Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

SSKJ
dvánajst in dvanájst -ih štev. (ȃ; á) izraža število dvanajst
  1. a) v samostalniški rabi: dvakrat šest je dvanajst; od dvanajstih je ostal eden / ura je dvanajst; ob dvanajstih (ponoči) 24h
  2. b) v prilastkovi rabi: dvanajst učencev; plačati v dvanajst(ih) obrokih; tudi neskl.: s približno dvanajst dijaki; stane okoli dvanajst dinarjev
    // neskl. izraža številko dvanajst: informacije v sobi 12; štiri ulomljeno z dvanajst
    ●     ekspr. fant, kakršnih gre dvanajst na ducat nepomemben, povprečen fant
SSKJ
edínec -nca m (ȋ) 
  1. 1. sin, ki nima ne brata ne sestre: imeli so edinca; razvajen edinec / sin edinec
  2. 2. star. en sam človek: to stvar bi znal urediti samo eden. Ta edinec je moj nekdanji profesor
SSKJ
famílija -e ž (í) 
  1. 1. pog. zakonski par z otroki ali brez njih; družina: v hiši stanujeta dve familiji; otrok je iz dobre familije
    // eden od zakoncev in otroci: imeti, preživljati familijo
  2. 2. skupina ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi; rodbina: stare meščanske familije / ekspr. denarja ni treba vračati, saj ostane vse v familiji
    ●     šalj. to se zgodi (tudi) v najboljših familijah ni se vredno razburjati, sramovati, saj se kaj takega lahko vsakomur pripeti
  3. 3. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od reda
SSKJ
gêslo -a s (é) 
  1. 1. kratko izražena programska misel: vsi za enega, eden za vse, to je bilo geslo brigadirjev; razširjali so letake in pisali gesla po zidovih; borbena, politična, propagandna gesla; volilno geslo; gesla francoske revolucije / življenjsko geslo vodilo, načelo
  2. 2. nav. ed. dogovorjena razpoznavna beseda: stražarju je moral povedati geslo
    ♦     fin. geslo hranilne knjižice dogovorjena beseda, ki nadomešča osebno izkaznico in jo mora prinašalec poznati ob dvigu hranilne vloge
  3. 3. beseda v slovarju, enciklopediji, navadno s pojasnili vred: novi slovar tujk obsega skoraj trideset tisoč gesel; izbira, razlaga, razpored gesel
SSKJ
gromóvnik -a m (ọ̑) 
  1. 1. ekspr. kdor zelo glasno, navdušeno govori, se zavzema za kaj: bil je eden izmed glavnih gromovnikov v skupščini; politični gromovnik / gromovnik svobode glasnik, oznanjevalec
  2. 2. knjiž. naslov za boga Jupitra ali Zeusa: veliki gromovnik / kot pristavek k imenu tega boga gromovnik Jupiter
SSKJ
igrálec -lca [u̯c] m (ȃ) 
  1. 1. kdor se ukvarja, navadno poklicno
    1. a) z gledališko dejavnostjo: biti, postati igralec; dober, slab, znamenit igralec / dramski, filmski, gledališki igralec; igralec v lutkovnem gledališču / odlični amaterski igralci
    2. b) z določenim skupinskim športom: igralec v državni košarkarski, nogometni reprezentanci / že vrsto let je teniški igralec / amaterski, profesionalni igralci
  2. 2. kdor umetniško poustvarja dramske like: v tej predstavi so vsi igralci zelo dobro igrali; maskirati igralca; gledalci in igralci / glavni ki igra glavno, stranski igralec ki igra stransko vlogo
  3. 3. kdor je dejaven v določenem skupinskem športu, organiziranem po določenih pravilih: v finalni tekmi so domači igralci zmagali; zaradi grobe igre so igralca izključili / nasprotni igralci; rezervni igralci
