškega ali živalskega trupa med vratom in trebuhom: prsi se mu dvigajo, širijo; izbočiti prsi; razgalil si je prsi in pokazal rano; stiskati otroka, sliko k prsim; naslonila je očetu glavo na prsi; suniti v prsi; kosmate, široke prsi; konj z belo liso na prsih / prekrižati, skleniti roke na prsih / kurje prsi ozke, izbočene prsi
   // kot povelje trebuh noter, prsi ven / pripeti nagelj, odlikovanje na prsi na del oblačila, ki pokriva prsi
   // v zvezi z iz, v prsna votlina (z organi): čutiti bolečine v prsih; boli, peče, zbada ga v prsih; v prsih mu hrope, piska / ekspr. srce v prsih mu je veselo igralo / ekspr. iz prsi so mu prihajali grgrajoči glasovi
   // ekspr., v zvezi z iz, v ta votlina kot središče čustvovanja, zavesti: hotel mu je iztrgati skrivnost iz prsi; dolgo je nosil to misel, željo v prsih / knjiž. v njegovih prsih je led
2. 2. vzboklini na ženskem oprsju z mlečnimi žlezami: položil ji je roko na prsi; ima lepe, nerazvite, velike prsi / otrok išče materine prsi; hranitev pri prsih dojenje; star. otroka ima pri prsih doji ga
   ● ekspr. krik se mu je iztrgal iz prsi nenadoma je zakričal; knjiž. dim težko lega na prsi ovira, otežuje dihanje; ekspr. glava mu že leze na prsi zaradi zaspanosti, dremanja sklanja glavo; zaradi starosti se ne more več držati vzravnano; ekspr. ponosno se je trkal na svoje prsi se je hvalil, bahal; ekspr. gojiti, rediti gada na prsih izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen; vznes. prsi zemlje zemeljsko površje
   ♦ gastr. nadevane telečje prsi; vet. globoke prsi ki imajo sorazmerno dolg navpični premer od vrha do prsnice; voj. boj prsi ob prsi boj iz neposredne bližine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

sunkovít -a -o prid. (ȋ) 

1. 1. hiter, kratek in sorazmerno močen: sunkovit gib, premik
2. 2. pri katerem se pojavljajo sunki: sunkovita vožnja / sunkovit veter veter v sunkih, s sunki
3. 3. kratkotrajen, močen in v presledkih ponavljajoč se: sunkovit smeh / sunkovito dihanje
   // nenaden in močen: sunkovita bolečina / sunkovita obremenitev

sunkovíto prisl.: sunkovito dvigniti, se ustaviti; sunkovito izgovorjene besede

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

têžek in težák têžka -o tudi -ó prid., téžji (é ȃ é) 

