- 1. drobna žuželka, ki živi v velikih skupinah: mravlja leze, pleza, teka; mravlja me je ugriznila; drobne mravlje; družina, gnezdo mravelj; ves dan dela kakor mravlja zelo pridno; priden je kot mravlja zelo
♦ zool. bela mravlja termit; črna mravlja ki je črne barve in se hrani z izločki listnih ušic, Lasius niger; lesna mravlja velika mravlja rjavo črne barve, ki se naseli v lesenih delih stavb in jih razjeda, Camponotus ligniperdus; rdeča mravlja ki je rdeče barve in uničuje mrčes, Formica rufa; rjava mravlja ki je rjave barve in vdira v stanovanja, Formica fusca; velika mravlja - 2. mn., knjiž. občutek otrplosti in rahlega zbadanja; mravljinci: imeti mravlje v nogi / mravlje mu lezejo po hrbtu, koži; mravlje ga spreletavajo
Zadetki iskanja
SSKJ
mrávlja -e ž (á)
SSKJ
nesréčen -čna -o prid., nesréčnejši (ẹ́ ẹ̄)
- 1. ki čuti zaradi stanja, v katerem je, duševne bolečine: nesrečen človek; bil je zelo nesrečen; čuti se nesrečnega; če se poročiš z njim, boš nesrečna; dela se nesrečno / ekspr. njegovo srce je žalostno in nesrečno
// nav. ekspr. ki izraža, kaže tako stanje: tako nesrečen obraz ima / odganjal ga je od nesrečnih misli / to je nesrečna zgodba - 2. ki je doživel nesrečo: ko jim je pogorela hiša, se je nesrečna družina preselila k sorodnikom
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: ti nesrečni fant, že spet si zamudil; ta nesrečna bluza mi kar naprej leze izza krila; ta nesrečna pijača ga bo čisto uničila / bilo je le nesrečno naključje, da se je to zgodilo
● ekspr. nesrečen je, da se kamnu smili zelo; nesrečna ljubezen ljubezen, ki je ljubljena oseba ne vrača; ekspr. ima nesrečne roke vedno naredi kaj narobe; trinajst je nesrečna številka po ljudskem verovanju kar ima tako številko, povzroči nesrečo, neprijetnost; ekspr. rojen je pod nesrečno zvezdo v življenju nima sreče; knjiž. kraj nesrečnega imena kraj, kjer se je zgodilo kaj hudega, usodnega
- nesréčno prisl.: nesrečno gledati, pasti; biti nesrečno zaljubljen; sam.: nesrečnemu pomilovanje nič ne pomaga
SSKJ
njegóv in njegòv -óva -o zaim. (ọ́; ȍ ọ́)
- 1. izraža svojino bitja, osebe moškega ali srednjega spola, ki je govoreči ne enači s seboj in ne ogovarja, ali stvari moškega ali srednjega spola, o kateri je govor: njegov avtomobil; grad in njegovi stolpi; hiša, podobna njegovi; pes in njegova hišica; njegova pipa / njegov nos; njegovo čelo
- 2. izraža splošno pripadnost temu bitju, osebi, stvari: njegov ponos, talent; gradbeni material in njegova visoka cena; njegove misli; v primeri z njegovo željo je tvoja skromna
// izraža razmerje med tem bitjem, osebo, stvarjo in okolico: njegov položaj; šport in njegov pomen v telesni kulturi; njegova čast ne bo trpela; njegova mladost, navzočnost; premog in njegova uporaba - 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do tega bitja, osebe: njegov oče; njegovi predniki, rojaki; njegova družina / njegovi prijatelji
- 4. izraža izhajanje od tega bitja, osebe, stvari: hrast in njegov les; njegov ukaz, vpliv; sadovi njegovega dela
- 5. pog. izraža (stalno) povezanost s tem bitjem, osebo, stvarjo: njegov avtobus že čaka; ekspr. spet slab red v tej njegovi matematiki; pogosto ga muči njegova naduha; ne ve, kje je njegovo mesto