  4. 4. kdor se udeležuje kake dejavnosti, navadno za razvedrilo, zabavo: vsi igralci so stopili v krog; eden od igralcev je moral počepniti; goljufiv igralec / hazardni igralec; igralec na srečo
    // ekspr. kdor se pretvarja, hlini: znal je ostati igralec; bil je rojen igralec
    ♦     gled. karakterni igralec ki igra karakterne vloge; šport. krilni igralec ki igra na desni ali levi strani napadalne vrste, zlasti pri nogometu; vezni igralec ki povezuje obrambo in napad, zlasti pri nogometu
SSKJ
iskálec -lca [u̯c in lc] m (ȃ) 
  1. 1. kdor (kaj) išče: iskalci diamantov, zlata; poklicali so iskalca vode / ekspr. iskalci pravice, resnice, sreče / iskalci min so preiskali vso sotesko
  2. 2. knjiž. kdor si prizadeva za nove, izvirne oblike in sredstva umetniškega izražanja: on je eden najzanimivejših likovnih iskalcev svoje generacije
  3. 3. fot. priprava v fotografskem aparatu, filmski kameri za usmerjanje le-te proti motivu in za določanje obsega motiva; iskalo: dobiti predmet v iskalec
    ♦     fiz. daljnogled z velikim vidnim poljem, postavljen ob astronomskem daljnogledu tako, da sta optični osi vzporedni
SSKJ
moderátor -ja m (ȃ) 
  1. 1. kdor na konferencah, strokovnih sestankih namesto avtorjev strnjeno podaja glavno vsebino referatov ali vodi delo: bil je eden izmed moderatorjev; moderator kongresa
    // rad. napovedovalec, ki neposredno sodeluje v oddaji kot njen soustvarjalec: spreten moderator
  2. 2. fiz. snov, ki zavira hitrost nevtronov v jedrskem reaktorju
SSKJ
mušketír -ja m (í) 
  1. 1. nekdaj vojak, oborožen z mušketo: mušketirji in arkebuzirji
  2. 2. nav. mn., ekspr. nerazdružljiv tovariš: on je bil eden od štirih nepozabnih teniških mušketirjev / šalj. to so bili trije mušketirji našega razreda
SSKJ
nè in ne vez. (ȅ) v vezalnem priredju za vezanje zanikanih, navadno pojmovno sorodnih stavčnih členov ali stavkov: ne bo ga danes ne jutri; nima očeta ne matere / ni pozdravil ne odgovoril; nisem ga videl ne slišal
// ekspr., v zvezi ne — ne za poudarjeno izključevanje pri vezanju takih stavčnih členov ali stavkov: ne zna ne brati ne pisati; ne jaz ne ti ne bova odgovarjala / ne eden ne drugi ni bil izvoljen; tega ni storil ne Janez ne Lojze / nisem ga ne videl ne slišal / ne zadrži ga ne dež ne burja ne mraz / pri naštevanju se piše tudi z vejico po njej nima nič: ne ust, ne oči, ne nosu, ne las
● ekspr. ni rekel ne bev ne mev prav nič; ekspr. ni se bal ne biriča ne hudiča nikogar se ni bal; vse si je upal; ekspr. nadlog ni ne konca ne kraja zelo dolgo trajajo, jih je veliko; ekspr. zanjo ne mara ne malo ne dosti prav nič; ekspr. ne more ne naprej ne nazaj ne more se premakniti; nima nobene možnosti
SSKJ
odvíti -víjem dov. (í) 
  1. 1. z vrtenjem v določeno smer
    1. a) odstraniti: odviti matico; odviti pokrovček; odviti žarnico; odviti s ključem, z roko / odviti steklenico / odviti kolo pri avtomobilu sneti ga z odstranitvijo matic, ki ga pritrjujejo; odviti tirnice
      ♦       voj. odviti bombo odstraniti ji pokrovček nad vžigalnikom
    2. b) narediti, da kaj preneha pritiskati kaj, biti trdno nameščeno: odviti vreteno pri preši; odviti varovalke; odviti in priviti / odviti za en obrat
