Fran > SSKJ

1. 1. ki gori: goreč kup sena; goreča bakla; goreča hiša; v roki je držal gorečo trsko / še gorečo pipo je vtaknil v žep
   // ki gori in daje svetlobo: goreča sveča / goreča žepna svetilka; pren., knjiž. okna, goreča v večerni zarji
2. 2. pesn. ki je po barvi podoben ognju: šopek gorečega maka; goreče rože
3. 3. ekspr. razgret od bolezni, napora: hladila si je goreča lica
4. 4. ekspr. zelo prizadeven, navdušen: postal je goreč privrženec sistema; goreč govornik, politik; za delo je bil ves goreč / bil je njen goreč častilec / goreče srce
   // ki izraža, kaže veliko prizadevnost, navdušenje: z gorečim glasom ji je začel govoriti; goreč pogled / goreč poljub / njegove goreče besede so jo prevzele
5. 5. ki se pojavlja z zelo veliko intenzivnostjo: goreča molitev, prošnja; imel je eno samo gorečo željo / goreča ljubezen

goréče prisl.: goreče hrepeneti, ljubiti, prositi; goreče mu je stisnil roko; prim. goreti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

1. 1. zogleneli del stenja pri goreči sveči, petrolejki: odstranjevati utrinke; petrolejka, sveča gori z dolgim utrinkom
2. 2. navadno manjši del goreče, žareče snovi: raketa se je razletela v nešteto utrinkov / veter je zanašal goreče utrinke na bližnje kozolce
3. 3. navadno v zvezi zvezdni utrinek svetlobni pojav, ki nastane, ko iz vesolja prileti v ozračje majhno nebesno telo: meteor povzroči utrinek; opazovati, šteti zvezdne utrinke; teorija o zvezdnih utrinkih / gledali so, kako padajo utrinki meteorji; sijoči, bleščeči utrinki
4. 4. ekspr., s prilastkom kratkotrajna pojavitev tega, kar izraža sobesedilo: to je bil zadnji utrinek njegove zavesti / utrinki jeze v očeh
   // kratkotrajen, močen izraz, pojav česa: miselni utrinki; to delo je enkraten utrinek pesnikovega duha; iskrivi utrinki hudomušnosti / zapisal je pomembnejše utrinke s potovanja doživetja
5. 5. ekspr. krajše, zlasti priložnostno glasbeno, pripovedno delo: glasbeni utrinki za klavir; rad prebira utrinke s počitnic

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

1. 1. pog. številka osem: napisati osmico / na tej progi vozi osmica tramvaj, avtobus številka osem
   // žarg., med. izpuliti osmico modrostni zob
   // kar je temu podobno: gibi plesalke v obliki osmice / vrteti goreče bakle v krogih in osmicah
2. 2. igralna karta z osmimi znaki: igralec ima karovo osmico
3. 3. nar. zahodno začasni vinotoč, v katerem se prodaja domače vino: včeraj so pri sosedu odprli osmico; osmica bo odprta ves teden
   ♦ agr. privezati drevesce h kolu na osmico tako, da ima trak obliko številke osem; lov. osmica šibra s premerom 3,5 mm; naboj, napolnjen s šibrami osmicami; šport. osmica element umetnostnega drsanja, pri katerem opravi drsalec na eni nogi dva dotikajoča se kroga; voziti osmico

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

1. 1. teči, iztekati v močnem curku: kri brizga iz žile / mleko je v glasnih curkih brizgalo v posodo; voda brizga iz cevi
2. 2. hitro se razprševati: iskre brizgajo na vse strani; slap pada in kapljice brizgajo; pren., ekspr. domislice kar brizgajo iz njega
3. 3. preh. v močnem curku izpuščati kaj tekočega: brizgati belež na steno; brizgati vodo v ogenj, sodavico v kozarec
   // z brizganjem močiti, vlažiti: brizgati goreče ostrešje
   ♦ teh. brizgati plastične mase pod pritiskom spravljati plastično maso v kalup za določen izdelek

brizgajóč -a -e: na vse strani brizgajoča brozga; brizgajoče pene

brízgan -a -o: brizgan omet
♦ gastr. brizgani krofi krofi iz testa, ki se brizga na pekač