- 6. ekspr. izraža čustven odnos, navezanost: njegov Francek mu je vse na svetu; Minka je vsa njegova
- 7. v nekaterih državah izraža spoštovanje: njegova ekscelenca; njegovo kraljevsko veličanstvo
● pog. plavolaske so njegov tip ustrezajo njegovemu okusu, predstavam; ekspr. otrok je čisto njegov njemu podoben; ekspr. otrok je razposajen, vsa hiša je njegova v hiši dela, kar hoče; je zelo razposajen; pog. te čenče so njegovo maslo on jih je povzročil, zakrivil; prisl.: vse naj bi bilo po njegovo po njegovem okusu, volji; sam.: vsi njegovi so pomrli njegovi bližnji sorodniki; pog. njegova je zmeraj bolehna njegova žena; pog. njegova bo obveljala njegova odločitev; pog. spet ena (od) njegovih njegovih domislic, muh; hiša stoji na njegovem na njegovem svetu; vse naj bi bilo po njegovem po njegovem okusu, volji; po njegovem to ne drži po njegovem mnenju; prim. njen, njihov, njun
SSKJ
odmréti -mrèm tudi -mŕjem stil. -mrjèm dov., odmŕl (ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ)
- 1. priti v stanje, ko prenehajo življenjski procesi v delu organizma: celice odmrejo; korenine, listi odmrejo; odmrle so mu roke in noge
- 2. ekspr. prenehati obstajati: v teh rekah je življenje skoraj v celoti odmrlo / nekatere funkcije države so odmrle; marsikatero prijateljstvo odmre
● ekspr. odmreti svetu, za svet prenehati se zanimati za ljudi, dogajanje v svetu, življenju - 3. zastar. umreti, pomreti: vsi domači so mu odmrli; oče mu je odmrl pred letom
♦ polit. država odmre izgubi značilnosti politične sile nad družbo
- odmŕl -a -o: odmrli deli rastlin; odžagati odmrle veje; noge je imel kakor odmrle
♦ čeb. odmrla čebelja družina
SSKJ
otròk -ôka m, mest. ed. otrôku in otróku, mn. otrôci otrók otrôkom otrôke otrócih otróki (ȍ ó)
- 1. deček ali deklica v prvih letih življenja: otrok je zaspal; negovati, pestovati, previjati otroka; vzgajati otroke; posvojiti otroka; rada je pri otrocih, z otroki; lažnivi, razvajeni otroci; lep, zanemarjen, zapuščen otrok; duševno nerazvit otrok; cepljenje otrok proti davici; vzgoja in varstvo otrok; skrb za otroke; jokal je kot otrok močno, brez obvladovanja
// otrok že hodi zna hoditi; pog. vzeti otroka za svojega posvojiti ga; ekspr. pusti ga, saj je še napol otrok / ekspr. čudežni otrok ki že zelo zgodaj pokaže nadpovprečno nadarjenost; delavski, kmečki, mestni otroci; domski otrok v domu vzgojen in odrasel otrok; predšolski, šoloobvezni otroci - 2. človeški potomec v odnosu do staršev: dati otroka v rejo, varstvo; dobiti, roditi otroka; imata dva otroka; bila jima je dober, ubogljiv otrok; to je njun edini otrok; ima tri nepreskrbljene otroke; nezaželen otrok; ekspr. otrok ljubezni spočet iz ljubezni, želje staršev; to so otroci iz prvega zakona, od prve žene; vabljeni so bili starši z otroki; družina brez otrok; ekspr. ostala je sama s kopo otrok; skrbi zanj kakor za svojega otroka / nezakonski otrok ki ni rojen v zakonski zvezi
// nav. ekspr. (človeški) plod: pri pregledu nosečnice so ugotovili, da se otrok pravilno razvija / v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča; odločila se je, da bo otroka odpravila povzročila izzvani splav
// nedonošen otrok - 3. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je osebek v veliki meri deležen lastnosti, stanja, značilnosti, kot jih določa samostalnik: on je otrok fantazije; otrok revščine / on je otrok narave / otroci luči, svetlobe veseli, vedri otroci
