Fran > SSKJ²

žágati -am nedov. (ȃ)
1. s potegovanjem žage sem in tja ali z njenim premikajočim se listom
a) delati kose, dele: žagati les, marmor, železo; žagati ploh; žagati z motorno žago; ročno žagati / žagati sneg z vrvjo / žagati drevesa, drogove z žaganjem podirati; žagati veje ob deblu z žaganjem odstranjevati
b) oblikovati, delati: žagati deske, letve / žagati drva z žaganjem pripravljati
2. ekspr. premikati lok sem in tja: violinist žaga po strunah / žagati violino, na violino premikajoč lok igrati
3. slabš. monotono igrati: orkester je žagal; violina žaga / žagati simfonijo, skladbo
4. oglašati se z rezkimi, monotono ponavljajočimi se glasovi: kobilice, škržati žagajo / nekje žaga sinička
5. ekspr. rezko, monotono smrčati: če leži na hrbtu, žaga; sosed na postelji je celo noč žagal
6. pog. prizadevati si odstaviti, odpustiti koga: žagati direktorja / žagati vlado
● žagati komu stolček ogrožati komu službeni položaj; nar. žagati vodo črpati s premikanjem ročaja črpalke; pog. take žaga, da se valjamo od smeha pripoveduje take šale; ekspr. žagajo si vejo, na kateri sedijo ogrožajo si (družbeni) položaj, materialno osnovo; ob sobotah ne žagamo ne opravljamo žagarske dejavnosti, žagarskih storitev
♦ etn. babo žagati šega ob koncu zimske dobe, da se prežaga lutka iz slame in cunj

žagajóč -a -e:
žagajoča pesem škržatov

žágan -a -o:
žagana veja
♦ les. žagani furnir furnir, izdelan z žaganjem; žagani les les, izdelan z žaganjem hlodovine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

brzojáven -vna -o prid. (á)
1. nanašajoč se na brzojav: brzojavni aparat, trak; brzojavna centrala / postaviti brzojavne drogove; lastovke posedajo po brzojavnih žicah / prejeti brzojavni odgovor; poslati brzojavno sporočilo
♦ ptt brzojavni naslov pri pošti prijavljen skrajšani naslov fizične ali pravne osebe
2. ekspr., navadno v zvezi s slog, stil zelo zgoščen, jedrnat: delo je napisano v brzojavnem slogu; njegov stil je jedrnat, skoraj brzojaven

brzojávno prisl.:
brzojavno čestitati; brzojavno obvestiti, sporočiti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

čèp2 čêpa m, mest. ed. tudi čépu (ȅ é)
1. lesen zamašek, navadno za sode: odbiti sodu čep; zabiti čep v sod; sod pušča pri čepu; pijan ko čep zelo / luknjo v trupu čolna zapre z lesenim čepom; glinasti čep za livarske peči
2. teh. valjast ali stožčast predmet za povezovanje, spajanje: vijaki, matice, čepi; čep vtiča
3. agr. po obrezovanju preostali del mladike, navadno z dvema očesoma: čep na trsu / rezati na čep
♦ les. čep lesen del za sestavljanje, povezovanje lesenih delov; med. čep delček strjene krvi, ki zamaši žilo; gnojni stržen v mandeljnih; čepek; ušesni čep iz ušesnega masla; strojn. čep jeklen valjček, ki gibljivo veže ročice ali drogove; sornik; zool. čep manjša sladkovodna riba z vretenastim trupom in vitkim repom, Aspro zingel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

