Fran > SSKJ

1. 1. štrcelj: krcelj odrezane roke / krclji dreves
2. 2. hlod: voziti krclje na žago

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 5. 2024.

1. 1. zgornji, vejnati del drevesa: gosta, zelena krošnja; veter je stresal košate krošnje kostanjev; bogata razraščenost krošnje; plezati v vrh krošnje / oblikovati krošnje okrasnih dreves
2. 2. nekdaj lesena priprava za prenašanje drobnih predmetov za prodajo: oprtati krošnjo; s krošnjo na hrbtu je potoval po deželi / ribniška krošnja
   ♦ alp. priprava za prenašanje težjih tovorov na hrbtu v hribe

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 5. 2024.

1. 1. streha, ki pokriva okrogel, kvadraten prostor in ima obliko polkrogle: bela, pozlačena kupola; mogočna kupola cerkve; stolpi in kupole mesta; ogrodje, vrh kupole / bivališče ima obliko kupole
   // strop, ki pokriva okrogel, kvadraten prostor in ima obliko polkrogle: nad oltarjem je bila visoka kupola / akrobat v kupoli nad manežo
2. 2. kar kaj pokriva kot taka streha: kip je bil pod stekleno kupolo / v kupoli so bili različni razstavni predmeti
   // ekspr., navadno z rodilnikom kar je po obliki podobno taki strehi: zelene kupole dreves; kupola neba
   ♦ arhit. čebulasta kupola kupola z izrazito razširjenim srednjim delom, značilna zlasti za rusko arhitekturo; voj. kupola tanka zgornji vrtljivi del tanka s topovsko cevjo in včasih z mitraljezom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 5. 2024.

1. 1. imeti isto, skupno mejo: Slovenija meji na Avstrijo, Hrvatsko, redko z Avstrijo, s Hrvatsko / tu meji dolenjsko narečje na gorenjščino / soba meji z eno steno na dvorano / v gozdu meji s sosedom
2. 2. knjiž. omejevati, zapirati: visoke skale so mejile globel / črta dreves je mejila obzorje
3. 3. redko deliti, ločevati: obzidje je mejilo mesto od predmestja / ekspr. ta dva dogodka mejijo mnoga leta
4. 4. ekspr., navadno v zvezi z na biti zelo podoben: njegovo pisanje meji na reportažo / to meji že na blaznost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 5. 2024.

1. 1. (močno) tepsti, pretepati: še kot otrok je mikastil svoje vrstnike; kadar je pijan, mikasti ženo in otroke; ruvala sta kole in se na vso moč mikastila z njimi / mikastil je po vratih, pa se ni nihče oglasil močno udarjal, tolkel; pren. veter mikasti vrhove dreves
2. 2. tresti, stresati, premikati: klicala in mikastila ga je, dokler se ni prebudil
3. 3. redko mučiti, zlasti duševno: tujec je obenem mikal in mikastil njeno bojazljivo srce / učitelj je mikastil učenca, zakaj ne prihaja redno v šolo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 5. 2024.

1. 1. ki v odnosu do koga uporablja silo, pritisk za uresničevanje svoje volje, zahteve: nasilen človek; kadar je pijan, je zelo nasilen; nasilno, teroristično gibanje / biti nasilen do žensk / človek nasilne narave
   // ki se uresničuje z uporabo sile, pritiska: nasilna kolektivizacija; nasilno dejanje, ravnanje; nasilno potujčevanje / nasilna sprememba družbene ureditve
2. 2. nav. ekspr. ki ni v skladu z bistvenimi, resničnimi značilnostmi, zakonitostmi česa: nasilni posegi v knjižni jezik / taka razlaga je očitno nasilna
   ● publ. umreti nasilne smrti umreti zaradi (posledic) nasilnega dejanja, uboja; ekspr. morje je postajalo vse bolj nasilno razburkano, nemirno
   ♦ les. biološko nasilno drevo drevo, ki raste, se širi na škodo drugih dreves

nasílno prisl.: nasilno odpeljati, odvzeti; nasilno odpreti vrata s silo, na neustrezen način

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 5. 2024.