- 4. knjiž., redko, z rodilnikom rezultat, sad: uspeh je otrok truda in vztrajnosti
● evfem. otrok je moker je naredil malo potrebo v obleko, posteljo; ekspr. razumi vendar, saj nisi otrok si odrasel človek; ekspr. ne bodi tak otrok tako otročji, neumen; ekspr. poročila sta se, ker je bil otrok že na poti ker je bila ona noseča; ekspr. že pet mesecev je noseča, pa se otrok še ni oglasil premaknil, zganil; pog. ne mara otroka noče zanositi, roditi; star. otrok je pri hiši, kot bi hruško otresel zelo veliko; knjiž. dati, darovati življenje otroku roditi ga; nižje pog. nič ni naredil pri hiši, samo jedel je in ji delal otroke povzročal, da je zanosila, čeprav tega ni želela; star. otroka ima pri prsih doji ga; pog. napravil ji je otroka povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela; knjiž. žena mu je dala, podarila otroka rodila; ekspr. odstaviti otroka prenehati dojiti; ekspr. štorklja je svojega otroka pregnala iz gnezda mladiča; ekspr. pričakuje otroka je noseča, bo rodila; nar. levi otroci ki jih ima poročen moški z žensko, s katero ni v zakonski zvezi, nezakonski otroci; ekspr. on je velik otrok otročji, naiven; ekspr. to ve, zna vsak otrok je splošno znano; je zelo lahko, preprosto; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; veliko babic — kilav otrok kjer sodeluje preveč ljudi, ni pravega uspeha; preg. majhni otroci — majhne skrbi; preg. kakršni starši, taki otroci
♦ jur. legitimirati otroka pozakoniti; med. debilen otrok lahno duševno nerazvit; defekten otrok telesno ali duševno nerazvit; ped. razvojno moten otrok oviran v normalni rasti, vzgoji
SSKJ
pánj -a m (ȃ)
- 1. zaboju podobna priprava za bivanje čebel: čebele letajo iz panja; v panju brenčijo, šumijo čebele; panj čebel; v dvorani šumi kakor v panju; v pristanišču je bilo živo kot v panju / čebelni panj
// čeb. biološka celota, ki sestoji iz delavk, matice in trotov; čebelja družina: panj roji; dodajati panjem matice - 2. nerazsekan večji kos debla: na ognjišču so goreli panji; daj še dva panja na ogenj
● iron. če se star panj vname, dolgo gori če se zaljubi človek v zrelih letih, je to čustvo močno in dolgotrajno
// po podiranju drevja preostali del debla; štor: izkopati, ruvati panje; stal je kakor panj
♦ čeb. eksportni panj s premičnimi sati, ki ima samo plodišče; nakladni panj iz naklad; les. prodati les na panju gozdna drevesa, ki še niso posekana
SSKJ
plemenít -a -o prid., plemenítejši (ȋ)
- 1. ki ima pozitivne lastnosti v moralnem, duhovnem pogledu: plemenit človek, značaj; biti plemenit / plemenit cilj; plemenita misel; plemenito dejanje; biti plemenitega srca / plemenit poklic ki se opravlja z veliko človekoljubja, požrtvovalnosti; ekspr. bil je ljudski pisatelj v najplemenitejšem pomenu te besede v najbolj pozitivnem
- 2. s širokim pomenskim obsegom ki po kakovosti, obliki zelo presega stvari svoje vrste: preja s plemenitim leskom; kazati plemenit okus; plemenita preprostost v oblačenju / plemenito vino / plemenit ton violine zelo lep, ki vzbuja ugodje
// lepo, skladno oblikovan: plemenita arhitektura; plemenita glava konja / plemenite kretnje; plemenite poteze njegovega obraza - 3. plemiški, plemenitaški: plemenit rod; plemenita družina / biti plemenite krvi plemenitega rodu
