Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
vóljen2 in volján vóljna -o tudi -ó prid., vóljnejši (ọ́ ȃ ọ̄)
1. ki se zaradi mehkosti da upogibati, pregibati: pregnesti kit, da postane voljen; voljna šiba; kože dolgo namakajo, da postanejo voljne / spekla je voljen kruh kruh, ki se pri ugrizu takoj odlomi od kosa in se pri tem ne drobi
// ki daje pri dotiku, prijemu občutek ugodja: voljni lasje; voljno blago; po takem pranju je perilo voljno / mehek in voljen otip
2. v povedni rabi, z nedoločnikom ki ima voljo, je pripravljen za kaj: biti voljen delati, pomagati; niso voljni spreminjati kaj; elipt.: če si voljen, pa začniva; naj bo, je rekel voljen
3. nar. pripraven1, sposoben: iskati pridne in voljne delavce; biti voljen za vse
4. nar. mil, blag: imeti voljen glas / voljna zima; voljno vreme
● zastar. biti na vsem voljnem svetu sam popolnoma sam; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; zastar. biti voljen svojih križev voljno, vdano jih nositi; ekspr. jezik je postal pesniku voljno orodje lahko je z njim izražal, kar je hotel, želel; nar. žganje je voljno (za piti) uležano, ne ostro
    vóljno tudi voljnó prisl.:
    voljno izpolnjevati ukaze; voljno trpeti / voljno kot povelje izraža dovoljenje zapustiti vojaško urejeno vrsto; na mestu voljno izraža dovoljenje, da se v vojaško urejeni vrsti sme stati po lastni volji, sproščeno
    ●     pog. zadeva je zame končana in voljno poudarja dokončnost dejstva
SSKJ²
zamíkati1 -am nedov. (ī ȋ)
delati, da je del, element kake celote za črto, linijo, v kateri so drugi deli, elementi: hiš ne gradijo v ravni vrsti, ampak jih zamikajo
● knjiž. obračati in zamikati naslon pri sedežu pomikati nazaj
    zamíkati se 
    1. knjiž. premikajoč se prihajati za kaj: sonce se že zamika za goro / zamikati se za grmovje skrivati se, umikati se; zamikali so se pred burjo
    2. ekspr. duševno se tako intenzivno usmerjati v kaj, da se ostalih stvari ne zaznava: mistično se zamikati
    3. ekspr., v zvezi z v izraža nastopanje intenzivnega, poglobljenega razmišljanja o tem, doživljanje tega, kar izraža določilo: zamikati se v čas mladosti; njegov duh se zamika v prihodnost
SSKJ²
zaníkati -am dov. (ȋ)
1. z besedo, kretnjo izraziti, da kaj ni v skladu z resničnostjo: zanikati govorice o čem; zanikati izjavo; zanikati kako novico; zanikal je, kar so trdili drugi; odločno kaj zanikati / agencija je vest že zanikala
// nepreh. z besedo, kretnjo izraziti, da v vprašanju povedano ni v skladu
a) z resničnostjo: vprašal ga je, če jo pozna. Zanikal je; ali si me težko našel? Nikakor, je zanikal
b) z željo, hotenjem: vprašali so ga, če si želi ostati, a je zanikal
2. dov. in nedov. izraziti mnenje, biti prepričan, da kaj ne obstaja: dejstev ni mogoče zanikati; skušal je zanikati smotrnost v naravi; zanikati usodo / zanikati pomen česa za človekovo življenje / zanikati obstoj boga, duhovnega sveta
// ekspr., z nikalnico, z odvisnim stavkom izraža pritrditev temu, kar določa odvisni stavek: ne zanikam, da mi ugaja; ni mogoče zanikati, da je zelo delaven
