Zadetki iskanja
dúh čása, dúh je volján, a mesó je slábo, izgíniti brez dúha in slúha, ne dúha ne slúha, ubóg na dúhu
- gora, visoka od 2000 do 2999 metrov
ki ima dve glavi: dvoglavo tele / v pravljicah dvoglavi zmaj; pren. dvoglava gora
● dvoglavi orel podoba orla z dvema glavama, zlasti v državnih grbih
♦ anat. dvoglava mišica mišica, ki ima na enem koncu dva kraka
Vprašanje nam postavlja pravilni zapis imen dolin Ravenska, Makekova in Belska Kočna/kočna. Na Jezerskem imamo goro Kočno (z več vrhovi, poimenovanimi tudi Jezerska Kočna, Kokrška Kočna etc.), kjer zapis z veliko začetnico ni sporen. Imamo pa tudi omenjene tri doline, kjer pa se Kočna/kočna (v lokalni rabi tudi podkočna) po logiki sklicuje na kočno kot vrsto/del doline, torej "zgornji, polkrožno zaključeni del ledeniške doline" (SSKJ), ne pa na Kočno kot vzpetino. Splošna raba se poslužuje velike začetnice (torej Ravenska, Makekova, Belska Kočna), nas pa zanima, kakšna je jezikovno pravilna/pravilnejša raba.
Zanima me, od kod izvira ločevanje med predlogi v/iz in na/z ob naselbinskih zemljepisnih imenih, npr. na Vransko — z Vranskega in v Ljubljano — iz Ljubljane. Vem, da končnica -sko zahteva predloga na/z pa tudi s končnico -ska je tako (Škotska), me pa vseeno zanima, če je zadaj kakšna razlaga, kot npr. pojasnilo, da se gre na Malto, ker je otok.
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- 6
- 7
- 8
- ...
- 36
- Naslednja »