1. 1. dajati čemu določeno obliko: oblikovati glavo kipa; oblikovati kovino, marmor; oblikovati s kladivom, žaganjem; ročno, strojno oblikovati / oblikovati glino v posode / iz testa oblikovati cmoke / to ozemlje je oblikoval ledenik / oblikovati krošnje dreves z razpiranjem ogrodnih vej, redčenjem, rezanjem jim dajati določeno obliko
   // arhit. dajati, določati obliko predmetu z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom: oblikovati embalažo, pohištvo; oblikovati industrijske izdelke / knjigo je oblikoval znani slikar; moderno oblikovati nakit / oblikovati izložbe
2. 2. dajati čemu določene značilnosti: pisatelj je zgodovinsko snov oblikoval dokaj svobodno / publ. oblikovati javno mnenje / publ. narodi hočejo sami oblikovati svojo usodo odločati o njej
   // ta doživetja so v marsičem oblikovala njegov značaj; v tistih letih se mu je oblikoval svetovni nazor / cene se oblikujejo svobodno
3. 3. delati, ustvarjati: oblikovati volilne enote glede na število prebivalcev; z govornimi organi oblikovati glasove; oblikujejo se nove države / iz besed oblikovati stavke / igralec je svojo vlogo oblikoval prepričljivo
4. 4. z vzgojo povzročati pozitiven razvoj osebnosti: tudi šola oblikuje mlade ljudi / publ. oblikovati strokovni kader šolati, izobraževati
   // oblikovati koga v harmonično osebnost
5. 5. z besedami izražati kaj: zna jasno, jedrnato oblikovati svoje misli, predloge
6. 6. redko sestavljati skupino za določene naloge; formirati: oblikovati delegacijo, vojaško enoto

oblikováti se 
1. 1. knjiž., redko, s prislovnim določilom kazati se v obrisih: vrhovi lip, podobni kupolam, so se oblikovali v daljavi / v mislih se mu je oblikovala domača hiša
2. 2. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z v izraža, da osebek dobiva vsebino, obliko, kot jo nakazuje določilo: poroženeli deli kože se oblikujejo v luske / misel se je oblikovala v vedno bolj trden sklep

oblikujóč -a -e: nanovo oblikujoča se organizacija

oblikován -a -o: moderno oblikovani sedeži; listi so oblikovani različno; ima lepo oblikovane roke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 5. 2024.

