Fran

štéti štêjem nedov. (ẹ́ ȇ)
1. imenovati števila po vrsti: otrok že zna šteti; šteti od ena do sto; šteti na prste
2. ugotavljati število česa: šteti drevesa na vrtu; volilna komisija je štela glasove; šteti hiše ob cesti; štel je, koliko dni je še do novega leta; od zdaj se bo vse blago štelo, da ne bo goljufije preštevalo; trikrat so se šteli, če so vsi / vojna leta se mu za pokojnino štejejo dvojno / šteti denar
3. s števnikom ali z izrazom količine izraža, da so pri osebku sestavine, deli v takem številu, kot ga nakazuje števnik ali izraz količine: garnitura šteje več elementov; njegova knjižnica je štela več tisoč knjig; mesto šteje sto tisoč prebivalcev; odbor šteje petnajst ljudi
4. upoštevati pri štetju, številu česa: ali mene ne boste šteli zraven; če ne štejem tebe, nas bo devet
// upoštevati, obravnavati v kaki celoti: pri ceni šteti zraven tudi delo in prevoz / ta opravila štejemo v redno zaposlitev; vsak tek posebej se šteje v končni vrstni red
5. z ocenitvijo vrednosti, značilnosti uvrščati: marsikdo bi se rad štel k umetnikom; šteti koga med slavne osebnosti; štel se je med njegove prijatelje / kite štejemo k sesalcem / z oslabljenim pomenom: štejejo ga k dobrim delavcem je dober delavec; star. srečnega se štejem, da sem vas spoznal srečen sem
// knjiž. spadati, soditi: k domačiji šteje tudi hlev; ljubezenski prizori štejejo med priljubljene pisateljeve motive; določiti, kaj šteje v redno delo; ta država šteje v skupino gospodarsko nerazvitih
6. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka; imeti: tako ravnanje štejem za napačno, žaljivo; štel jo je za zelo srečno; to mestno zemljišče se šteje za urejeno / sestri sta svojega brata šteli za nasprotnika; ne šteje ga več za sina; štel se je za Slovenca; to dejanje se je štelo za upor
● ekspr. šteje samo dokaz, drugo ne upošteva se; ekspr. njegovi romani (nekaj) štejejo so pomembni, dobri; v takih razmerah noben predpis več ne šteje ne velja; ekspr. že štejem dneve do počitnic nestrpno čakam počitnice; ekspr. gospodar ji je štel grižljaje pazil, da ne bi veliko pojedla; ekspr. šteti komu kosti zelo ga pretepati, tepsti; knjiž. dekle šteje dvajset let je staro; šteti komu kaj v dobro, v zlo, za slabo upoštevati, da je kdo kaj dobrega, zlega, slabega naredil; šteli so, da smo si v sorodu imeli so nas za sorodnike; drži se, kot da ne zna do pet šteti nevedno, naivno; ekspr. tako je suha, da bi ji lahko rebra štel zelo

štéti se nar.
biti domišljav, prevzeten: sosed se šteje; kaj se boš štela, saj nisi nič posebnega

štéti si z oslabljenim pomenom, v zvezi z v
izraža priznanje velike vrednosti ali veljave: v čast si štejem, da ste prišli; v posebno prijetno dolžnost si štejem, da vas lahko pozdravim med nami; štejem si v srečo, da sem te našla / tega si ne moreš šteti v (veliko) zaslugo

štét -a -o:
šteti dnevi so že minili; štet je med najboljše delavce
● ekspr. dnevi so mu šteti kmalu bo umrl; sam.: opozarjati na značilnosti štetega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