dvígati -am nedov. (ī ȋ)
1. premikati z nižjega mesta, položaja na višjega: skupina vojakov je dvigala velik kamen na tovornjak; žerjav dviga zaboje iz ladje; dvigati vodo iz vodnjaka; spretno, težko dvigati; dvigati s pripravami, z rokami / na ladji dvigajo sidro; dvigati zaveso / pri telovadbi dvigajo in spuščajo roke / dvigati potopljeno ladjo / ves čas je dvigal zastavo visoko nad množico držal
2. delati kaj višje: dvigati teren z nasipavanjem; začeli so dvigati vodo v bazenu; voda v čolnu se dviga / cesta se neopazno dviga vzpenja
3. delati, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja: prijel ga je za roke in ga dvigal; gostje so se začeli dvigati in odhajati vstajati; dvigati se in legati / dvigati podrte drogove; poleženo žito se že dviga / pog. brigadirje so dvigali že ob štirih zjutraj budili, klicali
4. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: dvigati cene, proizvodnjo; potrošnja se hitro dviga; temperatura se še dviga narašča / dvigati zavest državljanov; pog. glasba je dvigala razpoloženje / dvigati kvaliteto izdelkov; dvigati nivo izobrazbe zviševati
// spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: dvigati gospodarstvo; kulturno dvigati deželo / dvigati ljudstvo iz zaostalosti / nova družba ga dviga plemeniti, boljša; umetnost duhovno dviga človeka
5. sprejemati pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih: pooblastili so ga, da bo dvigal denar iz banke, v banki; dvigati plačo; redno dvigati naročeno blago
6. napravljati, da se kdo upre, upira: dvigati ljudstvo proti izkoriščevalcem; vojska se že dviga / takšne ideje so dvigale naš narod k uporu, v upor
7. povzročati, delati: vozila dvigajo prah; dvigati preplah med ljudmi
● ekspr. spet so začeli dvigati glave postajati uporni, predrzni; to ravnanje je dvigalo prah v javnosti povzročalo razburjanje, govorice; dviga ga nad druge višje ga ceni; ekspr. takrat so ga dvigali v nebesa, danes pa so vsi proti njemu so ga močno poveličevali, hvalili; vznes. visoko dvigajo zastavo napredka z vsemi silami si prizadevajo za napredek

dvígati se 
1. premikati se navzgor, kvišku: dim se je dvigal visoko v zrak; letalo, raketa se dviga; prsi so se ji sunkovito dvigale / s težavo se dviga po stopnicah
2. knjiž. nastajati, pojavljati se: začeli so se dvigati protestni klici; neka mogočna sila se mu je dvigala v prsih; med potjo se mu je dvigala množica najrazličnejših spominov / noč se že dviga noči se
3. razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice: v daljavi se dvigajo visoke gore; okrog gradu se dviga mogočno zidovje / tovarniški dimniki se dvigajo iznad hiš / ekspr. tovarniški dimniki se dvigajo proti nebu
● ekspr. zaradi krivice se je v njem vse dvigalo čutil je močno jezo, odpor, protest

dvigajóč -a -e:
jezdili so hitro, dvigajoč oblake prahu; zavil je v polagoma se dvigajoči breg; mesto z visoko dvigajočimi se gorami v ozadju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

podžágati -am dov. (ȃ)
na spodnjem koncu prežagati: hrast, ki so ga podžagali, se je pri padcu zapletel v sosednje drevo / vojaki so porušili most in podžagali telefonske drogove

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

ránta -e ž (ȃ)
debelejši drog: pritrditi klopotec na ranto; privzdigniti hlod z ranto / pred gostilno privezati konja k ranti; rante kozolca late
● nar. koroško sekati rante drevesa z debli za drogove

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

vkopáti vkópljem tudi -ám dov., vkôplji vkopljíte tudi vkôpaj vkopájte; vkôpal (á ọ́, ȃ)
dati, položiti kaj v izkopano jamo, vdolbino in zasuti: vkopati cevi, električne vode
// dati, položiti spodnji del česa v izkopano jamo, vdolbino in zasuti, zlasti zaradi trdnejše namestitve: vkopati mejnike; vkopati drog dva metra globoko / sadike za nekaj časa vkopljemo
● ekspr. skrbi so mu vkopale v čelo globoke gube naredile; ekspr. vkopala je svoj obraz v dlani skrila