// kot pristavek k imenu plemiča, nekdaj Julij plemeniti [pl.] Kleinmayr
♦ agr. plemenita rastlina rastlina, ki ima s križanjem, namernim izborom izboljšane lastnosti; žlahtna rastlina; les. plemeniti furnir furnir za oblaganje zunanje strani izdelkov; plemeniti les kakovosten les z lepo strukturo in barvo; metal. plemenite kovine kemično zelo obstojne kovine, ki se uporabljajo zlasti za nakit in kovance; obrt. plemenito krzno tanko in odporno krzno z lesketajočo se dlako; teh. plemenito jeklo jeklo z izboljšanimi lastnostmi; vet. plemenita pasma konja pasma, ki ima s križanjem, namernim izborom izboljšane lastnosti
- plemeníto prisl.: plemenito ravnati
SSKJ
podóbarstvo -a s (ọ̑)
- 1. um. podobarska obrt: cela družina je živela od podobarstva / proučevati podobarstvo 17. stoletja / ljudsko podobarstvo
- 2. star. rezbarstvo: izučiti se podobarstva in pozlatarstva
- 3. zastar. slikarstvo, kiparstvo: proučevati podobarstvo
● knjiž. v pisateljevem stilu močno prevladuje podobarstvo izražanje s podobami
SSKJ
pomnožíti -ím dov., pomnóžil (ī í)
- 1. narediti kaj številnejše: ker učenec snovi ni obvladal, je inštruktor pomnožil število ur; družina se je pomnožila, zato so morali hišo povečati
// narediti kaj večje: pomnožiti bogastvo, premoženje; izdatki za hrano so se pomnožili povečali - 2. mat. narediti računsko operacijo, pri kateri se množenec tolikokrat poveča, kolikor znaša množitelj: pomnožiti dve števili; pomnožiti s pet
- pomnožèn -êna -o: vojska, pomnožena s prostovoljci, je pripravljala napad; pomnoženo premoženje; pomnoženo število
SSKJ
potrebováti -újem nedov. (á ȗ)
- 1. biti v stanju, ko mora kaj imeti
- a) za zadovoljivo opravljanje določene dejavnosti: potrebovati denar, potrdilo; za pisanje potrebuje papir in pero; kraj potrebuje novo šolsko poslopje; nakupil je vse, kar potrebuje za šolo / potreboval je precej časa, da je stvar dokončal porabil; pri hoji ne potrebuje več palice je ne uporablja; do doma potrebuje dve uri
- b) za normalno obstajanje, življenje: rastline potrebujejo veliko vlage; ima vse, kar potrebuje; on le malo potrebuje
- 2. biti v stanju, ko mora kaj dobiti glede na pomanjkanje česa, okoliščine: zelo potrebuje novo obleko; kraj že dolgo potrebuje vodovod / izsušena zemlja potrebuje dež
// zlasti z glagolskim samostalnikom biti v stanju, ko mora postati deležen dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik: bolnik potrebuje mir in počitek / ekspr. ne potrebujem vaše tolažbe ne maram, ne želim
// ekspr.: stroj potrebuje popravilo je treba popraviti; ta trditev ne potrebuje pojasnila je jasna, razumljiva - 3. biti v stanju, ko je prisotnost koga zaželena, koristna: kadar ga potrebuje, ga pokliče; pravi, da ne potrebuje nikogar; družina ga zelo potrebuje / delovna organizacija potrebuje novih delavcev; vznes. revolucija potrebuje take može
● ekspr. hiša potrebuje moške roke za nekatera dela je potreben moški; neustalj. ne potrebuje priti k vaji ni mu treba
SSKJ
pridobíti -ím dov., pridóbil (ī í)
- 1. z delom, prizadevanjem priti do česa: zapravil je vse, kar so starši pridobili; pridobil (si) je veliko premoženje; dovolj je pridobil, da bodo preskrbljeni on in družina / s kupčijo je pridobil dosti denarja / pridobiti izkušnje z delom, znanje z učenjem / slovenščini je pridobil velik ugled; pridobiti si oblast; pridobil si je pravico sodelovati na prvenstvu / pridobiti si odpornost