1. 1. ki ima razmeroma veliko težo: valiti težke sode; težka butara; kot svinec težki kovčki / težek moker sneg lomi veje; polni klasi so težki / težek zimski plašč debel
   // z izrazom količine izraža težo, ki se ugotavlja s tehtanjem: je petinsedemdeset kilogramov težek in stoosemdeset centimetrov visok / koliko je težek koliko tehta
2. 2. ki je iz debelih, velikih sestavnih delov: težki čolni; težki tovornjaki vozijo po cesti; težke krojaške škarje; težko pohištvo / težki oblaki veliki, temni
   // težki portali masivni; težke črne kite debele
   // težka mehanizacija stroji z veliko zmogljivostjo, zlasti za opravljanje zemeljskih del
3. 3. ki izraža, kaže telesni napor: težka hoja / težko dihanje, sopenje / težki koraki trdi, glasni; težki udarci na vrata
4. 4. za katerega je potreben velik trud, spretnost, sposobnost: težek poklic, študij, vzpon; odgovor na to vprašanje je težek; pred njim je bila težka bitka; težka naloga / piše v težkem jeziku zapletenem, nejasnem; težek nasprotnik težko premagljiv; težek učni načrt zelo zahteven; vinograd ima na težkem zemljišču zelo neugodnem za obdelavo; težka knjiga težko razumljiva
   // za težko delo ni sposoben fizično naporno; pred seboj ima težek dan zelo naporen
5. 5. ki prinaša dosti težav, neprijetnosti: težka bolezen; težka kazen, novica; zadela ga je težka nesreča zelo huda
   // izvedeti težko resnico zelo neprijetno
   // težek poraz zelo velik, s hudimi posledicami; težka napaka, zabloda, zmota; težka obtožba / težka preteklost polna težav, trpljenja; težko umiranje; težko življenje / težka operacija zelo nevarna; težka poškodba
   // ki zelo otežuje življenje, delo: postaviti komu težke pogoje; živeti v težkih razmerah / biti v težkem položaju
   // ki povzroča pomisleke, omahovanje: težka izbira, odločitev / težka odpoved; to je bila zanj težka žrtev
6. 6. ki prizadeva žalost, bolečino: težek spomin; smrt staršev je bila zanj težka izguba; težke misli; težka slutnja; težko slovo
   // ki izraža, kaže žalost, bolečino: težek vzdih / težek pogled žalosten; strog
   // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: težka bolečina; težka bridkost srca; težka žalost
7. 7. ki povzroča neprijetno telesno počutje: težek vonj, zadah; težek zrak
   // nav. ekspr. zelo neprijeten, mučen: v prostoru je zavladal težek molk / imeti s kom težek pogovor; to je težka zadeva
8. 8. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki; hud: biti pod težkim pritiskom; težka skrb, žalitev / težki notranji boji; težki davki visoki; težek naliv močen, hud; pasti v težko krizo; težka megla, tema gosta
9. 9. ki ima določeno značilnost v visoki meri: težek bolnik, ranjenec / ekspr.: težek tat velik; težek kmet bogat, velik; težek milijonar / ekspr., z oslabljenim pomenom vreči stran težke milijone
10. 10. v katerem osnovna sestavina nastopa v veliki meri: težek parfum; težke cigarete; težka pijača
    // težko prebavljiv: težka hrana / težka večerja
11. 11. nav. ekspr., navadno v povedni rabi ki se telesno ali duševno slabo počuti: bil je težek od skrbi; čutil se je težkega in bolnega / po kosilu je postal težek zelo zaspan
    // od vina je imel težko glavo neprijeten občutek v glavi
12. 12. pog. siten, nadležen: kadar je pil, je postal težek; težka ženska
    // ki se nerad prilagaja okolju, zahtevam; težaven: težek otrok / težek značaj
    ● pog. pri kupčiji je zaslužil težek denar dosti denarja; ekspr. govoril je s težkim glasom z nizkim, globokim; ekspr. težek kamen se mu je odvalil od srca rešil se je velike skrbi, nadloge; ekspr. težek križ si je naložil na rame sprejel je veliko skrb, odgovornost; ekspr. jé težki kruh rudarjev preživlja se s težkim rudarskim poklicem; pog. ta človek je težek milijone ima veliko milijonov; evfem. težek odgovor boš dajal pred Bogom v krščanskem okolju pred Bogom si zelo kriv; ekspr. za vse je plačal težek račun je moral dosti pretrpeti; ekspr. to je zadalo trgovini težek udarec jo je zelo prizadelo; narediti se težkega s sprostitvijo mišic otežiti komu dvig; težka atletika atletika, ki obsega dviganje uteži, rokoborbo, boks; težka industrija industrija, ki proizvaja velike stroje, naprave, zlasti za opremo tovarn; ekspr. biti težke krvi miren, nerazburljiv, vztrajen; imeti težke noge težko hoditi; ekspr. varuj se ga, ima težko pest, roko močno udari; ekspr. s svojo odločitvijo mu je prizadel težko rano ga je zelo prizadel; ekspr. v roke so dobili težko ribo pomembnega nasprotnika; pomembnega člana kake organizacije, skupine; pri pisanju ima težko roko močno pritiska, okorno piše; ekspr. imeti težko sapo oteženo, težko dihati; pog. ima težke zveze zelo pomembne; veke so mu postale težke postal je zaspan; ekspr. dom je zapustil s težkim srcem nerad, z obžalovanjem; poln skrbi; ekspr. otroci mu delajo težko srce ga žalostijo; mu povzročajo skrbi; vsak začetek je težek
    ♦ agr. konj težke pasme pasme, ki se goji za prevažanje težkih tovorov; kokoš težke pasme pasme, ki se goji zlasti zaradi mesa; težka prst, zemlja prst, zemlja z več glinenimi primesmi in manj peska in organskih snovi; grad. težki beton beton, v katerem je barit; jur., do 1930 težka ječa; kem. težki vodik stabilni težki izotop vodika; težka voda voda, v kateri je težki vodik; les. težki les les z veliko gostoto; metal. težke kovine kovine z veliko gostoto; težka valjalna proga valjalna proga za valjanje kovinskih, navadno jeklenih blokov; obrt. težka konfekcija oblačila iz debelejšega blaga, zlasti plašči; težka obutev; strojn. težko olje olje z vreliščem med 230° in 350° C; šah. težka figura trdnjava ali dama; šport. težka kategorija kategorija (težkoatletov) telesne teže nad 83 kg; teh. težki bencin bencin z višjo gostoto in vreliščem med 100° in 150° C; voj. težki top top s kalibrom cevi nad 155 mm; težka artilerija artilerija s kalibrom cevi nad 155 mm; težka strojnica na podstavek, vozilo, letalo pritrjeno avtomatsko orožje za streljanje na večje cilje; mitraljez; težko orožje orožje večjega kalibra ali večje teže

