Zanima me, katera formulacija je pravilna (ali pa zaželena, če sta dovoljeni obe): v tej knjigi bo govor o tem ali v tej knjigi bo govora o tem?
Zadetki iskanja
Jezikovna svetovalnica
Zanima me raba narekovajev pri nepravem premem govoru. V slovenskih prevodih Svetega pisma (primerjala sem Slovenski standardni prevod in Ekumensko izdajo) sem namreč opazila, da so uporabljali narekovaje tudi, če je šlo za nekaj, kar je oseba mislila. Ali je narekovaje v takšnih primerih možno kako upravičiti, saj se glede na Pravopis naj ne bi uporabljali v primeru nepravega premega govora? Takšni odlomki v Svetem pismu so na primer: 5Mz 7:17, 18; 8:17; 15:9; Mar 2:6-8
zanima me, kako je z vrinjenimi citati ali naslovi (v tem primeru), ki optično delujejo kot premi govor. Se pravilno piše (bodite pozorni na položaj vejice na koncu omenjenega naslova) ...
Po predavanju z naslovom »Cesar Avgust dve tisočletji pozneje,« ki se bo pričelo ob 15. uri, bo sledila pogostitev.
ali
Po predavanju z naslovom »Cesar Avgust dve tisočletji pozneje«, ki se bo pričelo ob 15. uri, bo sledila pogostitev.
Kakšna so ločila in velika začetnica v premem govoru, kadar je spremni stavek na sredini? Kateri od spodnjih zapisov je pravilen? "Nimam denarja," je zavzdihnil Peter, "porabil sem ga." "Zelo sem zadovoljen," je povedal in dodal: "Uspelo nam je!"
V svetovalnici ste že odgovarjali o večbesednih veznikih. Vseeno me zanima raba vejice v primeru tako da. Spodaj je nekaj navodil nalog in prosim za razlago rabe tako da in vejice.
- V izhodiščnem besedilu je več prevzetih besed. Ugotovite njihov pomen, tako da na črtico pred vsako besedo zapišete črko ustrezne razlage iz desnega stolpca.
- S pomočjo slovarskega sestavka nadomestito podčrtano besedo tako, da pomena povedi ne boste spremenili.
- Tvorite poved, v kateri boste uporabili obe besedi tako, da boste dokazali razumevanje njunega pomena.
- V izpisani povedi je uporabljen odvisni govor. Pretvorite ga v premi govor, tako da bo spremni stavek med dvema deloma dobesednega navedka.
Zanima me, če obstaja kakršenkoli zakon, ki natančno določa meje politične korektnosti in (mogoče tudi s konkretnimi primeri) narekuje kako bi se dejansko moral posameznik ali posameznica izražati oz. kakšne izraze/besede bi moral izbirati, da se izogne sovražnemu govoru. Kar sem zasledila sama je zgolj to, da je sovražni govor prepovedan (brez nadaljnih konkretnih pojasnil in navodil oz. napotkov). V primeru, da takšen zakon ne obstaja, pa bi rada vedela če je na voljo mogoče kakšen priročnik oz. napotki, ki bi posamezniku ali posameznici ob prvem stiku s pojmom politična korektnost natančno opredelil in pojasnil načela/pravila izražanja, da bo tudi sam/a lahko politično korekten/a.
Saj sem poiskal odgovor o narekovajih v vaših dosedanjih odgovorih, a imam vseeno vprašanje. Rad bi vaše mnenje, ali je glede narekovajev sprejemljiv način, ki ga uporabljam pri izdajanju revij in knjig pri založbi Novi svet.
Narekovaje ribja kost » « uporabljam samo za premi govor. Za navednice besedila, ki ni premi govor, uporabljam vejične narekovaje “ ”, te prav tako za notranje navajanje. Če pa pridejo navednice še znotraj teh, dam enojne vejične narekovaje ʻ ʼ. Znak za apostrof mi oblikovno ni všeč. Primer: Tedaj mu je Tone zabičal: »Mar ti nisem že tolikokrat rekel: “Ne hodi mi po mojih ʻtacahʼ, saj imaš svoje!”«
Kakšen je izvor »govorjenja na fanta« v nekaterih krajih na Gorenjskem?
Zanima me, kako se reče obliki glagola v 3. osebi, v kateri običajno končnico -ijo zamenja končnica -e ali -o. Npr. oni počno, si žele namesto oni počnejo, si želijo. Kdaj izberemo -e in kdaj -o?
