Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

SSKJ
razlívati -am nedov., tudi razlivájte; tudi razlivála (í) 
  1. 1. nehote spravljati kaj tekočega iz posode na večjo površino: razlivati vodo po tleh; juha se mu je razlivala po prtu / posoda je bila prepolna, zato je pri prenašanju razlival
  2. 2. knjiž., ekspr. oddajati, razširjati v velikih količinah: luč je razlivala svetlobo po sobi; čez nebo se je razlivala bledo rumena svetloba / po dolini se je razlivala pesem zvonov
    razlívati se 
    1. 1. tekoč čez rob se pojavljati na razmeroma veliki površini: nekoč se je tu razlivala lava; potok se razliva čez bregove / voda je kipela in se razlivala čez rob posode
    2. 2. ekspr. množično se premikati z enega mesta na več mest: množica je bežala in se razlivala po ulicah
    3. 3. ekspr. biti opazen, viden: preko njenega obraza se je razlival nenavaden mir
    4. 4. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga nakazuje osebek: občutek ugodja se mu je razlival po vsem telesu
    razlivajóč -a -e: držal je žlico, razlivajoč juho po obleki; svetloba, razlivajoča se po pokrajini
SSKJ
razprostírati -am nedov. (ī ȋ) 
  1. 1. delati, da kaj pride v položaj, ko ima veliko, največjo površino: razprostirati posteljnino; prodajalka je razprostirala pred njo prt za prtom / orel razprostira krila, da bi vzletel / razprostirati roke v objem širiti; pren., pesn. noč razprostira svoj temni pajčolan
    // delati, da kaj v takem položaju pride na kako površino: razprostirati pregrinjala po posteljah
    ●     ekspr. lipa daleč razprostira svoje veje ima dolge, široke veje
  2. 2. delati, da kaj zavzame čim večjo površino: razprostirati lan, zrnje, da se suši
    razprostírati se s prislovnim določilom  
    1. 1. biti, obstajati na razmeroma veliki površini: nad vasjo se razprostira gozd; na ravnini se razprostirajo žitna polja; razprostirati se v daljavo, širino / nad gorami se je razprostiralo modro nebo; pren. mir se razprostira nad pokrajino
    2. 2. nav. ekspr. prihajati na kako površino, navadno veliko: megla se razprostira po dolini; čez senožeti se razprostirajo vedno daljše sence
    razprostirajóč -a -e: okoli gradu razprostirajoči se vrtovi
SSKJ
razprostránjen -a -o prid. (ā) 
  1. 1. ki je, se nahaja na razmeroma veliki površini: razprostranjeno mesto / kmetijsko posestvo je razprostranjeno po vsej dolini
  2. 2. knjiž. razširjen: po vseh celinah razprostranjena živalska vrsta / to mnenje je precej razprostranjeno
SSKJ
raztegováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. z vlečenjem povzročati, da doseže kaj
    1. a) večjo, največjo dolžino: raztegovati elastiko; vrv se ne da poljubno raztegovati / raztegovati anteno, raztegljivo lestev / raztegovati ustnice
    2. b) večjo, največjo površino: raztegovati kože, krzno; raztegovati tkanine z likanjem
      ●       ekspr. raztegovati harmoniko igrati nanjo
  2. 2. spravljati v položaj, ko sosednji deli tvorijo med seboj določen kot: raztegovati krake šestila
  3. 3. ekspr. povzročati, da traja kaj dalj časa: raztegovati debato, pripovedovanje
    raztegováti se 
    1. 1. postajati večji po dolžini, širini: pulover se je ob vsakem pranju bolj raztegoval; to blago se zelo razteguje
    2. 2. nav. ekspr., s prislovnim določilom biti, obstajati na razmeroma veliki površini: po dolini se razteguje megla; polje se razteguje do hribov sega
SSKJ