težkó 
1. 1. prislov od težek: kdor težko dela, mora imeti močno hrano; težko naložen voz / težko se je odločil, odpovedal
   ♦ metal. težko taljive kovine kovine, ki imajo tališče nad 1.500° C
2. 2. izraža, da se kaj opravlja s trudom, naporom: bolnik težko diha, govori; zaradi utrujenosti težko hodi / težko sledi njegovim mislim; težko razumljiva knjiga / težko se je prebijal skozi življenje
   // izraža, da je kaj povezano z velikim prizadevanjem: težko ga je našel; težko ga je prepričal; težko je razločil, kaj piše / težko premaguje radovednost; težko skriva čustva / težko popravljiva škoda; težko prehodni kraji
   // izraža, da je za kaj potrebno dosti energije, kakega sredstva: težko gorljiva, topljiva snov / težko prebavljiva hrana
3. 3. izraža, da kdo za kaj nima ugodnih okoliščin, možnosti: težko so mu dali, ker sami nimajo; zaradi otrok gre težko od doma
   // izraža, da je malo možnosti, verjetnosti za uresničitev česa: s to krmo bo težko preredil toliko živine; to bo težko uganil / težko če ga bo našel; težko da bi kdo ostal živ
   // v medmetni rabi izraža pritrditev s pridržkom: bo avtomobil vzdržal? Težko (da) / ali ne bi bilo bolje molčati? Težko če ne
4. 4. izraža neprijetnost česa: težko vas prosim, vendar vas moram / v povedni rabi: težko je govoriti o tej kočljivi stvari; težko mi je sprejemati darila
   // izraža, da se kaj dela z odporom: težko ga poslušam, ko govori neumnosti; težko prenašam njegove žalitve
5. 5. v povedni rabi izraža neugodnost razmer, stanja: pri njih je težko, odkar je umrla mati; po vojni je bilo nekaj časa težko / težko je, ker noče več delati
   // izraža težavnost česa: težko je, če vsak dela po svoje; težko bo, če ga ne bodo pustili pri miru
6. 6. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža stanje bolečine, prizadetosti: ob slovesu mu je bilo težko; bilo mu je tako težko, da je jokal
   // v zvezi z za izraža obžalovanje: težko mi je zanjo, ker je dobro dekle; za mlade ljudi mi je težko / težko mi je za brati žalujem za njimi; pogrešam jih
7. 7. nav. ekspr. zelo, hudo: težko ga je prizadel; težko bolan, ranjen
   // silovito, močno: težko stopati; vrata so težko zaječala; ura je težko udarila glasno, zamolklo
   // težko pasti na tla z močnim udarcem
   ● zaradi hitre hoje mu je bilo težko pri srcu je čutil tesnobo, bolečino pri srcu; ekspr. že nekaj časa me težko gleda tukaj ne vidi rad, da sem tukaj; besede so mu šle težko z jezika nerad, težko je to povedal; med vojno je bilo težko za živež ga ni bilo dovolj na razpolago; z bolnimi otroki je težko bolni otroci povzročajo težave