- 2. narediti, da pride kaj iz česa kot rezultat določenega postopka: pridobiti maslo iz mleka; pridobiti srebro iz rude; pridobiti s kemičnim postopkom, s sušenjem
♦ fiz. pridobiti z destilacijo
// narediti, da kaj postane na razpolago kot rezultat določenega dela: pridobiti obdelovalno zemljo z izsuševanjem močvirij / pridobili so dovolj premoga nakopali - 3. vzbuditi pozitiven, naklonjen odnos: če bi se potrudil, bi jo lahko spet pridobil; z obljubami jih je hotel pridobiti; že po prvi skladbi so pridobili občinstvo / pridobil si je njegovo zaupanje
// narediti, da kdo pride s kom, čim v določen odnos: pridobiti nove člane, naročnike; pridobiti (si) pristaše
// vzbuditi pri kom pripravljenost za kaj: skušal je pridobiti dijake, da bi zapisovali narodno blago; pridobiti ljudi za sodelovanje - 4. postati boljši, kvalitetnejši, bogatejši: če bi knjigo pregledal lektor, bi veliko pridobila; učbenik je s tem pregledom samo pridobil / če sliko pogledaš od daleč, še pridobi je videti lepša
// postati v večji meri deležen kake lastnosti, značilnosti: pridobiti hitrost, publ. na hitrosti, pri hitrosti; pridobiti težo, višino
● publ. pridobiti na času storiti kaj prej kot v določenem času; imeti časovno prednost pred kom; ekspr. v očeh vaščanov je pridobil vaščani ga bolj cenijo, spoštujejo; knjiž. pridobiti si literarno ime postati znan kot dober pisatelj, pesnik
- pridobljèn -êna -o: pridobljen ugled; pridobljene pravice; nepošteno pridobljeno blago; iz nafte pridobljeno gorivo; znanje, pridobljeno s študijem
♦ biol. pridobljena lastnost nededna lastnost, pridobljena v življenju zaradi vplivov okolja; med. pridobljena imunost imunost, nastala s prestano okužbo ali s cepljenjem
SSKJ
prototíp -a m (ȋ) navadno z rodilnikom
- 1. knjiž. prva, osnovna podoba, oblika kot merilo, vzorec za vse ostale stvari iste vrste, prapodoba: družina je prototip vseh družbenih skupin / po platonizmu je ideja prototip stvari / ta združenja naj bi bila prototip socialističnih kmetijskih organizacij vzorec
- 2. knjiž. predloga, model: prototip osrednje osebe romana je pisateljev oče
- 3. knjiž. kdor ima v veliki meri bistvene, tipične lastnosti, značilnosti tega, kar izraža dopolnilo: on je prototip poštenjaka / ta pesnik je prototip dobe
- 4. teh. izdelek, namenjen za preizkušanje in izpopolnjevanje pred serijsko izdelavo: izdelati, preizkušati prototip; prototip novega avtomobila, stroja
SSKJ
réven -vna -o prid., révnejši (ẹ́ ẹ̄)
- 1. ki ima malo materialnih dobrin: reven človek; postati, biti reven; revna družina; revno prebivalstvo; reven kot cerkvena miš zelo
// revnejši deli mesta; revne vasi - 2. ki ima malo določene stvari: reven pašnik; revna in suha zemlja; revna nahajališča rude / z rudami, neustalj. na rudah revna država; izrazno reven jezik; pren. ker sem ostal doma, sem za nekaj doživetij revnejši
- 3. po vrednosti, količini zelo majhen: reven pridelek; revna pokojnina; revno plačilo / revna pomoč; revno čustvo, upanje
- 4. nav. ekspr. ki je slabe kakovosti: poslal ji je šopek revnih rož; pokrajina z revno travo / igra je precej revna
