fafljáti -ám nedov. (á ȃ) ekspr.
1. goreti z zaganjajočim se plamenom: na ognjišču faflja ogenj
2. nerazločno govoriti s prizvokom, ki je podoben glasu f: slabo smo ga razumeli, ker je fafljal
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
gorênje -a s (é)
glagolnik od goreti: pospeševati gorenje; otroci so občudovali gorenje kresa; proces gorenja / od gorenja že ukrivljena sveča
♦ kem. spajanje snovi s prostim kisikom, pri čemer se notranja energija spreminja v toploto in svetlobo
glagolnik od goreti: pospeševati gorenje; otroci so občudovali gorenje kresa; proces gorenja / od gorenja že ukrivljena sveča
♦ kem. spajanje snovi s prostim kisikom, pri čemer se notranja energija spreminja v toploto in svetlobo
SSKJ²
izgoréti -ím dov., izgôrel (ẹ́ í)
1. prenehati goreti: sveča je izgorela; pren., ekspr. bes v njem je izgorel
● ekspr. izgoreti od hrepenenja izčrpati se, oslabeti; ekspr. kar izgorela bi od sramu zelo me je sram
// pesn. prenehati žareti: zarja je izgorela / sonce je izgorelo za gorami
2. ekspr., v zvezi z v, za izčrpati se zaradi (pre)velike prizadevnosti, vneme: izgorela je za svoje otroke; izgorel je za revolucijo; izgorel je v dobroti
1. prenehati goreti: sveča je izgorela; pren., ekspr. bes v njem je izgorel
● ekspr. izgoreti od hrepenenja izčrpati se, oslabeti; ekspr. kar izgorela bi od sramu zelo me je sram
// pesn. prenehati žareti: zarja je izgorela / sonce je izgorelo za gorami
2. ekspr., v zvezi z v, za izčrpati se zaradi (pre)velike prizadevnosti, vneme: izgorela je za svoje otroke; izgorel je za revolucijo; izgorel je v dobroti
- izgôrel tudi izgorèl in izgorél -éla -o:
izgorel ogenj; izgorele oči / izgoreli ljudje;
SSKJ²
mrléti -ím nedov. (ẹ́ í)
1. goreti s slabim plamenom, medlo svetiti; brleti: za okni so mrlele drobne lučke; ognji so mrleli po taboru; pren. bolečina je le še mrlela
// knjiž. neizrazito se odražati, kazati: venec gor je v daljavi mrlel iz sivine; pren. v njihovih očeh je mrlel strah
2. nav. 3. os., nar. rositi, pršeti: dež je mrlel; brezoseb. iz megle je mrlelo
3. knjiž. migotati, trepetati: zrak nad vročimi kamni je mrlel / brezoseb. pred očmi ji je mrlelo
// ekspr., s prislovnim določilom biti neprestano prisoten v mislih, predstavah koga: dogodek mu je neprenehoma mrlel pred očmi; mesto mu je še zmeraj mrlelo v domišljiji
4. knjiž., zastar. veneti, medleti: rože na travnikih so mrlele; zdelo se mu je, da mrli
1. goreti s slabim plamenom, medlo svetiti; brleti: za okni so mrlele drobne lučke; ognji so mrleli po taboru; pren. bolečina je le še mrlela
// knjiž. neizrazito se odražati, kazati: venec gor je v daljavi mrlel iz sivine; pren. v njihovih očeh je mrlel strah
2. nav. 3. os., nar. rositi, pršeti: dež je mrlel; brezoseb. iz megle je mrlelo
3. knjiž. migotati, trepetati: zrak nad vročimi kamni je mrlel / brezoseb. pred očmi ji je mrlelo
// ekspr., s prislovnim določilom biti neprestano prisoten v mislih, predstavah koga: dogodek mu je neprenehoma mrlel pred očmi; mesto mu je še zmeraj mrlelo v domišljiji
4. knjiž., zastar. veneti, medleti: rože na travnikih so mrlele; zdelo se mu je, da mrli
- mrlèč -éča -e:
ugasniti mrlečo svetilko
SSKJ²
prižgáti -žgèm dov., prižgál (á ȅ)
