Fran > SSKJ

1. 1. zelo hiter tek, zlasti pri konju: galop je konja utrudil; pognati v galop; bližati se v galopu; ekspr. besen, divji galop
   ♦ vet. zelo hiter tek v skokih
2. 2. v 19. stoletju zelo živahen ples s hitrimi poskoki: plesale so valček, mazurko in galop
   // skladba za ta ples

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.

1. 1. držati kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža na osebek, in (večkrat) hoditi: nositi kovček; nositi opeko, vreče; nositi ranjenca; nositi na glavi, v rokah; nositi v košari, s škafom; težko nositi / konj ga je nosil v galop
   // tako držati kaj in (večkrat) hoditi kam z določenim namenom: nositi kamenje v jarek; nositi očetu malico; nosil mu je šivat; nositi prodajat; natakar mu nosi zajtrk v sobo; nositi (solato) na trg, naprodaj / nositi denar v banko / pog. kdo vam nosi kruh kupuje in prinaša; nositi mleko po hišah raznašati
2. 2. navadno s prislovnim določilom povzročati
   1. a) da se kaj premika zlasti po vodi, zraku: tok je nosil čoln na odprto morje; brezoseb. dim je nosilo proti zahodu; veter nosi pesek, prah, smrad; ekspr. dva voza sta jih nosila v mesto na dveh vozovih so se peljali
   2. b) da kaj prihaja kam: veter jim nosi dež v obraz, prah v oči / ekspr. vozila je na ovinku nosilo s ceste zanašalo
3. 3. nav. ekspr. iti h komu z namenom povedati mu kaj: nosim vam vesele novice / nositi novice po vasi pripovedovati, razširjati
4. 4. ekspr., s prislovnim določilom povzročati, da kdo kod hodi, se premika: nemir ga je nosil od vrat do okna in spet nazaj; radovednost je nosila množico po trgu; pren. domišljija ga je nosila od prizora do prizora
   // povzročati bivanje, zadrževanje koga kje: vojna jih je nosila po raznih bojiščih / kakšen hudič ga nosi ob tej uri tod okoli; kaj pa tebe nosi po naših krajih
5. 5. s prislovnim določilom delati, da (večkrat) prihaja kaj na določeno mesto: bolnik je s težavo nosil hrano v usta / publ. v času, ko nosi plavalec roko mimo glave, pridejo usta že iz vode premika
6. 6. knjiž. povzročati, da je kdo deležen česa; prinašati: trdili so, da jim nosijo kulturo; tako življenje nosi ljudem mir, srečo; to nosi vsemu smrt / taka burja nosi ladjam brodolome
7. 7. publ. bistveno, odločilno vplivati na kako dejanje, dejavnost: naše akcije ne sme nositi naključje; te sile nosijo zgodovinski razvoj / čeprav ni imel glavne vloge, je nosil vso predstavo; revijo nosi mlajši rod vodi, usmerja
8. 8. z oslabljenim pomenom izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: nositi nove čevlje, hlače; nositi lasuljo; že dve leti nosi isto obleko; nositi odlikovanje, prstan; nositi orožje, revolver / nositi očala, slušni aparat / ta konj še ni nosil sedla ga še niso jahali
9. 9. z oslabljenim pomenom, s prislovnim določilom izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: nositi denar pri sebi; nositi ključe s seboj / osebno izkaznico je treba nositi s seboj
10. 10. z oslabljenim pomenom izraža lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo; imeti: nositi brado, brke, dolge lase / steklenica nosi tujo etiketo; vejice nosijo dolge trne; pismo nosi njegov podpis; pošiljka nosi žig mariborske pošte / publ.: življenje v mestih nosi evropski pečat; podobno spoznanje nosi tudi njegova druga drama
11. 11. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: tiho je nosila svojo bolečino, žalost; domovina je štiri leta nosila okupatorski jarem; v srcu nosi nemir; nositi v očeh obup, smeh / to bolezen je moral že dolgo nositi v sebi / situacija nosi v sebi številne nevarnosti / vsak nosi odgovornost za svoje delo je odgovoren; naredi tako, ampak posledice boš nosil sam čutil, trpel
12. 12. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, pojavljanje česa v zavesti, duševnosti osebka: to že dolgo nosim v glavi; že tedaj je nosil v sebi idejo romana; v spominu sem jo nosil lepšo, kot je bila v resnici; to misel je že dolgo nosil s seboj
13. 13. ohranjati kaj v določenem položaju kljub delovanju nasprotne sile: steblo nosi bujen cvet; snega je toliko, da ga strehe težko nosijo / oporniki nosijo most
    // s prislovnim določilom ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: nositi klobuk postrani; roke nosi navadno v žepu; ta pes nosi uhlje spuščene ob glavi / hermelin nosi telo tik ob tleh hodi, se premika s telesom tik ob tleh
14. 14. imeti plod v telesu: koliko časa nosi medvedka, ženska; ko samice nosijo, je lov nanje prepovedan / knjiž. povedala je možu, da nosi tretjega otroka; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča
    ● ekspr. tedaj so jih začeli dogodki nositi niso več obvladovali, usmerjali dogodkov; redko kmetija slabo nosi daje, prinaša majhno korist; redko kokoši spet nosijo nesejo; poljud. luna ga nosi je mesečnik; ekspr. že spet jo luna nosi je zmedena, neuravnovešena; ali pri vas Miklavž nosi v krščanskem okolju ali na večer pred 6. decembrom obdarujete otroke; ekspr. noge ga več ne nosijo ne more več hoditi; ekspr. šel je, kamor so ga noge nosile brez naprej določenega cilja; redko tako daleč ne nosi nobena puška ne nese; ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je; ekspr. revež je, odkar ga zemlja nosi odkar živi; pog. nositi blato v hišo prihajati z blatnimi čevlji; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; pog., ekspr. nositi glavo, kožo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; ekspr. vse, kar nosi hlače, mora pod orožje vsi (odrasli) moški; iron. v tej družini pa žena hlače nosi odloča, ukazuje; fantek nosi očetovo ime ima ime, se imenuje po očetu; pog., ekspr. na hrbtu nosim že sedmi križ star sem že sedemdeset let; publ. geni nosijo dedne lastnosti imajo in prenašajo; žarg., lingv. naglas nosi drugi zlog naglas je na drugem zlogu; ekspr. visoko nosi nos je domišljav, ošaben; ekspr. že dva meseca nosi puško, vojaško suknjo je pri vojakih; knjiž., redko griček nosi razvaline na vrhu grička so razvaline; ekspr. on nosi roge njegova žena ima spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; publ. stroške selitve nosi podjetje plača, poravna; ekspr. glavno težo dela nosita kolegici največ dela, najtežje delo opravljata; star. vodo v Savo nositi opravljati nepotrebno, nekoristno delo; ekspr. nositi zastavo, zvonec biti prvi, zlasti v slabem; ekspr. vse mu nosi na nos, na ušesa pripoveduje, kar ne bi smel; star. saj ne nosi na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva; pog., ekspr. nositi kaj samo na jeziku govoriti eno, čutiti, ravnati pa drugače; ekspr. srca ni ravno na jeziku nosil svojih čustev ni hitro zaupal; ekspr. zmeraj so ga na rokah nosili zelo negovali, razvajali; zelo obzirni, pozorni so bili do njega; pog., ekspr. nositi koga po zobeh obrekovati, opravljati ga; ekspr. to dekle je že eno leto nosil v srcu je bil vanjo zaljubljen; tekel je, kolikor so ga noge nosile kolikor hitro je mogel; lažje bi ga nosil kot poslušal zelo neprijeten, nadležen je; ekspr. nosi vas vrag, kako ste sitni izraža močno jezo, nejevoljo; preg. dokler prosi, zlata usta nosi dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno

nosíti se s prislovnim določilom  
1. 1. ekspr. ponosno, samozavestno hoditi, stopati: poglej jo, kako se nosi; dekle se je nosilo mimo gruče fantov; nosi se pokonci; nosi se kot pav, kot sveča / po pisarni se zdaj nosi njegov naslednik
2. 2. knjiž. premikati se, gibati se: voda se je nosila čez kamenje; po dolini se še nosi megla; hlapi se nosijo kvišku / ptiči se nosijo po vejah skačejo
   // širiti se, razširjati se: skozi mrak se nosi pesem flavte
3. 3. ekspr. vesti se, obnašati se: čudno, domače, ošabno se nosi; nosi se po gosposko, čeprav ima zakrpano obleko / ob takem bogastvu bi se lahko nosila, pa se ne bila ponosna, domišljava
4. 4. biti oblečen, oblačiti se: hotela se je nositi po najnovejši modi, po starem
5. 5. biti trpežen in se ne mečkati: to blago se je zelo dobro nosilo / kako se nosi tak pulover
   ● star. dejal je, da se nad revežem lahko vsak nosi znaša

nosèč -éča -e 
1. 1. knjiž. deležnik od nositi: noseč težko breme, se je zgrudil; lepo vreme noseči veter
2. 2. navadno v ženskem spolu ki ima v telesu plod: noseča ženska; žena je že štiri mesece noseča / bila je noseča s poročenim moškim; sam.: prehrana nosečih

nóšen -a -o: knjiž. dež, nošen od vetra
♦ šport. nošena žoga pri igrah z žogo odbitje, met žoge, pri katerem se ta zadržuje v roki dalj, kot je dovoljeno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.

1. 1. jezen do skrajnosti: upravičeno je bila besna; besen na soseda / besen bik / besno rjovenje živine; pes je lajal kot besen; otepal je okoli sebe kot besen
2. 2. ekspr. ki ima veliko hitrost, silovitost: zapodil je konja v besen galop; besni udarci; besno divjanje viharja / besno sovraštvo

bêsno in bésno prisl.: besno streljati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.