3. dov. in nedov. izraziti mnenje, da kaj ni pravilno, točno: zanikati kak nauk; zanikati razlago, teorijo / nekateri pojavi navidezno zanikajo pravilnost teh ugotovitev; življenje to vsak dan zanika / zanikati avtoriteto koga
4. dov. in nedov. z besedo, kretnjo izraziti, da osebek ni storilec tega, česar je obdolžen: obdolžili so ga, da je razbil šipo, a je zanikal; obtoženec dejanje zanika; zanikati sodelovanje s kom; vse je zanikal; zanikal je, da bi bil on to storil
// izjaviti, da kako dejstvo, ki se pripisuje osebku, ne obstaja: zanikati krivdo, odgovornost za kaj
5. dov. in nedov., nav. ekspr. izraziti negativen, odklonilen odnos do česa: zanikati družbene norme; zanikati kako življenjsko vrednoto
6. publ. pokazati neupravičenost obstoja: s tem dejanjem je zanikal svoj sloves; nova umetniška smer naj se sama potrdi ali zanika
● ekspr. zanikal je vsako možnost okužbe izjavil je, da okužba ni (bila) mogoča
♦ jezikosl. zanikati povedek izraziti ga v nikalni obliki
    zanikajóč -a -e
    1. deležnik od zanikati: odgovoril mu je, zanikajoč vse obtožbe; pesnikov duh, zanikajoč obdajajočo ga stvarnost
    2. knjiž. negativen, odklonilen: zanikajoč odgovor
    zaníkan -a -o:
    zanikana izjava, trditev / zanikani povedek
SSKJ²
zatápljati -am nedov. (ā)
star. preplavljati, prepajati: jezera zatapljajo gozdove / duh po jedeh zataplja vonj cvetja
● star. solze so ji zatapljale oči zaradi solz ni videla
    zatápljati se ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v
    izraža, da osebek (večkrat) intenzivno opravlja dejavnost, kot jo določa samostalnik: zatapljati se v branje, delo, premišljevanje; zatapljati se v pogovore / zatapljati se v svoje misli / elipt. zatapljati se v zgodovino
    // izraža stanje osebka, kot ga določa samostalnik: zatapljati se v žalost / dolina se zataplja v mrak
SSKJ²
zažgáti -žgèm dov., zažgál (á ȅ)
1. narediti, povzročiti, da kaj zagori: strela je zažgala hišo; zažgati trske; z baklo, s cigareto zažgati skedenj / zažgati ogenj / zažgati kopo / star. zažgati si pipo prižgati si; pren., ekspr. zažgati v srcu ljubosumje
// dati kaj na ogenj, žerjavico, da tli in oddaja dim, vonj: zažgati brinove jagode, kadilo / v krščanskem okolju zažgati oljkove vejice, da ne bi udarila strela v hišo
2. z ognjem, plamenom uničiti: zažgati hišo, kozolec; namenoma zažgati / pri peči si je zažgala obleko
// poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin: sonce je zažgalo travo / premočno gnojilo zažge rastline
3. pri pečenju narediti, povzročiti, da se zaradi prevelike vročine kaj poškoduje, uniči: zažgati kruh, meso; potica se je zažgala
● ekspr. to žganje je tako močno, da kar zažge po grlu povzroči pekoč, žgoč občutek
    zažgáti se 
    narediti samomor z zažigom samega sebe: iz protesta se zažgati
    zažgán -a -o:
    zažgan kruh; zažgana hiša; zažgana trava; sam.: duh po zažganem
SSKJ²
zèl2 zlà zlò [zəu̯] prid., zlêjši (ə̏ ȁ ȍ) knjiž.