      // z vrtenjem dati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot: odvil je pipo in voda je silovito pritekla; odviti ventil
  2. 2. narediti, da kaj preneha biti
    1. a) zavito: odviti bonbon, paket; počasi je odvila darilo / odviti šolske knjige
    2. b) ovito: odviti obvezo; odviti papir; odviti šal / nalahno je odvil bratovo roko, ki ga je objemala v spanju odmaknil
      // zjutraj si je boleče noge povila, zvečer pa odvila
    3. c) navito: odviti nit, sukanec / odviti klobčič
    4. č) zvito: odviti listek; list se odvije / odviti kito
  3. 3. nar. koroško odkimati: Dva kupca sta se medtem zanimala za naš par. Eden je samo pobrcal s palico po stegnih in nato odvil z glavo ter brez besede izginil (Prežihov)
    odvíti se knjiž., redko  zaviti v drugo smer: cesta najprej zavije na levo, nato pa se odvije na desno
    ●     knjiž. vse skupaj se je odvilo v nekaj minutah zgodilo
    odvít -a -o: odvita žarnica; bomba je odvita
SSKJ
okostenéti -ím dov. (ẹ́ í) 
  1. 1. spremeniti se v kost: hrustanec okosteni
    // med. bolezensko otrdeti zaradi zakostenitve ali poapnenja: mišica okosteni
  2. 2. ekspr. postati nesposoben za sprejemanje novosti: bil je eden redkih filologov, ki ni okostenel; okostenel je v svoji stroki / navade lahko okostenijo / publ. tradicionalna logika je okostenela v shemo je postala shema
    okostenèl in okostenél -éla -o deležnik od okosteneti: okostenel hrustanec; okosteneli predpisi; to je okostenel človek; okostenela vojna taktika zastarela
    // ekspr. zelo suh: okosteneli otroci; okostenele roke
SSKJ
párkelj -na tudi -klja [kəl] m (á) evfem. hudič: črn parkelj; grd kot sam parkelj
// v krščanskem okolju spremljevalec Miklavža, predstavljajoč hudiča: parkelj je rožljal z verigo / eden izmed fantov se je oblekel v parkeljna
SSKJ
pejsažíst -a m (ȋ) 
  1. 1. um. slikar, ki upodablja pokrajino; krajinar: znameniti pejsažisti
  2. 2. publ. kdor opisuje pokrajino: eden izmed najboljših pejsažistov naše književnosti
SSKJ
rédek -dka -o prid., redkéjši tudi rédkejši (ẹ́) 
  1. 1. ki je bolj v tekočem kot v trdnem stanju: redka omaka; malta je preveč redka
  2. 2. razvrščen v velikih medsebojnih presledkih: redke veje; trava je zaradi suše redka; redko drevje / redki lasje; ima zelo redko brado
    // ki sestoji iz enot, razvrščenih v velikih medsebojnih presledkih: redek glavnik; redek gozd / redka mreža mreža z večjimi luknjicami; redko blago
  3. 3. skozi katerega se lahko vidi: redka megla / ekspr. redka tema
  4. 4. ki obstaja v majhni meri: promet v tistih krajih je še redek; redka naseljenost
  5. 5. ki je glede na določeno dejstvo tak, kakršnih je v določeni skupini malo: on je eden izmed redkih ljudi, ki mu je to uspelo; to vedo le redki posamezniki
    // ki je tak, kakršnih je malo sploh: knjižnica hrani več redkih starih knjig; ta rastlina, žival je redka
  6. 6. ki se pojavlja v velikih časovnih presledkih: redki streli / njegovi obiski so postajali vse bolj redki / na redke čase se vidiva malokdaj, poredkoma
  7. 7. ki se malokdaj pojavi, ponovi: dočakati redek jubilej; taki prizori v sodobni dramatiki niso redki; izkoristiti redko priložnost / postreči z izbranimi, redkimi jedmi