tísti -a -o zaim. (ȋ)
I. v pridevniški rabi
1. izraža, da je oseba ali stvar, na katero se usmerja pozornost koga, od govorečega
a) razmeroma oddaljena: tisti človek tam je moj profesor; vidite, za tistim gozdom na desni leži vas; dajte mi tisti kovček z zgornje police, prosim
b) glede na drugo bolj oddaljena: ostani kar v tisti vrsti, ta je še daljša; odprite tisto okno, to se ne da odpreti / to dekle spredaj dobro poznam, tisto za njo pa vidim prvič
// izraža, da se govoreči na njem, pred njim ne nahaja: ta del ceste ni asfaltiran, tisti, ki pelje skozi vas, pa je; vsak otrok bi rad imel strica v daljni deželi. V tisti deželi je vse lepo
2. izraža, da je kaj časovno odmaknjeno od časa govorjenja o njem: rad se je spominjal tistega nastopa, ki mu je prinesel prvo mesto; tista kretnja, kako si je obrisal solze, ga je ganila; se spomnite tiste povodnji pred dvema letoma / bil je trden mož in tisti čas še gospodar tedaj; leteli so nad mestom, tisti dan je bila megla; v jeseni je bil doma en dan in od tistega dne ga ni bilo več; pomeril je in tisti hip, trenutek je počilo takoj nato; meteor se je zasvetil in v tistem trenutku ugasnil; star. tisto pot je igral le zase tistikrat, takrat; ekspr. ujezil se je in pri tisti priči odšel takoj (tedaj)
3. izraža, da se je o osebi ali stvari že prej pripovedovalo: to so tisti delavci, ki so sekali ob progi; spet je prišel tisti fant, ki vas je iskal dopoldne; ekspr. rad bi, da bi mi popravili tisti hlev, saj veste; ne pozabite mi prinesti tisto knjigo; vprašati sem vas hotel, kako je s tisto vašo zadevo
// poudarja omejenost na osebo ali stvar, določeno navadno z odvisnim stavkom: tisti delavci, ki opravljajo fizično delo, morajo imeti izdatnejšo hrano; pospeševali bodo razvoj tistih dejavnosti, ki so življenjsko pomembne / ekspr.: pisma so pisana s tisto njemu lastno vnemo; v njem je bilo polno življenja, tiste zdrave kmečke razigranosti in dovtipnosti
4. ekspr. izraža, da oseba ali stvar vzbuja nejevoljo: teta pride na obisk. O, tista sitnica; ti pa tisto tvoje prepričanje
// poudarja pomen besede, na katero se veže: še tisto malo drobiža ni zapravil; zaradi tistih nekaj fičnikov sta se sprla; tistih nekajkrat, ko sem ga srečal, je bilo premalo, da bi se spoznala
5. star. isti: kar mu je učitelj povedal, je ponovil s tistimi besedami / govorila sta en in tisti jezik / zjutraj sta šla in se še tisti dan vrnila
● ni več tista, kakršna je bila taka, takšna
II. v samostalniški rabi
A)
1. izraža osebo ali stvar, na katero se usmerja pozornost koga, od govorečega
a) razmeroma oddaljeno: poglej, tisti tam je naš znanec
b) glede na drugo bolj oddaljeno: poglejte vrhove, ti so še v soncu, tisti pa že zaviti v oblake
2. izraža osebo ali stvar, kot jo določa navadno odvisni stavek: rad je smešil tiste, ki se imajo navado bahati; vsi so prišli, tudi tisti od daleč; blagor tistemu, ki je zdrav; misli na tiste, ki stradajo; pomaga naj tisti, ki more / volja je tista, ki mu pomaga živeti / kdor je delal, tisti je dobil plačilo
3. ekspr. izraža osebo ali stvar, ki se noče, ne more imenovati: ves večer je silil vanjo tisti, kako se že piše; ste slišali tiste na sestanku; Janez in tista se dobro razumeta; rad pije tisto, saj veste vino; samo na tisto mislita na spolne odnose / ugotoviti morajo, kdaj se je tisti in tisti zaletel z avtomobilom ta in ta
B)
1. izraža navadno še ne prepoznano, od govorečega razmeroma oddaljeno stvar, na katero se navadno usmerja pozornost koga: kaj je tisto? Tisto tam so ovce; tisto ni bil grom, ampak nekaj drugega
// izraža stvar, pojav, kot ga določa odvisni stavek: mir je tisto, kar si najbolj želi; pozabil je še tisto, kar se je naučil v šoli / ali veste o njem tisto, kako se je zdravil
2. izraža znan, časovno odmaknjen dogodek, pojav: kaj hočemo, tisto takrat se je zgodilo proti naši volji / ekspr. tisto, da je zavrgel sina, ga preganja to / pomeril je in v tistem sprožil hkrati, takoj nato; pred dvema letoma ga je obiskala in po tistem je ni več videl
● ekspr. ima me za eno od tistih za lahkoživo žensko; star. tista, da ponoči ne mara ven, je malo čudna tisto; ekspr. zasledujejo ga, pa ga skrbi, to je tisto poudarja trditev; kmetijo je dobro uredil. Gospodar je, tisto pa, tisto izraža pritrditev; pog. lepo ste nas postregli, zelo ste se potrudili. Dajte no, kaj bi tisto izraža rahlo zavrnitev; preg. tistega pesem poje, čigar kruh je govori v korist tistega, ki mu daje zaslužek, ga preživlja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

tlákati -am nedov. in dov. (ȃ)
star. tlakovati: tlakati cesto, dvorišče

tlákan -a -o:
hlev je bil tlakan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

