Fran > Jezikovna

Vljudno vas prosim za mnenje glede velike/male začetnice pri stvarnih lastnih imenih, pri katerih je prva sestavina jedro, ki označuje vrsto (npr. Hotel/Društvo/Program/Radio/Zavod), druga sestavina pa desni (imenovalni) prilastek, ki sam po sebi ni (uradno) lastno ime, npr.:

Hotel P/popotnik Radio O/ognjišče Zavod R/radio Š/študent Društvo M/metuljčica Društvo R/rdeči noski Program D/digitalna Evropa

V pravopisnem pravilu 854 – ki sicer govori o ujemanju delov lastnih imen, ne o začetnicah – je pri zgledu Hotel Turist [1] zapisano: "Hotel Turist [ … ] to poimenovanje izvajamo iz zveze "hotel z imenom Turist"."

Ali bi morali potem analogno zapisati Program Digitalna Evropa, ker to poimenovanje izvajamo iz zveze program z imenom Digitalna Evropa, Društvo Rdeči noski", ker ga izvajamo iz zveze "društvo z imenom Rdeči noski itd.

Ali pa bi morali zapisati Program digitalna Evropa, ker je to program z imenom Program digitalna Evropa, Hotel popotnik, ker je to hotel z imenom Hotel popotnik, in Društvo rdeči noski, ker je to "društvo z imenom Društvo rdeči noski"?

[1] Hotel Turist je sicer v pravopisu mogoče najti na vsaj še dveh mestih (v pravilu 104 in v Slovarčku jezikoslovnih izrazov), vendar je hotel obakrat zapisan z malo začetnico. Moje vprašanje zadeva primere, ko bi prvo sestavino nujno pisali z veliko začetnico, ker je del uradnega imena.

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

Zanima me začetnica zapisa na dokumentu

a)

Mag. Jaka Jakov

ravnatelj

ali

mag. Jaka Jakov

ravnatelj

b) Ravnatelj

mag. Jaka Jakov

ali

Ravnatelj

Mag. Jaka Jakov

II.

Moje vprašanje je bilo dvoumno. Se opravičujem. Zanima me zapis začetnice a) na uradnem dokumentu (spričevalo...).

Mag. Jaka Jakov

(ravnatelj)

ali

mag. Jaka Jakov

(ravnatelj)

b) na ovojnici:

Mag. Jaka Jakov

...

ali

mag. Jaka Jakov

...

Ali se motim, če menim, da je v navedenih primerih potrebno uporabiti veliko zečetnico?

Zanima me, če se pri pisanju voščil in čestitk navede tudi končni pozdrav ali pa se besedilo zaključi z imenom oziroma imenom in priimkom.

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

Zanima me, zakaj in od kdaj se Kekec uporablja kot slabšalno ime za fanta, če pa je v slovenski književnosti dejansko junak.

Če pišemo kratice, naj v njih ne bi bilo znakov, ki ničesar ne povedo, ne pomagajo pri izgovarjavi, ni od njih nobene koristi. Zakaj ne zapišemo enostavneje covod19 in sklanjamo covida19?

Če so kratice velike črke, naj bi pred obrazilom bil vezaj, npr. TEŠ6, TEŠ-a6 - brez presledkov med črkami in številko (ali tudi covid-a19).

Če npr. številke s presledkom ločimo od črk, lahko znotraj stavkov kdaj pa kdaj pride do nejasnosti, kam številke spadajo.

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

Zanima me, ali je pravilna raba Ne bom uspel uporabiti kart. Opozorjen sem namreč bil, da ta zapis ni pravilen in da bi se moral izraziti nekako takole: Ne bo mi uspeli uporabiti kart. Zanima me torej, ali sta možni obe obliki oziroma zakaj prva oblika ni ustrezna.

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

Pred kratkim je izšel prevod romana Fulvia Tomizze Zlo prihaja s severa in ob tej priložnosti je bil kar nekajkrat zapisan in izgovorjen svojilni pridevnik, ki se nanaša na priimek Tomizza, skoraj dosledno je bil izgovorjen napačno, in sicer [tomicov] ali [tomicev].

Slovarski del Slovenskega pravopisa 2001 je v geslu Tomizza jasen:

• Tomízza -e in Tomízza -a [ica] m, druga oblika s -em oseb. i. (ı̑; ı̑) |italijanski pisatelj| Tomíčev -a -o tudi Tomízzev -a -o [-čev-] (ı̑; ı̑), ●Tomízzin -a -o [-čin] (ı̑)

Priimek Tomizza je samostalnik moškega spola, sklanja se po lahko po 1. ženski (Tomizza, Tomizze) ali 2. moški (Tomizza, Tomizza, s Tomizzem).