vkopáti se 
1. zaradi padca, teže prodreti v tla in se delno zakriti: sidro se je z enim krakom vkopalo v dno
2. voj. narediti, skopati strelske jarke in se namestiti vanje: vojaki so se vkopali; vkopati se do pasu / vkopati se v jarke, okope
♦ alp. narediti si zavetišče v snegu

vkopán -a -o:
močen veter je izruval vkopane drogove; vojaki, vkopani do pasu; obstati kakor vkopan negibno, togo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

vzdigováti -újem nedov. (á ȗ)
1. premikati z nižjega mesta, položaja na višjega: ko je vzdigoval deblo, se je ponesrečil; vzdigovati z dvigalom; počasi, težko vzdigovati; spuščati in vzdigovati / lahko je vzdigoval težka bremena bil je sposoben vzdigovati / vzdigovati jadra / od utrujenosti je komaj vzdigovala roke; pri hoji visoko vzdigovati noge; vzdigovati klobuk v pozdrav / vzdigovati kvišku, pog. gor
2. delati kaj višje: vzdigovati dvorišče z nasipanjem
3. delati, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja; dvigati: ranjenca so vzdigovali trije moški; vzdigovati se z rokami / vzdigovati podrte drogove
4. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost; dvigati: vzdigovati cene / ekspr. od veselja vzdigovati glas začenjati glasneje govoriti
// spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: vzdigovati življenjsko raven
5. sprejemati pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih; dvigati: vzdigovati denar; vzdigovati z bančnega računa
6. napravljati, da se kdo upre, upira; dvigati: vzdigovati ljudstvo proti izkoriščevalcem
7. ekspr. povzročati, delati: knjiga vzdiguje ogorčenje
● ekspr. spet vzdigujejo glave postajajo uporni, predrzni; ekspr. zmeraj hitreje je vzdigoval noge hodil; ekspr. ne vzdiguj nosu nad navadne ljudi ne bodi domišljav, prevzeten; ekspr. knjiga vzdiguje prah v javnosti povzroča razburjanje, govorice; ekspr. vzdigovati svet s tečajev spreminjati trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. takrat so ga vzdigovali v nebesa, danes pa so vsi proti njemu so ga močno poveličevali, hvalili

vzdigováti se 
1. premikati se navzgor, kvišku: megla se vzdiguje; iz lonca se vzdiguje para; s tal, za avtomobili se vzdiguje prah; vzdigovati se proti najvišji točki; hitro, višje se vzdigovati / cesta se vedno bolj vzdiguje vzpenja
// pog. vstajati: drug za drugim se vzdigujejo in odhajajo
2. knjiž. nastajati, pojavljati se: v njenem srcu se vzdiguje upanje / počasi se vzdiguje veter začenja pihati
3. razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice; dvigati se: iz morja se vzdigujejo strme skale; okrog pristanišča se je vzdigovalo mesto
4. s smiselnim osebkom v dajalniku čutiti slabost, pri kateri se vsebina želodca pomika navzgor: bolnici se vzdiguje; vzdiguje se mi od gnusa, zaradi nesnage / želodec se jim vzdiguje ob pogledu na nered; v želodcu se mu vzdiguje
● vzdigovati se nad povprečje biti boljši od povprečja; ekspr. videlo se je, kako se je nekaj vzdigovalo v njem kako je postajal jezen, razburjen

vzdigováje star.:
vzdigovaje skalo poškodovati si hrbet

vzdigujóč -a -e:
počasi se vzdigujoča cesta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

zasájati -am nedov. (á)
1. s sajenjem delati, da kaka površina ni prazna: zasajati njive s krompirjem
// s sajenjem delati, da začenja kje kaj rasti: zasajati trte, vrtnice; živa meja se zasaja v dveh vrstah / zasajati gozdove, vinograde; pren. zasajati ljubezen v mlada srca
2. delati, da kaj z ostrim, koničastim delom pride v kaj: neutrudno zasajati kramp, motiko v ilovnato zemljo / ekspr. zasajati vesla v gladino
// delati, da kaj z ostrim, koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zasajati drogove, kole; delavci zasajajo lopate v tla in odhajajo