    // ki ima razmeroma majhno frekvenco: to so redki primeri; slovar vsebuje tudi redke besede
    ●     ta človek je redkih besed zelo malo govori; preg. goste službe, redke suknje kdor zelo pogosto menjava delo, službe, revno živi
    ♦     les. redki les les z redkimi, širokimi letnicami; metal. redke kovine kovine, ki se zaradi dragih postopkov pridobivanja redko uporabljajo
    rédko prisl.: redko prihaja k nam; redko obljudeni kraji; ekspr. redko redko se to zgodi
    rédki -a -o sam.: le redki to razumejo; jesti kaj redkega; na redko mu piše naredko; po redkem se vidita poredkoma
SSKJ
stròj strôja m (ȍ ó) 
  1. 1. mehanična naprava, navadno kovinska, iz gibljivih in negibljivih delov, ki s pretvarjanjem energije omogoča, olajšuje, opravlja delo: stroji brnijo, ropotajo; stroj stoji, teče; izključiti, pognati, ustaviti stroj; namestiti, razdreti, sestaviti stroj; obdelovati s strojem; avtomatski, enostaven, kompliciran stroj; moderni, zastareli stroji; sestavni deli stroja; izkoriščenost strojev; tovarna strojev; delati kot stroj brez prestanka, enakomerno; brez misli in volje, mehanično
    // dela pri stroju / brusilni, drobilni, vrtalni stroj; gradbeni, poljedelski stroji; knjigoveški, tiskarski stroji; pisalni, razmnoževalni stroj; pletilni, tkalni stroj; pralni stroj; računski stroj naprava za mehansko opravljanje štirih osnovnih računskih operacij; šivalni stroj; stroj za asfaltiranje; stroj za pomivanje steklenic / narediti na stroj
  2. 2. slabš. kdor ravna ali kaj dela brez sodelovanja volje, zavesti: on je stroj, ne pa človek; razmere so iz njih naredile stroje
  3. 3. publ. skupina ljudi, organizacij, zavodov z določeno nalogo, zlasti v javni upravi: je eden odločilnih mož v političnem stroju države; mobilizirali so ves propagandni stroj; imajo učinkovit strankarski stroj; upravni stroj
  4. 4. žarg. avtomobil, zlasti boljši: imeniten stroj ima
    ●     publ. v bitki so vrgli iz stroja veliko sovražnikovih vojakov onesposobili; peklenski stroj z razstrelivom napolnjen predmet, ki eksplodira ob določenem času; žarg., voj. pohodni, strelski stroj postroj
    ♦     elektr. prevajalni stroj (elektronski) računalnik, programiran zlasti za prevajanje naravnih jezikov; les. lupilni, luščilni stroj za izdelovanje furnirja; mont. izvažalni stroj; navt. krmilni stroj ki premika krmilni mehanizem; ped. učni stroj mehanska, električna ali elektronska naprava, ki podaja učno snov in preverja znanje, usmerja učenje, pomaga pri pridobivanju raznih psihofizičnih spretnosti; ptt frankirni stroj priprava za žigosanje z žigom, ki nadomešča znamko; strojn. batni stroj; delovni stroj ki ga žene pogonski stroj ali sila mišic in opravlja delo; parni stroj pri katerem se uporablja kot pogonsko sredstvo para; pogonski stroj ki spreminja energijo v mehansko delo; rezkalni stroj; teh. obremenjevati stroj; preračunati stroj z računanjem ugotoviti glavne mere, tipične lastnosti stroja, naprave glede na določene tehnične ali ekonomske zahteve; agregatni stroji; etiketirni stroj za opremljanje z etiketami; kovalni stroj za avtomatizirano kovanje drobnih izdelkov; tandemski stroj nekdaj parni stroj z dvema valjema, nameščenima drug za drugim na skupni batnici; tekst. kosmatilni stroj za kosmatenje tkanine, pletenine; koton stroj za izdelovanje pletenin po kroju; tisk. cilindrični stroj z valjastim tiskalom; jedkalni stroj za jedkanje klišejev; ofsetni stroj; rotacijski stroj tiskarski stroj za hitro tiskanje v visokih nakladah; stavni stroj na katerem se izdeluje stavek za tiskanje; usnj. golilni stroj za odstranjevanje dlake ali volne z živalskih kož; raztegovalni stroj za raztegovanje usnja