1. 1. način, kako je kaj nameščeno
   1. a) glede na svojo daljšo os in določeno ravnino: ostati v določenem položaju; navpičen, poševen položaj palice; veja se je znebila snega in se vrnila v prejšnji položaj
   2. b) glede na druge dele celote: opisati položaj nog telovadca med skokom; spremeniti položaj koles; položaj kazalca, ročice / ležal je v neudobnem položaju, vendar se je bal premakniti / položaj dlani glede na boke / opisati položaj jezika, ustnic pri izgovoru glasu; začetni položaj pri plesu
   3. c) sploh: vzletni položaj; biti v položaju za skok / streljati iz klečečega, ležečega položaja kleče, leže
      // železniški signal je v položaju Stoj
2. 2. navadno s prilastkom kar izraža prostorski odnos česa do česa drugega: določiti, vrisati položaj hiše; iz načrta je dobro razviden položaj nove stavbe glede na meje parcele / ko je predmet v takem položaju, pravimo, da je nad čim / redko mesto ima slikovit položaj lego; na vetrovnem položaju so krošnje dreves nepravilne in enostransko razvite / normalni položaj besede v stavku; v takem položaju soglasnik izgubi zven
3. 3. mesto, prostor, na katerem je posameznik ali enota pri obrambi ali v napadu: določiti borcem položaje; obstreljevati sovražnikove položaje; četa se je premaknila na drug položaj; ostati na položajih po odbitem napadu / zavzeti strateško pomemben položaj / kot povelje na položaje
   // mesto, kjer kdo je ali naj bi bil pri uresničitvi kakega namena, dejanja: deček si je izbral tak položaj, da je lahko videl daleč po okolici
4. 4. navadno s prilastkom dela in naloge, združene s posebnimi pristojnostmi, pravicami v določeni delovni, družbeni, politični skupnosti: imeti odgovoren, visok politični položaj; bil je več let na vodilnih položajih v gospodarstvu; ukiniti položaj podpredsednika društva; odpovedati se položaju predsednika; direktor je član odbora po položaju / odstaviti koga s položaja; pog. ljudje na položajih s položajem
   // njegov cilj je direktorski položaj delovno mesto direktorja, postati direktor
5. 5. kar je opredeljeno s pravicami, obveznostmi, ugledom v določeni družbi: razpravljati o položaju kmeta, pisatelja v socialistični družbi; položaj žensk se je v zgodovini spreminjal / tako je manufakturni obrtnik prišel v položaj mezdnega delavca / položaj zmagovalca mu dovoljuje tako ravnanje / urediti pravni položaj organizacije, revije
   // možnosti delovanja, uresničevanja določenih hotenj v kaki delovni, družbeni, politični skupnosti: opisati svoj položaj v podjetju; poslabšati si položaj v kolektivu; njegov položaj v organizaciji je trden / publ. na zborovanju so proučili položaj knjige možnosti za izdajanje knjig in zanimanje zanje
   // kar je opredeljeno z določenim razmerjem česa do drugega, s primerjavo z njim: tvoj nadrejeni položaj ti pri tem nič ne pomaga; s tem bi spravili organizacijo v neenakopraven, odvisen položaj / z oslabljenim pomenom: podjetje ima na domačem trgu monopolni položaj; ta tovarna ima v avtomobilski industriji vodilni položaj je vodilna
   // položaj na lestvici se je spremenil mesto
6. 6. kar je opredeljeno z določenimi dejstvi in more vplivati na
   1. a) določeno prizadevanje, uresničitev česa: s sprejetjem tega zakona je nastal nov položaj; biti kos položaju; prenehal je streljati in ocenjeval položaj; položaj pred golom je bil kritičen / znašel se je v položaju, ko se je moral odločiti / poročati o položaju na fronti, v državi; položaj v kmetijstvu se izboljšuje stanje, razmere
   2. b) možnosti koga za življenje, obstajanje, delovanje: položaj na poplavljenem področju se normalizira / analizirati ekonomski, finančni položaj podjetja; njegov materialni položaj je slab
      ● publ. na sestanku so razčistili položaj naredili, da so postala določena dejstva in odnosi med njimi jasna, urejena; publ. zamrzniti položaj z določenim sklepom, ukrepom narediti, da ostanejo določena dejstva in odnosi med njimi nespremenjeni; publ. s tem se je jezik dvignil na položaj uradnega jezika je dejansko postal uradni jezik; publ. preiti na položaje revolucionarnega demokratizma sprejeti načela revolucionarnega demokratizma; začeti delovati po takih načelih; pisar. nismo v položaju, da bi našli rešitev ne moremo, nismo sposobni najti rešitve; ekspr. grem v vodoravni položaj ležat, spat
      ♦ aer. določiti položaj letala ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, nad katero je letalo, in njegovo višino glede na morsko gladino; lingv. govorni položaj kar je določeno z udeleženci, vsebino, namenom, obliko jezikovnega sporočanja in kar vpliva na izbiro jezikovnih sredstev; krepki položaj polglasnika nahajanje polglasnika neposredno pred zlogom s polglasnikom v praslovanščini; lit. pripovedni položaj kar je določeno, opredeljeno z ubeseditvijo motiva, pripovedi glede na osebo, ki motiv, pripoved jezikovno uresničuje; navt. določiti položaj ladje ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, na kateri je ladja; voj. položaj mirno v katerem se stoji vzravnano, z rokami, iztegnjenimi navzdol in pritisnjenimi k bokom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 5. 2024.

