bóčnica -e ž (ọ̑)
stranska deska, stena predmeta: ladjedelec veže bočnice; posteljna bočnica stranica
♦ anat. parna kost medenice; kolčnica; les. deska, dobljena, izrezana z bočne strani hloda
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
Pravopis
SSKJ²
dêbel -éla -o [debeu̯] prid., debelêjši (é ẹ́)
1. ki ima med najbližjima nasprotnima ploskvama razmeroma veliko razsežnost; ant. tanek: rastlina z debelimi listi; debela deska, knjiga, preproga, stena; debela plast ledu / debel mah; debel sneg visok; debela zemlja; ekspr. debelo morje globoko / pog. debeli naočniki z veliko dioptrijo; debele nogavice pletene iz debelih niti
// ki ima glede na dolžino razmeroma velik obseg, premer: debela bukev, gorjača, palica, vrv / debelejši konec hloda; debel prst, vrat / z debelimi črkami napisan naslov; debela črta
2. z izrazom količine ki izraža razsežnost med najbližjima nasprotnima ploskvama: za prst debela pločevina; kako debela je stena? / pol metra debel sneg / kako debele žeblje potrebuješ?
3. pri manjših okroglih stvareh ki ima razmeroma velike razsežnosti; ant. droben1: debele grozdne jagode; debele kaplje; debelo koruzno zrno; ekspr. debele solze; postajati debel
// ki sestoji iz razmeroma velikih enot; ant. droben1: pridelati debel krompir; debel pesek grob; začel je naletavati debel in redek sneg
// z izrazom količine ki izraža razsežnosti: kamen je bil debel za otroško pest; kako debelo je bilo jabolko; kakor lešniki debele solze; kakor kurja jajca debela toča
4. ki ima na telesu razmeroma veliko tolšče, mesa; ant. suh: debel človek; vzredili so debelega prašiča / debele noge, roke / debele ustnice
5. ekspr. ki izraža robatost, grobost: debela kletev; pripovedovali so si debele šale
6. pog., navadno v zvezi z glas, smeh globok, nizek: debel glas; zaslišal se je debel smeh
● pog. debel denar bankovec, kovanec večje vrednosti; ekspr. imeti debelo denarnico imeti veliko denarja; ekspr. ta ima pa debelo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; ekspr. debela laž velika, očitna; ekspr. smo že v debeli zimi smo že sredi zime; ekspr. gledala je z debelimi očmi z izbuljenimi; ekspr. do mesta je debelo uro hoda več kot uro; ekspr. ta je pa res debela! ta novica, izjava je zelo pretirana, neverjetna
♦ anat. debelo črevo zadnji, širši del črevesa; etn. debeli četrtek četrtek pred pustnim torkom, praznovan kot dan debelih ljudi; tisk. debeli tisk tisk v krepkih in polkrepkih črkah
1. ki ima med najbližjima nasprotnima ploskvama razmeroma veliko razsežnost; ant. tanek: rastlina z debelimi listi; debela deska, knjiga, preproga, stena; debela plast ledu / debel mah; debel sneg visok; debela zemlja; ekspr. debelo morje globoko / pog. debeli naočniki z veliko dioptrijo; debele nogavice pletene iz debelih niti
// ki ima glede na dolžino razmeroma velik obseg, premer: debela bukev, gorjača, palica, vrv / debelejši konec hloda; debel prst, vrat / z debelimi črkami napisan naslov; debela črta
2. z izrazom količine ki izraža razsežnost med najbližjima nasprotnima ploskvama: za prst debela pločevina; kako debela je stena? / pol metra debel sneg / kako debele žeblje potrebuješ?