Alenka Glazer je uporabila v pesmi Muke besedo mučéle. Pozna kdo to besedo?
MUKE
Kaj se mučiš na mučélah. Svet je trd. Hodiš skrušen po mučélah, s svetom sprt. Streskaj misli. Muke iz tebe v prst potegne Špicov vrt.
- Špicov vrt je ruško pokopališče.
Imam vprašanje. Otroke so včasih popravljali, da se ne sme reči bom bila na morju, na primer. Svojo babico pa slišim reči včasih sem bila delala tam. Zdi se mi, da je škoda, da je ta oblika preteklika izginila. Zanima me, od kdaj ni več pravilna, ali je bil v uporabi tudi tak prihodnjik in ali bi razmišljali o ponovni uvedbi tega časa. Je podoben kot continuous v angleščini ali v romanskih jezikih, kajne?
Ne gre za vprašanje, ampak za prošnjo. Prosim vas, da rečete kaj o samostalniku alumen (= kdor po zaključku šolanja na določeni srednji ali visoki šoli še naprej izkazuje povezanost z njo). Kot gobe po dežju se namreč ustanavljajo društva nekdanjih učencev oziroma študentov šol in fakultet. Ker pa v slovenskem prostoru znanje latinščine ni več prav zelo prisotno, se je začela vedno bolj uveljavljati oblika tisti alumni, tistega alumnija, tisti alumniji (samo malo poguglajte). Ker vem, da je v današnjem času slovensko jezikoslovje usmerjeno bolj v popisovanje kot v predpisovanje rabe, se bojim, da se bo ta neumnost uveljavila in postala pravilo. (Tako so pred časom mladi govorili, da gredo v Penatija - gostilno Kolovrat, kjer so se med obema vojnama zbirali penati).
Kdaj je primerno uporabiti malo/veliko začetnico pri nazivih? SP 2001 v 128. členu priporoča malo začetnico, ko gre za družabni položaj, pri 113. členu, ki govori o osebah z visoko funkcijo, pa z malo. Gospod predsednik ali Gospod Predsednik?
Kako je z narekovaji, ko se premi govor razteza čez več odstavkov (ves čas govori torej ista oseba)? Se ta samo na začetku in na koncu premega govora ali tudi vmes na začetku in koncu vsakega odstavka?
Kakšna je raba ločil na koncu povedi, če je del naslova klicaj (Čefurji, raus!)?
Npr.
- Vsi učenci so prebrali roman Čefurji, raus!.
ALI
- Vsi učenci so prebrali roman Čefurji, raus! (Naslov je napisan ležeče.)
Zanima me, ali lahko danes, leta 2018 naslovimo g. Milana Kučana z besedo PREDSEDNIK ali je pravilneje bivši predsednik države?
Zanima me, ali je za tremi pikami v dobesednem navedku (pred narekovajem) treba napisati še vejico. »To je pa videti nevarno ...(,)« je zašepetal.
Zanima me, ali lahko ob koncu vrinjenega stavka ne pišemo druge vejice, še sledi dvopičje, ki bi v vsakem primeru uvajalo premi govor. Primer:
- Za nadzor je nujno »aktivno vladanje« oziroma, kot bi rekel Lippman: »Svoboda trga zahteva aktivno in čuječo politiko«.
Namesto dvopičja bi najbrž lahko dali tudi vejico ali podpičje (Se strinjate?). Vem, kako bi poved lahko tudi preoblikovali, da bi se izognili takšni dilemi, vendar me zanima tudi, kaj menite glede ustreznosti rabe, kot je.
V prevodu nekega romana je dobesedni navedek vedno zapisan ležeče, brez narekovajev. Kako je v tem primeru z ločili? Primer: No, kaj praviš?, je vprašal. Si vesela?Gumico za lase!, je vpila. Ugasni glasbo!, je ukazovala in Zapri okno!, in ko ji je babica končno dovolila ...
Vem, da bi bilo pravopisno ustrezno brez vejice za citatom, ampak v tem primeru, ker ni narekovajev in so stavki vzklični ali vprašalni ter se končajo z vprašajem ali klicajem, se potem zdi težje berljivo/razumljivo. Je pa to verjetno vendarle edini dovoljeni način, torej: No, kaj praviš? je vprašal. INGumico za lase! je vpila.
Zanima me, ali bi lahko v takih primerih ostala tudi vejica ali to pač v nobenem primeru ni dovoljeno, ne glede na odsotnost narekovajev.
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- Naslednja »