1. 1. glagolnik od sekati: sečnja lesa / s sečnjo preredčiti gozd; označiti drevje za sečnjo
   ♦ gozd. pospravljalna sečnja; postopna sečnja na zemljišču, kjer je že zraslo in se utrdilo mlado drevje; prebiralna sečnja pri kateri se sekajo po vsem gozdu posamezna drevesa ali manjše skupine dreves; pripravljalna sečnja; sečnja do golega, na golo, v golo da ne ostane nobeno drevo; sečnja na luknje da nastanejo vrzeli brez drevja
2. 2. nar. severozahodno košnja: sečnja na višinskih travnikih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 5. 2024.

1. 1. razmeroma temna ploskev za osvetljenim neprosojnim telesom: senca nastane, se premika; njegova senca je padala na steno; luč povzroča, ekspr. meče sence; izrazita, ostra senca; temna senca oblaka; sence tovarniških dimnikov, hiš / ekspr. igra svetlobe in sence
   // ed. del, predel, kamor svetloba prihaja samo posredno: sence je ob cesti dovolj; stopiti iz sence; postaviti mizo v senco; delati, ležati v senci; dobrodejna hladna senca; gosta senca dreves / temperatura zraka v senci / drevesa dajejo dovolj sence
2. 2. temnejše mesto na fotografiji, sliki: na posnetku so sence preveč ostre; razporeditev svetlobe in senc na sliki
3. 3. ekspr. nejasno, v obrisih vidna postava: za šipo se je prikazala senca; črne sence so se potikale okrog; videla je senco za seboj, zato je še pospešila korak
4. 4. rad. območje, v katerem je zaradi ovire sprejem elektromagnetnih valov, zlasti televizijskih, oslabljen: sprejemnik je v elektromagnetni senci; novi pretvornik posreduje signal v televizijsko senco / radarska senca
5. 5. knjiž. kar kaže, izraža neprijetno, neugodno čustvo, duševno stanje: v njegovem pogledu je bila senca; obraz ji je spreletela senca; ni opazil sence v njenih očeh / z oslabljenim pomenom senca otožnosti mu je ležala na obrazu
6. 6. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina, množina: to je vzbudilo v njej senco dvoma; pokazal ni niti sence strahu; šalo mu je vrnil brez sence zlobe / ne prenese niti sence kritike
7. 7. ekspr., v povedni rabi kar je po kvaliteti zelo malo podobno primerjanemu: njegova prva dela so le senca poznejših; reprodukcija je le senca originala
   ● knjiž. na družino je legla senca postala je zaskrbljena, žalostna; knjiž. na njeni vesti ni ležala nobena senca ni storila nobenega slabega, ničvrednega dejanja; bati se lastne sence bati se vsega brez razlogov, biti plašljiv; pog. ne delaj mi sence umakni se, ker mi s svojim telesom zaslanjaš svetlobo; ekspr. ti dogodki mečejo senco nanj ga kažejo slabšega, kot je; ekspr. razpršila sta sence, ki so ležale med njima pojasnila nesporazume, razrešila spore; ekspr. stopil je iz sence postal je opažen, pomemben; ekspr. biti, ostati, živeti v senci biti neopažen, nepomemben; ekspr. živeti v senci smrti biti v nenehni smrtni nevarnosti; imela je črne sence pod očmi modrikaste polkrožne lise zaradi utrujenosti, slabokrvnosti; ekspr. grozeča senca vojne nevarnost; ekspr. prepirati se za oslovo senco za nepomembne, nevažne stvari; srebrne sence na vekah oči polepšajo na veke naneseno ličilo srebrne barve; ekspr. zdaj je le še senca samega sebe zelo se je (telesno, duševno) spremenil; vznes. oditi v kraljestvo senc umreti; žarg., polit. vlada v senci v meščanskodemokratičnih državah vlada, ki jo vnaprej imenuje opozicijska stranka, ker pričakuje zmago na volitvah; nesreča se ga drži kot senca pogosto je nesrečen; hodi, plazi se kot senca počasi, brezvoljno; postal je tak kot senca zelo shujšan, bled; spremlja ga kot senca je vedno v njegovi družbi; neopazno, tiho hodi za njim
   ♦ geom. nasebna na ploskvi, skozi katero naj bi svetlobni žarki izstopali, odsebna senca na tvorbi, ki jo povzroča del te tvorbe ali druga tvorba; med. senca bolezenska sprememba na pljučih, vidna na rentgenskem posnetku kot svetla lisa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 5. 2024.