uredíti -ím dov., urédil (ī í)
1. narediti, da pride kaj v določen red: urediti gradivo, znamke; urediti glede na vrednost; urediti po abecedi, velikosti / urediti arhiv
♦ mat. urediti enačbo narediti, da si sledijo členi enačbe po določenem redu
// v zvezi z v narediti, da pride kaj v določen red tako, da nastane, kar izraža dopolnilo: urediti besede v stavke, pesmi v zbirko / urediti ljudi v vrste; urediti se v kolone / urediti cvetje v šopek
2. narediti, da pride kaj v stanje
a) ki ustreza lepotnim, higienskim zahtevam, željam: urediti grobove; urediti zanemarjen park; urediti si lase, obleko; zgodaj je vstal, se uredil in odšel; elegantno se urediti / urediti sobo po lastnem okusu
b) ki ustreza zahtevam glede na uporabo, potrebe: urediti zemljišče za gradnjo / urediti hudournik, da ne poplavlja / urediti dotekanje in odtekanje vode
c) ki ustreza potrebam, predpisom: urediti uradne knjige, sezname
3. narediti, da nastane, kar izraža dopolnilo: v naši ulici so uredili novo trgovino; urediti si stanovanje na podstrešju / urediti nekdanji hlev v delavnico preurediti
4. narediti, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev: urediti poročilo, spis / urediti knjigo, revijo, zbornik / jezikovno, tehnično urediti
5. narediti, da pride kaj v stanje, skladno s pravili, zahtevami: urediti gospodarstvo, družbene razmere / urediti medsebojne odnose
// z določitvijo pravil narediti, da pride kaj v določen red: urediti koledar; urediti pisavo, pravopis
6. narediti, da kaj poteka v skladu z določenimi pravili: urediti dostavo pošte, redno plačevanje stanarine / urediti s predpisom, z zakonom
7. ekspr. narediti, da postane kaj ločeno, jasno, sledeče si po določenem redu: urediti svoja čustva, misli; vtisov s potovanja si še nisem uredil
8. narediti, da pride kaj v stanje, kot se želi, mora biti: stvar, zadevo je treba urediti; urediti vse glede prenočišča, v zvezi s potovanjem / urediti medsebojne obveznosti, ekspr. račune; urediti spor, vprašanje rešiti, odpraviti / glede plačila uredi z blagajnikom; koliko sem dolžen? Bova že uredila bova že poravnala, boš že plačal / urediti formalnosti opraviti
// narediti, kar je potrebno, da se lahko uresniči, kar izraža dopolnilo: uredi, da se bova lahko mirno pogovorila / urediti vse za beg, poroko

uredíti se 
priti v stanje, skladno s pravili, zahtevami: razmere v državi, gospodarstvu so se uredile / njihovi medsebojni odnosi so se uredili
// priti v stanje, kot se želi, mora biti: zadeva se je uredila / nesoglasja so se uredila; vprašanje njegove pokojnine se še ni uredilo
● vreme se je uredilo izboljšalo in ustalilo; ekspr. rad bi se uredil, pa ga razganja sla po življenju rad bi zaživel v skladu z družbenimi, moralnimi pravili; knjiž. v stari hiši sta se kar udobno uredila namestila

urejèn -êna -o
1. deležnik od urediti: lepo urejen park; živeti v skromnih, a urejenih razmerah; ne skrbi, stvar je urejena; abecedno, časovno urejen; urbanistično urejen kraj
● vojaščino imam urejeno v zvezi z njo nimam obveznosti
♦ mat. urejena množica
2. ki se drži določenega reda, pravil: urejen človek; idejno, moralno urejen; prisl.: urejeno izgledati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

vardévati -am nedov. (ẹ́) nar.
1. oskrbovati, skrbeti za: vardevati konje, živino / odšel je v hlev vardevat / vardevati ovce po travnikih pasti / vardevati bolnika streči, negovati / vardevati ogenj na ognjišču
2. paziti, varovati: vardevati otroka / v hiši je mrlič in sosedje ga vardevajo bedijo pri njem

vardévan -a -o:
lepo vardevana živina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

vmés prisl. (ẹ̑)
1. izraža položaj med dvema ali več točkami: zraven hiše stojita hlev in skedenj, vmes je vodnjak; dati, postaviti kaj vmes; trava je precej redka, vmes rastejo jagode
2. izraža izvzemanje iz večje količine: v košari je precej lepih jabolk, vmes pa so tudi gnila; na trgu je veliko ljudi, vmes so tudi tujci
3. izraža trajanje, potek med prekinitvami kakega dejanja, stanja: vzpenjali so se in vmes počivali; bilo je precej hladno, vmes so bile otoplitve
// izraža, da se kaj dogaja med potekanjem drugega dejanja: lilo je, vmes pa je grmelo in se bliskalo / ekspr. ne vtikaj se vmes, kadar govorijo odrasli
● biti vmes pog. pojasnil sem jim, kaj je vmes za kaj gre, v čem je bistvo; pog. prosim za čimprejšnji odgovor, ker je vmes stava ker gre za stavo; pog. od takrat je bilo že precej zim vmes je minilo; pog., ekspr. tu ima hudič svoje kremplje vmes stvar, zadeva se nenavadno, nepričakovano zapleta; ekspr. povsod ima prste vmes vmešava se v stvari, ki se ga ne tičejo; v pravem času poseči vmes narediti, ukreniti kaj takega, kar (odločilno) vpliva na potek česa; pog. delo bo končal, če ne bo prišlo kaj vmes če ne bo tega kaj preprečilo; pog. zmeraj pride kaj vmes se zgodi kaj nepričakovanega; kaj prepreči namere, načrte

