Zadetki iskanja
1. biti v zmoti: i jaſz blodim SM 1747, 67; blôdim AIN 1876, 65; bloudite, neznajoucsi piſzma KŠ 1771, 141; Ne bloudte KŠ 1771, 500; vſteroj eſcse zdaj bloudi KŠ 1771, 667; Blôdijo, ki tebé nepoznajo KAJ 1848, 10; je szpoznao, kak je blôdo KAJ 1870, 126
2. zmedeno govoriti: bloudi kaksté lejpi KOJ 1845, 141
3. spravljati v zmedenost: Csi naſz dobrota blôdi BRM 1823, 34
blodéči -a -e
1. blodeč, tavajoč: szem jasz blodécsi KAJ 1848, 127; blodécsa ovcsicza KM 1783, 165; blodécsa szvekloscsa AI 1875, kaz. br. 7; tve blodécſe ovcsicze SM 1747, 67; ovczo nyegovo blodécso KŠ 1754, 66; liki blodécse ovczé KŠ 1754, 708
2. ki je v zmoti: nad neznajoucsimi blodécsimi KŠ 1771, 678
blódjeni -a -o zmeden: Vnogi blodjeni bodo AI 1875, br. 2, 3
1. nanašajoč se na človek 1–2:
a) človeška kri; zgradba človeškega telesa; človeška narava, zavest / karikature niso imele človeške podobe / zgodovina človeškega rodu; član človeške družbe / v drami je ustvaril vrsto človeških likov; človeških žrtev ni bilo; tragična usoda neznanega človeškega bitja
b) človeška dobrota, objestnost; upoštevati človeško dostojanstvo / to so pač človeške potrebe
2. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: paznik je bil s kaznjenci človeški; človeško ravnanje z živalmi / postal je bolj človeški / zanjo nima človeške besede
// knjiž. ki združuje v sebi vse, kar je pozitivnega v človeku: spoznal si njegovo človeško vrednost; v zaporu sta se razkrivala tovariški duh in človeška vsebina posameznika / presenetila ga je pisateljeva človeška toplina
3. ki ima za človeka značilne lastnosti: bil je čisto človeški, vsakdanji / če gledamo nanj s človeškimi očmi, mu marsikaj lahko oprostimo
4. ekspr. ki ustreza osnovnim zahtevam, potrebam človeka: dobil je čisto človeško sobo; rad bi živel človeško življenje
● ekspr. v ta gozd še ni stopila človeška noga človek, ljudje; preg. motiti se je človeško
♦ zool. človeška ribica repata dvoživka, ki živi v podzemeljskih jamah Krasa, Proteus anguineus
- človéško prisl.:
človeško čutiti, ravnati; po človeško govoriti; človeško pomembna vsebina; sam.: tudi v tem nečloveškem življenju se je prebudilo nekaj toplega, človeškega
bóljši -a -e (ọ̑) kupovati samo izdelke ~e kakovosti; šalj. njegova ~a polovica |žena|
nàjbóljši -a -e in nájbóljši -a -e (ȁọ̑; ȃọ̑) ~e želje za rojstni dan; poud. Tega pri ~i volji ne morem storiti |kljub veliki pripravljenosti|
dôbri -ega m, člov. (ó) veseliti se ~ih
bóljši -ega m, člov. (ọ̑) nagraditi ~ega
nàjbóljši -ega in nájbóljši -ega m, člov. (ȁọ̑; ȃọ̑) izročiti nagrado ~emu
dôbra -e ž, rod. mn. -ih (ó) poud. povedati nekaj ~ih |šal|
dôbro -ega s, pojm. (ó) ~ega ni nikoli dovolj
bóljše -ega s, pojm. (ọ̑) želeti komu kaj ~ega
nàjbóljše -ega in nájbóljše -ega s, pojm. (ȁọ̑; ȃọ̑) želeti komu vse ~; snov., poud. natočiti komu ~ega |najboljše vino|
do dôbrega mer. prisl. zv. (ȏ) ~ ~ se odpočiti popolnoma
dôbrost -i in dobróst -i ž, pojm. (ó; ọ̑) zastar. dobrota
1. dober: dober mir TF 1715, 29; Tvoi dobri Angel ABC 1725, A5b; arie on dober ABC 1725, A6a; O Dobri, vſzamogocſi Bog SM 1747, 61; Bosja dobra vola TF 1715, 28; ſzvoje dobre ocſinſzke volje TF 1715, 21; zdobre voule KŠ 1754, 230; vu táksoi dobroi ſztalnoſzti SM 1747, 5; vu vſzákom dobrom cſinényem SM 1747, 49; mati dobri dejl KŠ 1754, 82; vſze dobro je SM 1747, 75
2. v zvezi dobro djanje dobrota: vu tvojega ſz. Sziná znami dobrom djányi nikaj ne dvojimo KŠ 1771, 843
dòbri -a -o sam. dobri:vſze dobro iſcse SM 1747, 75; gotov vſzáksemi dobro csiniti KŠ 1771, 444; ſteri louna to dobro, ino kaſtiga to hüdo KMK 1780, 5; Vzemi za dobro TF 1715, 9; po dobrom ga ſzpominali TF 1715, 16; vu vſzem dobrom prav vjedina SIZ 1807, 7; zeſzem dobrim blagoſzlovis SM 1747, 85; Düſſevna i Telovna dobra proſzimo TF 1715, 25; od koteroga vſza dobra csüli bomo SM 1747, 84; telovna dobra od Bogá proſzimo KŠ 1754, 152; vküp ſzprávim dobra moja KŠ 1771, 212; morete dobra gucsati KŠ 1771, 40; ki ſzo dobra csinili KM 1783, 16; Nikai dobroga TF 1715, 37; tou dobro gráta SM 1747, 25; vu meni nikai dobra nei SM 1747, 67; szami nikaj dobra neznajoucsi szpecsati KOJ 1833, V; vſze dobro dáva TF 1715, 21
dobročúdnost -i ž, pojm. (ȗ) star. dobrota, blagost
1. lastnost dobrega, dobrosrčnega človeka: čudi se njeni dobroti; storiti kaj iz dobrote; ne verjame v njegovo dobroto; materina, srčna dobrota / službo je dobil samo po njegovi dobroti
2. nav. mn. dejanje, storjeno komu v korist: nikoli ji ne bom mogel povrniti vseh dobrot; izkazovati, deliti dobrote; zahvaliti se komu za prejete dobrote; obsipati koga z dobrotami
// star. korist2, dobro: otroci se ne zavedajo, kakšna dobrota je zanje učenje / zastar. zemeljske dobrote užitki, prijetnosti
3. nav. mn. dobra jed ali pijača: nanesli so mu raznovrstnih dobrot; postregli so mu z vsemi dobrotami, ki so jih premogli; miza je bila polna najrazličnejših dobrot
4. zastar. dobra kakovost: vino ni posebne dobrote
● ekspr. sama dobrota ga je je zelo dober, dobrosrčen; z dobroto pri njem vse dosežeš če si z njim dober, naredi vse, kar želiš; preg. dobrota je sirota dobro dejanje navadno ni poplačano s hvaležnostjo
♦ pravn. pravna dobrota nekdaj oprostitev od pričevanja proti bližnjim sorodnikom
- lastnost človeka
- dobrota koga
- , dobrota do koga
- , dobrota s čim
- navadno v množini lastnost stvari
- dobrota česa
- , dobrota iz/z česa
- , dobrota v/na čem, kje
- , dobrota za koga/kaj
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- Naslednja »