sôsed in sósed -éda m, im. mn. sosédje in sosédi (ó ẹ́; ọ́ ẹ́)
1. kdor živi, prebiva blizu koga: sosed rad pomaga; midva sva soseda; obiskovati sosede; kakšne ljudi imaš za sosede; tožiti se s sosedom; najbližji sosed; spori s sosedom / ekspr.: Blegoš in njegovi sosedje sosednji hribi; hotel je sosed železniške postaje stoji zraven, blizu nje / kot nagovor dobro jutro, sosed
● dober sosed je več vreden kot vsa žlahta od soseda lahko človek dobi več pomoči, ima več koristi kot od sorodnikov
// kdor je najbližje koga v kaki smeri: profesor ni vprašal mene, ampak mojega soseda na desni; med predstavo je šepetala s sosedom; bil je moj sosed pri mizi
2. nav. mn. prebivalec države, ozemlja, ki ima s kako državo, ozemljem isto, skupno mejo: Germani so sosedje Slovanov; naši hrvaški sosedje / publ. imeti dobre odnose z vsemi sosedi sosednjimi državami
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
SSKJ²
tesníti -ím nedov. (ī í)
1. zapirati, zmanjševati reže, da tekočina ne uhaja: tesniti pipe; tesniti robove akvarija; tesniti z azbestom, gumo / tesniti okna
♦ teh. tesniti ležaje
// nepreh. prilegati se čemu tako, da ni reže, rež: plinska maska ne tesni; strešne opeke premalo tesnijo; ventil dobro tesni; vrata slabo tesnijo
2. knjiž. delati kaj (bolj) tesno: preveliko pohištvo je tesnilo prostor / veje, obložene s snegom, so tesnile pot ožile
3. knjiž. tiščati, stiskati1: čevlji ga tesnijo / brezoseb. v pasu me tesni / skrbi ga tesnijo / brezoseb. tesni me pri srcu, v grlu, prsih
● knjiž. žalost mu je tesnila srce bil je zelo žalosten, prizadet; knjiž. ob tej misli ga je tesnilo pri duši je čutil nedoločen strah
4. knjiž. utesnjevati, omejevati: takratne razmere so ljudi tesnile; tako življenje je začelo umetnika tesniti / hribi tesnijo razgled
1. zapirati, zmanjševati reže, da tekočina ne uhaja: tesniti pipe; tesniti robove akvarija; tesniti z azbestom, gumo / tesniti okna
♦ teh. tesniti ležaje
// nepreh. prilegati se čemu tako, da ni reže, rež: plinska maska ne tesni; strešne opeke premalo tesnijo; ventil dobro tesni; vrata slabo tesnijo
2. knjiž. delati kaj (bolj) tesno: preveliko pohištvo je tesnilo prostor / veje, obložene s snegom, so tesnile pot ožile
3. knjiž. tiščati, stiskati1: čevlji ga tesnijo / brezoseb. v pasu me tesni / skrbi ga tesnijo / brezoseb. tesni me pri srcu, v grlu, prsih
● knjiž. žalost mu je tesnila srce bil je zelo žalosten, prizadet; knjiž. ob tej misli ga je tesnilo pri duši je čutil nedoločen strah
4. knjiž. utesnjevati, omejevati: takratne razmere so ljudi tesnile; tako življenje je začelo umetnika tesniti / hribi tesnijo razgled
- tesníti se knjiž.
stiskati se, gnesti se: ljudje so se tesnili okrog vhoda / otrok se je boječe tesnil v kotu / hiše se tesnijo druga ob drugi / soteska se tesni med pobočji
- tesnèč -éča -e:
skušal se je osvoboditi tesnečih vezi
- tesnjèn -êna -o:
slabo tesnjena plinska pipa
SSKJ²
zapírati -am nedov. (ī ȋ)
1. dajati kaj v tak položaj
a) da ni mogoč prehod, vstop ali izstop: zapirati okna, vrata
b) da postaja notranjost nedostopna: zapirati predale / zapirati omare, sobe
// z namestitvijo določenega dela na čem delati nedostopno notranjost, vsebino: zapirati kozarce, steklenice; zapirati z zamaški; neprodušno zapirati
2. delati, da so prilegajoči se deli česa tesno drug ob drugem: zapirati oči, usta
// delati, da pride kaj v položaj, značilen po uporabljanju: zapirati dežnik
3. dajati del priprave v tak položaj, da kaj nima proste poti: zapirati pipe, ventile / pog. otroci odpirajo in zapirajo radio izključujejo
// na tak način onemogočati izhod česa: zapirati plin; zapirati vodo
4. delati kaj neprehodno: zapirati prehod z ovirami / lopute na več mestih zapirajo cev
5. s svojim položajem omejevati kaj: gore zapirajo dolino / tovarniške stavbe zapirajo dvorišče / hribi zapirajo obzorje
6. z zaprtjem vrat, izhoda delati, da kdo ne more iti od kod: zapirati otroke v hišo / zapirati ovce v stajo / zapirati živali v živalske vrtove; pren., ekspr. zapirati znanost v kabinete
// delati, povzročati, da kdo nima več prostosti: sovražnik je začel izseljevati in zapirati / zapirati ljudi v ječe