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

vodíti1 vódim nedov. (ī ọ́)
1. iti pred kom ali s kom z namenom, da pride na določeno mesto: strežniki vodijo bolnike na preglede; voditi goste v hotelske sobe; voditi kaznjence na zaslišanje; učitelj je otroke previdno vodil proti vrhu / voditi živino na pašo, v hlev goniti
// iti s kom z namenom, da se mu kaj pokaže, razkaže: voditi obiskovalce po razstavi; voditi turiste po mestu
2. držeč koga delati, da se giblje v določeni smeri: voditi slepega človeka / voditi koga za roko, pod roko / voditi konja za uzdo
// držeč koga delati, da pride na določeno mesto: voditi koga čez trg; voditi otroka na drugo stran ceste / bolnika pogosto vodijo na sprehod
3. delati, povzročati, da kdo kam pride: otroci so pogosto vodili domov svoje prijatelje / ekspr.: radovednost ga je vodila k njim iz radovednosti je prihajal; poštarja vodi služba v vse hiše poštar ima tako službo, da prihaja v vse hiše / otroka ne vodijo več v vrtec nimajo ga več v vrtcu
4. iti v premikajoči se skupini pred drugimi: sprevod je vodil zastavonoša / kolono je vodil gasilski avtomobil
5. delati, da se kaj premika, giblje v določeno smer, ima določen položaj: kapitan je sam vodil ladjo; voditi čoln mimo čeri; voditi raketo z zemlje / dobro voditi koso, žago; spretno voditi smuči / z magnetom voditi opilke
// delati, da kaj deluje, poteka na določen način: voditi napravo; daljinsko voditi / voditi proizvodnjo z računalnikom; strokovno voditi delo
6. biti na najvišjem mestu pri usmerjanju dejavnosti
a) kake skupine, skupnosti, organizacije: voditi stranko; umetniško voditi zbor / voditi državo / delegacijo vodi znan politik / samec vodi čredo
b) kake delovne enote: voditi podjetje, šolo, tovarno / voditi prodajni oddelek
// biti na najvišjem mestu pri odločanju o poteku česa: predsednik vodi delo, priprave / sodnik vodi preiskavo / žena vodi gospodinjstvo / voditi sejo, tečaj / voditi televizijsko oddajo / voditi izlet
7. z zgledom, nasveti delati, povzročati, da kdo ravna na določen način: voditi mladino; voditi otroke tako, da se razvijejo njihove sposobnosti; duhovno, moralno voditi
8. delati, da kdo ravna v skladu z določenim ciljem: vodila ga je skrb za otroka
9. biti v določenem prostoru in imeti določeno smer: cesta vodi mimo šole; steza vodi na hrib, po slemenu; stopnice vodijo navzdol / vrata vodijo v spalnico / čez reko vodi most je; pot nas je vodila mimo starega gradu šli smo
// omogočati, da kdo
a) kam pride: cesta vodi do hribovskih kmetij; pren., ekspr. pot, ki vodi v lepše življenje
b) kaj spozna, se s čim seznani: pisec vodi bralca skozi zgodovino teh krajev / sledovi vodijo daleč nazaj
10. s prislovnim določilom delati, povzročati, da se doseže to, kar izraža določilo: vztrajno delo vodi do uspeha; pravičen boj vodi k zmagi
// delati, povzročati, da pride do tega, kar izraža določilo: žalitve vodijo v prepir / tako gospodarjenje vodi v propad
11. opravljati kako dejavnost, s katero se spremljajo določeni dogodki, spreminjanje stanja: voditi evidenco o prebivalstvu / voditi poslovne knjige
12. publ. teči, voziti pred drugimi tekmovalci: vodi mlajši kolesar; tekač je nekaj časa vodil, potem ga je nekdo prehitel
// biti glede na rezultat, točke pred drugimi tekmovalci: naši skakalci vodijo; vodi Francija pred Ukrajino; voditi z dvema točkama
// biti glede na kaj sploh pred drugimi: vodi kandidat nasprotne stranke / voditi z večino glasov
13. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: voditi s kom pogajanja; pisec je že vodil podobno polemiko sodeloval v njej; voditi zapisnik pisati
● pisar. ne vodijo dovolj računa o družbeni pomembnosti teh pojavov ne upoštevajo jih dovolj; ekspr. voditi koga za nos varati ga; publ. v modi vodita Francija in Italija sta najpomembnejši, najboljši; ekspr. tako ravnanje, to nikamor ne vodi izraža odklonilen odnos; preg. če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta iskanje nasveta, opore pri enako neizkušenem človeku je pogubno; preg. vse poti vodijo v Rim isti cilj, namen se lahko doseže na različne načine
♦ aer. kontrola letenja vodi letalo daje z zemlje pilotu navodila za krmarjenje; alp. voditi navezo; gled. voditi lutko premikati jo in s tem ustvarjati videz, da je živa; kor. pri plesu vodi moški določa držo in ritem ter usmerja korake, obrate; rad. voditi oddajo neposredno sodelovati pri realizaciji radijske, televizijske oddaje; skrbeti, da oddaja poteka po določenem načrtu; najavljati in komentirati program na prireditvi; šport. voditi žogo premikati jo v določeni smeri z metanjem ob tla ali rahlimi sunki z nogami