1. narediti, da kaj začne goreti: prižgati petrolejko, stenj, svečo; prižgati s tlečim ogljem, z vžigalico / prižgati komu cigareto; po kosilu si rad prižge pipo rad kadi pipo / prižgati ogenj / ekspr. noč je prižgala tisoč zvezd
// narediti, da kaj začne svetiti: vstopil je v sobo in prižgal vse lestence; prižgati reflektorje; prižgati dolge luči; po vasi so se prižgale prve luči
♦ avt. prižgati meglenke
2. pog. vključiti, vklopiti: prižgati radijski, televizijski sprejemnik / prižgati motor
3. pri kuhanju, pečenju narediti, povzročiti, da se zaradi vročine kaj močno prime podlage in poškoduje: prižgati jed; meso se je v ponvi prižgalo
● publ. prižgati zeleno luč za kaj omogočiti, dati dovoljenje; ekspr. prižgala mu je plamen v srcu vzbudila ljubezen, naklonjenost; ekspr. ko se je prižgala zarja, so bili že na vrhu ob zarji
1. narediti, da kaj začne goreti: prižgati petrolejko, stenj, svečo; prižgati s tlečim ogljem, z vžigalico / prižgati komu cigareto; po kosilu si rad prižge pipo rad kadi pipo / prižgati ogenj / ekspr. noč je prižgala tisoč zvezd
// narediti, da kaj začne svetiti: vstopil je v sobo in prižgal vse lestence; prižgati reflektorje; prižgati dolge luči; po vasi so se prižgale prve luči
♦ avt. prižgati meglenke
2. pog. vključiti, vklopiti: prižgati radijski, televizijski sprejemnik / prižgati motor
3. pri kuhanju, pečenju narediti, povzročiti, da se zaradi vročine kaj močno prime podlage in poškoduje: prižgati jed; meso se je v ponvi prižgalo
● publ. prižgati zeleno luč za kaj omogočiti, dati dovoljenje; ekspr. prižgala mu je plamen v srcu vzbudila ljubezen, naklonjenost; ekspr. ko se je prižgala zarja, so bili že na vrhu ob zarji
- prižgán -a -o:
pustila je prižgan električni kuhalnik; prižgana cigareta; prižgana jed
SSKJ²
prižígati -am nedov. (ī ȋ)
1. delati, da kaj začne goreti: prižigati sveče; za razsvetljevanje so prižigali trske / prižigal je cigareto za cigareto kadil je
// delati, da kaj sveti: ko gre spat, nič ne prižiga luči; prižigati in ugašati reflektorje; v mestu so se začele prižigati reklamne luči / ekspr. prižigajo se prve zvezde
2. pog. vključevati, vklapljati: prižigati tranzistor
● ekspr. prižigati kadilo komu, pred kom pretirano, navadno nezasluženo slaviti, poveličevati ga; ob prihodu Turkov so prižigali kresove s kurjenjem kresov so opozarjali, da se približujejo Turki; ekspr. v njenem srcu se je prižigalo upanje začenjala je upati
1. delati, da kaj začne goreti: prižigati sveče; za razsvetljevanje so prižigali trske / prižigal je cigareto za cigareto kadil je
// delati, da kaj sveti: ko gre spat, nič ne prižiga luči; prižigati in ugašati reflektorje; v mestu so se začele prižigati reklamne luči / ekspr. prižigajo se prve zvezde
2. pog. vključevati, vklapljati: prižigati tranzistor
● ekspr. prižigati kadilo komu, pred kom pretirano, navadno nezasluženo slaviti, poveličevati ga; ob prihodu Turkov so prižigali kresove s kurjenjem kresov so opozarjali, da se približujejo Turki; ekspr. v njenem srcu se je prižigalo upanje začenjala je upati
SSKJ²
razgoréti se -ím se dov., razgôrel se (ẹ́ í)
1. začeti močneje goreti: suha drva so se hitro razgorela; grmada, kres se razgori; preveč, zelo se razgoreti / ko se je ogenj razgorel, je postalo toplo / ekspr. iskra se je razgorela v močen plamen; brezoseb. pusti, saj se bo samo razgorelo; pren., ekspr. plamen upora se je razgorel
