Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika

SSKJ
brízgati -am nedov. (ȋ) 
  1. 1. teči, iztekati v močnem curku: kri brizga iz žile / mleko je v glasnih curkih brizgalo v posodo; voda brizga iz cevi
  2. 2. hitro se razprševati: iskre brizgajo na vse strani; slap pada in kapljice brizgajo; pren., ekspr. domislice kar brizgajo iz njega
  3. 3. preh. v močnem curku izpuščati kaj tekočega: brizgati belež na steno; brizgati vodo v ogenj, sodavico v kozarec
    // z brizganjem močiti, vlažiti: brizgati goreče ostrešje
    ♦     teh. brizgati plastične mase pod pritiskom spravljati plastično maso v kalup za določen izdelek
    brizgajóč -a -e: na vse strani brizgajoča brozga; brizgajoče pene
    brízgan -a -o: brizgan omet
    ♦     gastr. brizgani krofi krofi iz testa, ki se brizga na pekač
SSKJ
čeléšnik -a m (ẹ̑) nar.  
  1. 1. palice za sušenje pri kmečki peči: Na čelešniku, ki visi izpod stropa, se suši moder predpasnik in otroška srajca (E. Cevc)
  2. 2. zapeček: On, pastirček, je utrujen dremal na čelešniku, zdaj pa zdaj je moral utrniti tresko (F. Bevk)
    ♦     etn. stojalo za goreče trske
SSKJ
domoljúbje -a s (ȗ) knjiž. ljubezen do doma, domovine: delo je opravljal iz čistega domoljubja; goreče domoljubje
SSKJ
drskljáti -ám nedov. (á ȃ) redko prasketati, pokljati: goreče veje so glasno drskljale
SSKJ
gorèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́) 
  1. 1. ki gori: goreč kup sena; goreča bakla; goreča hiša; v roki je držal gorečo trsko / še gorečo pipo je vtaknil v žep
    // ki gori in daje svetlobo: goreča sveča / goreča žepna svetilka; pren., knjiž. okna, goreča v večerni zarji
  2. 2. pesn. ki je po barvi podoben ognju: šopek gorečega maka; goreče rože
  3. 3. ekspr. razgret od bolezni, napora: hladila si je goreča lica
  4. 4. ekspr. zelo prizadeven, navdušen: postal je goreč privrženec sistema; goreč govornik, politik; za delo je bil ves goreč / bil je njen goreč častilec / goreče srce
    // ki izraža, kaže veliko prizadevnost, navdušenje: z gorečim glasom ji je začel govoriti; goreč pogled / goreč poljub / njegove goreče besede so jo prevzele
  5. 5. ki se pojavlja z zelo veliko intenzivnostjo: goreča molitev, prošnja; imel je eno samo gorečo željo / goreča ljubezen
    goréče prisl.: goreče hrepeneti, ljubiti, prositi; goreče mu je stisnil roko; prim. goreti
SSKJ
hrepenéti -ím nedov. (ẹ́ í) čutiti, imeti močno željo po čem: ljudje hrepenijo po miru, svobodi; otrok hrepeni po materi; hrepeneti po slavi, sreči; goreče, močno, zelo hrepeneti; ekspr. hrepeneti z vso dušo / vse življenje je hrepenel po tem trenutku / pesn. hrepeneti v daljavo / pren., knjiž. misli hrepenijo k svetlim ciljem
    hrepenèč -éča -e: hrepeneč po slavi, življenju; hrepeneče srce; prisl.: hrepeneče ga je pričakovala
SSKJ
ískra -e ž (í) 
  1. 1. svetel drobec goreče, žareče snovi: iskre se delajo, krešejo, letijo, švigajo, ugasnejo; iskra je preskočila na zavese in povzročila požar; kresati iskre; snop isker; oči se ji svetijo kot iskre / električna iskra svetloba ob kratkotrajnem električnem toku v plinu, navadno zraku