têžki -a -o sam.: ne bi rad bral kaj težkega; nekaj mračnega, težkega je v njem; nič težkega ne sme jesti težko prebavljive hrane; ekspr. težka mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; prim. težji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

uméten -tna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 

1. 1. narejen, nastal kot rezultat človekovega dela, ne narave same: umetni dež, led, sneg; umetni potresi; umetna svetloba; umetna snov; rože niso prave, ampak umetne; naravna in umetna vlakna; to jezero je umetno / umetni diamant; umetni satelit; umetna hrana hranilna raztopina, ki se daje bolniku naravnost v kri; umetna masa umetno dobljena organska snov iz makromolekul; umetna oploditev oploditev z vnašanjem semena v rodila brez spolnega dejanja; umetne pijače pijače z dodatkom umetnih snovi, ki jim dajejo okus, barvo ali vonj; umetna radioaktivnost; umetna smola smoli podobna umetna snov; umetna svila; umetno drsališče drsališče z umetno vzdrževanim ledom; umetno gnojilo; umetno usnje
   // narejen tako, da je po videzu, funkciji podoben pravemu, naravnemu: umetni lasje; umetna noga; umetno oko; umetno zobovje
2. 2. nanašajoč se na umetniško, estetsko oblikovanje uporabnih predmetov: umetni kovač, mizar / umetna obrt
3. 3. katerega oblika in vsebina sta izraz zavestnega umetniškega hotenja določenega avtorja: umetne in ljudske pesmi; umetne pripovedke; Andersenove pravljice so umetne
   // ki ustvarja taka dela: umetni in ljudski pesniki
4. 4. star. zahtevno, zapleteno oblikovan: pesem je zelo umetna, vendar bralca ne prevzame; preprost in umeten
5. 5. ekspr. nepristen, narejen: umeten smehljaj; umetna skromnost; vse je bilo umetno, navidezno
6. 6. ki nima stvarne podlage: taki problemi so umetni; razlaga temelji na zelo umetnih povezavah / umetno podpihovanje sovraštva
7. 7. zastar. izurjen, spreten: biti umeten v vsaki reči / poklicati umetnega zdravnika izvedenega, šolanega zdravnika
   ● star. prireditev z umetnim ognjem z ognjemetom; poljud. umetno sonce svetilka z živosrebrovo žarnico iz kremenovega stekla, ki prepušča ultravijolične žarke, strok. kremenova svetilka
   ♦ aer. umetni horizont priprava, ki kaže lego letala glede na vodoravno ravnino; agr. umetna koklja priprava za umetno ogrevanje piščancev; biol. umetni izbor odbiranje organizmov s takimi dednimi lastnostmi, ki najbolj ustrezajo rejčevim željam, potrebam; elektr. umetna inteligenca sposobnost stroja, računalnika, da rešuje umske probleme; lingv. umetni jezik načrtno sestavljen jezik, namenjen zlasti za mednarodno sporazumevanje; sistem znakov, simbolov za uporabo v znanosti, računalništvu; med. umetni splav; umetna ledvica naprava, ki opravlja funkcije ledvice zunaj telesa; umetno dihanje umetno dovajanje zraka v pljuča; metal. umetno staranje pojav, da postane zlitina trša, če se nekaj časa zmerno segreva; rib. umetna muha vaba za lovljenje rib, ki predstavlja določeno žuželko; šport. umetno drsanje umetnostno drsanje; teh. umetni vlek vlek, povzročen s kako pripravo, ventilatorjem; voj. umetna megla s kemičnimi sredstvi narejena, povzročena megla za maskiranje

umétno prisl.: umetno hraniti bolnika; umetno izzvati, pridobiti; zelo umetno ponarediti; umetno uspavati; umetno kovani izdelki
♦ les. umetno sušen les; sam.: nadomeščanje naravnega z umetnim