1. ki drugim želi in povzroča zlo, slabo: zel človek; ni vedel, da je kdo lahko tako zel / zla oblast / v različnih mitologijah in religijah dobri in zli duhovi / zla usoda / zlo dejanje
// ki izraža, kaže tako željo: zel pogled; imeti zle namene
2. ki prinaša veliko trpljenje, velike težave: zli časi; zla novica / zle posledice; zla slutnja huda
// ekspr. hud, težek: zla bolezen; zla rana; zla zima
● knjiž. zli jeziki opravljivci, obrekljivci; ekspr. on je njegov zli duh kvarno vpliva nanj; knjiž. z zlo besedo pri njem malo opraviš z neprijazno izraženo željo, zahtevo; knjiž. razšli so se brez zle misli prijazno, prijateljsko; knjiž. biti zle volje slabe volje; sam.: nič zlega ni nameraval; spopad med dobrim in zlim; prim. zali
SSKJ²
žáltav -a -o [žau̯tav-] prid. (á)
1. ki je zaradi razkrajanja maščobe ob stiku z zrakom neprijetnega vonja, pekočega in grenkega okusa: žaltava slanina; žaltavo maslo, olje / žaltavi orehi
// značilen za maščobo, razkrajajočo se ob predolgem stiku z zrakom: žaltav duh, okus
2. ekspr. neprijeten, slab: naš položaj je žaltav / žaltavi časi hudi, težki / drug drugega se bojijo, žaltava reč
    žáltavo prisl.:
    žaltavo se počutiti / v povedni rabi: žaltavo je čakati na mrazu; brez vode bi bilo žaltavo; elipt. kako je pri vas? Žaltavo
    žáltavi -a -o sam.:
    če tega ne naredite, bo žaltava boste imeli težave; žaltava mu prede slabo se mu godi; okus po žaltavem
SSKJ²
acetón -a m (ọ̑)
brezbarvna, vnetljiva, hlapljiva tekočina, ki topi smole in masti: odstraniti lak z nohtov z acetonom; raztopljen v acetonu; močen duh po acetonu / aceton v krvi pri diabetikih
SSKJ²
amónijak in amóniak -a m (ọ̑)
brezbarven, ostro dišeč plin, ki se lahko utekočini: iz gnoja se širi duh po amonijaku
SSKJ²
bárd -a m (ȃ)
pri Keltih ljudski pesnik in pevec: pesem starodavnih bardov
// ekspr. pesnik, v katerega delih je izražen duh naroda, gibanja: bil je bard svojega ljudstva; socialni bard
SSKJ²
breztelésen -sna -o prid. (ẹ̑)
knjiž. ki je brez telesa, nesnoven: breztelesen duh; breztelesne sence
// ki je brez občutka telesa: sproščen je, breztelesen; sam.: plesalka je bila nekaj breztelesnega
SSKJ²
bržíljka -e ž (ȋ)
bot. bazilika2, bažiljka: duh po bržiljki
SSKJ²
címet -a m (ī)
posušeno lubje cimetovca, uporabljano kot dišava: rižu dodati sladkor in cimet; potresti jed s cimetom; cel, zmlet cimet; duh po cimetu
SSKJ²
črémsa -e ž (ẹ̑)
bot. grm ali drevo z dišečimi belimi cveti v visečih grozdih, Padus avium: čremsa cvete; duh po čremsi
♦ vrtn. pozna čremsa parkovno drevo s pokončnimi cvetnimi grozdi, po izvoru iz Severne Amerike, Prunus serotina
SSKJ²
črvojédina -e ž (ẹ̄)
moknati ostanki lesa, ki ga razjedajo črvi: iz luknjic v tramu se je usula črvojedina; duh po plesnobi in črvojedini
// rovi, ki jih naredi črv v lesu: omara je že vsa pikasta od črvojedine
SSKJ²
doslutíti in doslútiti -im dov. (ī ú ū)
knjiž. dojeti, doumeti: njegov duh ni mogel doslutiti globin pesnikovega dela; do dna je doslutil življenjsko silo tega naroda
SSKJ²
dúša -e ž (ú)
1. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka: človek ima telo in dušo; pogubiti dušo; skrbeti za dušo / v krščanstvu: moliti za pokoj, zveličanje duš; trpljenje duš v vicah / ekspr. tekel je, da bi kmalu dušo izpustil zelo hitro; vpije kot duša v vicah / pog., kot podkrepitev pri moji duši da ni res
// v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je; duh1: človekova duša je le del vesoljne duše
2. čustveno-moralna stran človeka: njegova duša se temu upira; s pogovarjanjem si lajša dušo; dvomi mu trgajo dušo; izbrisati sovraštvo iz duše; boriti se v duši / občutek krivde mu teži dušo vest; ima čisto dušo / razkril mu je svojo dušo misli, čustva; biti brez duše usmiljenja, sočutja; posvetil mu je vse moči svoje duše duha; pren. spoznati dušo mesta, umetnine