// ki ima nepomembno vsebino: reven izgovor; revna misel / revno pismo - 5. nav. ekspr. nerazkošen, skromen: revna hiša; revna obleka; revna oprema; revno kosilo
- 6. ekspr. vreden sočutja, pomilovanja: revna, zapuščena mati; vsa revna je obstala na pragu
- 7. star. slaboten, onemogel: klicala ga je z revnim glasom; bil je ves reven in shujšan; sram ga je bilo, ker ga je videla tako revnega
- révno prisl.: revno živeti; biti revno oblečen; sam.: revni in bogati
SSKJ
socializírati -am nedov. in dov. (ȋ)
- 1. knjiž. delati, povzročati, da kdo sprejema, prevzema vrednote, pravila, kulturo socialne skupine, družbe, v kateri živi: v prvem obdobju socializira otroka zlasti družina; človek se socializira tudi z jezikom
// oblikovati, usklajevati s socialnimi normami, običaji: socializirati spolni nagon, medčloveške odnose - 2. publ. delati, da postaja kaj socialno urejeno, povezano, enotno: socializirati ljudstvo; država se industrializira in socializira / z ustanavljanjem kmetijskih zadrug socializirati vas
- 3. publ. delati, povzročati, da kaj organizirano prevzame družba, družbena ustanova: socializirati vzgojo otrok; mnoge funkcije družine so se že socializirale
- 4. knjiž. privatno, zlasti proizvajalna sredstva, spreminjati v družbeno; podružbljati: socializirati podjetja, zemljišča / socializirati kmetijstvo
● publ. socializirati umetnost dajati ji socialni, družbeni pomen, razsežnost
- socializíran -a -o: desetletni otroci so že precej socializirani; socializirana nagnjenja
SSKJ
stánica -e ž (ȃ)
- 1. zastar. soba: družina je živela v nizki temni stanici
- 2. zastar. osnovna gradbena enota organizmov; celica: rastlinske stanice
- 3. žarg., voj. postaja, postojanka: počakal jih je na kurirski stanici; komandir stanice
SSKJ
strádati -am nedov., tudi stradála (á)
- 1. živeti v pomanjkanju hrane: po očetovi smrti je številna družina stradala; prebivalci nekaterih dežel stradajo; ekspr. stradal je, da se je skozenj videlo / žival strada / ekspr. pustil je otroke stradati ni jim dal jesti
// ekspr. ne uživati (dovolj) hrane: če hočeš shujšati, moraš nekaj časa stradati - 2. preh., nav. ekspr. z odtegovanjem hrane povzročati, da se kdo izčrpa, oslabi: zaprli so ga, tepli in stradali; stradati družino; stradati psa
- 3. ekspr., z rodilnikom ne imeti česa (dovolj) na razpolago: tam vina ni stradal / stradati ljubezni, nežnosti, veselja
● star. v življenju je večkrat kruha stradal živel v pomanjkanju
- stradajóč -a -e: preskrbeti hrano stradajočim ljudem; sam.: trpljenje stradajočih
SSKJ
transmisíja -e ž (ȋ)
- 1. strojn. prenos moči s pogonskega stroja na delovne stroje po gredeh, jermenih in jermenicah: prekiniti transmisijo; hitrost transmisije
// gredi, jermenici in jermen za ta prenos: zgrabila ga je transmisija; pasti med transmisije; brnenje transmisij / nasaditi kolo na transmisijo gred za ta prenos - 2. publ. organizacija, dejavnost za prenašanje, posredovanje odločitev, vplivov višjih organov, političnih sil: te organizacije so samo transmisije; transmisije države, partije
- 3. publ., navadno s prilastkom kar kaj prenaša, posreduje: tudi družina je transmisija vrednot in norm / izobrazba je transmisija napredka
● knjiž. transmisija idej prenos, posredovanje
SSKJ
