Zadetki iskanja
Celotno geslo
Etimološki
drẹ̄gati drẹ̑gam nedov.
Celotno geslo
Etimološki
drgȅt -ẹ́ta m
SSKJ²
drhtênje -a s (é)
glagolnik od drhteti: ni mogel obvladati drhtenja; drhtenje rok / drhtenje sveče / ob pogledu nanj je začutila drhtenje
glagolnik od drhteti: ni mogel obvladati drhtenja; drhtenje rok / drhtenje sveče / ob pogledu nanj je začutila drhtenje
SSKJ²
drhtéti -ím nedov. (ẹ́ í)
1. rahlo se tresti, zlasti od vznemirjenja ali mraza: deček drhti in joka; ustnice ji drhtijo; drhteti od mraza, od razburjenja; noge drhtijo od utrujenosti; drhti po vsem telesu / glas ji drhti; pren., pesn. listi drhtijo v vetru; odsevi luči drhtijo na vodi; mesečina drhti
● ekspr. ubil ga je, je drhtelo dekle drhteč govorilo, pripovedovalo; kazalec brzinomera drhti na sto se drhteč premika
2. knjiž. biti zelo čustveno vznemirjen: srce ji drhti od žalosti; drhteti v upu in strahu / drhti pred vsako nevarnostjo / pesn. drhteti v dalje
3. knjiž. biti zaznaven, opazen: strah drhti v njenih pogledih; v pesmih drhti žalost
1. rahlo se tresti, zlasti od vznemirjenja ali mraza: deček drhti in joka; ustnice ji drhtijo; drhteti od mraza, od razburjenja; noge drhtijo od utrujenosti; drhti po vsem telesu / glas ji drhti; pren., pesn. listi drhtijo v vetru; odsevi luči drhtijo na vodi; mesečina drhti
● ekspr. ubil ga je, je drhtelo dekle drhteč govorilo, pripovedovalo; kazalec brzinomera drhti na sto se drhteč premika
2. knjiž. biti zelo čustveno vznemirjen: srce ji drhti od žalosti; drhteti v upu in strahu / drhti pred vsako nevarnostjo / pesn. drhteti v dalje
3. knjiž. biti zaznaven, opazen: strah drhti v njenih pogledih; v pesmih drhti žalost
- drhté :
drhte je stala med vrati
- drhtèč -éča -e:
čakal je, drhteč od mraza in strahu; drhteč glas; drhteči prsti; drhteč žarek svetlobe
Pravopis
drhtéti -ím nedov. dŕhti -íte, -èč -éča; -èl/-él -éla; drhtênje; (-èt/-ét) (ẹ́ í) ~ od mraza; poud. ~ od žalosti |biti zelo žalosten|
Celotno geslo
Sinonimni
Celotno geslo
Etimološki
drhtẹ́ti -ím nedov.
Pleteršnik
drhtẹ́ti, -ím, vb. impf. = drgetati, Cig., Jan., C., Mik., nk.; vse drhti po meni, alles zittert in mir, Z.; drhteč od veselja, nk.; — d. po čem, vor Verlangen nach etwas zittern, Z.; auf etwas erpicht sein, Cig.
Celotno geslo
Etimološki
SSKJ²
gotòv -ôva -o prid. (ȍ ó)
1. s širokim pomenskim obsegom ki je v svoji končni obliki: na policah so stali že gotovi čevlji; knjiga bo kmalu gotova napisana, natisnjena; obleka še ni gotova narejena, sešita; večerja je gotova skuhana, pripravljena / na razpolago so vam jedi po naročilu in gotove jedi že pripravljene jedi
// v povedni rabi ki konča, opravi kako delo: danes bom bolj pohitel, pa bom jutri gotov; s pripravami, z beljenjem so gotovi; z zidanjem hiše bo kmalu gotov / pri zdravniku sem bil hitro gotov sem hitro opravil, uredil / pog. kar pojdimo, smo že gotovi napravljeni, oblečeni
2. ki ne vzbuja nobenega dvoma, pomislekov glede
a) uresničitve, nastopa, obstajanja: čaka ga gotov uspeh; razdor med njimi je gotov; šel je v gotovo pogubo; rešil ga je gotove smrti / ta zaslužek je gotov, drugi pa niso; vsak mesec ima gotovo plačo / njegov odhod je gotov sklenjen, odločen
b) resničnosti, pravilnosti: ta letnica ni čisto gotova; meni je to reč kot gotovo pripovedoval sosed / gotova znamenja nosečnosti zanesljiva, jasna
c) varnosti, uspešnosti: njegov položaj ni nič kaj gotov; gotova naložba; naša bodočnost ni preveč gotova
// pog., v povedni rabi ki glede česa popolnoma izključuje omahovanje med pozitivno in negativno možnostjo; prepričan, trden: bil je gotov zmage; tega (si) nisem popolnoma gotov; zdaj so gotovi, da je pobegnil; niti za trenutek ni bil gotov, kaj bo z njim / ni bil čisto gotov, kakšno vojsko ima pred seboj ni vedel natančno