SSKJ
tolikér -a -o zaim. (ẹ̑) 
  1. 1. toliko vrst: v tej trgovini prodajajo deset vrst sirov, v sosednji nimajo tolikere izbire
  2. 2. ekspr. izraža veliko število različnih stvari: po tolikerih doživljajih in vtisih je bila kot prerojena; radi bi več izvozili, a kaj, ko je to odvisno od tolikerih stvari
  3. 3. neustalj., v prislovni rabi toliko: obupala je po tolikerih poskusih; sam.: tudi on je eden izmed tolikerih, ki bi hoteli samo uživati
SSKJ
vozíti vózim nedov. (ī ọ́) 
  1. 1. voditi, usmerjati avtomobil, vozilo: eden je vozil, drugi so gledali skozi okno; ob nesreči so skušali ugotoviti, kdo je vozil / na starost je prenehal voziti / brez izpita je vozil avtomobil / otrok že zna voziti kolo
    // upravljajoč vozilo premikati se: voziti v ovinek s preveliko hitrostjo; vozil je pravilno po desni strani; voziti v koloni; dobro, hitro, previdno, zanesljivo voziti; ekspr. po polževo voziti; vzvratno voziti; voziti sto kilometrov na uro
  2. 2. s prevoznim sredstvom spravljati kam: voziti drva na žago, gnoj na njivo, pridelke na trg; voziti vino v sodih; voziti tovor z avtomobilom, vozom / voziti koga v kočiji; voziti otroka v vozičku / v tovarno hrano vozijo dovažajo
  3. 3. premikati se v določeno smer: brod vozi čez reko / avtobus vozi vsako uro; vlak vozi od Ljubljane do Celja; s parkirišča do planinskega doma vozi tovorna žičnica
  4. 4. opravljati določeno pot: koliko časa si vozil do tja; srečno vozi / voziti iz kraja v kraj
  5. 5. uporabljati za vprego: vozijo z voli, orjejo pa s konji
    // vleči voz kot vprežna žival: učiti junca, konja voziti
    // nepreh. biti usposobljen za vprego: telici še ne vozita
  6. 6. pog., navadno s prislovnim določilom shajati, živeti: sam ne boš mogel voziti; v službi dobro vozi; z ženo lepo vozita
  7. 7. pog., v medmetni rabi izraža ukaz po odstranitvi: ti pa, je pokazal z roko, vozi
    ●     barko voziti pijan se opotekati; popivati; ekspr. pav, puran je vozil kočijo hodil s pahljačasto razprtim repom; ekspr. veter vozi oblake po nebu povzroča, da se enakomerno drseč premikajo; nar. koklja vozi piščeta vodi; žarg., šport. voziti slalom, smuk tekmovati v slalomu, smuku; ekspr. kolesar je vozil slalom po cesti vijugal; publ. s svojimi izjavami spretno vozi slalom se izogiba kočljivih dejstev; avtomobil vozi kot za stavo zelo hitro
    ♦     avt. voziti v tretji prestavi
    vozíti se premikati se s prevoznim sredstvom: voziti se na kolesu, v kočiji; voziti se po cesti; rad se vozi po morju; voziti se z avtomobilom, s čolnom / v službo se vozi z vlakom
    ●     ekspr. jastreb, kragulj se vozi po zraku leti z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili
    vozèč -éča -e: uživa, vozeč se s kolesom; počasi vozeča ladja
    ♦     fot. vozeči posnetek posnetek, narejen s filmsko kamero, ki drsi po tračnicah