trótovec -vca m (ọ̑) čeb. čebelja družina, v kateri matica ali čebele zalegajo neoplojena jajčeca: čebelja družina se izrodi v trotovec; zdravljenje trotovca
SSKJ
ustanóva -e ž (ọ̑)
- 1. javna, organizirana skupnost ljudi za opravljanje kake dejavnosti: ta ustanova je finančno samostojna; upravljati, voditi ustanovo; dobrodelna, gospodarska, kulturna, znanstvena ustanova; zdravstvena ustanova; ustanova za varstvo in vzgojo predšolskih otrok
- 2. jur. z zakonom ali normami nastala ustaljena oblika odnosov med ljudmi: demokracija naj bi kot ustanova pomenila svobodo; družina in zakon sta pomembni družbeni ustanovi
- 3. nekdaj premoženje, ki se upravlja, uporablja po volji tistega, ki ga daje na razpolago: dobiti štipendijo iz ustanove; ustanova za podpiranje vdov in sirot / Knafljeva ustanova
● zastar. razpisati dijaške ustanove štipendije - 4. zastar. ustanovitev: ustanova države
♦ jur. javna ustanova nekdaj organizacija javne uprave in družbene službe; pravna ustanova skupek pravnih določb za urejanje družbenih razmerij, stanj ali dejanj
SSKJ
zavréči -vŕžem dov., zavŕzi zavŕzite in zavrzíte; zavŕgel zavŕgla (ẹ́ ȓ)
- 1. narediti, da preneha biti pri osebku to
- a) kar se ne želi več imeti, se več ne potrebuje: jedli so hrano, ki so jo zavrgli vojaki; zavreči staro obleko; vode, v kateri se kuha zelje, ne zavržemo
- b) kar je neuporabno: vse blago z napako zavržejo; tiskarji izrabljene črke zavržejo; zavreči polomljene igrače
- 2. ekspr. zaradi odklanjanja ravnanja koga prenehati biti z njim v pozitivnem odnosu, zvezi: družina ga je zavrgla; ko se je poročila, jo je oče zavrgel; zavreči in razdediniti / mati je zavrgla otroka je prenehala skrbeti zanj; ga je zapustila
// zaradi odklanjanja ravnanja koga narediti, da v kaki skupnosti ni več upoštevan, je iz nje izločen: družba ga je zavrgla / zaradi izdaje so ga tovariši zavrgli - 3. ekspr. prenehati uporabljati kaj zaradi negativnega odnosa do tega: zavrgli so metode dotedanjih raziskovalcev / zavreči je treba ustaljeno reševanje teh problemov; zavreči domačo tradicijo v slikarstvu / zavreči vero staršev
- 4. ekspr. zaradi odklonilnega odnosa ne sprejeti, upoštevati česa: zavreči mnenje manjšine; zavreči nasvet, predlog; njegovo teorijo so zavrgli kot neznanstveno / zavrgel je njeno ljubezen
// ne sprejeti, odkloniti: zavreči pomoč, ponudbo; sodišče je zavrglo pritožbo - 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža prenehanje dejanja, kot ga določa samostalnik: zavreči slabe navade; zavrgel je misel na maščevanje / lesene pluge so že zdavnaj zavrgli jih prenehali uporabljati
- zavréči se ekspr. prenehati živeti v skladu z vrednotami, zlasti moralnimi, priznanimi v določeni družbi: pustil je študij in se zavrgel; bali so se, da bi se v tujini zavrgla; do konca, popolnoma se zavreči
- zavŕžen -a -o
- 1. deležnik od zavreči: zavrženi deli avtomobila; zavržen otrok; biti zavržen od očeta in matere; zavržene ideje
- 2. knjiž. nemoralen, pokvarjen: zavržena ženska / zavrženo dejanje
● knjiž. zavrženi angel hudič; knjiž. zavržena duša pogubljena; knjiž. živeti v zavrženih razmerah slabih, človeka nevrednih; sam.: sočustvovati z zavrženimi in ponižanimi
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- 6
- 7
- 8
- Naslednja »
Število zadetkov: 155
Dostopnost