zasájati se 
z ostrim, koničastim delom prihajati v kaj in tam ostati: nož se je počasi zasajal v les; brana se pod težo zasaja v zemljo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

zasídrati -am dov. (ȋ)
1. pritrditi, privezati s sidrom: zasidrati čoln; ladja se je zasidrala blizu obale
2. pritrditi, privezati kaj tako, da ostane na določenem mestu: zasidrati past v luknji / zasidrati drogove v zemljo
3. grad. pritrditi, povezati s sidrom: zasidrati steber, strop
4. ekspr. narediti, povzročiti, da začne kdo trajneje živeti na določenem mestu: oče je zasidral rod v dolini / zasidrati koga v javnem življenju

zasídrati se ekspr.
trdno se namestiti kje in v tem položaju ostati: še trdneje se zasidrati z nogami na tleh / zasidrati se za mizo / v vasi so se zasidrali vojaki
// ustvariti si trden položaj v kakem okolju: podjetje se je v kraju kmalu zasidralo / ta miselnost se je pri ljudeh že zasidrala

zasídran -a -o:
zasidrana ladja; preoblikovati že zasidrano javno mnenje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

zatíkati1 -am nedov. (ȋ)
1. s sunkom, potiskom delati, da kaj ploščatega, tankega pride za kaj ploščatega: zatikati razglednice za okvir slike; sporočila mu zatikajo kar za vrata; rad si zatika okraske za klobuk za trak na klobuku / zatikati revolver za pas
// s sunkom, potiskom delati, da kaj ozkega, podolgovatega pride z enim delom v kaj ozkega, tesnega: dekleta so jim zatikala cvetove v gumbnice; zatikati drogove za kavlje / zatikati palice med špice koles vtikati
2. s sunkom, potiskom delati, da kaj s svojim navadno koničastim, ožjim delom pride v kaj in tam ostane: zatikati v sneg zastavice za označevanje proge / zdravnik je počasi zatikal iglo v mišico

zatíkati se 
1. z navadno ostrim, koničastim delom zadevati ob kaj in se ustavljati: trnki so se zatikali za plavajoče veje / koščice se rade zatikajo v grlu
2. pri premikanju, gibanju z enim delom zadevati ob kaj in se ustavljati: drseči hlodi so se zatikali ob korenine; jermen, tekoči trak se pogosto zatika / pri odklepanju se ključ zatika
3. ekspr. navadno za krajši čas prenehavati nemoteno potekati: financiranje kulture se zatika; pogovor se je začel zatikati / pri preskrbi se zatika; brezoseb. pri objavi teh del se je zatikalo
4. brezoseb., s smiselnim osebkom v dajalniku pri govorjenju nehote, nenamerno delati premore, prekinitve: poročevalcu se je zatikalo; pri pripovedovanju se mu je zatikalo
● glas, jezik se mu zatika ne izgovarja, ne govori gladko

zatikáje :
zatikaje palico v tla, je počasi odšel

zatikajóč -a -e:
zatikajoč se ključ; zatikajoč se pogovor; prisl.: zatikajoče se brati, govoriti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

