Fran

gíb -a m (ȋ) premik (dela) telesa iz enega položaja v drugega: delati, posnemati gibe; avtomatični gibi; mehki, mirni gibi; nagel, sunkovit gib; nagonski gib samoobrambe; plesni gib; gibi rok / proučevati ritem dela in delovnih gibov / kazati veselje nad vsem, kar je v zvezi s plesom in gibom gibanjem; pren. človekovi notranji gibi
♦ strojn. delovni gib gib bata, pri katerem toplotna energija opravlja mehansko delo; mrtvi gib pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati; gib bata pot bata od ene skrajne lege do druge

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 7. 2024.

ísker -kra -o prid. (í) 

1. 1. ki se živahno, lahkotno premika: iskri konji; njegov vranec je isker kakor vrag
   // knjiž. hiter, uren, živahen: isker tek; z iskrim gibom glave je vrgla s čela koder las / prijetno, iskro dekle
2. 2. nav. ekspr. ki se iskri, sveti: isker sneg / pogledal ji je v svetle, iskre oči
3. 3. knjiž. bister, prodoren: isker duh, razum; iskre misli

ískro prisl.: iskro dirjati; iskro ga je pogledala

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 7. 2024.

izráziti -im dov. (á ȃ) 

1. 1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izraziti mnenje, pomisleke; burno izraziti svoja čustva; javno, pismeno izraziti svoje zahteve; izraziti kaj z besedami, kretnjami, mimiko; izraziti soglasje z gibom glave; preprosta ljudstva izražajo svoje razpoloženje zlasti s petjem in plesom / izraziti s slikarskimi sredstvi
   ♦ lingv. izraziti začudenje z medmetom
2. 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izraziti dvom o rešitvi krize; izraziti komu hvalo, občudovanje, zahvalo; izrazil je obžalovanje, ker ni mogel priti obžaloval je; izraziti sožalje svojcem umrlega; udeleženci simpozija so izrazili željo, da bi se še kdaj srečali / veleposlanik je izrazil prepričanje, da bo spor rešen po mirni poti; vlada je izrazila zaskrbljenost nad položajem v svetu / izraziti vdanost predsedniku
   ● publ. večina volivcev mu je izrazila zaupanje je glasovala zanj
3. 3. prikazati, podati z določenimi znaki, enotami: število 6 lahko izrazimo v obliki 2 x 3; izraziti vrednost blaga v dolarjih; izraziti s kemijsko formulo / to lahko izrazimo tudi matematično

izráziti se 
1. 1. uporabiti jezik za podajanje, posredovanje misli, čustev: otrok se še ne zna izraziti; izbrano, jasno, pravilno se izraziti; slabo si se izrazil
   // publ., navadno s prislovom povedati svoje mnenje: lepo, ugodno se je izrazil o pevcu; o prireditvi se je večina pohvalno izrazila / časopisi so se pohvalno izrazili o gostovanju ansambla
   // ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z da, če izraža vljudno omejevanje povedanega: če se smem tako izraziti, takega igralca ne bo več kmalu / da se prav izrazim, meni ni za to čast
2. 2. pojaviti se kot zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja: v očeh se mu je izrazila groza, žalost / nezadovoljstvo se je izrazilo v demonstracijah
   // pojaviti se kot zunanja podoba, znamenje česa sploh: v romanu se je izrazil njegov domovinski čut; v umetnosti se je izrazilo življenje dobe / v narodnoosvobodilni vojni se je izrazila želja po svobodi
3. 3. publ. izreči se, izjaviti: večina se je izrazila za predlaganega kandidata; izraziti se proti takemu načinu dela

izrážen -a -o: javno izražen odnos do česa; z besedami izražena misel; izražena prošnja, zahteva; s kemijskimi simboli izražena sestava spojine; dolžina je izražena v metrih; to je premalo določno izraženo; izraženo v odstotkih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 7. 2024.

kímniti -em dov. (í ȋ) 

1. 1. z glavo narediti gib, navadno navzdol in navzgor: kimniti predse; kimne od živčne napetosti
2. 2. z gibom glave navzdol in navzgor izraziti soglasje: na vprašanje je le kimnil; kimne, da je to prav
   // z gibom glave izraziti kaj: komaj je še kimnil ženi, naj mu prinese zdravila / prijazno kimniti v slovo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 7. 2024.

krížati -am nedov. in dov. (ī) 