rezgetáti -ám tudi -éčem [tudi rəz] nedov. (á ȃ, ẹ́) 
  1. 1. oglašati se z visokimi, tresočimi se glasovi: konji rezgetajo
    // ekspr. dajati rezgetanju podobne glasove: v dolini so rezgetale brzostrelke
  2. 2. slabš. govoriti z glasom, podobnim rezgetanju: nehaj rezgetati, kdo te bo poslušal
    rezgetáti se ekspr.  z visokim, rezkim glasom se smejati: dekleta so se na ves glas rezgetala; zakaj se tako rezgeta
    rezgetáje: kobila se je rezgetaje pognala proti čredi
    rezgetajóč -a -e: konj je rezgetajoč oddirjal; rezgetajoč smeh
SSKJ
rohnéti -ím nedov. (ẹ́ í) 
  1. 1. hrupno izražati jezo, nezadovoljstvo: rohnel je in razbijal vse okoli sebe; rohnel je nad ženo / zaman se upirate, je rohnel / ekspr. rohneti proti novim ukrepom
  2. 2. ekspr. dajati močne, zamolkle, med seboj pomešane glasove; hrumeti: motor rohni; na gradbišču so rohneli stroji
    ●     ekspr. v dolini so rohneli hudi boji divjali
    // hrumeč se hitro premikati: avtobus rohni po strmi cesti; vlak je rohnel mimo njih
    rohnèč -éča -e: vlak je rohneč odpeljal; rohneča vozila
SSKJ
rómati -am nedov. in dov. (ọ̑) 
  1. 1. rel. iti k romarski cerkvi, v sveti kraj: romati na Brezje, v Sveto deželo; romati z avtobusom, peš; pren., ekspr. ljudje še vedno množično romajo na pesnikov grob
  2. 2. ekspr. potovati, hoditi: romati po svetu / vsa vas je romala na semenj šla
    // njegov pogled je romal po domači dolini / pismo je romalo več tednov / pripovedka je romala po vsej deželi se je širila
    ●     publ. druga nagrada za režijo je romala v Ljubljano je bila podeljena režiserju iz Ljubljane; ekspr. knjiga je romala iz rok v roke menjavala uporabnike, lastnike; ekspr. na mizo so romale steklenice izvrstnega vina so drugo za drugo prinašali; ekspr. prošnja je romala v koš bila je odbita, neugodno rešena; niso je upoštevali; ekspr. marsikatera knjiga je romala v ogenj je bila sežgana; evfem. marsikaj je že romalo z njim je ukradel
    romajóč -a -e: romajoč iz kraja v kraj, je videl marsikaj zanimivega
SSKJ
samotár -ja m (á) 
  1. 1. kdor hote živi sam, brez stikov, povezave z drugimi: fant je samotar in hodi navadno sam po hribih; odljuden samotar; živi kot samotar / te ribe so večinoma samotarji; gams, volk samotar
    // kdor živi v oddaljenem, odmaknjenem kraju, predelu: tako je bilo življenje samotarja v zapuščeni dolini
  2. 2. ekspr. kar okoli sebe, v bližini nima drugih stvari svoje vrste: med drevesi je bil tudi hrast samotar
SSKJ
sopíhati -am nedov. (í) 
  1. 1. močno, sunkovito, glasno dihati: nosači so sopihali; podivjani živali sta sopihali in se napadali; sopihati od jeze, napora; pri hoji navkreber je močno sopihal / počasi so sopihali proti vrhu sopihajoč šli; vola sta ga lizala in zadovoljno sopihala sopla
  2. 2. ekspr. dajati sopihanju podobne glasove: stroji so brneli in sopihali / v dolini je težko sopihala jeklarna / vlak je sopihal mimo sopihajoč peljal
    sopiháje: sopihaje si je sezuval škornje; sopihaje teči
    sopihajóč -a -e: sopihajoč se pripogibati; sopihajoča lokomotiva; prisl.: sopihajoče teči
SSKJ
sôpsti sôpem nedov., sópel in sôpel sôpla (ó) 
  1. 1. težko, glasno dihati: bolnik je stokal in sopel; nadušljivo, razburjeno sopsti; sopel je, kakor da bi mu ležal kamen na prsih; sope kot kovaški meh / razburjen je bil in težko je sopel / počasi je sopel za čredo sopeč šel