vodèč -éča -e
1. deležnik od voditi: vstopila je, vodeč za roko otroka; steza, vodeča strmo navzgor
2. vodilen: vodeči arhitekt tistega časa / dohiteti vodečega tekača / vodeča politična vloga

vóden -a -o:
netočno vodene knjige; strokovno vodeno delo
♦ voj. vodeni izstrelek izstrelek, ki se z elektronskimi napravami usmerja proti cilju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

vréči vŕžem dov., vŕzi vŕzite in vrzíte; vŕgel vŕgla (ẹ́ ȓ)
1. s silo, navadno ročno, povzročiti, da preide kaj po zraku na drugo mesto: pobral je kamen in ga vrgel; vreči poleno na ogenj; vreči kaj skozi okno; vreči z desno roko; hitro, silovito vreči / vrgel (si) je torbo čez ramo in odšel / vreči mrežo, trnek v vodo; vreči sidro / vreči kepo v koga; vreči puščico v sredino tarče zadeti z njo sredino; vreči žogo visoko v zrak / vrgel je lopato iz rok in stekel; vreči proč pokvarjeno hrano zavreči; vreči stran prazno steklenico odvreči / dogovorili so se, da bodo vrgli kovanec se bodo odločili na podlagi dogovorjenega pomena obrnitve kovanca po metu; vrgla sta kocko za zadnjo cigareto žrebala sta s kocko / ekspr. vojaki so vrgli orožje iz rok so se razorožili; niso se hoteli več bojevati; ekspr. vreči kovanec v avtomat dati, spustiti
♦ šport. vreči kopje
// nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom s silo povzročiti, da preide kaj na drugo mesto: konj je jezdeca vrgel s sebe / reka ga je vrgla na obalo; vihar je brodolomce vrgel na otok / brezoseb.: utopljenca je vrglo na breg; čoln je vrglo na sredo reke / bombniki so vrgli bombe spustili / vreči oporišče v zrak razstreliti ga
2. navadno s prislovnim določilom s silo povzročiti, da kaj hitro, sunkovito spremeni položaj v prostoru: sunek ga je vrgel nazaj; brezoseb. med zaviranjem je potnike vrglo naprej; ekspr. sanje so ga vrgle kvišku zaradi njih se je prebudil, sedel / vrgla ga je božjast dobil je napad božjasti
// ekspr. hitro, sunkovito premakniti kak del telesa: vrgla je glavo nazaj in se zasmejala; sedel je in vrgel noge od sebe; vreči roke kvišku
3. s silo spraviti koga na tla, v ležeči položaj: zgrabil je nasprotnika in ga vrgel / pes je vrgel otroka v sneg / vreči koga na tla, po tleh; pren., ekspr. že najmanjši neuspeh ga vrže
// nav. 3. os., pog. povzročiti, da mora kdo ležati: bolezen, skrb ga je vrgla na posteljo; brezoseb. nekaj dni je še hodil okoli, potem pa ga je vrglo
4. ekspr., s prislovnim določilom s silo spraviti koga od kod: vreči koga iz gostilne, stanovanja, urada / vreči koga čez prag / pog. vreči koga ven
5. ekspr. dati živini (živinsko) krmo: stopil je v hlev, da bi vrgel kravam / vreči konju ovsa / vreči kokošim
6. ekspr., s prislovnim določilom poslati, premestiti: sovražnik je svoje glavne sile vrgel na jug; četo so vrgli v boj / usoda ga je vrgla v ta kraj
7. ekspr., s prislovnim določilom hitro, nepopolno napisati, narisati: na papir je vrgel nekaj verzov; na platno je vrgel prijateljevo podobo
8. ekspr., s prislovnim določilom, v zvezi vreči oči, pogled pogledati: vrgel je oči na razglas, sliko; vreči neprijazen pogled po kom, za kom / že zdavnaj je vrgel oči nanjo je vzbudila njegovo zanimanje; kritik je skušal vreči pogled na njegovo celotno delo ga (na kratko) oceniti, ovrednotiti
9. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vreči opazko, vprašanje; vrgel mu je psovko; za njim je vrgel jezno kletev / sonce je vrglo zadnji žarek skozi okno / lažeš, je vrgel iz sebe hitro, silovito rekel
// v zvezi z v povzročiti, da kdo preide v stanje, kot ga nakazuje določilo: ta dogodek ga je vrgel v bes, obup
10. navadno s prislovnim določilom povzročiti, narediti, da kaj kje je: gora je vrgla svojo dolgo senco na melišča; smreke so vrgle sence po pobočju / brezoseb. čez noč je vrglo nekaj snega padlo
// publ., v zvezi z na povzročiti, da se na kaj gleda, o čem misli tako, kot nakazuje določilo: tako ravnanje je vrglo čudno luč nanj; to je vrglo senco na vse sodelavce / vreči na koga sum
11. pog., s prislovnim določilom dati, prinesti denar, dobiček: kupčija mu je precej vrgla; prodaja mu je vrgla toliko, da je lahko poplačal vse dolgove / les mu je vrgel lepe denarce
// prinesti, dati: glasovanje mu je vrglo malo glasov / koliko metrov drv bo vrglo drevo
● ekspr. liter vina ga vrže od litra vina je zelo pijan; nar. svinja je vrgla sedem prašičkov povrgla; ekspr. vreči karte na mizo razkriti komu vsa dejstva, vse zahteve; vreči jasno luč na kaj popolnoma razkriti kaj; pog. vreči partijo taroka zaigrati; ekspr. vrgla mu je poljubček poljubila prste svoje roke in jo obrnila, iztegnila proti njemu; ekspr. kmalu je vrgel puško v koruzo ni več vztrajal, je obupal; nar. repo vržemo na redko posejemo, vsejemo; vreči komu rokavico nekdaj pozvati ga na dvoboj; ekspr. vreči komu trnek z zvijačo poskušati pridobiti koga za svoj namen; pog. varovalko je ven vrglo varovalka je pregorela; publ. vreči vlado povzročiti, da mora odstopiti; ekspr. vreči koga iz društva, stranke, šole izločiti, izključiti; pog., ekspr. že navsezgodaj so ga vrgli iz postelje so zahtevali, povzročili, da je moral vstati; ekspr. vrgli so ga iz službe odpustili so ga, odpovedali so mu delovno razmerje; ekspr. ropot ga je vrgel iz spanja zaradi ropota se je prebudil; ekspr. ta misel ga je vrgla iz tira ga je vznemirila, razburila; ekspr. vreči koga s prestola vzeti mu oblast; star. vreči koga s prižnice oklicati; pog. vreči skrbi čez ramo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. vrgla je to novico med zbrane prijatelje nenadoma, nepričakovano jim jo je sporočila; ekspr. vreči denar na cesto, skozi okno, stran dati, izdati denar za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega; ekspr. vreči koga na cesto odpustiti, odsloviti ga (iz službe); prisilno ga izseliti; ekspr. vreči obleko nase, s sebe hitro se obleči, sleči; pog. vreči koga na šajbo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. vrgli so ga v ječo zaprli so ga; ekspr. poročilo je hotel vreči v koš uničiti, zavreči; ekspr. knjige je vrgel v kot trajno ali začasno je nehal študirati; ekspr. to mu je vrgel v obraz to mu je brez obzirov rekel, očital; ekspr. vreči hrano vase hitro, hlastno pojesti; ekspr. vreči kozarček žganja vase izpiti na dušek; pog. profesor ga je vrgel pri izpitu negativno ocenil; pog. čez vreči izbruhati, izbruhniti; pog. komu kaj naprej vreči očitati; pog. kar nazaj ga je vrglo, ko je to slišal zelo je bil presenečen; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak

vréči se nav. ekspr.
1. s prislovnim določilom s sunkovitim odrivom se premakniti kam: ranjenec se je vrgel kvišku, a je spet padel; ko je opazil nevarnost, se je vrgel nazaj
// s sunkovitim odrivom se premakniti z določenim namenom z enega mesta na drugo: vratar se je vrgel za žogo in jo ujel / iz obupa se je vrgel v prepad s skokom v prepad naredil samomor; vreči se v vodo skočiti
2. v zvezi z na hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: vrgel se je nanj in ga začel tepsti; vreči se na koga kot ris / kragulj se vrže na svoj plen / z veliko vojsko se je vrgel na nasprotnika
3. s prislovnim določilom hitro, sunkovito uleči se: ob zvoku sirene se je vrgel na tla; oblečen se je vrgel na posteljo
4. navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z na, v izraža nastop intenzivne dejavnosti, kot jo določa samostalnik: z vso vnemo se je vrgel na delo, v študij; vreči se v boj; vrgel se je v branje / vrgel se je v beg začel bežati
// s širokim pomenskim obsegom intenzivno začeti določeno dejavnost, katere predmet izraža dopolnilo: zgodaj spomladi se je vrgel na vrt / vrgli so se na jedačo začeli hlastno, obilno jesti; z navdušenjem se je vrgel na knjigo jo je začel brati, študirati; vrgel se je na politiko začel politično delovati
● ekspr. vrgla se mu je okrog vratu navdušeno ga je objela; slabš. vreči se na kolena pred kom poklekniti pred kom; ekspr. sin se je vrgel po očetu ima njegove lastnosti

vŕžen -a -o:
v vodo vržen kamen; plašč, vržen čez ramo; četa, vržena v boj
♦ filoz. človek je vržen v svet po eksistencialistični filozofiji človek biva brez vnaprejšnje določenosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