1. 1. narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem
   1. a) da kdo zapusti določen kraj, prostor: napodili so ga iz vasi; če še enkrat pride, ga bomo napodili / napoditi z brco, palico
   2. b) da kdo kam gre, pride: otroke je napodil domov / slabš. napodila ga je po kruh poslala
2. 2. z glagolskim samostalnikom narediti, povzročiti premikanje, kot ga določa samostalnik: napoditi v beg; konja je napodil v galop
   ● ekspr. napodili so ga iz službe odpovedali so mu službo; žarg., šol. napoditi učenca v klop reči mu, naj se vrne na svoje stalno mesto v razredu; dati mu negativno oceno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.

odpodíti se ekspr.  podeč se oditi: deklici se odpodita v sobo / v galop se je odpodil proti domu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.

1. 1. narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem
   1. a) da kdo zapusti določen kraj, prostor: zapoditi koga iz hiše; v jezi je zapodil sina od doma; če pride, ga bomo zapodili / zapoditi psa s palico
   2. b) da kdo kam gre, pride: zapoditi otroke domov / zapoditi ovce na pašnik
   3. c) da začne kdo kaj delati: zapoditi koga delat, učit
2. 2. z glagolskim samostalnikom povzročiti premikanje, kot ga določa samostalnik: zapoditi konja v galop / zapoditi sovražnika v beg
3. 3. pog. vreči, zagnati: zapoditi kamen v koga / zapodil je čevlje pod klop / zapoditi komu kroglo v glavo izstreliti
   // nož mu je zapodil naravnost v srce zasadil
   ● ekspr. zapoditi žalostne misli pregnati, odpoditi; ekspr. zapodili so ga iz službe odpovedali so mu službo; pog. na prazni cesti je zapodil začel hitro voziti

zapodíti se ekspr.  
1. 1. začeti se hitro premikati: učenci so se zapodili iz razreda; zapoditi se proti domu; zapodil se je po stopnicah navzdol; zapoditi se za kom
   // skočiti, pognati se: zapoditi se čez potok; zapoditi se na konja; zapoditi se komu pod noge
2. 2. preh., s predlogom hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: zapodil se je vanj in ga udaril; sovražnik se je zapodil nad sestradano vojsko / zapoditi se komu v lase zlasati ga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.

1. 1. glagolnik od skočiti:
   1. a) skok čez potok, skozi okno / skok z mesta, z naletom; skok na glavo, na noge; skok naprej, vstran / teči v dolgih skokih; ekspr. z enim skokom je bil iz hiše, pri oknu / v skoku ujeti žogo / pri tretjem skoku se je poškodoval / narediti, publ. izvesti skok
   2. b) še skok po časopis, pa se vrnem domov / iti na kratek skok k sosedu na kratek obisk
      // razdalja, višina, ki se doseže z odrivom od podlage: izmeriti skok; drugi skok je bil zelo visok
      // nav. ekspr., v prislovni rabi izraža manjšo razdaljo: hoditi skok pred drugimi; cilj je samo še skok daleč
2. 2. ekspr., navadno s prilastkom hitro, nenadno povečanje: skok cen, proizvodnje; skoki in padci temperature naraščanje
   // publ. država je naredila velik gospodarski skok je v kratkem času gospodarsko zelo napredovala, se razvila
3. 3. ekspr., navadno s prilastkom nenaden prehod z ene stvari na drugo brez neposredne notranje povezanosti: miselni skoki / za ta film so značilni veliki časovni skoki
4. 4. star., v prislovni rabi, s predlogom zelo hitro: na skok je bil fant na drevesu; ubogati na skok / v enem skoku se je spremenil nenadoma
   // jezditi skok na skok; zastar. jezditi na skok na splav
5. 5. star. galop: skok je konja utrudil; pognati v skok; prijezditi v skoku
   ● ekspr. tu ima reka kar precejšen skok padec; star. zaigrati za skok za ples, zlasti poskočen; ekspr. vedela je za njegove skoke čez plot za nezvestobo v zakonu
   ♦ alp. preplezati skok mesto, zlasti večje, kjer se gorsko pobočje zelo strmo, navpično prelomi; šport. dvojni skok; levji skok preval letno; smrtni skok premet prosto, zlasti z višine; skok čez konja, kozo preskok čez konja, kozo; skok v daljino atletska disciplina, pri kateri se skače v vodoravni, v višino v navpični smeri; skok ob palici ali s palico atletska disciplina, pri kateri se skače čez letvico s pomočjo palice; skoki v vodo; skok s padcem; prvak v smučarskih skokih; tur. skok čez kožo tradicionalna prireditev na praznik rudarjev, združena z obrednim sprejemanjem novih članov med rudarje; um. pasji skok okras v obliki niza iz spiralasto zvitih črt; vet. biti sposoben za skok biti sposoben skočiti, dvigniti se v položaj, ki omogoča paritev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.