// začeti dajati močno svetlobo: sveča se bo kmalu razgorela
// knjiž. začeti močneje žareti: na nebu se je razgorela večerna zarja
2. ekspr. pojaviti se v veliki meri: med njima se je razgorela stara ljubezen; v njem so se razgorele strasti / v njihovih srcih se je razgorelo novo upanje
● knjiž., ekspr. od napetosti se ji je razgorel obraz zelo je zardela; knjiž., ekspr. po vrtovih so se spet razgorele vrtnice razcveteli so se njihovi rdeči cveti
1. začeti močneje goreti: suha drva so se hitro razgorela; grmada, kres se razgori; preveč, zelo se razgoreti / ko se je ogenj razgorel, je postalo toplo / ekspr. iskra se je razgorela v močen plamen; brezoseb. pusti, saj se bo samo razgorelo; pren., ekspr. plamen upora se je razgorel
// začeti dajati močno svetlobo: sveča se bo kmalu razgorela
// knjiž. začeti močneje žareti: na nebu se je razgorela večerna zarja
2. ekspr. pojaviti se v veliki meri: med njima se je razgorela stara ljubezen; v njem so se razgorele strasti / v njihovih srcih se je razgorelo novo upanje
● knjiž., ekspr. od napetosti se ji je razgorel obraz zelo je zardela; knjiž., ekspr. po vrtovih so se spet razgorele vrtnice razcveteli so se njihovi rdeči cveti
- razgôrel tudi razgorèl in razgorél -éla -o:
razgorel ogenj
SSKJ²
razgorévati se -am se nedov. (ẹ́)
1. začenjati močneje goreti: polena se razgorevajo; hitro se razgorevati / opazoval je, kako se ogenj razgoreva
// začenjati dajati močno svetlobo: petrolejka se je razgorevala in kmalu smo dobro videli
// knjiž. začenjati močneje žareti: na nebu se že razgorevajo zvezde / njene oči so se razgorevale od pričakovanja
2. ekspr. pojavljati se v veliki meri: strasti se razgorevajo / boji za svobodo so se vedno bolj razgorevali
1. začenjati močneje goreti: polena se razgorevajo; hitro se razgorevati / opazoval je, kako se ogenj razgoreva
// začenjati dajati močno svetlobo: petrolejka se je razgorevala in kmalu smo dobro videli
// knjiž. začenjati močneje žareti: na nebu se že razgorevajo zvezde / njene oči so se razgorevale od pričakovanja
2. ekspr. pojavljati se v veliki meri: strasti se razgorevajo / boji za svobodo so se vedno bolj razgorevali
- razgorevajóč se -a -e:
počasi se razgorevajoč ogenj
SSKJ²
raznétiti -im, tudi raznetíti in raznétiti -im dov. (ẹ́ ẹ̄; ī ẹ́)
narediti, povzročiti, da kaj začne močneje goreti: raznetiti ogenj; pren. skušal je raznetiti njeno ljubezen
narediti, povzročiti, da kaj začne močneje goreti: raznetiti ogenj; pren. skušal je raznetiti njeno ljubezen
SSKJ²
ugásel -sla -o [ugasəu̯] prid. (á)
1. ki je prenehal goreti: ugasla sveča / prižgal je ugaslo pipo
2. ki je prenehal svetiti: ugasle luči na cestah / ekspr. ugasli mesec
3. knjiž. ki je prenehal biti, obstajati: ugasla ljubezen / ugasla bolečina / ugaslo upanje
4. knjiž. ki ne izraža, ne kaže čustev, volje do udejstvovanja: govoril je z ugaslim glasom; ugasel pogled; gledala ga je z ugaslimi očmi
5. pog. izključen, izklopljen: sedela sta ob ugaslem televizijskem sprejemniku
● knjiž. ugasle barve blede, neizrazite
♦ geogr. ugasli ognjenik ognjenik, ki ne bruha več; prim. ugasniti
1. ki je prenehal goreti: ugasla sveča / prižgal je ugaslo pipo