1. 1. mučiti in usmrtiti s pribijanjem, vezanjem na križ: križati upornike / bičati in križati Kristusa
2. 2. nedov., rel. z gibom roke ali predmeta delati križ(e): križati otroke; starec se je začel pobožno križati / ekspr. kar križa se od groze
3. 3. biti speljan, voditi, navadno pravokotno čez kaj podolgovatega: na tem mestu cesta križa reko; poti se križata
   // nav. ekspr. biti speljan, voditi čez kaj sploh: pokrajino križa mnogo cest
4. 4. navadno z dajalnikom gibati, premikati se, navadno pravokotno na drugo smer gibanja, premikanja: ladja jim je križala pot / redko pešec križa cesto prečka; pren., ekspr. ne križaj mu poti
   ● ekspr. ta človek mu križa načrte, račune deluje tako, da se ne morejo (popolnoma) uresničiti
5. 5. polagati kaj križem: kmetice so druga za drugo križale roke na prsih
   // ekspr. bojevati se z meči, sabljami: divje sta križala meče
6. 6. biol. medsebojno oplojevati živali ali rastline, ki se razlikujejo vsaj v eni dedni lastnosti: križati sadno drevje; križati osla in konja / križati osla s kobilo

krížati se 
1. 1. pojavljati se kot nasprotje drugega: vprašanje proizvodnje se križa s potrebami trga / njune koristi se križajo / na tem področju se križajo interesi, vplivi
2. 2. biti drug poleg drugega v določenem času pri nasprotni smeri gibanja: vlaka sta se križala na postaji / telegram in pismo sta se križala

križajóč -a -e: križajoči se interesi; ozke, križajoče se ulice

krížan -a -o: križani Kristus / kot vzklik križana gora, je to mogoče; sam.: rel. Križani (Jezus) Kristus

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 7. 2024.

mígniti -em dov. (í ȋ) 

1. 1. narediti gib z delom telesa: migniti z roko / brada mu je od časa do časa kar sama mignila
2. 2. z gibom izraziti kaj: sedel je v kočijo in mignil kočijažu, naj požene; samo z očmi je mignil in otrok je takoj ubogal / ekspr. fant ni rekel nič, samo z rameni je mignil zmignil, skomignil
   // z gibom roke, prsta povabiti, poklicati: mignil je znancu, naj prisede / s prstom mi je mignil, naj grem za njim
3. 3. ekspr. steči, švigniti: privezal je konja in mignil v šotor; med drevesi sta kakor senci mignila dva moška
   // v prislovni rabi, navadno v zvezi kakor, kot bi mignil izraža veliko hitrost dejanja: kakor bi bil mignil, je bilo vsega konec; dopust mine, kot bi mignil; vrnem se, kot bi mignil
   ● ekspr. samo z mezincem mignem, pa ga izpustijo brez težav lahko to dosežem; ekspr. cele tedne preleži doma, ne da bi z mezincem mignil ne dela čisto nič; ekspr. niti z mezincem ni mignil za to čisto nič ni naredil, prispeval za to; ekspr. še s prstom ni mignil zanj, ko je bil v stiski čisto nič mu ni pomagal

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 7. 2024.

namígniti -em dov. (í ȋ) 

1. 1. hoteno prikrito omeniti, opozoriti: že večkrat je namignil, da se s tem ne strinja; v odgovoru so namignili na možnost mirne rešitve spora; na potovanje ni niti namignil
2. 2. z gibom izraziti: namignila mu je, naj gre za njo; namigniti z očmi, s prstom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 7. 2024.

odkímati -am dov. (ȋ) 

1. 1. z gibom glave na levo in desno izraziti nesoglasje, zanikanje: odkimal je, češ da se ne strinja; na njegovo vprašanje je odkimal / ne boš jedel, je vprašala. Ne, je odkimal / odkimati z glavo
2. 2. z gibi glave odzdraviti: prišlecu je prijazno odkimal
   ● ekspr. če ga bo prosil, mu ne bo odkimal mu ne bo odrekel; redko vsa osupla je odkimala z glavo zmajala

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 7. 2024.

odmáhniti -em, in odmahníti in odmáhniti -em dov. (á ȃ; ī á ȃ) z gibom roke izraziti odklonilen odnos, omalovaževanje, zavračanje: hotel jo je potolažiti, pa je le odmahnila; malomarno je odmahnil in bral dalje / malenkost, je odmahnila z roko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 7. 2024.

odmajáti -májem tudi odmájati -em tudi -am dov., odmájaj odmájajte tudi odmajájte; odmajál tudi odmájal (á á; á; ā) z gibom glave na levo in desno izraziti nesoglasje, zanikanje; odkimati: na njeno vprašanje je le odmajal / ni res, je odmajala / jezno je odmajal z glavo
● ekspr. kadar so ga prosili za pomoč, ni odmajal odklonil; redko z udarci odmajati klin omajati; redko osupla je odmajala z glavo zmajala

odmajáti se, tudi odmájati se ekspr.  opotekajoče se, okorno oditi: trudno se je odmajal iz sobe; pijani so se odmajali proti domu
// oditi: odmajal se je v šolo
● knjiž., redko zvon se še ni odmajal, ko je spet moral gnati past prenehal majati, nihati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 7. 2024.