obležáti -ím dov. (á í)
1. ostati v ležečem položaju: pijanec je sredi ceste padel in obležal; obležati kot mrtev; obležati kot snop, vreča
// ostati v takem položaju
a) zaradi določene poškodbe, izgube življenja: stepli so se in eden je obležal; obležati v krvi
b) zaradi bolezni: dobila je vročino in obležala; obležati za dva meseca; obležati za pljučnico
// z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: udaril je z glavo ob zid in mrtev, nezavesten obležal
2. ostati na podlagi z daljšo, širšo stranjo: vse drogove so postavili, le eden je obležal / odšli so, listek pa je neopažen obležal na tleh
// ostati kje sploh: smrad je dolgo časa obležal nad dolino / z oslabljenim pomenom senca nezaupanja je obležala med njima
3. navadno s prislovnim določilom obstati v ležečem položaju: kovanec se je zatrkljal po tleh in obležal v kotu; priletel je šopek in obležal pri njenih nogah
4. uležati se: pustiti gnoj obležati; sadje bo okusno, ko se obleži
● ekspr. roman je obležal v urednikovi miznici ni bil objavljen; sneg je obležal ni skopnel; pismo je obležalo na pošti ni bilo dostavljeno; ekspr. obležal je na Doberdobu padel je, bil (v boju) ubit; ekspr. povej, kaj ti je obležalo na duši, na srcu kaj te teži, vznemirja; ekspr. ta krivica mu je obležala na duši zaradi te krivice se čuti krivega; se čuti prizadetega; ekspr. ta naloga je obležala na njegovih ramenih za to nalogo je ostal odgovoren on; ekspr. marsikateri jelen je že obležal pod njegovo kroglo marsikaterega jelena je že ustrelil; pog., ekspr. ta človek mi je obležal v želodcu mi je ostal zoprn, mi vzbuja odpor zaradi kakega svojega dejanja; jed mi je obležala v želodcu ostala dalj časa neprebavljena

obležán -a -o:
obležano vino

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

obžgáti -žgèm dov., obžgál (á ȅ)
1. z ognjem povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano: pri odstranjevanju barve je obžgal tudi okvir / plameni so obžgali tudi sosednjo hišo / ekspr. koprive so ga vsega obžgale opekle
● knjiž., ekspr. obraz ji je obžgala rdečica zelo je zardela
2. z žganjem napraviti odpornejše, trdnejše: obžgati drogove; smrekove ali hrastove kadi znotraj obžgejo

obžgán -a -o:
obžgane stene

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

podréti -drèm in -dêrem dov., stil. poderó; podríte in poderíte; podŕl (ẹ́ ȅ, é)
1. s silo narediti, da kaj pride iz pokončnega položaja na tla: podreti drevo, drogove; podreti keglje / živina je podrla plot; domine so se podrle / ekspr.: zaletel se je vame in me skoraj podrl; na prehodu za pešce ga je podrl avtomobil povozil, poškodoval
// ekspr. ustreliti, ubiti: podreti medveda; podrl je več nasprotnikovih vojakov / podrl ga je strel iz puške
2. s silo narediti, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose: plaz je podrl vse hiše v vasi; kozolec so podrli; most se je podrl / podreti skladovnico drv / streha na hiši se je podrla
// odstraniti z določenega mesta zlasti z razstavljanjem: podreti zidarski oder / podreti šotor / podreti stojnice
3. sparati1: podreti obleko / podreti jopico
4. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da zlasti kako stanje preneha: podreti ravnotežje / podreti komu upanje, veselje; brezoseb. v njej se je nekaj podrlo
5. ekspr. vzeti pomen, veljavo, vrednost: podrl je ves učinek nastopa; podreti komu ugled
// zastar. razveljaviti: podreti pogodbo; podreti zaroko
6. ekspr. čustveno zelo prizadeti: žalostna novica ga je podrla / skrbi so jo skoraj podrle
● ekspr. že kozarec vina ga podre hitro se opije; ekspr. podreti mostove med seboj, za seboj onemogočiti si zbližanje, vrnitev; publ. podreti rekord preseči; vulg. veliko žensk je že podrl spolno občeval z njimi; otr. dojenčku se je kupček podrl spahnilo se mu je; ekspr. pri sosedovih se je peč podrla rodil se jim je otrok; ekspr. zaradi tega se svet ne bo podrl se ne bo zgodilo nič hudega; ekspr. ne grem, pa če se svet podre nikakor ne grem