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

dàh tudi dáh dáha m (ȁ á; ȃ) 

1. 1. enkraten sprejem zraka v pljuča in njegovo iztisnjenje; dih: to je bil njegov zadnji dah
   // dihanje: zadrževati dah
2. 2. iz pljuč iztisnjeni zrak: čutil je njen dah na obrazu
   // knjiž., s prilastkom rahlo znamenje prisotnosti, bližine česa: dah pomladi
3. 3. neprijeten vonj, zadah: dah iz ust
   ♦ lov. značilen vonj, ki ga za seboj pušča žival

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

díh -a m (ȋ) 

1. 1. enkraten sprejem zraka v pljuča in njegovo iztisnjenje: šteti dihe; to je bil njegov zadnji dih; pogostnost dihov
   // dihanje: stisnil ga je tako močno, da mu je zastajal dih; pridrževati, zadrževati dih; dolgo je zdržal brez diha
2. 2. iz pljuč iztisnjeni zrak: čutil je njegov dih na obrazu; grela ga je s toplim dihom; pren., ekspr. zjutraj se je videl dih zemlje nad vlažno črnico
   // knjiž. rahlo pihanje, pihljanje: dih večernih sapic; sveži dih z gora
   // knjiž., s prilastkom rahlo znamenje prisotnosti, bližine česa: pomladni dih; čutim dih smrti; dih novega časa
   ● ekspr. nenavadna lepota jim je jemala dih zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; brez diha je čakal, kaj bo zelo napeto; ekspr. do zadnjega diha se je boril do konca življenja, do smrti; knjiž., ekspr. v tem ni niti diha resnice prav nič

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

pobóljšek -ška m (ọ̑) 

1. 1. star. priboljšek: s poboljški ga je pridobivala zase / za poboljšek mu je poslala kos potice
2. 2. zastar. izboljšanje, izboljšava: doseči poboljšek in napredek; dihanje je kazalo na poboljšek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

spáti spím nedov., spì spíte; spál (á í) 