Pri svojilnem pridevniku daje SP na prvo mesto podomačitev Tomičev, za katero imam občutek, da je na Obali nihče ne rabi, dopušča pa tudi Tomizzev, ki se izgovori [tomičev]. Na koncu pa navede napačno rabo Tomizzin po zgledu Krležin, Mitjin itd.

Ko sem na napačno rabo v izgovoru [tomicov, tomicev] opozorila, sem naletela na odpor z argumentom, da v tem primeru pač raba odstopa od norme. Jaz pa menim, da vsaka napačna raba že ni kar takoj odstopanje od norme. In zakaj bi bila? Saj ni pri tem nič nelogičnega, pregibanje sledi pravopisnemu načelu, da dopušča izvirni zapis Tomizzev, govorjeni [c] pa se pretvori v govorjeni [č], kot se tudi pri moškem imenu Tomica – Tomičev (Ivica – Ivičev) ali Franc – Frančev, ne nazadnje tudi Mojca –- Mojčin. Argument je bil še ta, da svojilnega pridevnika, ki se nanaša na Cavazza, nihče ne izgovarja [kavačin], da se vsi izognejo in rabijo raje vloga Borisa Cavazze. Izgovora [tomičev] se otepajo tudi z argumentom, da je neustrezno tudi Baruca – Baručev, ker je iz pogovornega jezika domača edinole raba pač Barucin, pa naj gre za moškega ali žensko (knjižno pravilno seveda le Baručev). Mislim, da tuji izvor oz. zapis priimka nima pri tem nič opraviti, saj sledi slovenskim pravopisnim načelom.

Kaj storiti v takem primeru, ko se Slovenski pravopis 2001 zanika, še zlasti, ker imajo domačini na Obali že slabo pravopisno izkušnjo z Izolčani (v rabi je Izolani)?

Na spletu sem našla pojasnilo, da so kozaki »poimenovanje za skupino več ljudi, ki živijo v južnih stepah Vzhodne Evrope in Azijske Rusije, znanih po samozadostnosti in vojaški spretnosti, še posebej v konjeništvu« (na vaši strani je podobna razlaga: kozak).

Prijateljičinemu sinu lektoriram seminarsko nalogo iz zgodovine, v kateri raziskuje Kozake in jih zapisuje z veliko začetnico. Priznam, da mi deluje čudno, če je beseda zapisana z malo, a do pred kratkim sem bila prepričana, da so Kozaki ljudstvo. Sva se pa dogovorila, da z veliko zapišem Zaporoške kozake in Donske Kozake (ki sami sebe opredeljujejo kot ljudstvo).

Kaj je torej bolj prav?

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

Zanima me, kaj je strokovna utemeljitev odločitve za zgornja zapisa (in enako tudi volivec, usesti, itd.), ki sta mi kot govorcu mariborske slovenščine nepričakovana, saj bi glede na izgovorjavo v svojem in drugih narečjih pričakoval zapisa "glodalec" in "vkraden".

Slovenski pravopis je na splošno zelo dobro konstruiran tako, da lahko govorci vseh narečij konsistentno preberemo zapisano besedo v svojem narečju oz. govoru.

Zapisa "glodavec" in "ukraden" kršita to pričakovanje. V narečjih, kjer v izgovorjavi razlikujejo priponi -lec in -vec, se reče glodalec, ne glodavec. V narečjih, kjer v izgovorjavi razlikujejo začetni v- in u- pred soglasniki, rečejo vkraden (ali fkraden), ne ukraden.

So to sploh merila, ki se zares upoštevajo pri izbiri pravilnega zapisa? Če so, zakaj je v teh primerih prišlo do odstopa?

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

Dva slovnično zelo podobna samostalnika (m. spol, 1. m. sklanjatev, v imenovaniku se končata na dva samoglasnika), ampak sklanjata pa se različno. To sta samostalnika radio in etui.

Zakaj se npr. v rodilniku sklanjata drugače? radia etuija

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

Zanima me, kateri sklon je ustrezen v teh dveh primerih: Organ ni več pristojen zagotoviti nadzor/nadzora.Organ ni zavezan družbi sporočiti podatke/podatkov.

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

Zanima me, kako se v slovenščini pravilno z besedo izpiše datum na koncu uradnih dokumentov (raznih sklepov, sporazumov ipd.)

V našem priročniku imamo trenutno zapisano, da se navede takole:

V pogodbah, mednarodnih sporazumih ipd. je z besedami izpisan cel datum: V Bruslju, dne štiriindvajsetega marca leta dva tisoč deset, v dveh izvirnikih v angleškem jeziku. Sestavljeno v Bruslju, dne šestega julija leta dva tisoč deset, v dveh izvodih v angleškem jeziku.