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

1. 1. palice za sušenje pri kmečki peči: Na čelešniku, ki visi izpod stropa, se suši moder predpasnik in otroška srajca (E. Cevc)
2. 2. zapeček: On, pastirček, je utrujen dremal na čelešniku, zdaj pa zdaj je moral utrniti tresko (F. Bevk)
   ♦ etn. stojalo za goreče trske

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

1. 1. obdati z močno svetlobo; ožariti: večerna zarja je ozarila vrhove
   // ekspr. osvetliti, obsvetliti: plameni goreče hiše so ozarili okolico
2. 2. ekspr. narediti kaj bolj veselo, lepše: smehljaj ji je ozaril obraz / ničesar ni imela, kar bi ji ozarilo življenje

ozárjen -a -o tudi ozarjèn -êna -o: od veselja ozarjen obraz; ozarjeni vrhovi; s čustvi ozarjene besede

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

1. 1. obdati z močno svetlobo: večerna zarja je ožarila vrhove
   // ekspr. osvetliti, obsvetliti: plameni goreče hiše so ožarili vso okolico
2. 2. ekspr. narediti kaj bolj veselo, lepše: smehljaj ji je ožaril obraz / ničesar ni bilo, kar bi ji ožarilo življenje

ožárjen -a -o in ožarjèn -êna -o: od veselja ožarjen obraz; ožarjene planine; ožarjeno nebo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

1. 1. delati, da kdo preneha biti na življenjsko nevarnem kraju: reševati ponesrečence izpod ruševin / reševati pohištvo iz goreče hiše
2. 2. delati, da kdo preneha biti v neprijetnem, nezaželenem položaju: reševati talce, ujetnike
3. 3. delati, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega, nezaželenega stanja: reševati koga zadrege; reševati se tesnobe / pred obupom se rešuje v delo, z delom
4. 4. delati, da kaj ogroženega
   1. a) ne preneha obstajati: reševati izumirajoče živalske vrste / reševati svoj ponos
   2. b) ostane v lasti osebka: reševati hišo s posojili
5. 5. delati, da kaj preneha biti neznano, nejasno, zapleteno: reševati znanstvene in strokovne probleme / rada rešuje uganke; reševati rebuse iz risb stvari, črk, znakov ugotavljati ustrezno besedo, stavek
   // delati, da kaj preneha obstajati: reševati nacionalno vprašanje / reševati spore
6. 6. sprejemati, izrekati o čem končno sodbo, mnenje, sklep: reševati akt; reševati prošnje za lokacijsko dovoljenje / reševati dopise odgovarjati nanje
   ♦ šah. reševati problem z vnaprej določenim številom potez prizadevati si doseči mat pri določeni umetno narejeni poziciji

rešujóč -a -e: pobegnili so, rešujoč si golo življenje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

1. 1. glagolnik od rešiti: čakati na rešitev / rešitev iz ječe je nemogoča / rešitev iz zadrege / rešitev pohištva iz goreče hiše / politična rešitev spora med državama / rešitev prošnje
2. 2. kar (lahko) reši kak problem, vprašanje: odkloniti neustrezno rešitev; predlagati več rešitev / razpravljali so o idejnih rešitvah projekta; predstaviti več oblikovnih rešitev spomenika; uveljavljati nove tehnične rešitve
   // kar reši kako uganko, nalogo, zlasti beseda, število: povedati rešitev; vpisati rešitve v križanko; uganka ima več rešitev / rešitve pošljite na uredništvo časopisa; žrebati rešitve
3. 3. navadno v povedni rabi kar (lahko) koga reši: edino beg je rešitev; skok v morje je rešitev / rešitev je, da se učiš tuje jezike / ekspr. lasten avtomobil je rešitev
   ♦ mat. celoštevilska, enolična rešitev; rešitev enačbe število, ki zadošča enačbi; šah. rešitev problema po številu vnaprej določene poteze, s katerimi se pri določeni umetno narejeni poziciji doseže mat