1. 1. biti v stanju telesnega in duševnega počitka s popolnim ali delnim zmanjšanjem zavesti: ne ropotaj, oče spi; otroci že spijo; pes spi; ekspr. v hiši že vse spi; vsi so spali, le on je bedel; otrok ji je spal v naročju; spal je vso noč, do jutra; obrnil se je in spal naprej; brezskrbno, dobro, mirno, trdno spati; ekspr. sladko spati; skrbi mu ne dajo spati; ne morem spati; spali so obuti; spi kot jazbec, klada, polh trdno; spi kot otrok mirno, brezskrbno; spi kot top, kot ubit zelo trdno; spijo kot Matjaževa vojska dolgo, trdno
   // ekspr. mesto je že spalo / kot vljudnostna fraza: (ste) dobro spali; kako si spala / kot voščilo dobro spite / knjiž., z notranjim predmetom spati mirno spanje; brezoseb.: rekel je, da se na senu dobro spi; takrat se je spalo na skednju; ekspr. kako bi se še spalo rad(i) bi še spal(i)
   // biti navadno v ležečem položaju zaradi takega počitka: vsak dan spi do osmih; rad spi pri odprtem oknu / dati otroke spat; hoditi pozno spat; iti, odpraviti se spat; elipt. otroci, spat
   // s prislovnim določilom imeti kje ležišče, prostor za tak počitek: fant spi na postelji; spati na prostem, na tleh; vsi otroci spijo v eni sobi; od danes ne boš več spala tukaj / spali boste pri nas prenočevali; dali so me spat v najlepšo sobo / kokoši spijo blizu zajcev; živina v planinah spi zunaj
2. 2. ekspr. biti nedejaven, nedelaven: trdil je, da mladina v klubu spi; ti dve prireditvi kažeta, da vendarle ne spimo / med poukom je večinoma spal ni sodeloval
   // društvo spi
3. 3. ekspr. biti v stanju neaktivnosti; počivati: pozimi rastline spijo; zemlja še spi / jezero spi je mirno; valovi so še spali jezero, morje je bilo mirno
4. 4. knjiž., s prislovnim določilom biti navzoč, a nedejaven: v gorivu spi toplotna energija / spolnost v otroku še spi / ali tvoja vest spi
   // biti kje sploh: rudno bogastvo spi pod zemljo / v srcu spita bolečina in ljubezen; to upanje je že dolgo spalo v njem
5. 5. ekspr., s prislovnim določilom biti pokopan: na tem pokopališču spijo njegovi starši; rad bi spal v domači zemlji
6. 6. evfem., v zvezi s pri, z spolno občevati: spati pri dekletu, z dekletom
   ● ekspr. takrat so ljudske množice še spale niso še poznale, niso se še zavedale svojih pravic; ekspr. ali je kaj priden? Priden je, kadar spi ni priden; knjiž., ekspr. spati na lovorikah po uspehu, zmagi popustiti v prizadevanju; star. odkar se zavedam, nisem spal pod svojo streho nisem imel doma; ekspr. glede tega lahko mirno spiš si lahko brez skrbi; ekspr. saj stoje spiš videti si zelo zaspan; ekspr. hoditi s kokošmi, kurami spat zelo zgodaj; ekspr. sonce gre spat zahaja; ekspr. spati smrtno, večno spanje biti mrtev; ekspr. spati spanje pravičnega mirno, trdno spati; kakor si si postlal, tako boš spal tvoje (dobro, slabo) življenje bo posledica tvojih prejšnjih odločitev; preg. nesreča nikoli ne spi nesreča nikoli ne počiva

spáti se knjiž., s smiselnim osebkom v dajalniku  biti zaspan: trudna sem in spi se mi / čeprav je bilo pozno, se nobenemu od njiju še ni spalo ni dalo spati

spé: knjiž. slonel je na stolu napol spe
● ekspr. o tem sem sanjal bede in spe zmeraj

spèč -éča -e: otrok, mirno speč pod drevesom; speči potniki; buditi speče sile v ljudstvu
♦ agr. speče oko oko, ki odžene v naslednjem vegetacijskem obdobju; cepljenje na speče oko; bot. speči popek nadomestni popek, preden se odpre; polit. speči agent agent, ki namenoma šele po dolgem bivanju v kaki državi začne delovati za drugo državo; sam.: buditi speče; poslušati mirno dihanje spečega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

vegetatíven -vna -o prid. (ȋ) 

1. 1. rastlinski: vegetativni in animalni svet / vegetativna hrana / vegetativno baročno okrasje
2. 2. bot. ki je v zvezi z rastjo in prehranjevanjem rastlin: listi, korenine in drugi vegetativni deli rastline / vegetativni organi korenina, listi, steblo
3. 3. biol. ki poteka brez oploditve, nespolen: vegetativno razmnoževanje / vegetativno križanje rastlin
4. 4. biol. nanašajoč se na za ohranjanje življenja in za rast bistvena in od volje neodvisna dogajanja v telesu: dihanje, prebava in druge vegetativne funkcije / vegetativno živčevje živčevje, ki deluje samostojno, neodvisno od volje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

zastáti -stánem dov. (á ȃ) 