3. prepričan o svoji moči, sposobnosti: potrebna je še ena vaja, da bomo bolj gotovi
// samozavesten, odločen: všeč jim je bil njegov gotovi nastop / glas ji je bil čedalje manj gotov in ji je začel drhteti
4. ki obstaja v gotovini: gnojilo so oddajali le za gotovo plačilo; star. nima gotovega premoženja / plačati z gotovim denarjem z gotovino
5. z oslabljenim pomenom določen, neki1, nekateri: gotovi ljudje zmeraj kritizirajo; do gotove mere si ga lahko privoščiš; o gotovih stvareh je bolje molčati
● pog. njegova izvolitev je gotova stvar prav gotovo bo izvoljen; preg. dolga bolezen, gotova smrt
1. s širokim pomenskim obsegom ki je v svoji končni obliki: na policah so stali že gotovi čevlji; knjiga bo kmalu gotova napisana, natisnjena; obleka še ni gotova narejena, sešita; večerja je gotova skuhana, pripravljena / na razpolago so vam jedi po naročilu in gotove jedi že pripravljene jedi
// v povedni rabi ki konča, opravi kako delo: danes bom bolj pohitel, pa bom jutri gotov; s pripravami, z beljenjem so gotovi; z zidanjem hiše bo kmalu gotov / pri zdravniku sem bil hitro gotov sem hitro opravil, uredil / pog. kar pojdimo, smo že gotovi napravljeni, oblečeni
2. ki ne vzbuja nobenega dvoma, pomislekov glede
a) uresničitve, nastopa, obstajanja: čaka ga gotov uspeh; razdor med njimi je gotov; šel je v gotovo pogubo; rešil ga je gotove smrti / ta zaslužek je gotov, drugi pa niso; vsak mesec ima gotovo plačo / njegov odhod je gotov sklenjen, odločen
b) resničnosti, pravilnosti: ta letnica ni čisto gotova; meni je to reč kot gotovo pripovedoval sosed / gotova znamenja nosečnosti zanesljiva, jasna
c) varnosti, uspešnosti: njegov položaj ni nič kaj gotov; gotova naložba; naša bodočnost ni preveč gotova
// pog., v povedni rabi ki glede česa popolnoma izključuje omahovanje med pozitivno in negativno možnostjo; prepričan, trden: bil je gotov zmage; tega (si) nisem popolnoma gotov; zdaj so gotovi, da je pobegnil; niti za trenutek ni bil gotov, kaj bo z njim / ni bil čisto gotov, kakšno vojsko ima pred seboj ni vedel natančno
3. prepričan o svoji moči, sposobnosti: potrebna je še ena vaja, da bomo bolj gotovi
// samozavesten, odločen: všeč jim je bil njegov gotovi nastop / glas ji je bil čedalje manj gotov in ji je začel drhteti
4. ki obstaja v gotovini: gnojilo so oddajali le za gotovo plačilo; star. nima gotovega premoženja / plačati z gotovim denarjem z gotovino
5. z oslabljenim pomenom določen, neki1, nekateri: gotovi ljudje zmeraj kritizirajo; do gotove mere si ga lahko privoščiš; o gotovih stvareh je bolje molčati
● pog. njegova izvolitev je gotova stvar prav gotovo bo izvoljen; preg. dolga bolezen, gotova smrt
- gotôvo
1. prislov od gotov: na ta način se da najbolj gotovo ugotoviti, kako se ptice selijo; glas mu je zvenel gotovo in mirno / zabij še en žebelj, da bo bolj gotovo držalo
2. v členkovni rabi izraža
a) prepričanost o čem: takemu delu gotovo ne bo kos; gotovo niso oni krivi; prav, skoraj gotovo je zamudil; on je gotovo najhitrejši v teku pri nas; tega denarja je gotovo vreden / ta gotovo lepa pesem je zaradi slabega izvajanja izgubila svojo vrednost res lepa
b) v povedni rabi podkrepitev trditve: gotovo je, da o tem ne bi smel javno govoriti; gotovo je, da bolj revno ne živi nihče v vasi
c) nepreklicnost česa: gotovo bom naredil do jutri; počakaj me, gotovo pridem / za gotovo vam bom prinesel pismo zagotovo
3. v členkovni rabi izraža
a) nepreklicnost česa: vrnem vam z obrestmi, gotovo; »Ali mi boste naredili okvir do jutri?« »Gotovo, nič ne skrbite.«
b) soglasje, pritrditev: »Tega ne bi smel reči.« »Gotovo, predaleč je šel.«; gotovo, to se ne bi spodobilo
- gotôvi -a -o sam.:
priti na gotovo ko je že vse pripravljeno, narejeno; o tem ne vem nič gotovega nimam zanesljivih podatkov; star. nima nič dolga, pa še precej gotovega pod palcem gotovine
SSKJ²
Celotno geslo
Sinonimni
SSKJ²
podrhtávati -am nedov. (ȃ)
v presledkih drhteti: podrhtavati od mraza / glas ji malo podrhtava / veje podrhtavajo v vetru
v presledkih drhteti: podrhtavati od mraza / glas ji malo podrhtava / veje podrhtavajo v vetru
SSKJ²
Pravopis
SSKJ²
podrhtévati -am nedov. (ẹ́)
v presledkih drhteti: podrhtevati od mraza; roka mu je rahlo podrhtevala / glas ji je podrhteval / ekspr. obraz ji podrhteva v joku joka se; pren., pesn. listje podrhteva v vetru
● knjiž. v očeh ji podrhteva skrivnosten blesk je zaznaven, opazen; knjiž. v srcu mu je podrhtevalo bil je zelo čustveno vznemirjen
v presledkih drhteti: podrhtevati od mraza; roka mu je rahlo podrhtevala / glas ji je podrhteval / ekspr. obraz ji podrhteva v joku joka se; pren., pesn. listje podrhteva v vetru
● knjiž. v očeh ji podrhteva skrivnosten blesk je zaznaven, opazen; knjiž. v srcu mu je podrhtevalo bil je zelo čustveno vznemirjen
Celotno geslo
Sinonimni
SSKJ²
ráhel -hla -o [rahəu̯] prid., ráhlejši (á)
1. ki ni trdno sprijet, gost: rahel skupek vlaken; rahel sneg; rahla zemlja / rahel kruh; rahlo testo / ima že rahle kosti / rahla tančica
// ki ni trdno, tesno nameščen: rahel vozel; delala je rahle zanke
2. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: rahla vlaga; ekspr. rahle sence / cesta zavija v rahlem loku; rahla izboklina / obšel ga je rahel dvom, nemir; rahla pijanost; rahlo spanje / biti rahlega zdravja / v njenem glasu je bil rahel očitek, posmeh / med njima je le rahla podobnost
// ki dosega nizko stopnjo
a) glede na učinek, posledico: rahel dež, veter; rahla oblačnost
b) glede na čutno zaznavnost: rahel dotik, sunek, udarec; rahel šum; pri srcu čuti rahlo zbadanje / zahvalil se je z rahlim poklonom, smehljajem
3. nav. ekspr. ki daje videz šibkosti, neodpornosti: bil je rahel otrok; preveč je rahla za take napore / ima rahle roke / odgovoril mu je rahel glas / duševno rahli ljudje občutljivi, neodporni
● ekspr. imeti rahlo prednost pred kom majhno
1. ki ni trdno sprijet, gost: rahel skupek vlaken; rahel sneg; rahla zemlja / rahel kruh; rahlo testo / ima že rahle kosti / rahla tančica
// ki ni trdno, tesno nameščen: rahel vozel; delala je rahle zanke
2. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: rahla vlaga; ekspr. rahle sence / cesta zavija v rahlem loku; rahla izboklina / obšel ga je rahel dvom, nemir; rahla pijanost; rahlo spanje / biti rahlega zdravja / v njenem glasu je bil rahel očitek, posmeh / med njima je le rahla podobnost
// ki dosega nizko stopnjo
a) glede na učinek, posledico: rahel dež, veter; rahla oblačnost
b) glede na čutno zaznavnost: rahel dotik, sunek, udarec; rahel šum; pri srcu čuti rahlo zbadanje / zahvalil se je z rahlim poklonom, smehljajem
3. nav. ekspr. ki daje videz šibkosti, neodpornosti: bil je rahel otrok; preveč je rahla za take napore / ima rahle roke / odgovoril mu je rahel glas / duševno rahli ljudje občutljivi, neodporni
● ekspr. imeti rahlo prednost pred kom majhno
- ráhlo prisl.:
rahlo drhteti; začelo je rahlo rositi; rahlo čuteča žena
● ekspr. to mi že rahlo preseda tega sem se že naveličal;
SSKJ²
razbúrjenje -a s (ȗ)
stanje razburjenega človeka: hotel je prikriti svoje razburjenje; drhteti, tresti se od razburjenja; besede, izrečene v razburjenju / z velikim razburjenjem jo je poslušal / vsako razburjenje je za bolnika nevarno
stanje razburjenega človeka: hotel je prikriti svoje razburjenje; drhteti, tresti se od razburjenja; besede, izrečene v razburjenju / z velikim razburjenjem jo je poslušal / vsako razburjenje je za bolnika nevarno
- « Prejšnja
- 1
- 2
- Naslednja »
Število zadetkov: 26
Dostopnost