    // slišno, globoko dihati: oče je spal in enakomerno sopel; živina je sopla / bik je besno sopel sopihal
    // zastar. dihati: v takem oklepu ni mogoče sopsti; tako je poslušal, da si še sopsti ni upal
  2. 2. ekspr. dajati sopenju podobne glasove: mlini trudno sopejo / v dolini sope tovarna / ladja sope iz pristanišča sopeč plove
  3. 3. preh., knjiž. globoko vdihavati: sopli so morski zrak; s slastjo je sopla vonj prvega cvetja
  4. 4. ekspr. dihati, pihati: starec je sopel v otrple dlani / peč mu je sopla v hrbet oddajala vanj toploto; vročina ji sope v obraz veje
    ●     zastar. vse, kar sope, že spi živi, biva; ekspr. takoj morate iz mesta, je sopla med solzami sopeč govorila
    sopé: sope šepetati
    sopèč -éča -e: vsa upehana in težko sopeč, je sedla k mizi; sopeč žrebec; sopeče prsi; prisl.: sopeče se je dvignil; sopeče vzdihniti
SSKJ
spôdaj prisl. (ó) 
  1. 1. izraža položaj, ki je od določenega položaja v prostoru nižje, ant. zgoraj: na hribu je trdnjava, spodaj teče reka / splezal je po lestvi, jaz pa sem ostal spodaj; pogledal je v jamo: spodaj ni bilo videti nikogar / spodaj je garaža in klet, v prvem nadstropju pa stanovanje; spodaj so vrata zaklenjena / v dolini je zagledal naselje, še bolj spodaj pa polja; daleč, globoko spodaj / s prislovnim določilom kraja: kolo imam spodaj v kleti; spodaj pod bregom; spodaj, tik ob odprtini / rešitev uganke je na tretji strani spodaj; podpiši se še ti tu spodaj / opombe glej spodaj na koncu strani pod besedilom
    ●     pog., ekspr. pri operaciji so ji spodaj vse pobrali odstranili jajčnike, maternico; evfem. prijel jo je spodaj za spolovilo, zadnjico
    // izraža položaj pod čim: pokrila se je z debelo odejo in spodaj ji je bilo kmalu toplo; skrij se pod mizo, spodaj te ne bo nihče iskal / spodaj v rovu je zabobnelo / mrzlo je, zato se spodaj toplo oblecite oblecite toplo spodnje perilo; bila je samo v spalni srajci, spodaj ni imela nič
  2. 2. izraža položaj dela, strani česa, ki je od drugih delov, strani nižje: sprehajalno palico je spodaj okoval, zgoraj pa lepo izrezljal; orodje s širokim, spodaj ravnim rezilom / ta ptica je zgoraj olivno zelena, spodaj rumena
  3. 3. nav. ekspr. izraža manj pomemben družbeni položaj: spodaj se zavzemajo za hitrejše rešitve zadev; menil je, da se spodaj dovolj misli na koristi skupnosti / človek spodaj ni imel nobenih pravic
    // v razredni družbi izraža pripadnost socialno šibkejšim, revnejšim družbenim slojem: živeti čisto spodaj
  4. 4. v zvezi od spodaj izraža gibanje ali usmerjenost
    1. a) iz nižjega položaja v prostoru proti višjemu: od spodaj je slišal hrup avtomobilov; od spodaj navzgor
    2. b) iz položaja pod čim: talna voda je tako narasla, da je od spodaj poškodovala zunanje rudniške naprave
    3. c) pog. iz manj pomembnega družbenega položaja: napredne težnje so prihajale od spodaj, iz vrst učiteljstva / pobuda za gradnjo je prišla od spodaj od občanov, krajanov; začel je čisto (od) spodaj in se povzpel do direktorja na najnižjem delovnem mestu; zavirati pobude od spodaj; prim. odspodaj
SSKJ
svetlíti -ím nedov., svétli in svêtli (ī í) delati kaj bolj svetlo, bleščeče: svetliti bakreno ploščo; s cunjo svetliti parket
♦ usnj. svetliti usnje
// povzročati, da je kaj bolj svetlo: noč ni bila temna, ker jo je svetlil sneg; zarja že svetli nebo; obzorje se je počasi svetlilo
    svetlíti se 
    1. 1. odbijati svetlobo: okna se svetlijo v soncu; parket se je lepo svetlil svetil