2. ki je prenehal svetiti: ugasle luči na cestah / ekspr. ugasli mesec
3. knjiž. ki je prenehal biti, obstajati: ugasla ljubezen / ugasla bolečina / ugaslo upanje
4. knjiž. ki ne izraža, ne kaže čustev, volje do udejstvovanja: govoril je z ugaslim glasom; ugasel pogled; gledala ga je z ugaslimi očmi
5. pog. izključen, izklopljen: sedela sta ob ugaslem televizijskem sprejemniku
● knjiž. ugasle barve blede, neizrazite
♦ geogr. ugasli ognjenik ognjenik, ki ne bruha več; prim. ugasniti
SSKJ²
vztléti -ím dov., vztlì (ẹ́ í)
1. začeti goreti počasi in brez plamena: žerjavica vztli
2. ekspr. začeti obstajati v majhni meri, navadno prikrito, skrito: ljubezen med njima je spet vztlela / v srcu vztli upanje / vztlela je iskra upora
// pokazati se v majhni meri: v njenih očeh vztli kljubovalnost / v pogledu vztli plamenček zanimanja
1. začeti goreti počasi in brez plamena: žerjavica vztli
2. ekspr. začeti obstajati v majhni meri, navadno prikrito, skrito: ljubezen med njima je spet vztlela / v srcu vztli upanje / vztlela je iskra upora
// pokazati se v majhni meri: v njenih očeh vztli kljubovalnost / v pogledu vztli plamenček zanimanja
SSKJ²
zagoréti -ím dov., zagôrel (ẹ́ í)
1. začeti goreti: suho dračje je hitro zagorelo; za skednjem je zagorel tudi hlev; po hribih so zagoreli kresovi / brezoseb. ob suši je zaporedoma zagorelo na več krajih
2. z gorenjem začeti dajati svetlobo: sveča je zagorela z visokim plamenom / luči, žarnice so zagorele in spet ugasnile / na semaforju je zagorela zelena luč / ekspr. pod oknom je zagorela kresnica
3. ekspr. močno zasijati, zažareti: lunin krajec je že zagorel na nebu; nebo je zagorelo v zarji; oblaki so zagoreli v rdeči barvi / ko bo zagorel dan, bodo že na drugi strani ko se bo zdanilo
4. ekspr. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: v njej zagori hrepenenje, strast; v srcu mu je zagorelo sovraštvo / v deželi je zagorel velik upor
// pokazati se v veliki meri: v očeh mu zagori ogenj, posmeh; kar zagorela je v radovednosti, zmagoslavju
// v zvezi z od čustveno se zelo vznemiriti: zagorel je od presenečenja, upornosti
5. ekspr., v zvezi z za izraziti, pokazati veliko prizadevnost, navdušenje: v hipu je zagorel za nov načrt, za pravično stvar / zagorel je za sosedovo hčerko
6. dobiti rjavo barvo kože: na počitnicah je lepo zagorel; zagoreti v obraz, po hrbtu
7. ekspr. postati rdeč, zardeti: ustnice so ji zagorele in zadrhtele; obraz ji je vroče zagorel / zagoreti od jeze, sramu
1. začeti goreti: suho dračje je hitro zagorelo; za skednjem je zagorel tudi hlev; po hribih so zagoreli kresovi / brezoseb. ob suši je zaporedoma zagorelo na več krajih
2. z gorenjem začeti dajati svetlobo: sveča je zagorela z visokim plamenom / luči, žarnice so zagorele in spet ugasnile / na semaforju je zagorela zelena luč / ekspr. pod oknom je zagorela kresnica
3. ekspr. močno zasijati, zažareti: lunin krajec je že zagorel na nebu; nebo je zagorelo v zarji; oblaki so zagoreli v rdeči barvi / ko bo zagorel dan, bodo že na drugi strani ko se bo zdanilo
4. ekspr. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: v njej zagori hrepenenje, strast; v srcu mu je zagorelo sovraštvo / v deželi je zagorel velik upor