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

1. 1. stati v takem položaju, kot so bodice pri ježu: brki, lasje sršijo; kokoši je perje sršalo na vse strani
   // ekspr. na tak način se širiti iz česa: iskre sršijo; skozi okna goreče hiše so sršali plameni; pren. iz nje srši ljubosumnost
2. 2. ekspr. izražati jezo, nejevoljo: sršati na koga, nad kom; ves dan že srši
   ● ekspr. drevje je sršalo od ivja je bilo pokrito z ivjem; ekspr. iz oči mu sršijo strele zelo jezno gleda

sršèč -éča -e: sršeč sede k mizi; pogladil si je sršeče brke; sršeč pogled; prisl.: sršeče gledati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

1. 1. izginiti, uničiti se v ognju, plamenu: les, papir zgori; te snovi ne zgorijo; zgoreti na grmadi, v peči; do konca, nekoliko, popolnoma zgoreti; hitro zgoreti; zgoreti kot bakla, slama / zgoreti v ognju / satelit je zgorel v atmosferi
   // biti v požaru, ognju uničen: domačija je zgorela; nihče se ni rešil iz goreče hiše, vsi so zgoreli; vse jim je zgorelo; ekspr. skedenj je zgorel do tal popolnoma
2. 2. s tem izginjenjem, uničenjem dati energijo: gorivo, plin zgori; taka zmes zgori eksplozivno / hrana zgori v telesu
   ● knjiž. spomin na ta dogodek je že zgorel nihče se ga več ne spominja; ekspr. če ne bo dežja, bo na polju vse zgorelo bo uničeno zaradi vročine, suše; ekspr. zgoreti od napora izčrpati se, oslabeti; ekspr. od sramu bi najraje zgorel zelo me je sram; tako je vroče, da bom zgorel zelo mi je vroče

zgôrel tudi zgorèl in zgorél -éla -o: zgoreli plin; zgorela hiša, vas; zgorela kraška planjava; prim. izgoreti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

1. 1. nav. ekspr. ženska, ki ima spolno razmerje s poročenim moškim: postala je njegova ljubica; njen mož ima ljubico; vzdrževati ljubico / za ženo je ne mara, ima jo samo za ljubico
2. 2. star. ženska oseba, ki je v ljubezenskem odnosu do fanta; dekle: njegova ljubica se je omožila; fant ima že ljubico; priti k ljubici pod okno; nezvesta, prevarana ljubica
3. 3. s prilastkom ženska, ki uživa posebno naklonjenost koga; ljubljenka: to je naša najmlajša, naša ljubica; pren. Kak tvoje je bilo srce goreče za čast .. Ljubljane, ljubice nebes in sreče (F. Prešeren)
   // ekspr. ljubljena ženska: naša ljubica je zbolela / kot nagovor kje si bila, ljubica
   // ekspr. kar je komu ljubo, drago sploh: lovec se ne more ločiti od svoje jeklene ljubice
   ● knjiž., redko ljubica vijolica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

1. 1. rel. usmerjati misli, prošnje k Bogu, svetnikom: pokleknil je in molil; moliti k Bogu, v čast Materi božji; goreče, pobožno moliti / moliti za dež, zdravje; moli, da bi ozdravel / moliti za umrle
   // izgovarjati besedilo molitve: moliti jutranjo molitev, očenaš, rožni venec / duhovnik moli naprej, drugi odgovarjajo vodi molitev
2. 2. po božje častiti: moliti boga / moliti luno, malike, živali; pren., ekspr. moliti mamona
   ● ekspr. ko bo ta nehal moliti, bom še jaz povedal svoje govoriti, pripovedovati

molèč -éča -e: moleč obrača oči proti nebu; moleči verniki

móljen -a -o: zbrano moljena molitev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