odmígniti -em dov. (í ȋ) 

1. 1. z gibom roke, prsta izraziti nesoglasje, zanikanje: za odgovor ji je odmignil / odmigniti z ramo
2. 2. z gibom roke, prsta odzdraviti: odmignil je stražarju, ki ga je pozdravil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 7. 2024.

odtegníti in odtégniti -em dov. (ī ẹ́) 

1. 1. s hitrim gibom narediti, da kdo česa ne more prijeti, se česa ne more dotakniti: odtegnil je pismo, po katerem je segla; hotel ji je poljubiti roko, pa jo je odtegnila
2. 2. narediti, povzročiti, da kdo
   1. a) ni več skupaj s kom: služba ga je za dolgo odtegnila od družine; odtegnil se je ljudem
   2. b) česa ne dela več: bolezen me je odtegnila od dela, učenja; odtegniti se literarnemu ustvarjanju
   3. c) preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: hoteli so jo odtegniti od fanta; odtegniti se družini, prijatelju
   4. č) ni več pod vplivom koga: odtegniti otroka slabi družbi / odtegniti koga tujemu vplivu
3. 3. zmanjšati izplačilo za določen znesek: vsak mesec mu odtegnejo tisoč dinarjev; odtegniti od plače; odtegniti na račun posojila / odtegniti obresti
4. 4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža prenehanje dejanja, kot ga določa samostalnik: odtegniti komu pomoč; odtegnil mu je svoje zaupanje ni mu več zaupal
   ● knjiž. ni mogel odtegniti oči, pogleda od nje neprestano jo je gledal; knjiž. odtegniti pozornost ljudi od tega vprašanja odvrniti; knjiž. s sušenjem odtegniti sadju vlažnost odvzeti; knjiž. odtegniti denar iz obtoka vzeti

odtegníti se in odtégniti se 
1. 1. knjiž. izogniti se, izmakniti se: odtegniti se kazni, sodbi / odtegnil se je volitvam / ni se mogel odtegniti boju za pravico
2. 2. star. oditi: po teh besedah se je počasi odtegnil / odtegnil se je v samoto / če se le malo odtegnem, me že iščejo
   // umakniti se: napadalci so se odtegnili; premalo nas je bilo za boj, zato smo se morali odtegniti
   ● knjiž. to se je odtegnilo našemu spoznanju tega nismo spoznali

odtégnjen -a -o: biti odtegnjen slabemu vplivu; odtegnjena vsota

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 7. 2024.

pehálen -lna -o [pəh] prid. (ȃ) strojn., v zvezi pehalni stroj stroj za obdelovanje kovine s kratkim gibom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 7. 2024.

pehálo -a [pəh] s (á) 

1. 1. agr. priprava za odstranjevanje gnoja iz hleva: gnojne vile in pehala
2. 2. strojn. gibljivi del obdelovalnega stroja za rezanje s kratkim gibom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 7. 2024.

plés -a m (ẹ̑) 

1. 1. glagolnik od plesati: godba je igrala za ples; pri plesu plesalec vodi plesalko; med plesom je z nogo udarjal ob tla; petje in ples / v plesu, s plesom izražati svoje razpoloženje / ples burje, oblakov, snežink; divji ples misli / ekspr. vrtoglavi ples cen dviganje
2. 2. zaključeno zaporedje (predpisanih) gibov, premikov, navadno ob določeni glasbi: rad pleše hitre plese; lahek, počasen, živahen ples; ples v ritmu cha-cha-cha; ples v tričetrtinskem taktu / latinskoameriški plesi nastali pod vplivom španske ter črnske glasbene in plesne folklore; ljudski plesi; črnski obredni plesi; orientalski, španski plesi; skupinski ples; plesalka trebušnih plesov / bojni ples
3. 3. skladba, na katero se lahko pleše: zaigrati ples; odlomek plesa / Slovanski plesi A. Dvořaka
   // (predpisano) ritmično gibanje, premikanje ob izvajanju take skladbe: odplesala je z njim dva plesa; prvi, zaključni ples / prositi koga za ples
4. 4. družabna prireditev, na kateri se pleše: to je prvi ples, ki se ga bo udeležil v življenju; iti na ples / maturantski, medicinski ples; ples v maskah pri katerem nosijo plesalci maske
5. 5. ritmično gibanje, premikanje, s katerim živali posredujejo sovrstnicam določeno sporočilo: čebelji ples; ruševčev ženitovanjski ples; ples kobre, kačjega pastirja
   ● ekspr. začel se je bojni, krvavi ples bitka, bojevanje; ekspr. leta 1945 se je končal mrtvaški ples vojna
   ♦ etn. ples z meči pri nekaterih ljudstvih moški ples, pri katerem plesalci delajo figure z meči; kor. družabni ples namenjen predvsem zabavi; izrazni ples; karakterni ples; skupinski ples; med. svetega Vida ples živčna bolezen z nehotenimi sunkovitimi gibi, podobnimi gibom pri plesu; um. mrtvaški ples srednjeveški motiv z okostnjaki in predstavniki različnih stanov, ki ponazarja neizbežnost smrti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 7. 2024.