1. 1. temna, v obrisih vidna postava, stvar: silhueta dekleta pri oknu / temne silhuete dreves, gor; pren. njegovi junaki niso polnokrvno prikazani, so le silhuete
   // ekspr. značilen obris: mesto izgublja svojo nekdanjo silhueto
2. 2. um. iz temnega enobarvnega papirja izrezana podoba na svetlem ozadju, ki prikazuje zlasti portret ali figuro v profilu: izrezovati silhuete / na steni visi nekaj silhuet
   ♦ šport. streljanje na silhueto streljanje s pištolo na tarčo v obliki poenostavljene človeške figure z desetimi ovalnimi krogi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 5. 2024.

1. 1. del na sto enakih delov razdeljene celote: ostala mu je le kaka stotina zaslužka / stotina grama, litra
2. 2. nav. mn., ekspr., z rodilnikom velika množina: napekla je stotine hlebov kruha; prevozili so že stotine kilometrov / posekali so na stotine dreves

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 5. 2024.

1. 1. biti, stati v položaju pravokotno na podlago, stran od česa: pogladil si je lase, da mu ne bi štrleli; ušesa mu štrlijo / veje dreves štrlijo na vse strani; vlakna na tkanini štrlijo pokonci / pod nosom mu štrlijo brki / ovratnik pri obleki štrli od vratu se ne prilega vratu
2. 2. segati bolj daleč od sosednje stvari: zgornja ustnica štrli čez spodnjo; brada mu štrli naprej / bil je tako suh, da so mu štrlela rebra zelo
   // žima štrli iz blazine; lasje štrlijo izpod rute
   // segati nad okolico: zadaj so štrleli visoki vrhovi gor / dimniki so štrleli v nebo
3. 3. ekspr. biti zelo poudarjeno izražen: vzgojna misel preveč štrli iz besedila
   ● ekspr. ta učenec štrli iz drugih je drugačen, boljši od drugih
4. 4. nar. strmeti: štrlel je v vrata in čakal, da se odprejo

štrlèč -éča -e: štrleče ličnice; štrleča skala

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 5. 2024.