// s prilastkom skupek človekovih čustvenih, miselnih in voljnih značilnosti; duševnost: spoznati mladostnikovo dušo; značilnosti ženske duše; vživeti se v dušo sočloveka
// s prilastkom narava, čud: ima birokratsko, pogumno dušo; človek umetniške duše; je vesele duše in dobrega srca / mehka slovanska duša
// ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi dno duše izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz dna duše ti želim; v dno duše ga je bilo sram / v dno duše se je čutil ponižanega
3. ekspr., navadno s prilastkom človek, zlasti z vidika njegovih značajskih, čustvenih značilnosti: iskal je sočutno dušo; živel je med samimi kramarskimi dušami; bil je zlata duša; neka zlobna duša ga je zatožila / kot psovka odpri, pasja duša / njegov oče je duša dobrosrčen, ustrežljiv
// knjiž. oseba, človek sploh: ti si prva duša, ki sem jo srečal; mesto šteje deset tisoč duš prebivalcev / kot nagovor: duša, dušica, pridi sem; tako ne bo šlo dalje, duša draga; ljuba duša, počakajte no malo / ekspr.: žive duše nisem videl na cesti nikogar; živi duši tega ne povej nikomur
4. z rodilnikom najvažnejši, najpomembnejši član ali del: postal je duša društva; mati je duša družine; publ. duša drame je konflikt
5. osrednji, notranji del česa: žogi je počila duša; duša kabla; žica z jekleno dušo
6. priprava s stenjem pri svetilki na olje: duša plava na olju
● ekspr. komaj se ga še duša drži je tako slab, da bo kmalu umrl; šalj. duša se mu je prirasla kljub starosti še ne bo kmalu umrl; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti; evfem. izdihniti dušo umreti; star. duše pasti opravljati duhovniški poklic; šalj. podpreti, privezati si dušo utešiti si žejo, glad; ekspr. še dušo bi prodal ima močno trgovsko strast; pri izbiri sredstev za dosego česa ne spoštuje ničesar; pog., ekspr. na dušo ji piha vneto ji prigovarja, dvori; star. vzeti kaj na svojo dušo prevzeti odgovornost, krivdo; vznes. njena podoba se mu je vtisnila v dušo zapomnil si jo je; to mu ni po duši mu ni všeč; tesno mu je pri duši čuti nedoločen strah; nihče ni vedel, kako ji je bilo tedaj pri duši kaj je občutila; ekspr. za to sem z dušo in telesom popolnoma, brez pridržka; mirne duše lahko greste brez pomislekov, skrbi
SSKJ²
enciklopedízem -zma m (ī)
1. nazori francoskih enciklopedistov: duh enciklopedizma
2. ped. težnja, da si učenci pridobijo čim širše, čeprav nepoglobljeno znanje: didaktični enciklopedizem; pretiran šolski enciklopedizem
SSKJ²
gníl -a -o stil. -ó [gniu̯] prid. (ȋ ī)
1. ki gnije ali je že zgnil: gnil les; gnila slama; gnilo in plesnivo grozdje; duh po gnilih jajcih; prodajali so tudi gnilo sadje / gnil zob / ekspr. gnila rana gnojna; voda že toliko časa stoji, da je že kar gnila; pren., slabš. gnila, smradljiva zadovoljnost
♦ alp. gnil sneg otajan, star sneg, ki se seseda; etn. gnilo jajce otroška igra, pri kateri čepi kaznovani igralec v sredini kroga drugih čepečih igralcev
2. slabš. pokvarjen, malovreden, slab: to je popolnoma gnil človek; gnila družba / razkrivati gnile razmere; gnilo gospodarstvo
    gníli -a -o sam.:
    skušal je iztrebiti vse, kar je bilo gnilega in nezdravega
    ●     iron. nekaj je gnilega v deželi danski
SSKJ²
gnilôba -e ž (ó)
1. razkroj, razpad organskih snovi, navadno zaradi delovanja bakterij: povzročati, preprečevati gnilobo; gniloba lesa, koruze, sadja; duh po gnilobi / gniloba se prenaša z enega sadeža na drugega / zobna gniloba
// gnila snov: izrezati gnilobo iz jabolka / pospravil je klet in odnesel vso gnilobo na smetišče
2. slabš. pokvarjenost, malovrednost: gniloba družbe / gniloba v podjetju
// zelo len človek: ta fant je prava gniloba / kot psovka gniloba gnila
♦ čeb. huda gniloba nalezljiva bolezen čebelje zalege; gozd. rdeča gniloba glivična bolezen iglavcev, pri kateri se les rdečkasto obarva; lesna trohnoba
Število zadetkov: 214