1. 1. prenehati se premikati naprej in za kratek čas ostati kje: grižljaj mu je zastal v grlu; voda je zastala v kotlini / mleko kravi zastane v vimenu deloma ostane
   // za kratek čas ostati kje, ker se kaj ne opravlja v zadostni meri: pošiljke so zaradi predpraznične gneče zastale
   // ostati ob pričakovanem, normalnem času neopravljen: druga dela so zaradi košnje zastala
2. 2. za kratek čas prenehati se gibati, premikati: pri vsakem šumu mu je noga zastala; hotel ga je udariti, pa mu je roka zastala / ekspr. korak mu je zastal
   // za kratek čas prenehati delati, delovati: kolovrat je zaradi živahnega pogovora večkrat zastal / srce mu je za trenutek zastalo; pren., ekspr. na starost mu je pamet zastala
3. 3. za kratek čas prenehati potekati: dihanje mu je za hip zastalo; napad je za nekaj trenutkov zastal; promet je zaradi nesreče za eno uro zastal / pogovor je po prvem navdušenju zastal
4. 4. prenehati (intenzivno) napredovati: gospodarstvo je zaradi reform zastalo / sčasoma je v rasti zastal
5. 5. zaradi mirovanja postati manj gibljiv: noge so mu zastale od sedenja
6. 6. star. zaostati: za zmagovalcem je zastal za dve minuti / zastati v razvoju za drugimi državami / zastati s plačilom
   ● ekspr. beseda mu je zastala na ustih besede, ki jo je že skoraj izrekel, ni izrekel; ekspr. ustrašil se je, da mu je dih zastal zelo; ekspr. zgodile so se stvari, da človeku kar dih, sapa zastane zgodile so se presenetljive, grozljive stvari; ekspr. mora govoriti, da mu jezik ne zastane zaradi potrebe po govorjenju, veselja do govorjenja; ekspr. kri mu je zastala (v žilah) zelo se je prestrašil; ekspr. samo toliko dela, da mu sklepi ne zastanejo kolikor mogoče malo dela; ekspr. v njegovem žepu zastane marsikateri tisočak zadrži si, pridrži si marsikateri tisočak

zastàl -ála -o: pospešiti zastali razvoj; pretegniti si zastale ude

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

aeróben -bna -o prid. (ọ̑) biol. ki za življenje potrebuje prosti kisik: aerobne bakterije / aerobno dihanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

astmátičen -čna -o prid. (á) nanašajoč se na astmo: astmatični napad / astmatično dihanje / astmatičen človek človek, ki ima astmo, nadušljiv

astmátično prisl.: astmatično sopsti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

cév -í ž, daj. mest. ed. cévi (ẹ̑) podolgovat, votel, navadno valjast predmet: cev pušča, se zamaši; napeljati vodovodne cevi; položiti odtočno cev; dolga, ravna cev; aluminijasta, cementna, gumijasta, steklena cev; brizgalna, dimna, grelna, plinska, svetilna cev; puškina, topovska cev; cev iz plastične mase; cev za zalivanje; pipa s kratko cevjo; premer cevi / dihalna cev za dihanje s poklopcem pri potapljaški maski
// kar je po obliki ali funkciji podobno cevi: cvetni listi so zrasli v cev; cev požiralnika
♦ anat. Evstahijeva cev ki povezuje srednje uho z žrelom; ušesna troblja; prebavna cev cevasti del prebavil, po katerem se premika, prebavlja hrana; elektr. bergmanska cev za električno napeljavo iz katraniziranega kartona; elektronska cev elektronka; fluorescenčna cev žarnica cevaste oblike, katere obloga sveti zaradi prevajanja električnega toka v razredčenem plinu; katodna cev elektronka, v kateri elektronski žarek pada na zaslon, kjer povzroča vidno sliko; Braunova elektronka; neonska cev z neonom napolnjena svetilna cev, ki se uporablja zlasti v reklamne namene; fiz. rentgenska cev priprava za pridobivanje rentgenskih žarkov; metal. brezšivna cev ki ni varjena, ki je iz celega; strojn. izpušna cev po kateri se odvajajo plini pri motorju z notranjim zgorevanjem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

davílen -lna -o prid. (ȋ) ki davi: davilni krči
♦ zgod. davilna hruška srednjeveška mučilna priprava, ki se da obsojencu v usta, da mu ovira dihanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

dispnóičen -čna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na dispnoo: dispnoičen bolnik / dispnoično dihanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.