1. 1. kar tvorijo izdelki iste vrste zaradi določenih enakih lastnosti, značilnosti, zlasti glede oblike, zgradbe: izdelovati, opisovati tipe; tovarna načrtuje nov tip stroja; športni tip avtomobila; tipi ladij, letal, motorjev / uporabljati pri tiskanju več tipov črk; predpisati tip moke za polbeli kruh; čevlji tipa mokasin
   // kar tvorijo stvari iste vrste zaradi določenih enakih lastnosti, značilnosti sploh: proučevati tipe organizmov; deliti ljudi v tipe po duševnih, telesnih lastnostih; mediteranski tip hiše; panonski tip vasi; podnebni tipi; poskus razvrstitve stilnih tipov; tipi slovarjev; tipi srednjih šol / afriški, nordijski tip človeka; materinski tip ženske; praktični, razmišljajoči tip človeka; bila je športni tip; sin je drugačen tip kot oče / slušni tip človeka ki si najbolje zapomni to, kar sliši
   ● pog. ona ni moj tip ne ustreza mojemu okusu, predstavam
2. 2. v povedni rabi, z rodilnikom kar ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se uvršča v posebno skupino stvari iste vrste: ta zgradba predstavlja tip enostanovanjske hiše; to je čisti tip gotske stavbe / ta človek je bil tip povojnega aktivista; to je tip modernega pisatelja / z oslabljenim pomenom: humoreska gogoljevskega tipa; pesmi izpovednega tipa izpovedne pesmi
3. 3. slabš. človek z določenimi negativnimi lastnostmi: ta tip je še vsakega ogoljufal; s tem tipom nočem imeti opravka; nevaren, sumljiv tip
   // ekspr. človek, oseba sploh: ogovoril ga je neznan tip; bil je zanimiv tip / ona ni tip, ki bi to mirno uredil
4. 4. lit. literarni lik, za katerega je značilna kaka zelo poudarjena, lahko razpoznavna značajska poteza: v pravljici ostajajo ljudje od začetka do konca tipi; veseloigra z ustaljenimi tipi; tip hinavca, skopuha, upornika
   ♦ antr. brahikefalni, dolihokefalni, mikrokefalni tip človeka; gozd. gozdni tip gozd glede na drevesne vrste, starost in višino dreves ter glede na način gospodarjenja z njim; lingv. mešani naglasni tip; samostalnik roka se sklanja po tipu gora; med. piknični tip človeka; psih. tip razred, kategorija oseb s skupnimi prevladujočimi duševnimi, telesnimi lastnostmi; ekstravertirani, introvertirani tip človeka; um. cerkev dvoranskega tipa; zool. osnovni tip značilni predstavnik kake živalske skupine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 5. 2024.

1. 1. skupina treh oseb: vesela trojica je zapela; postali so nerazdružljiva trojica / od skupine se je ločila trojica mož
   // skupina treh enot: ti pojmi tvorijo trojico; trojica dreves
2. 2. rel., v zvezi sveta Trojica Oče, Sin in sveti Duh kot tri božje osebe, ki so en sam Bog: verovati v sveto [sv.] Trojico; dogma o sveti Trojici / cerkev svete Trojice
   ♦ jur. senat trojice senat, sestavljen iz treh sodnikov; mat. trojica skupina treh elementov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 5. 2024.

1. 1. odlomiti: ulomiti vejo; od skale se je ulomil drobec / ulomila je kos kruha
2. 2. zlomiti, prelomiti: ulomiti palico na dva dela; pri padcu si je ulomil nogo / vihar je ulomil precej dreves; led na jezeru se je ulomil udrl
   ● star. na vrhu klanca se pot ulomi na levo zavije v ostrem loku na levo; star. komedija se v drugem dejanju ulomi v satiro nenadoma preide

ulómljen -a -o 
1. 1. deležnik od ulomiti: zamenjati ulomljene kline na lestvi z novimi; pobirati ulomljene veje
2. 2. mat., v povedno-prislovni rabi izraža, da sta imenovani števili zapisani v obliki števca in imenovalca: deset ulomljeno s pet je dve; pet ulomljeno s sedem [5/7]
   // v zvezi ulomljeno število število, izraženo z dvema številoma kot kvocient teh dveh števil; ulomek: decimalna in ulomljena števila
   ♦ tisk. ulomljena pola, stran pola, stran z že urejenimi, razvrščenimi stolpci stavka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 5. 2024.

1. a) iti, priti k njemu: vabljivi kraji / vabljive izložbe; vabljiva senca dreves / vabljivi vonji iz kuhinje
2. b) iti kam sploh: vabljiv večer; vabljivo sonce
3. c) spoznati ga, seznaniti se z njim: vabljiv film / vabljiva vsebina
4. č) dobiti, imeti ga: vabljivi predmeti na stojnicah / vabljive jedi / vabljive ustnice
5. d) lotiti se ga, začeti ga: vabljiva naloga; vabljiva gledališka vloga; vabljivo delo / za pisatelja vabljiva snov / vabljivi sprehodi v gozdu
6. e) izkoristiti ga: vabljive cene; vabljiva priložnost

vabljívo prisl.: vabljivo dišati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 5. 2024.