3. pri manjših okroglih stvareh ki ima razmeroma velike razsežnosti; ant. droben1: debele grozdne jagode; debele kaplje; debelo koruzno zrno; ekspr. debele solze; postajati debel
// ki sestoji iz razmeroma velikih enot; ant. droben1: pridelati debel krompir; debel pesek grob; začel je naletavati debel in redek sneg
// z izrazom količine ki izraža razsežnosti: kamen je bil debel za otroško pest; kako debelo je bilo jabolko; kakor lešniki debele solze; kakor kurja jajca debela toča
4. ki ima na telesu razmeroma veliko tolšče, mesa; ant. suh: debel človek; vzredili so debelega prašiča / debele noge, roke / debele ustnice
5. ekspr. ki izraža robatost, grobost: debela kletev; pripovedovali so si debele šale
6. pog., navadno v zvezi z glas, smeh globok, nizek: debel glas; zaslišal se je debel smeh
● pog. debel denar bankovec, kovanec večje vrednosti; ekspr. imeti debelo denarnico imeti veliko denarja; ekspr. ta ima pa debelo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; ekspr. debela laž velika, očitna; ekspr. smo že v debeli zimi smo že sredi zime; ekspr. gledala je z debelimi očmi z izbuljenimi; ekspr. do mesta je debelo uro hoda več kot uro; ekspr. ta je pa res debela! ta novica, izjava je zelo pretirana, neverjetna
♦ anat. debelo črevo zadnji, širši del črevesa; etn. debeli četrtek četrtek pred pustnim torkom, praznovan kot dan debelih ljudi; tisk. debeli tisk tisk v krepkih in polkrepkih črkah
- debélo
prislov od debel: debelo peti; beseda je debelo podčrtana pod besedo je debela črta
// izraža visoko stopnjo: debelo se je zlagal
● ekspr. debelo gledati, pogledati zelo začudeno; ekspr. ves čas je debelo klel z grobimi besedami; ekspr. debelo pljuniti izpljuniti velik pljunek
- debéli -a -o sam.:
ekspr. debele je govoril, kvasil, razdiral; na debelo pog. na debelo goljufajo, kradejo zelo; pogosto; kupovati, prodajati na debelo; na debelo je namazana s šminko; zapadlo je na debelo snega; za prst na debelo je bilo prahu; trgovina na debelo trgovina, ki kupuje in preprodaja blago v velikih količinah
Celotno geslo
Kostelski
Celotno geslo
eSSKJ16
dokonjati -am (dokonati, dokonjati, dokojnati, dokojnjati, dekonati, dekonjati) dovršni glagol
1. z aktivnostjo doseči uresničitev
1.1 kdo; kaj kakega dejanja; SODOBNA USTREZNICA: narediti, storiti
1.1.1 z oslabljenim pomenom, kdo; kaj izraža uresničitev dejanja, kot ga določa samostalnik
1.2 kdo; kaj česa zahtevanega, obvezujočega; SODOBNA USTREZNICA: izpolniti
1.3 kdo; kaj česa obljubljenega, napovedanega; SODOBNA USTREZNICA: izpolniti
1.4 kdo; kaj česa zamišljenega, želenega; SODOBNA USTREZNICA: udejanjiti
2. kdo/kaj; kaj, s kom narediti, izvesti kaj do konca; SODOBNA USTREZNICA: dokončati
2.1 kdo; kaj uspešno končati kako delo, opravilo; SODOBNA USTREZNICA: opraviti
2.2 kdo; kaj, s čim izraža dejanje, ki se kot zadnje vključuje v kako celoto; SODOBNA USTREZNICA: zaključiti
3. kdo; kaj, s prisl. določilom načina živeti določen čas na način, kot ga določa sobesedilo; SODOBNA USTREZNICA: preživeti
4. kdo; kaj, nad kom z dejanjem narediti, da kdo spozna kako lastnost, stanje; SODOBNA USTREZNICA: izkazati
5. kdo; kogatož. narediti, da ima kdo dobre, pozitivne lastnosti v največji možni meri; SODOBNA USTREZNICA: izpopolniti
6. kdo; kaj, (skozi kaj) narediti, da kaj preneha obstajati; SODOBNA USTREZNICA: končati
7. kdo prenehati biti živ; SODOBNA USTREZNICA: umreti
FREKVENCA: 208 pojavitev v 33 delih
Celotno geslo
eSSKJ16
dolisneti -snamem dovršni glagol
1. kdo; (iz česa), koga/kaj narediti, da kdo/kaj več ne visi, ni pribit(o), ni nameščen(o); SODOBNA USTREZNICA: sneti
1.1 kdo; kaj narediti, da kaj preneha biti del česa; SODOBNA USTREZNICA: odstraniti
FREKVENCA: 27 pojavitev v 10 delih
SSKJ²
hlód -a m (ọ̑)
1. odžagano, debelejše deblo brez vej: nakladati hlode; peljati hlode na žago; spuščati hlode po drči; stesati tram iz hloda; smreke so razžagali na štirimetrske hlode; hrastov, javorov hlod; pijanec se je zvrnil po tleh ko hlod