1. 1. z glavo navzdol, na glavo: strmoglav je padel v vodo / voz se je strmoglav prevrnil v prepad
2. 2. zelo hitro: zgrabil je otroka in strmoglav planil iz goreče hiše

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

1. 1. dolg, ozek plamen: iz goreče hiše so švigali rdeči, sikajoči, visoki zublji / ekspr. ognjeni zublji so oblizovali tramovje / ekspr. zublji večerne zarje; pren. vzplamenel je zubelj upora
2. 2. ekspr., s prilastkom močen občutek: duševna stanja od prvih erotičnih nemirov do zubljev strasti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

1. 1. svetel drobec goreče, žareče snovi: iskre se delajo, krešejo, letijo, švigajo, ugasnejo; iskra je preskočila na zavese in povzročila požar; kresati iskre; snop isker; oči se ji svetijo kot iskre / električna iskra svetloba ob kratkotrajnem električnem toku v plinu, navadno zraku
2. 2. v kratkih presledkih pojavljajoča se trenutna, intenzivna svetloba: migljajoče iskre na snegu; iskre v očeh / sneg se blešči v belih iskrah / z oslabljenim pomenom: iz oči ji švigajo iskre jeze; v temi je zagledal iskri volčjih oči
3. 3. knjiž., ekspr. kar povzroča nastajanje, ustvarjanje česa: živa stvariteljska iskra; iskra ustvarjalnega duha / razvneti iskro upora
4. 4. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: še je bila iskra življenja v njem; na tihem je še imel iskro upanja / niti iskre ljubezni, razumevanja ni v njej prav nič
   ● ekspr. prepirala sta se, da so se kar iskre kresale zelo, hudo; ekspr. iz njegovega pripovedovanja so kar švigale iskre duhovite misli, domislice; ekspr. vreči iskro v sod smodnika v zelo napeti situaciji povzročiti spor, konflikt; dekle je kakor iskra živahno, temperamentno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

1. 1. tekst. nit z zanko ali žica z luknjico, skozi katero je vdeta osnovna nit; nitnica: lučalnice so pritrjene v listih
2. 2. v starem in srednjem veku vojaška priprava za metanje kamenja, goreče smole

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

1. 1. kdor kaj meče: dober metalec kamna zadene cilj / v cirkusu nastopa tudi metalec nožev
2. 2. šport. športnik, ki goji mete: metalec diska, kladiva
3. 3. voj., v zvezi metalec min orožje za izstreljevanje min pod strmim kotom na cilj v zaklonu; minometalec: obstreljevali so jih z metalci min in topovi
   // v zvezi metalec plamenov, ognja orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov: pri napadu so uporabili tudi metalce plamenov
4. 4. v starem in srednjem veku vojaška naprava za metanje kamenja, goreče smole: metalce so postavili nedaleč od obzidja / metalec kamnov, smole
5. 5. zastar., v zvezi metalec luči, svetlobe žaromet: v svetilniku se je prižgal metalec luči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

1. 1. knjiž. majhen, droben del goreče snovi, navadno lesa; ogorek: veter je raznašal ožige; iz ožigov se je kadilo
2. 2. glagolnik od ožgati: na koži se vidijo posledice ožiga / zavarovati rastline pred sončnim ožigom / na tleh pred pečjo je precej ožigov ožganin
3. 3. agr. bolezen, pri kateri se oboleli deli rastline posušijo ali odmrejo: liste je napadel ožig; škropiti proti ožigu / rdeči ožig glivična bolezen vinske trte, ki se kaže v rdečih pegah na listih
4. 4. vet. mesto na določenem delu telesa s stalno drugače obarvano dlako: doberman ima črno ali rjavo dlako z rdečkastimi ali svetlo rjavimi ožigi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.