7. prenehavati delati, poslovati: prodajalka pravkar zapira; jeseni zapirajo kopališča
// delati, da kje preneha kaka (poklicna) dejavnost: zapirati premogovnike; zapirati šole zaradi premajhnega števila otrok
♦ ekon. zapirati trg delati, da ni dostopen vsem ponudnikom in povpraševalcem
8. publ. preprečevati, onemogočati: sovražniku zapirati prehod čez reko / stolpnice so zapirale pogled na hribe
9. v zvezi zapirati pot, vrata onemogočati komu, da kam gre, pride: ograja mu je zapirala pot v prostost / ne zapirati otrokom poti, vrat v svet
// publ. onemogočati nastop, uveljavljanje česa: zapirati vrata sodelovanju / zapirati komu pot, vrata do izobrazbe onemogočati mu izobraževanje
10. povzročati neobičajno redko, težavno iztrebljanje: čokolada zapira
● prometni policist odpira in zapira cesto dovoljuje in prepoveduje prehod čez njo; ekspr. zapirati si oči pred problemi ne hoteti jih spoznati, priznati; ekspr. kar sapo mu je zapiralo ob teh besedah zelo je bil presenečen; ekspr. zapirati svoje srce pred kom ne izpovedovati mu svojih čustev, misli; ne hoteti mu pomagati; ekspr. zapirati si ušesa pred resnico ne hoteti jo spoznati
1. dajati kaj v tak položaj
a) da ni mogoč prehod, vstop ali izstop: zapirati okna, vrata
b) da postaja notranjost nedostopna: zapirati predale / zapirati omare, sobe
// z namestitvijo določenega dela na čem delati nedostopno notranjost, vsebino: zapirati kozarce, steklenice; zapirati z zamaški; neprodušno zapirati
2. delati, da so prilegajoči se deli česa tesno drug ob drugem: zapirati oči, usta
// delati, da pride kaj v položaj, značilen po uporabljanju: zapirati dežnik
3. dajati del priprave v tak položaj, da kaj nima proste poti: zapirati pipe, ventile / pog. otroci odpirajo in zapirajo radio izključujejo
// na tak način onemogočati izhod česa: zapirati plin; zapirati vodo
4. delati kaj neprehodno: zapirati prehod z ovirami / lopute na več mestih zapirajo cev
5. s svojim položajem omejevati kaj: gore zapirajo dolino / tovarniške stavbe zapirajo dvorišče / hribi zapirajo obzorje
6. z zaprtjem vrat, izhoda delati, da kdo ne more iti od kod: zapirati otroke v hišo / zapirati ovce v stajo / zapirati živali v živalske vrtove; pren., ekspr. zapirati znanost v kabinete
// delati, povzročati, da kdo nima več prostosti: sovražnik je začel izseljevati in zapirati / zapirati ljudi v ječe
7. prenehavati delati, poslovati: prodajalka pravkar zapira; jeseni zapirajo kopališča
// delati, da kje preneha kaka (poklicna) dejavnost: zapirati premogovnike; zapirati šole zaradi premajhnega števila otrok
♦ ekon. zapirati trg delati, da ni dostopen vsem ponudnikom in povpraševalcem
8. publ. preprečevati, onemogočati: sovražniku zapirati prehod čez reko / stolpnice so zapirale pogled na hribe
9. v zvezi zapirati pot, vrata onemogočati komu, da kam gre, pride: ograja mu je zapirala pot v prostost / ne zapirati otrokom poti, vrat v svet
// publ. onemogočati nastop, uveljavljanje česa: zapirati vrata sodelovanju / zapirati komu pot, vrata do izobrazbe onemogočati mu izobraževanje
10. povzročati neobičajno redko, težavno iztrebljanje: čokolada zapira
● prometni policist odpira in zapira cesto dovoljuje in prepoveduje prehod čez njo; ekspr. zapirati si oči pred problemi ne hoteti jih spoznati, priznati; ekspr. kar sapo mu je zapiralo ob teh besedah zelo je bil presenečen; ekspr. zapirati svoje srce pred kom ne izpovedovati mu svojih čustev, misli; ne hoteti mu pomagati; ekspr. zapirati si ušesa pred resnico ne hoteti jo spoznati
- zapírati se
1. s prislovnim določilom biti pri zapiranju obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: vrata se zapirajo od zunaj / okno se dobro zapira prilega
2. prihajati v tak položaj, da ni mogoč prehod, vstop ali izstop: vrata se zapirajo sama od sebe
3. biti v stanju, ko deli prihajajo tesno drug k drugemu: cvetovi se zvečer zapirajo
4. z zaprtjem vrat onemogočati komu drugemu vstop v svoj prostor: zapira se v sobo
5. ekspr. postajati zadržan, nezaupljiv: po razočaranju se je čedalje bolj zapiral pred ljudmi / posamezni sloji so se zapirali vase omejevali so stike z drugimi