1. 1. nanašajoč se na vrh: vršne skale / vršna planjava / vršne veje
2. 2. redko vrhnji: vršna plast vode
   ♦ alp. vršni greben zgornji del grebena, ki se konča na vrhu; vršna piramida piramidasto oblikovan vrh gore, hriba; gozd. vršni požar požar, pri katerem ogenj zajame veje, vrhove dreves; navt. vršno jadro križno jadro, nameščeno nad košnim jadrom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 5. 2024.

1. 1. duhovno in značajsko oblikovanje, zlasti otroka: ukvarjati se z vzgojo mladine; dosledna, napačna, stroga zgoja; pomen domače vzgoje; vzgoja in izobraževanje / družbena, družinska vzgoja; državljanska vzgoja ki je usmerjena v oblikovanje dobrih, zavednih državljanov; estetska, moralna, socialna, verska vzgoja; spolna, zdravstvena vzgoja; iron. ta ima pa (dobro) vzgojo slabo je vzgojen, grdo se vede
2. 2. načrtno razvijanje določenih sposobnosti koga za opravljanje kakega dela, kake dejavnosti: vzgoja strokovnjakov / filmska, glasbena, likovna, tehnična vzgoja; prometna vzgoja
3. 3. načrtno ukvarjanje z rastlinami ali živalmi, da zrastejo, dobijo določene lastnosti: vzgoja novih sort / pravilna vzgoja krošnje
   ♦ agr. stebričasta vzgoja dreves pri kateri imajo drevesa vse veje enako dolge; šol. telesna vzgoja učni predmet, pri katerem se s telesnimi vajami, športnimi aktivnostmi prizadeva za razvijanje telesnih sposobnosti in zmogljivosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 5. 2024.

1. 1. določena količina česa, ki se hrani, da je na razpolago za uporabo v daljšem časovnem obdobju: zaloga poide; delati, pripraviti, ustvariti si zalogo; načeti, porabiti zaloge; jemati iz zaloge; gospodinjske zaloge; zaloga moke, živil; zaloga za zimo / kupovati za sproti in za zalogo; pren. porabiti še zadnje zaloge moči
2. 2. količina, množina določene vrste blaga, materiala v skladišču, prodajalni, namenjena, pripravljena za prodajo, proizvodnjo: prodati celotno zalogo; trgovina ima veliko zalogo; zaloge materiala, proizvodov v skladišču; popis zaloge / obnoviti zalogo nadomestiti porabljeno, prodano z novim
3. 3. v zvezi z na izraža večjo količino od sproti potrebne, nujne: okenske okvire izdelujejo na zalogo; kupovati vino na zalogo; ekspr. hotel se je najesti na zalogo
4. 4. navadno s prilastkom celotna količina stvari, ki so navadno podlaga kake dejavnosti: knjižnice z bogato zalogo; urediti knjižno zalogo; zaloga krvi za zdravljenje / zagotoviti si potrebno zalogo cementa za delo količino
5. 5. nav. mn. kar je kje namenjeno za izkoriščanje: zaloge električne energije; svetovne zaloge nafte
   ● ekspr. v zalogi ima veliko zabavnih zgodb pozna veliko zabavnih zgodb; žarg. teh izdelkov nimamo na zalogi nimamo, ne prodajamo; zastar. zaloga poučnih knjig založba
   ♦ agr. gnojiti na zalogo dodajati rastlini več gnoja, gnojil, kot jih porabi v enem letu; gozd. lesna zaloga količina lesa vseh rastočih dreves na določeni površini; mat. zaloga vrednosti množica vrednosti, ki jih zavzame funkcija

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 5. 2024.