  2. 2. v kratkih presledkih pojavljajoča se trenutna, intenzivna svetloba: migljajoče iskre na snegu; iskre v očeh / sneg se blešči v belih iskrah / z oslabljenim pomenom: iz oči ji švigajo iskre jeze; v temi je zagledal iskri volčjih oči
  3. 3. knjiž., ekspr. kar povzroča nastajanje, ustvarjanje česa: živa stvariteljska iskra; iskra ustvarjalnega duha / razvneti iskro upora
  4. 4. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: še je bila iskra življenja v njem; na tihem je še imel iskro upanja / niti iskre ljubezni, razumevanja ni v njej prav nič
    ●     ekspr. prepirala sta se, da so se kar iskre kresale zelo, hudo; ekspr. iz njegovega pripovedovanja so kar švigale iskre duhovite misli, domislice; ekspr. vreči iskro v sod smodnika v zelo napeti situaciji povzročiti spor, konflikt; dekle je kakor iskra živahno, temperamentno
SSKJ
iznášanje -a s (ȃ) glagolnik od iznašati: iznašanje pohištva iz goreče hiše / iznašanje predlogov
SSKJ
izpihávati -am nedov. (ȃ) s pihanjem spravljati iz česa: izpihavati prah, smeti iz cevi
// s pihanjem spravljati iz ust, pljuč: izpihavati sapo skozi nos / ekspr. raketa izpihava goreče pline
SSKJ
ljúbica -e ž (ȗ) 
  1. 1. nav. ekspr. ženska, ki ima spolno razmerje s poročenim moškim: postala je njegova ljubica; njen mož ima ljubico; vzdrževati ljubico / za ženo je ne mara, ima jo samo za ljubico
  2. 2. star. ženska oseba, ki je v ljubezenskem odnosu do fanta; dekle: njegova ljubica se je omožila; fant ima že ljubico; priti k ljubici pod okno; nezvesta, prevarana ljubica
  3. 3. s prilastkom ženska, ki uživa posebno naklonjenost koga; ljubljenka: to je naša najmlajša, naša ljubica; pren. Kak tvoje je bilo srce goreče za čast .. Ljubljane, ljubice nebes in sreče (F. Prešeren)
    // ekspr. ljubljena ženska: naša ljubica je zbolela / kot nagovor kje si bila, ljubica
    // ekspr. kar je komu ljubo, drago sploh: lovec se ne more ločiti od svoje jeklene ljubice
    ●     knjiž., redko ljubica vijolica
SSKJ
lučálnica -e ž (ȃ) 
  1. 1. tekst. nit z zanko ali žica z luknjico, skozi katero je vdeta osnovna nit; nitnica: lučalnice so pritrjene v listih
  2. 2. v starem in srednjem veku vojaška priprava za metanje kamenja, goreče smole
SSKJ
metálec -lca [lc in u̯c] m (ȃ) 
  1. 1. kdor kaj meče: dober metalec kamna zadene cilj / v cirkusu nastopa tudi metalec nožev
  2. 2. šport. športnik, ki goji mete: metalec diska, kladiva
  3. 3. voj., v zvezi metalec min orožje za izstreljevanje min pod strmim kotom na cilj v zaklonu; minometalec: obstreljevali so jih z metalci min in topovi
    // v zvezi metalec plamenov, ognja orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov: pri napadu so uporabili tudi metalce plamenov
  4. 4. v starem in srednjem veku vojaška naprava za metanje kamenja, goreče smole: metalce so postavili nedaleč od obzidja / metalec kamnov, smole
  5. 5. zastar., v zvezi metalec luči, svetlobe žaromet: v svetilniku se je prižgal metalec luči
SSKJ
metálnica -e ž (ȃ) v starem in srednjem veku vojaška naprava za metanje kamenja, goreče smole: pri napadu na utrdbo so uporabili tudi metalnice
SSKJ
metálo -a s (á) v starem in srednjem veku vojaška naprava za metanje kamenja, goreče smole: metala in lučala
♦ navt. metalo za vrv obtežilna vrečica z vrvico za metanje vrvi z ladje
SSKJ
molíti mólim nedov. (ī ọ́) 