      // knjiž.: na travniku se svetli rosa je; na roki se mu svetli zlat prstan ima, se mu lesketa
    2. 2. svetlo se odražati, kazati: v dolini se svetli cesta
    svetlèč -éča -e: svetleč papir; stopiti na svetleč se parket; svetleča se kovinska ploščica; modrikasto svetleče se perje race
SSKJ
šuméti -ím nedov. (ẹ́ í) 
  1. 1. dajati neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: drevje, suho listje šumi v vetru; morje, slap šumi; voda v loncu že šumi, kmalu bo zavrela; glasno, tiho šumeti; brezoseb. veter je pihal, da je šumelo / celofan papir šumi; svila šumi / ekspr., z notranjim predmetom gozdovi so šumeli svojo pesem / zunaj je šumel veter
    // povzročati neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: neprestano se je presedala in šumela z obleko; ves čas je šumel s papirjem; šumel in ropotal je pred vrati, dokler mu niso odprli
    // s prislovnim določilom šumeč se premikati: potok šumi po dolini / slap šumi v kotanjo šumeč pada
    // ekspr. v svilenem krilu je šumela po dvorani šumeč z oblačili šla; pren., ekspr. mimo nas šumi čas
  2. 2. v zvezi s čebela s premikanjem telesa, kril povzročati šumenju podobne glasove: čebele šumijo v panju; brezoseb. v čebelnjaku je prijetno šumelo / ekspr. ob poti je šumel čebelnjak
  3. 3. ekspr. z govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročati šumenju podobne glasove: množica v dvorani je šumela; brezoseb. v razredu je šumelo kakor v panju
    ●     ekspr., redko vse ženske so šumele o tem govorile, šušljale
  4. 4. brezoseb. imeti neprijeten, šumenju podoben občutek v glavi, ušesih zaradi motenj v delovanju organizma: temnilo se mu je pred očmi in v glavi mu je šumelo; šumelo ji je v ušesih
    // ekspr. imeti neprijeten občutek razdraženosti, vznemirjenosti, navadno zaradi zelo močnega predhodnega dražljaja: še dolgo mu je šumelo v glavi od bučne glasbe / v glavi mu je kar šumelo od številnih vprašanj
    šumé knjiž.: voda je šume padala v strugo
    šumèč -éča -e: potok je šumeč tekel med skalovjem; prim. šumeč
SSKJ
tičáti -ím nedov. (á í) 
  1. 1. s prislovnim določilom biti, nahajati se kje zataknjen, zapičen, obdan od česa: ključ tiči v ključavnici; v zidu tičijo krogle; bodica mu je tičala v prstu / tičal je do pasu v snegu / med cvetjem je tičal bel listek
    // biti, nahajati se kje negibno sedeč, čepeč: maček tiči za dimnikom; mladič je tičal na samičinem hrbtu; v grmu je tičal zajec; ves čas tiči skrit v kotu
    // ekspr. biti, nahajati se kje sploh: med njima je tičala ograja; ob boku mu je tičal meč visel
    // v dolini je tičala koča stala; pod hribom tiči vas leži
  2. 2. ekspr., v zvezi z v biti obut, oblečen v kaj: tičati v preozkih hlačah / nogi sta ji tičali v copatah / ranjenec je tičal v povojih
  3. 3. ekspr., s prislovnim določilom zadrževati se, muditi se: kar naprej tiči v gozdu; vedno tiči doma; oglasi se, kje pa tičiš / več let je tičal v zaporu bil zaprt
  4. 4. ekspr. biti, obstajati: treba je ugotoviti, kje tiči vzrok za tako stanje; v teh besedah tiči nekaj žalostnega te besede vsebujejo; v pogledih je tičala nevoščljivost se je izražala, kazala
    // za to ponudbo nekaj tiči nastala je iz določenega namena
  5. 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža, da kdo opravlja to, kar določa samostalnik: ves tiči v delu, opravkih; zmeraj tiči v računih / rad tiči v knjigah bere, študira