pograbíti in pográbiti -im, in pográbiti -im dov. (ī á ȃ; á ȃ) 

1. 1. z grabljenjem
   1. a) spraviti skupaj: pograbiti listje, seno; pograbiti odpadke v kot / pograbiti travo na kup
   2. b) očistiti, izravnati: pograbiti stezice v parku; spomladi pograbijo vrtove / pograbiti gredice, krtine
      // ekspr. z rokami spraviti k sebi: papirje na pisalni mizi je pograbil na kup
      // ekspr. pohlepno si prisvojiti dobrine: vse hoče pograbiti, hišo in gozd
2. 2. močno, sunkovito prijeti kaj: pograbil je steklenico in jo vrgel po tleh; z gobcem, šapo pograbiti kaj / pograbil ga je za roko zgrabil; star. pograbil je po meču
   // z močnim, sunkovitim gibom rok poskusiti doseči, prijeti kaj: utapljajoč se je pograbil po veji, pa je ni dosegel / izgubil je tla pod nogami, pograbil z rokami po zraku in izginil v brezno
   // nav. ekspr. z nenadnim, sunkovitim gibom vzeti: pograbil je klobuk in odšel; pograbil je uro z mize in jo neopazno spustil v žep / pograbila je svoje obleke in ga zapustila pobrala, vzela
3. 3. ekspr. prijeti, zgrabiti: pograbili so razgrajače in jih odpeljali na milico / ladjo je pograbil tok; plavalca je pograbil vrtinec; pren. tudi njega je pograbil vojni vihar
   // polastiti se, prevzeti: pograbila ga je jeza, obup; pograbil jo je krčevit smeh; brezoseb. pograbilo ga je, da bi skočil v globino najraje bi skočil v globino
   // pograbila ga je lakomnost
4. 4. ekspr. čustveno, zavzeto sprejeti: kar je rekel, so ljudje pograbili in še napihnili; časopisi so novico takoj pograbili / njegov predlog so pograbili z obema rokama / pograbiti povabilo sprejeti
   ● star. prej kot v enem letu ga bo pograbila jetika bo umrl; ekspr. pograbi priložnost, ki se ti nudi izrabi, izkoristi; ekspr. naše in sovražnikove čete so se že pograbile so se že spopadle

pográbljen -a -o: pograbljen travnik; stelja je pograbljena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 7. 2024.

pokímati -am dov. (ȋ) 

1. 1. z glavo narediti gib, navadno navzdol in navzgor: od utrujenosti je večkrat pokimala / žival pokima z glavo
2. 2. z gibom glave navzdol in navzgor izraziti soglasje: ob njegovem predlogu je navdušeno pokimal / pokimala je z glavo, da se strinja
   // z gibom glave izraziti kaj: skrivaj sta mu pokimala, naj se umakne / pokimal je ženi v pozdrav
   // z gibom glave pozdraviti: že od daleč ji je prijazno pokimal; pokimal je zdaj temu, zdaj onemu, ki ga je srečal na cesti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 7. 2024.

pokrížati -am dov. (ī) rel. z gibom roke ali predmeta narediti križ: pokrižala je otroka; pred jedjo se je pokrižal

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 7. 2024.

pomígati -am dov. (ȋ) 

1. 1. z delom telesa narediti gib sem in tja: pomigati z glavo; pomigal je s prsti na nogah / pes je pomigal z repom pomahal
2. 2. z gibom izraziti kaj: pomiga mu, naj bo tiho / pomigala je z rameni zmignila, skomignila
   // z gibom roke, prsta povabiti, poklicati: pomigal ji je, naj pride

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 7. 2024.

pomígniti -em dov. (í ȋ) 

1. 1. narediti gib z delom telesa: pomigniti z roko
2. 2. z gibom izraziti kaj: pomignila mu je, naj prinese stol / nič ni rekel, le z rameni je pomignil zmignil, skomignil
   // z gibom roke, prsta
   1. a) povabiti, poklicati: voznik prijazno pomigne pešcu, naj prisede
   2. b) usmeriti pozornost: pomignila je proti kuhinji; pomigne na fanta, ki je sedel v bližini
      ● ekspr. če mu samo z mezincem pomignejo, bo takoj na njihovi strani že ob najmanjši ponudeni priložnosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 7. 2024.