zadúšen1 -šna -o prid. (ú ū)
ki zaradi pomanjkanja dobrega, svežega zraka otežuje dihanje, povzroča slabo počutje: zadušen hlev, prostor / zadušna sopara; zadušno ozračje / zadušen dan; zadušna vročina / zadušen smrad zadušljiv / ekspr. zadušen tolmun brez dotoka sveže vode; pren. zadušno družbeno okolje

zadúšno prisl.:
zadušno vroč / v povedni rabi v rovu je postajalo zadušno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

zagnáti -žênem dov., stil. zaženó (á é)
1. spraviti kaj v delovanje, tek: zagnati motor, stroj / zagnati kolovrat
2. z veliko silo, navadno ročno, povzročiti, da prehaja kaj po zraku na drugo mesto: zagnati bombo, kamen; zagnati komu krepelce pod noge / zagnati kozarec ob tla; zagnati nož v deblo; zagnati žogo visoko v zrak / zagnati dvajset metrov daleč
3. narediti, povzročiti, da gre, pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: zagnati krave na pašo, v hlev; nepreh. pastirji so že zagnali
4. ekspr. nagnati, napoditi: zagnati koga iz hiše / zagnati sovražnika čez mejo
5. ekspr. zapraviti, lahkomiselno porabiti: zagnal je ves denar / v nekaj letih je zagnal domačijo
6. knjiž. pognati, odgnati: trta je že zagnala / rastlina je zagnala liste
7. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: ženske so zagnale glasen jok; gonjači so zagnali silen krik
● ekspr. tatovi, je zagnal hitro, silovito rekel; ekspr. zagnati komu v obraz psovko, resnico brez obzirov reči; ekspr. zagnati (vik in) krik zelo se razburiti za kaj

zagnáti se 
1. ekspr., navadno s prislovnim določilom z veliko silo, sunkom iti, se premakniti kam: zagnal se je iz sobe; zagnal se je proti hiši, po stopnicah / plezalci so se zagnali v strmino
// s silo, sunkom se premakniti z enega mesta na drugo: zagnal se je na okno; dohitel je avtobus in se zagnal na stopnico / zagnal se je v vodo skočil
2. s predlogom hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: zagnala se je vanj in ga zlasala; zagnal se je vanj kakor tiger / pes se je zagnal proti tujcu / s tanki so se zagnali nad sovražnika
3. nav. 3. os., ekspr. vzpeti se: cesta se najprej zažene v hrib, potem pa se začne spuščati
4. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: z vso vnemo se je zagnal na delo; z vsemi silami so se zagnali v boj / zagnati se v jok, smeh / na začetku se je preveč zagnal, potem pa mu je zmanjkalo moči

zagnán -a -o
1. deležnik od zagnati: stroj še ni zagnan; palica, zagnana v kot
2. ekspr. zelo navdušen, vnet: zagnan delavec; biti zagnan pri delu; mladostno zagnan; zagnano prizadevanje za kaj; prisl.: zagnano delati, govoriti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

zagoréti -ím dov., zagôrel (ẹ́ í)
1. začeti goreti: suho dračje je hitro zagorelo; za skednjem je zagorel tudi hlev; po hribih so zagoreli kresovi / brezoseb. ob suši je zaporedoma zagorelo na več krajih
2. z gorenjem začeti dajati svetlobo: sveča je zagorela z visokim plamenom / luči, žarnice so zagorele in spet ugasnile / na semaforju je zagorela zelena luč / ekspr. pod oknom je zagorela kresnica
3. ekspr. močno zasijati, zažareti: lunin krajec je že zagorel na nebu; nebo je zagorelo v zarji; oblaki so zagoreli v rdeči barvi / ko bo zagorel dan, bodo že na drugi strani ko se bo zdanilo
4. ekspr. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: v njej zagori hrepenenje, strast; v srcu mu je zagorelo sovraštvo / v deželi je zagorel velik upor
// pokazati se v veliki meri: v očeh mu zagori ogenj, posmeh; kar zagorela je v radovednosti, zmagoslavju
// v zvezi z od čustveno se zelo vznemiriti: zagorel je od presenečenja, upornosti
5. ekspr., v zvezi z za izraziti, pokazati veliko prizadevnost, navdušenje: v hipu je zagorel za nov načrt, za pravično stvar / zagorel je za sosedovo hčerko
6. dobiti rjavo barvo kože: na počitnicah je lepo zagorel; zagoreti v obraz, po hrbtu
7. ekspr. postati rdeč, zardeti: ustnice so ji zagorele in zadrhtele; obraz ji je vroče zagorel / zagoreti od jeze, sramu

zagôrel tudi zagorèl in zagorél -éla -o:
od sonca zagorela koža; po zagorelem polenu skačejo plamenčki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

zapážiti -im dov. (á ȃ)
1. z namestitvijo, pritrditvijo česa zadelati odprtine v čem: zapažiti čebelnjak, hlev; zapažiti z listjem, s slamo / zapažiti strop z lesom opažiti
2. dati kako snov, predmet v odprtino, da se zapre; zamašiti: zapažiti špranje s papirjem / z deskami zapažiti razbita okna zadelati