// pokazati se v veliki meri: v očeh mu zagori ogenj, posmeh; kar zagorela je v radovednosti, zmagoslavju
// v zvezi z od čustveno se zelo vznemiriti: zagorel je od presenečenja, upornosti
5. ekspr., v zvezi z za izraziti, pokazati veliko prizadevnost, navdušenje: v hipu je zagorel za nov načrt, za pravično stvar / zagorel je za sosedovo hčerko
6. dobiti rjavo barvo kože: na počitnicah je lepo zagorel; zagoreti v obraz, po hrbtu
7. ekspr. postati rdeč, zardeti: ustnice so ji zagorele in zadrhtele; obraz ji je vroče zagorel / zagoreti od jeze, sramu
- zagôrel tudi zagorèl in zagorél -éla -o:
od sonca zagorela koža; po zagorelem polenu skačejo plamenčki
SSKJ²
zasmodíti -ím dov., zasmódil (ī í)
1. z ognjem, vročino povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano: zasmoditi prt pri likanju; zasmoditi si obleko nad ognjem
2. prismoditi: zasmoditi golaž; mleko se je zasmodilo / zasmoditi kosilo
3. star. narediti, da kaj začne goreti; prižgati: zasmoditi stenj / zasmoditi si cigaro
1. z ognjem, vročino povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano: zasmoditi prt pri likanju; zasmoditi si obleko nad ognjem
2. prismoditi: zasmoditi golaž; mleko se je zasmodilo / zasmoditi kosilo
3. star. narediti, da kaj začne goreti; prižgati: zasmoditi stenj / zasmoditi si cigaro
- zasmojèn -êna -o:
zasmojena jed; zasmojene hlače; sam.: diši po zasmojenem
SSKJ²
gorèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́)
1. ki gori: goreč kup sena; goreča bakla; goreča hiša; v roki je držal gorečo trsko / še gorečo pipo je vtaknil v žep
// ki gori in daje svetlobo: goreča sveča / goreča žepna svetilka; pren., knjiž. okna, goreča v večerni zarji
2. pesn. ki je po barvi podoben ognju: šopek gorečega maka; goreče rože
3. ekspr. razgret od bolezni, napora: hladila si je goreča lica
4. ekspr. zelo prizadeven, navdušen: postal je goreč privrženec sistema; goreč govornik, politik; za delo je bil ves goreč / bil je njen goreč častilec / goreče srce
// ki izraža, kaže veliko prizadevnost, navdušenje: z gorečim glasom ji je začel govoriti; goreč pogled / goreč poljub / njegove goreče besede so jo prevzele
5. ki se pojavlja z zelo veliko intenzivnostjo: goreča molitev, prošnja; imel je eno samo gorečo željo / goreča ljubezen
1. ki gori: goreč kup sena; goreča bakla; goreča hiša; v roki je držal gorečo trsko / še gorečo pipo je vtaknil v žep
// ki gori in daje svetlobo: goreča sveča / goreča žepna svetilka; pren., knjiž. okna, goreča v večerni zarji
2. pesn. ki je po barvi podoben ognju: šopek gorečega maka; goreče rože
3. ekspr. razgret od bolezni, napora: hladila si je goreča lica
4. ekspr. zelo prizadeven, navdušen: postal je goreč privrženec sistema; goreč govornik, politik; za delo je bil ves goreč / bil je njen goreč častilec / goreče srce
// ki izraža, kaže veliko prizadevnost, navdušenje: z gorečim glasom ji je začel govoriti; goreč pogled / goreč poljub / njegove goreče besede so jo prevzele
5. ki se pojavlja z zelo veliko intenzivnostjo: goreča molitev, prošnja; imel je eno samo gorečo željo / goreča ljubezen
- goréče prisl.:
goreče hrepeneti, ljubiti, prositi; goreče mu je stisnil roko;
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- Naslednja »
Število zadetkov: 54
Dostopnost