podŕt -a -o:
podrt zid; podrto drevo; upanje še ni podrto

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

privezováti -újem nedov. (á ȗ)
1. z vrvjo, trakom, verigo pritrjevati: privezovati počezne drogove na pokončne / privezovati trte h kolom
// z nameščanjem vrvi, verige delati, da se kaj ne more oddaljiti z določenega prostora: privezovati čolne k obali; privezovati živino k jaslim
// z vezanjem nameščati, pritrjevati na kaj: privezovati trakove, vrvi / privezovati obeske; hitela si je privezovati predpasnik
2. alp. nameščati, dajati vrv okrog telesa zaradi varnosti, pomoči pri plezanju; navezovati: na nevarnih krajih so planince privezovali
● ekspr. znala ga je privezovati nase navezovati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

prižágati -am dov. (ȃ)
z žaganjem skrajšati: drogove bo treba še malo prižagati
// z žaganjem izoblikovati konec kakega predmeta: prižagati doge

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

prižagováti -újem nedov. (á ȗ)
z žaganjem krajšati: prižagovati drogove
// z žaganjem oblikovati konec kakega predmeta: prižagovati les poševno na vzdolžno os

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

zalíti -líjem dov. (í)
1. z zlivanjem, škropljenjem tekočine dati rastlinam vlago: zaliti cvetje, sadike / vsak večer zalije vrt; zaliti s postano vodo
2. z zlivanjem tekočine narediti kaj bolj redko: zaliti omako, rižoto / zaliti vino z vodo
3. z zlivanjem tekočine narediti kaj mokro, vlažno, da se ne zažge, zapeče: zaliti pečenko
4. z zlivanjem česa tekočega zapolniti: zaliti špranje
// z zlivanjem kake tekočine napolniti: zaliti posodo do vrha
5. ekspr. tekoč pokriti, zakriti: valovi so zalili čoln; reka je zalila travnik / voda je zalila rove / lava je zalila vas
6. zakriti, obdati kaj s tekočo snovjo: zaliti drogove z betonom
7. ekspr. pojaviti se, razširiti se v veliki količini po telesu, delu telesa, navadno zaradi razburjenja, velikega telesnega napora: pot ji je zalil obraz / spet so ji solze zalile oči / kri, rdečica ga je zalila zardel je
8. ekspr., navadno v zvezi z z v veliki količini dati komu piti (alkoholno pijačo): sosed ga je zalil z vinom
9. ekspr. proslaviti kaj s pitjem, navadno v veliki meri: zaliti diplomo; zaliti dobro kupčijo
10. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: utrujenost ji je zalila telo / zalila jo je groza; zalili so me spomini; srce se ji je zalilo s sovraštvom / sobo je zalila svetloba

zalíti se ekspr.
napiti se (alkoholne pijače): najedli smo se in se zalili; zalili so se z žganjem

zalít -a -o
1. deležnik od zaliti: trg, zalit z asfaltom; dobro zalita rastlina; prikuha, zalita z vodo
2. zaradi tolšče, mesa okrogel, zaobljen: zalit obraz, podbradek; ni suh, ampak lepo zalit

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

sórnik -a m (ọ̑)
1. agr. klin, ki se vtakne skozi soro, da veže z njo zadnji del voza: izvleči, vtakniti sornik / sornik pri vozu
2. strojn. jeklen valjček, ki gibljivo veže ročice ali drogove: zatakniti sornik; sornika pri avtomobilski premi / batni sornik ki veže enostranski bat z ojnico; sornik z navojem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

svórnik -a m (ọ̑)
1. agr. klin, ki se vtakne skozi soro, da veže z njo zadnji del voza; sornik: vtakniti svornik / svornik pri vozu
2. strojn. jeklen valjček, ki gibljivo veže ročice ali drogove; sornik: svornik je obrabljen; svornik v batu motorja
3. grad. jeklen debelejši vijak z glavo in matico za vezanje dveh, navadno lesenih gradbenih elementov: vgraditi svornik; zvrtati luknje za svornik

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.