    // s povedkovim določilom izraža stanje, položaj, kot ga določa samostalnik: tiči v dolgovih; tiči v predsodkih ima jih
    // tiči v revščini, zaostalosti / še vedno tičijo v fevdalizmu imajo take razmere kot v fevdalizmu
    ●     ekspr. ne prodajaj kože, dokler medved še v brlogu tiči ne razpolagaj s stvarjo, ki je še nimaš; ekspr. do kolen tičati v blatu biti v zelo neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. srce mu je tičalo v grlu zaradi močnega bitja srca ob razburjenju je imel neprijeten občutek v grlu; ekspr. srce mu tiči v hlačah boji se, nima poguma; ekspr. strah mu tiči v kosteh zelo se boji; ekspr. tiči v pasti je v položaju, ko se bo težko rešil; ekspr. vedno tičita skupaj se družita; ekspr. v tem grmu tiči zajec tu je jedro problema, bistvo stvari; preg. kdor doma tiči, se malo nauči izkušnje, znanje se pridobivajo v stikih z drugimi ljudmi
    tičèč -éča -e: v škornjih tičeče noge; pod košatimi obrvmi tičeče oči
SSKJ
tjà prisl. (ȁ) 
  1. 1. izraža viden, od govorečega razmeroma oddaljen kraj, prostor kot cilj premikanja, dejanja, na katerega se usmerja pozornost koga: poglejte, tja bomo šli; tu ni prostora, tja položi / kam naj sede? Tja na klop; tja gor splezaj / teci do tja in nazaj
  2. 2. izraža iz položaja znan kraj, prostor kot cilj premikanja, dejanja, na katerem se govoreči ne nahaja: ne hodi tja, tam je nevarno; kako si prišel tja / plašč spravi tja, kjer je bil prej; na počitnice bomo šli tja kot lani / ekspr. naši ljudje so odhajali tja v Ameriko
  3. 3. izraža iz sobesedila znan kraj, prostor kot cilj premikanja, dejanja, na katerem se govoreči ne nahaja: kraj je turistično zanimiv, zato hodi tja veliko ljudi; hišo so zgradili že lani, vendar se tja še niso vselili / v knjigi so tudi take fotografije, ki ne spadajo tja; šola ima stroga merila, zato ga tja niso sprejeli
  4. 4. izraža smer premikanja, dejanja stran od govorečega: veter nosi dim tja; tja se obrni, poglej / letalo je poletelo tja proti hribom; nevihta je odhrumela tja čez; ne vem, kam gre, tja dol se je odpeljal / voda se je razlila tja po dolini; ravnina sega daleč tja na sever
    // izraža mejo dogajanja, nahajanja, ki je stran od govorečega ali izhodišča: ledenik je v tem času napredoval tja do doline; vpliv morja sega tja do Alp; gozd se razprostira tja do obzorja; razgled je tu lep, vidi se tja do morja / naši ljudje so hodili peš tja do Španije
  5. 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža približnost določitve meje trajanja: izjavil je, da bo tekmoval tja do tridesetega leta / vrnil se bo tja na pomlad
    // poudarja visoko mejo trajanja: ni mogel zaspati tja do jutra; pouk traja tja do dveh in otroci so utrujeni; pogovarjali smo se ves dan, tja pozno v noč
  6. 6. v zvezi s sem izraža, da se kaj premika od izhodišča do določene točke, kraja in nazaj: majati kol sem in tja; nihati sem in tja / ladja vozi tja in nazaj
    // izraža, da se kaj premika v različne smeri: pogledoval je zdaj sem, zdaj tja / tekali so sem in tja semintja
  7. 7. ekspr., v zvezi sem — tja izraža pozornost, skrb za koga: vsi so se vrteli okrog nje: gospodična sem, gospodična tja; kar naprej si je prizadevala: mož sem, mož tja
  8. 8. ekspr., v zvezi tja in tja, tja pa tja izraža cilj premikanja, dejanja, ki je znan, a se noče, ne more imenovati: brigada gre ob tej uri tja in tja