Gre za dobesedni prevod iz angleščine, v katerem sta izrecno izpisana dan in leto, primer:

Done at Brussels, on the twenty-third day of June in the year two thousand and sixteen

Glede na to, da velika večina drugih jezikov EU izpušča dan in leto (tudi vsi "veliki" jeziki, FR, DE, NL, nekateri ohranjajo leto, npr. HR in ES, obe besedi pa npr. ohranjajo Čehi), in glede na to, da je načeloma beseda "dne" v takšnih primerih nepotrebna (vir: Monika Kalin Golob – O dopisih: predlog za standardizacijo, str. 32) in da je tudi sicer ne uporabljamo (pri datumih, ki niso izpisani z besedo), menim, da bi lahko obe besedi izpustili, vsekakor pa vsaj besedo dne. Kaj menite vi?

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

Imam vprašanje glede zapisa krajevnega oz. zemljepisnega imena Černelavci (vas v Prekmurju). Med prijatelji je prišlo do pogovora, da naj bi se uporabljala tudi oblika zapisa vasi, ki se sicer uporablja pogovorno Črnelavci.

Zanima me vaše strokovno mnenje.

Zanima me, kaj je med Hribom in Loškim Potokom – nestični vezaj ali nestični pomišljaj? Veliko zapisov na spletu vsebuje celo stični vezaj, vendar si takšne rabe nikakor ne znam pojasniti. Gre morda za dvojno ime (kot je Šmarje - Sap)?

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

Škofija s sedežem v Mariboru je skozi zgodovino imela različna imena. Danes je njeno uradno ime Nadškofija Maribor ali Archidioecesis Mariborensis v latinščini. V splošni rabi pogosteje zasledimo poimenovanje v obliki mariborska nadškofija, za katerega sklepam, da se piše z malo začetnico. Kljub temu je v starejših šematizmih Cerkve mogoče zaslediti slednjo obliko kot edino navedeno, zato predvidevam, da je oblika Mariborsko-lavantinska škofija nekoč bila uradni naziv, ki bi se, vsaj takrat, moral pisal z veliko, pa se v samem besedilu teh istih šematizmov ne. Enako je z Ljubljansko nadškofijo.

Obstaja kakšen razlog, zakaj so danes uradna imena škofij sestavljena iz besede (nad)škofija, ki ji sledi kraj, in ne obratno, torej s pridevnikom in občo sestavino? Je mogoče reči, da je katera od teh oblik jezikovno ustreznejša? Kot zanimivost, na krstnih listih iz določenega obdobja je celo zapisana oblika Škofija lavantinska, torej neka tretja različica.

Če že omenjam Lavant, me še zanima, kako to, da ni (bilo) v uporabi slovensko ime te doline, kar bi rezultiralo v Nadškofiji Labot in Labotski nadškofiji, oziroma če je danes primerno v besedilih tako nazivati to zgodovinsko škofijo. Podobno glede Nadškofije Solnograd in Solnograške nadškofije.

Kako se pravilno zapiše zaporedje tonov v akordu, kadar to omenimo v besedilu? Na primer: Učenec zaigra akord c1-e1-g1.

Katera od spodnjih možnosti je pravilna (št. 1 naj bi bila izpisana 'podpisano', a obrazec tega ne omogoča)? c1-e1-g1 c1–e1–g1 c1 – e1 – g1

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

Zanimajo me možnosti za zapis okrajšave za številko (št.) v mednarodni rabi: a) Se znak lojtra (#) v takšni rabi piše s presledkom ali brez njega (# 1 ali #1)? b) Se latinska okrajšava za N/numero piše z veliko ali malo začetnico (No./no.)? c) Ali morda obstaja še kakšen drug način zapisa okrajšave za številko, ki bi ga lahko uporabili v mednarodni rabi in bi bil hkrati v skladu s slovenskim pravopisom?

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

Zanima me, kakšen je standard zapisovanja za primer 1780 leta.

Torej:

• v 1780-ih letih
• v 1780. letih
• v 80. letih 18. stoletja
• v osemdesetih letih 18. stoletja

Kateri zapisi so pravilni? Kateri se preferirajo in kje se preferirajo?

Kako bi pravopisno pravilno zapisali niz šahovskih potez?

Ali takole: 1.e4 e5 2.Nf3 Nc6 (brez presledka med števko s piko in potezo)

Mogoče takole: 1. e4 e5 2. Nf3 Nc6 (s presledkom med števko s piko in potezo)

Kaj pa, ko se niz začne s potezo črnega igralca in se mora uporabiti tripičje: 1. ... e5 (še najbolj pravilno, ampak v šahovskih knjigah bi to zasedlo preveč prostora) ali 1...e5 (zelo čudaško, ampak v angleških šahovskih knjigah že ustaljeno)

Kako je z zapisovanjem šahovskih potez v slovenskem pravopisu?

Pri 100-ih ali pri stotih letih?

Pri 3. mesecih shodi ali pri 3 mesecih shodi?