  1. 1. rel. usmerjati misli, prošnje k Bogu, svetnikom: pokleknil je in molil; moliti k Bogu, v čast Materi božji; goreče, pobožno moliti / moliti za dež, zdravje; moli, da bi ozdravel / moliti za umrle
    // izgovarjati besedilo molitve: moliti jutranjo molitev, očenaš, rožni venec / duhovnik moli naprej, drugi odgovarjajo vodi molitev
  2. 2. po božje častiti: moliti boga / moliti luno, malike, živali; pren., ekspr. moliti mamona
    ●     ekspr. ko bo ta nehal moliti, bom še jaz povedal svoje govoriti, pripovedovati
    molèč -éča -e: moleč obrača oči proti nebu; moleči verniki
    móljen -a -o: zbrano moljena molitev
SSKJ
ogórek -rka m (ọ̑) majhen, droben del goreče snovi, navadno lesa: veter je nosil ogorke po bližnjih strehah; seči po ogorek v ogenj; z ogorkom prižgati dračje
// ostanek dogorele cigarete ali cigare: pohoditi ogorek; pepelnik je poln ogorkov / cigaretni ogorek
SSKJ
osmíca -e ž (í) 
  1. 1. pog. številka osem: napisati osmico / na tej progi vozi osmica tramvaj, avtobus številka osem
    // žarg., med. izpuliti osmico modrostni zob
    // kar je temu podobno: gibi plesalke v obliki osmice / vrteti goreče bakle v krogih in osmicah
  2. 2. igralna karta z osmimi znaki: igralec ima karovo osmico
  3. 3. nar. zahodno začasni vinotoč, v katerem se prodaja domače vino: včeraj so pri sosedu odprli osmico; osmica bo odprta ves teden
    ♦     agr. privezati drevesce h kolu na osmico tako, da ima trak obliko številke osem; lov. osmica šibra s premerom 3,5 mm; naboj, napolnjen s šibrami osmicami; šport. osmica element umetnostnega drsanja, pri katerem opravi drsalec na eni nogi dva dotikajoča se kroga; voziti osmico
SSKJ
ozáriti -im tudi ozaríti -ím dov., ozáril (ā ȃ; ī í) knjiž.  
  1. 1. obdati z močno svetlobo; ožariti: večerna zarja je ozarila vrhove
    // ekspr. osvetliti, obsvetliti: plameni goreče hiše so ozarili okolico
  2. 2. ekspr. narediti kaj bolj veselo, lepše: smehljaj ji je ozaril obraz / ničesar ni imela, kar bi ji ozarilo življenje
    ozárjen -a -o tudi ozarjèn -êna -o: od veselja ozarjen obraz; ozarjeni vrhovi; s čustvi ozarjene besede
SSKJ
ožaríti -ím tudi ožáriti -im dov., ožáril (ī í; ā ȃ) 
  1. 1. obdati z močno svetlobo: večerna zarja je ožarila vrhove
    // ekspr. osvetliti, obsvetliti: plameni goreče hiše so ožarili vso okolico
  2. 2. ekspr. narediti kaj bolj veselo, lepše: smehljaj ji je ožaril obraz / ničesar ni bilo, kar bi ji ožarilo življenje
    ožárjen -a -o in ožarjèn -êna -o: od veselja ožarjen obraz; ožarjene planine; ožarjeno nebo
SSKJ
ožíg -a m (ȋ) 
  1. 1. knjiž. majhen, droben del goreče snovi, navadno lesa; ogorek: veter je raznašal ožige; iz ožigov se je kadilo
  2. 2. glagolnik od ožgati: na koži se vidijo posledice ožiga / zavarovati rastline pred sončnim ožigom / na tleh pred pečjo je precej ožigov ožganin
  3. 3. agr. bolezen, pri kateri se oboleli deli rastline posušijo ali odmrejo: liste je napadel ožig; škropiti proti ožigu / rdeči ožig glivična bolezen vinske trte, ki se kaže v rdečih pegah na listih
  4. 4. vet. mesto na določenem delu telesa s stalno drugače obarvano dlako: doberman ima črno ali rjavo dlako z rdečkastimi ali svetlo rjavimi ožigi
Število zadetkov: 34