    ●     ekspr. beseda sem, beseda tja, in prišlo je do pretepa zaradi prerekanja je prišlo do pretepa; ekspr. jeza sem, jeza tja, to bi ji moral povedati čeprav se bo morda jezila; sem in tja, sem pa tja se zgodi kaj zanimivega semintja, sempatja; živeti tja v (en) dan tjav(en)dan; ekspr. govoriti tja v tri dni brez smisla, neumnosti; ekspr. tavati, živeti tja v tri dni brez cilja, smisla; sam.: ekspr. po dolgem sem tja je končno umaknil pritožbo po dolgem omahovanju, pomišljanju; prim. semintja, sempatja, semtertja, tjavdan, tjavendan
SSKJ
uplahníti in upláhniti -em dov. (ī á) 
  1. 1. postati po obsegu manjši: bula je uplahnila; ovci je vime uplahnilo / ekspr. ko je veter ponehal, so jadra uplahnila se povesila
    // od bolezni so mu lica uplahnila upadla; val uplahne
  2. 2. ekspr. priti na nižjo stopnjo glede na intenzivnost, jakost; upasti: njegova bojevitost, samozavest je z leti uplahnila; pogum mu je uplahnil; sovraštvo, zanimanje uplahne; življenjska moč mu dolgo ni uplahnila / burja je uplahnila se je polegla; hrup v dolini je uplahnil
  3. 3. ekspr. izgubiti moč, pogum: ko ga je zagledal, je kar uplahnil
    ●     knjiž., redko rdečica ji je uplahnila z obraza izginila; ekspr. reka je uplahnila upadla
    upláhnjen -a -o: uplahnjen balon; uplahnjeno telo
SSKJ
ustalíti -ím in ustáliti -im dov., ustálil (ī í; á ȃ) narediti, da se kaj več ne spreminja, ne menjava
  1. a) glede na položaj, stanje: ustaliti meje / ustaliti notranji položaj države / ustaliti gospodarstvo
  2. b) glede na količino, vrednost: ustaliti cene; ustaliti temperaturo v prostoru / ustaliti vrednost denarja
  3. c) glede na rabo: ustaliti strokovne izraze; ustaliti pisavo; poimenovanje literarnih tokov se je ustalilo / tako ravnanje skušajo zdaj ustaliti; ta način se je že ustalil
  4. č) glede na vsebino, obliko: ustaliti svoje življenje; ustaliti določene oblike vedenja
    ustalíti se in ustáliti se 
    1. 1. prenehati se spreminjati: njegov značaj se še ni ustalil / vreme se je ustalilo
      // postati trajen: te navade so se ustalile že pred stoletji
    2. 2. knjiž. (za stalno) se naseliti: ustalila sta se v dolini
      ●       ekspr. fant je priden delavec, ni se pa še ustalil umiril, uravnovesil; star. v njej se je ustalil nemir postala je stalno nemirna, vznemirjena
    ustaljèn -êna -o in ustáljen -a -o: ustaljeni izrazi, pojmi; dnevni red je ustaljen; ustaljena navada; ustaljena pravila vedenja
    ●     ekspr. življenje je teklo po ustaljenem tiru vsakdanje, brez večjih sprememb
    ♦     lingv. ustaljena raba besede
SSKJ
ustanovíti -ím dov., ustanóvil (ī í) 
  1. 1. narediti, da kaka skupnost začne obstajati: ustanoviti društvo, šolo, zadrugo; ustanoviti državo, stranko / ustanoviti odbor / ustanoviti brigado / ustanoviti (si) dom, družino
    ♦     jur. ustanoviti pravno osebo
    // narediti, da kaj začne obstajati sploh: mesto so ustanovili v 12. stoletju / ustanoviti cerkveno službo / ustanoviti sklad za štipendije / Luter je ustanovil novo vero
  2. 2. star. ustvariti: z delom je družini ustanovil veliko premoženje; ustanoviti si položaj v družbi / bralec naj si sodbo o romanu ustanovi sam
  3. 3. zastar. ustaviti: ustanoviti voz; bežeči se je ustanovil šele v gozdu
    ●     zastar. v hipu je ustanovil red naredil, vzpostavil; zastar. ustanovili so, da je stvar zelo zapletena ugotovili
    ustanovíti se star.  