zapážen -a -o:
s slamo zapažen svinjak

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

zatóhel -tôhla in -tóhla -o [zatohəu̯] prid. (ọ́ ó, ọ́)
1. ki zaradi neprezračenosti, tople vlažnosti neprijetno učinkuje: zatohel hlev; zatohla soba / zatohel vonj po plesni; pren. zatohli predvojni dnevi
2. zastar. zadahel: zatohla moka; zatohlo vino

zatôhlo in zatóhlo prisl.:
zatohlo vroče / v povedni rabi v prostoru je precej zatohlo; sam.: vonj po zatohlem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

zavêsti -vêdem dov., zavêdel in zavédel zavêdla, stil. zavèl zavêla (é)
1. s čim nepravim, navideznim spraviti koga na kaj nepravega, nezaželenega: zavesti zasledovalce na napačno sled / ekspr. zavesti koga na slaba pota
// s svojim govorjenjem, ravnanjem narediti, povzročiti
a) da pride kdo v kako nepravo, nezaželeno stanje: nehote zavesti koga v zmoto / zavesti prijatelja v neodločnost / odgovor ga je zavedel v dvome
b) da kdo naredi kaj nesprejemljivega, nezaželenega: zavesti koga v prestopek; zavesti koga, da krivo priča / zavesti koga h kraji, k pitju
2. s svojim govorjenjem, ravnanjem pridobiti koga, zlasti neizkušenega, za moralno nesprejemljiv, nedovoljen spolni odnos: zavesti prijateljevo dekle; zavesti mladoletnico
3. s čim nepravim, navideznim narediti, povzročiti, da kdo napačno, neustrezno misli: zavesti javnost, poslušalce; zavesti koga z obljubami, nepopolnimi podatki
4. nav. 3. os. z določenimi lastnostmi vplivati na koga, da naredi kaj nenameravanega, navadno neprimernega: nizka cena ga je zavedla, da je avtomobil kljub pomislekom kupil; prestopnika je zavedla pijača, priložnost
● zavesti dopis vpisati, evidentirati; zastar. zavesti konja v hlev odvesti, zapeljati; zastar. zavesti podjetje ustanoviti; zastar. pot nas je zavedla do razvalin po poti smo prišli; knjiž. predaleč bi nas zavedlo, če bi obravnavali vse podrobnosti preveč časa, prostora bi porabili; star. previdno zavede pogovor drugam spelje

zavedèn -êna -o:
zavedeni bralci, kupci; zavedeno dekle

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

zdrégati -am dov. (ẹ̄ ẹ̑)
1. z dreganjem spraviti kam: zdregati vola v hlev / vsakega posebej je moral zdregati z ležišča
2. ekspr. s spodbujanjem, prigovarjanjem spraviti koga kam: zdregati obiskovalce v hišo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

zdŕžema prisl. (ȓ)
1. izraža, da se dejanje dogaja brez prekinitev: delati, hoditi zdržema dvanajst ur; deževalo je zdržema več dni / ta zdravila je treba jemati zdržema neprekinjeno / število članov je zdržema naraščalo nenehno
2. nar. tik zraven: zagledala je samotno hišo in zdržema hlev / hiše za cerkvijo stojijo zdržema strnjeno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

zmajáti zmájem tudi zmájati -em tudi -am dov., zmájaj zmájajte tudi zmajájte; zmajál tudi zmájal (á á; á; ā)
1. navadno v zvezi zmajati z glavo s počasnejšimi, daljšimi gibi glave na levo in desno izraziti osuplost, presenečenje, ogorčenje: na vprašanje je zmajal z glavo; sočutno, zamišljeno zmajati z glavo / star. zmajal je z rameni in utihnil skomignil / nič ni rekel, samo zmajal je
2. star. zamajati: lahen veter je zmajal veje / potres je zmajal tla
3. star. razmajati: eksplozije so zmajale stari mlin / čas je zmajal temelje starih vrednot
4. star. omajati: zmajala sta ga jok in vpitje; radi bi ga zmajali, pa ga ne morejo
● star. nihče ni upal zmajati jezika spregovoriti, oglasiti se

zmajáti se, tudi zmájati se ekspr., s prislovnim določilom
opotekajoč se, okorno iti, oditi: zmajejo se v šotore in zaspijo; počasi se zmaje v hlev / zmajejo se na vozove nerodno, počasi zlezejo

zmajávši star.:
zmajavši z glavo, napiše recept

zmaján tudi zmájan -a -o:
po zmajanih stopnicah sta šla v klet

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

Avgijev Avgijeva Avgijevo pridevnik

ePravopis: Slovenski pravopis 2014?2017: Slovar, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

tur. okrajšava

ePravopis: Slovenski pravopis 2014?2017: Slovar, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

ávgijev in Ávgijev -a -o (á) slabš. ~ hlev |neurejen, umazan prostor|

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.