    vóžen -a -o: prodam malo vožen avtomobil
SSKJ
vsáj prisl. (ȃ) 
  1. 1. izraža omejevanje na najmanjšo količino ali mero: tukaj sta možni vsaj dve poti; vsaj eden se me je spomnil; vsaj enkrat na leto bi se lahko oglasil / bolj veselo bi bilo, če bi bilo vsaj malo sonca; vsaj za hip prenehajte
  2. 2. izraža omejevanje na določen stavčni člen: kmalu bo prišel. Vsaj obljubil je; na praznovanje bi jih lahko vsaj povabili; če bo odgovoril, boš vsaj vedel, kaj misli / vsaj pred drugimi se zadrži; moral bi biti zadovoljen, da vsaj nekdo skrbi zanj / vsaj začasno ga sprejmite
  3. 3. zastar. saj: vsaj ste me včeraj videli / vsaj vendar nihče ni proti napredku
SSKJ
zaznamováti -újem dov. in nedov. (á ȗ) 
  1. 1. narediti znamenje, znamenja, da se kaj opazi, prepozna: zaznamovati dohode do prireditvenega prostora; zaznamovati premik vojaških enot na zemljevidu; zaznamovati rob cestišča; zaznamovati žival na ušesu; zaznamovati z barvo, puščicami, zastavicami / zaznamovati drevesa za sečnjo / zaznamovati planinske poti z markacijami / ekspr. njihovo pot zaznamujejo sledovi požarov
    // tako sporočiti, izraziti kaj: te besede niso zaznamovali s krožcem; s posebnimi znaki je zaznamoval, kaj naj odtisnejo z drugačnim tiskom / zaznamovati stoto obletnico pesnikove smrti s proslavo
  2. 2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo: ta črta zaznamuje Gorjance / ekspr.: roman zaznamuje začetek nove smeri z njim se začne; ta zbirka zaznamuje vrh pesnikovega razvoja je, predstavlja
    // glagoli najpogosteje zaznamujejo dejavnost ali stanje pomenijo
  3. 3. ekspr. biti značilen, tipičen za kaj: to razpravo zaznamujeta jasnost in nazornost; zadnji mesec vojne so zaznamovali močni napadi zaveznikov
  4. 4. ekspr. pustiti sledi, posledice: udarec ga je zaznamoval za zmeraj / preteklost ga je zelo zaznamovala / vojna je usodno zaznamovala njeno življenje / s tako oceno so mladostnika zaznamovali pred družbo / ti dogodki so zaznamovali ljudi s sovraštvom in nestrpnostjo
  5. 5. publ. ugotoviti, opaziti: v podjetju so zaznamovali porast proizvodnje / zaznamovati primanjkljaj v menjavi s tujino imeti
    // najbolj razvita gospodarstva so zaznamovala najhitrejšo rast so dosegla
  6. 6. knjiž. zapisati: zaznamovati spremembe v zemljiško knjigo; zaznamovati stroške / dogajanje, ki ga je zaznamovala kamera posnela
    ●     ekspr. narava ga je zaznamovala z grbo bil je grbast; ekspr. smrt je zaznamovala njihove obraze na njihovih obrazih se je poznalo, da so videli mnogo mrtvih, ubitih; bili so zapisani smrti
    zaznamujóč -a -e: hodil je, zaznamujoč pot z vejicami
    zaznamován -a -o: ustaviti na zaznamovanem delu cestišča; s številkami zaznamovani listi; biti zaznamovan za vse življenje; igrati z zaznamovanimi kartami; bukev je zaznamovana za posek; vsa družina je bila zaznamovana z nesrečo
    ●     star. v oporoki je bilo vse natančno zaznamovano določeno, zapisano
    ♦     lingv. stilno zaznamovana beseda beseda, ki poleg stvarnih vzbuja tudi čustvene, časovne predstave ali pripada določeni zvrsti; sam.: bil je eden izmed zaznamovanih
    ♦     filoz. zaznamovano pomen, vsebina znaka
Število zadetkov: 138