    1. 1. ustaliti se: položaj se je razjasnil in ustanovil / vreme se je ustanovilo / vino se še ni ustanovilo izčistilo
    2. 2. (za stalno) se naseliti: oženil se je in se ustanovil v dolini / ustanovila se je v veliki sobi namestila, nastanila
    ustanovljèn -êna -o: ustanovljen je bil poseben odbor; sodelovati pri nedavno ustanovljeni reviji; društvo je bilo ustanovljeno leta 1955
    ●     zastar. že zdavnaj je bilo ustanovljeno, da bo šla služit odločeno, sklenjeno
SSKJ
valíti1 -ím nedov. (ī í) 
  1. 1. premikati predmet po podlagi tako, da se vrti okoli svoje osi: valiti hlode; prevrnjena cisterna se je valila vse hitreje / narasla voda vali s seboj kamenje / ekspr. reka vali svoje mrzle valove
    // s takim premikanjem spravljati
    1. a) kam: valiti hlode na kup; valiti sod v klet
    2. b) od kod: valiti sode s tovornjaka; z višin se vali kamenje
  2. 2. ekspr. dajati, vsiljevati komu kaj težkega, neprijetnega: delo so valili drug drugemu / valiti odgovornost s sebe
    // navadno v zvezi z na delati, da postane kdo drug deležen česa težkega, neprijetnega: svoje dolžnosti rad vali na druge; krivdo za neuspeh valijo nanj / bremena so valili na ramena delavcev
    ●     ekspr. valiti besede v ustih nerodno, nerazločno, težko jih izgovarjati
    valíti se ekspr.  
    1. 1. nerodno, okorno se premikati zaradi velike razsežnosti, teže: po cesti se vali tank / ofenziva se je valila proti Dolenjski
    2. 2. hitro, neurejeno prihajati v velikem številu: množica se vali iz dvorane; otroci se valijo na igrišče / brezoseb., elipt. iz govornikovih ust se vali kot povodenj
    3. 3. hitro se premikati v veliki količini: iz dimnika se vali gost dim; po dolini se valijo megle / reka se vali proti morju / čez hribe se vali grom
    valèč -éča -e: valeč pred seboj skalo, je težko sopel; bobnenje valečih se hlodov
SSKJ
vlačíti in vláčiti -im nedov. (ī á) 
  1. 1. večkrat vleči: vlačil je vrvico gor in dol / vlačiti ladje v pristanišče / ekspr. za seboj vlači dolgo ogrinjalo vleče
  2. 2. spravljati les v gozdu do poti tako, da drsi po tleh: vlačiti s konji / vlačiti hlode
  3. 3. ekspr., s prislovnim določilom spravljati kaj na drugo mesto, v drug položaj: vlačiti pohištvo iz ene sobe v drugo / ni hotel vlačiti košare s police nad njegovo glavo jemati; vlačil je žemljo po rokah jo preprijemal, prestavljal
  4. 4. ekspr. nositi, zlasti kaj težkega: težko vlači s seboj vso opremo / zmeraj vlači s seboj ves denar ima, nosi
  5. 5. ekspr., s prislovnim določilom spravljati koga v določen položaj, stanje, navadno brez njegove privolitve: dolgo so jih vlačili po zaporih / vlači jo na različne prireditve, čeprav je ne zanimajo vodi
  6. 6. nar. branati: orati in vlačiti
    ●     ekspr. spet vlači na dan nekdanje doživljaje se jih spominja, pripoveduje o njih; star. vlačiti koga po zobeh opravljati, obrekovati
    vlačíti se in vláčiti se 
    1. 1. s prislovnim določilom premikati se, stalno dotikaje se podlage: krilo se vlači za njo po tleh
    2. 2. ekspr. s težavo hoditi: z opotekavimi koraki se vlači za plugom; vlačiti se kot megla, senca
    3. 3. ekspr. potepati se, pohajkovati: doma je toliko dela, ti pa se vlačiš kdo ve kod / štiri leta se je vlačil po frontah je bil
    4. 4. ekspr. pojavljati se na večji površini: megle, oblaki se vlačijo po dolini
    5. 5. ekspr. opravljati spolne odnose za plačilo: preživlja se tako, da se vlači
    6. 6. slabš. imeti s stališča določene ljubezenske zveze nedovoljene spolne odnose: vlači se z ničvrednimi ženskami
Število zadetkov: 154