2. slabš. neroden, okoren človek: ta hlod neotesani me je skoraj podrl
1. odžagano, debelejše deblo brez vej: nakladati hlode; peljati hlode na žago; spuščati hlode po drči; stesati tram iz hloda; smreke so razžagali na štirimetrske hlode; hrastov, javorov hlod; pijanec se je zvrnil po tleh ko hlod
2. slabš. neroden, okoren človek: ta hlod neotesani me je skoraj podrl
SSKJ²
SSKJ²
kláda -e ž (á)
1. velik, debel, neobdelan kos debla: voziti klade iz gozda; klop iz hrastove klade; je len, pijan kot klada zelo; spi kot klada trdno / stesati tram iz klade hloda
// poleno, panj: grčavo klado je dal na ogenj / sekati drva na kladi tnalu
2. ekspr. velik kos kakega materiala; blok: kamnita klada; klade iz granita
3. slabš. neroden, okoren človek: take klade ne mara; ta lesena, pijana klada / kot psovka klada, kje imaš glavo
♦ metal. klada podolgovat kos (ulite) kovine za nadaljnjo obdelavo; kovaška klada debela kvadratna plošča z različno oblikovanimi luknjami in z žlebovi na robovih; zgod. klada srednjeveška mučilna priprava za uklenitev nog in rok
1. velik, debel, neobdelan kos debla: voziti klade iz gozda; klop iz hrastove klade; je len, pijan kot klada zelo; spi kot klada trdno / stesati tram iz klade hloda
// poleno, panj: grčavo klado je dal na ogenj / sekati drva na kladi tnalu
2. ekspr. velik kos kakega materiala; blok: kamnita klada; klade iz granita
3. slabš. neroden, okoren človek: take klade ne mara; ta lesena, pijana klada / kot psovka klada, kje imaš glavo
♦ metal. klada podolgovat kos (ulite) kovine za nadaljnjo obdelavo; kovaška klada debela kvadratna plošča z različno oblikovanimi luknjami in z žlebovi na robovih; zgod. klada srednjeveška mučilna priprava za uklenitev nog in rok
Celotno geslo
Etimološki
kŕcelj -clja m
Pleteršnik
krúnkəlj, -klja, m. dicker Prügel, C.; der Klotz, Cig.; krajši odžagan kos celega hloda, Dol.; — entkörnter Maiskolben, Bolc, Krn-Erj. (Torb.); prim. krontej; — (das Krummholz, Leskovca pri Litiji-Štrek. [LjZv.]; iz nem., Štrek. [Arch.]).
SSKJ²
luščíti in lúščiti -im nedov. (ī ú)
1. spravljati zrna iz luščine: luščiti fižol, grah; pren. preiskovalni sodnik že dve leti lušči resnico o umoru
// odstranjevati luščino: luščiti bučnice, sončnice / luščiti ječmen, riž / luščiti jajce lupiti
2. odstranjevati zrna s storža: luščiti koruzo
// v zvezi z iz spravljati manjši predmet iz snovi, v kateri je, tiči: luščiti kamenčke iz zidu; pren. luščiti bistvo iz celote; publ. resnica se lušči iz posvečenih krogov
● ekspr. iz megle, mraka so se luščile hiše postajale vidne, se počasi prikazovale
3. odstranjevati v plasteh s površine: luščiti blato z zavore; z nožem je luščil skorjo z debla; barva avtomobila se lušči; s stene se lušči belež, omet
♦ les. s krožnim ali spiralnim tankim rezanjem hloda izdelovati furnir
1. spravljati zrna iz luščine: luščiti fižol, grah; pren. preiskovalni sodnik že dve leti lušči resnico o umoru
// odstranjevati luščino: luščiti bučnice, sončnice / luščiti ječmen, riž / luščiti jajce lupiti
2. odstranjevati zrna s storža: luščiti koruzo
// v zvezi z iz spravljati manjši predmet iz snovi, v kateri je, tiči: luščiti kamenčke iz zidu; pren. luščiti bistvo iz celote; publ. resnica se lušči iz posvečenih krogov
● ekspr. iz megle, mraka so se luščile hiše postajale vidne, se počasi prikazovale
3. odstranjevati v plasteh s površine: luščiti blato z zavore; z nožem je luščil skorjo z debla; barva avtomobila se lušči; s stene se lušči belež, omet
♦ les. s krožnim ali spiralnim tankim rezanjem hloda izdelovati furnir
- luščíti se in lúščiti se navadno v zvezi s koža
izgubljati zgornje, zunanje plasti: koža se mu lušči / pog. hrbet se mu lušči koža na hrbtu
- luščèč -éča -e:
luščeče se stene
- lúščen -a -o:
luščeni furnir; luščeni oves
SSKJ²
obróbek -bka m (ọ̑)
1. kar kaj obroblja: gledati čez obrobek na očalih; zidovje z masivnimi okenskimi obrobki; vrč z zlatim obrobkom / zelen obrobek ob cesti
// trak, pas blaga za vidno obrobljanje ali okras obleke, oblačila: bel obrobek na ovratniku / copate s krznenimi obrobki
2. obrobni, krajni del česa: obrobek gozda / opombe na obrobku na robu
♦ alp. obrobek okrajek; les. obrobek končni del hloda, ki je polkrožno obsekan; vet. roženi obrobek odebeljena vrhnja plast ob zgornjem robu kopita
// vrtn. obrobna gredica: na obrobkih že cvetijo nageljni
1. kar kaj obroblja: gledati čez obrobek na očalih; zidovje z masivnimi okenskimi obrobki; vrč z zlatim obrobkom / zelen obrobek ob cesti
// trak, pas blaga za vidno obrobljanje ali okras obleke, oblačila: bel obrobek na ovratniku / copate s krznenimi obrobki
2. obrobni, krajni del česa: obrobek gozda / opombe na obrobku na robu
♦ alp. obrobek okrajek; les. obrobek končni del hloda, ki je polkrožno obsekan; vet. roženi obrobek odebeljena vrhnja plast ob zgornjem robu kopita
// vrtn. obrobna gredica: na obrobkih že cvetijo nageljni
Celotno geslo
Sinonimni
SSKJ²
odvalíti -ím dov., odválil (ī í)
z valjenjem spraviti z določenega mesta: sam ni mogel odvaliti hloda s poti; skala se je odvalila v dolino / ekspr. po večurnem počitku se je divizija odvalila dalje je odšla
● ekspr. težek kamen se mu je odvalil od srca rešil se je velike skrbi, nadloge
z valjenjem spraviti z določenega mesta: sam ni mogel odvaliti hloda s poti; skala se je odvalila v dolino / ekspr. po večurnem počitku se je divizija odvalila dalje je odšla
● ekspr. težek kamen se mu je odvalil od srca rešil se je velike skrbi, nadloge
Celotno geslo
Kostelski
SSKJ²
polnojármenik -a [pou̯nojarmenik] m (ȃ)
les. stroj za istočasno žaganje celega hloda v deske: delati pri polnojarmeniku; polnojarmenik in krožna žaga
les. stroj za istočasno žaganje celega hloda v deske: delati pri polnojarmeniku; polnojarmenik in krožna žaga
SSKJ²
prevalíti -ím dov., preválil (ī í)
1. spremeniti lego, položaj česa tako, da se premakne okoli svoje osi: sam ni mogel prevaliti hloda; prijel ga je in prevalil čez hrbet; telovadec se je dvakrat prevalil naprej; prevaliti se z boka na trebuh
// z valjenjem, kotaljenjem narediti, da pride kaj drugam, na drugo mesto: prevaliti sod na podstavek; prevalil se je k njemu; prevaliti se čez ograjo, skalo
2. ekspr., navadno v zvezi z na narediti, da postane kdo drug deležen česa: svoje dolžnosti je rad prevalil na druge; vso krivdo za neuspeh so prevalili nanj / večji del bremena so prevalili na ramena delavcev
3. publ., navadno v zvezi s pot prehoditi, prepotovati: danes je prevalil že več kilometrov dolgo pot
● ekspr. prevaliti klanec, sedlo priti čez klanec, sedlo
1. spremeniti lego, položaj česa tako, da se premakne okoli svoje osi: sam ni mogel prevaliti hloda; prijel ga je in prevalil čez hrbet; telovadec se je dvakrat prevalil naprej; prevaliti se z boka na trebuh
// z valjenjem, kotaljenjem narediti, da pride kaj drugam, na drugo mesto: prevaliti sod na podstavek; prevalil se je k njemu; prevaliti se čez ograjo, skalo
2. ekspr., navadno v zvezi z na narediti, da postane kdo drug deležen česa: svoje dolžnosti je rad prevalil na druge; vso krivdo za neuspeh so prevalili nanj / večji del bremena so prevalili na ramena delavcev
3. publ., navadno v zvezi s pot prehoditi, prepotovati: danes je prevalil že več kilometrov dolgo pot
● ekspr. prevaliti klanec, sedlo priti čez klanec, sedlo
- prevalíti se
1. ekspr. iti mimo, čez, navadno v velikem številu: čakali so, da se bo sovražnik prevalil; čez deželo se je prevalila armada turistov
2. prevesiti se: pot se je prevalila navzdol; svet se tu prevali na drugo stran
● ekspr. od takrat so se prevalila že desetletja minila; ekspr. deževno vreme se je prevalilo v sončno spremenilo
Celotno geslo
Kostelski
- « Prejšnja
- 1
- 2
- Naslednja »
Število zadetkov: 29
Dostopnost