● ekspr. oči se mu že zapirajo postaja zelo zaspan; publ. organizacije se zapirajo v svoje kroge imajo čedalje manj stikov z drugimi; voda se mu zapira ima težave z odvajanjem seča
♦ med. rana se zapira celi in iz nje ne teče več gnoj
- zapiráje :
zapiraje vrata, je še govorila
- zapirajóč -a -e:
hrib, zapirajoč dolino; zapirajoča se vrata
SSKJ²
zastávljati1 -am nedov., stil. zastavljájte; stil. zastavljála (á)
1. s postavitvijo, namestitvijo česa delati kaj neprehodno: zastavljati cesto z ovirami / s svojimi telesi so zastavljali izhod / zastavljati komu pot
// s postavitvijo česa napolnjevati, porabljati prostor: zastavljati trg z avtomobili / zaboji so zastavljali dvorišče
2. s postavitvijo česa kaj obdajati, obkoljevati: otroci so zastavljali jezerca z blatom / zastavljali so ga s svojimi telesi / hribi zastavljajo ravnino obdajajo / zastavlja mu luč zaslanja
// s postavitvijo česa za čim to utrjevati: iz strahu pred vdorom so vrata zastavljali s pohištvom
3. nameščati kaj kam v ustreznem položaju zlasti za začetek dela: pomagal mu je zastavljati voz / pri oranju globoko zastavljati plug / pri hoji v hrib je čvrsto zastavljal palico postavljal; zastavljati nogo v razpoke postavljati, opirati
4. nav. ekspr. delati začetni, temeljni del pri izdelavi česa: zastavljati sode / zastavljati temelje za stavbo; zastavljati vrtino s kratkim svedrom
// delati, poganjati to, iz česar se razvije cvet, plod: sadno drevje odcveta in zastavlja plodove
5. seznanjati koga s čim, pričakujoč odgovor, rešitev: zastavljati komu uganke / njegovo delo zastavlja številne probleme; odgovoriti na vprašanja, ki jih zastavlja življenje
// seznanjati koga s čim, kar mora narediti, doseči: zastavljati mladini nove naloge; zastavljati si visoke cilje / publ. spremenjene razmere zastavljajo gospodarstvu nove zahteve
6. star. zaustavljati, prestrezati: zastavljati vodni curek / zastavljati otrokov umski razvoj ovirati
● ekspr. precej na dolgo zastavlja besedo govori; ekspr. ne zastavlja prav besede ne govori tako, kot bi bilo potrebno; vedno krepkeje je zastavljal korak je stopal; zastavljati komu pot do uspeha onemogočati mu, ovirati ga, da bi uspel
♦ lov. zastavljati pobočje za pogon postavljati lovce na kraje, kjer ob pogonu lahko pride divjad
1. s postavitvijo, namestitvijo česa delati kaj neprehodno: zastavljati cesto z ovirami / s svojimi telesi so zastavljali izhod / zastavljati komu pot
// s postavitvijo česa napolnjevati, porabljati prostor: zastavljati trg z avtomobili / zaboji so zastavljali dvorišče
2. s postavitvijo česa kaj obdajati, obkoljevati: otroci so zastavljali jezerca z blatom / zastavljali so ga s svojimi telesi / hribi zastavljajo ravnino obdajajo / zastavlja mu luč zaslanja
// s postavitvijo česa za čim to utrjevati: iz strahu pred vdorom so vrata zastavljali s pohištvom
3. nameščati kaj kam v ustreznem položaju zlasti za začetek dela: pomagal mu je zastavljati voz / pri oranju globoko zastavljati plug / pri hoji v hrib je čvrsto zastavljal palico postavljal; zastavljati nogo v razpoke postavljati, opirati
4. nav. ekspr. delati začetni, temeljni del pri izdelavi česa: zastavljati sode / zastavljati temelje za stavbo; zastavljati vrtino s kratkim svedrom
// delati, poganjati to, iz česar se razvije cvet, plod: sadno drevje odcveta in zastavlja plodove
5. seznanjati koga s čim, pričakujoč odgovor, rešitev: zastavljati komu uganke / njegovo delo zastavlja številne probleme; odgovoriti na vprašanja, ki jih zastavlja življenje
// seznanjati koga s čim, kar mora narediti, doseči: zastavljati mladini nove naloge; zastavljati si visoke cilje / publ. spremenjene razmere zastavljajo gospodarstvu nove zahteve
6. star. zaustavljati, prestrezati: zastavljati vodni curek / zastavljati otrokov umski razvoj ovirati
● ekspr. precej na dolgo zastavlja besedo govori; ekspr. ne zastavlja prav besede ne govori tako, kot bi bilo potrebno; vedno krepkeje je zastavljal korak je stopal; zastavljati komu pot do uspeha onemogočati mu, ovirati ga, da bi uspel
♦ lov. zastavljati pobočje za pogon postavljati lovce na kraje, kjer ob pogonu lahko pride divjad
SSKJ²
SSKJ²
SSKJ²
gorôvje -a s (ȏ)
v zaključeno celoto povezane gore: ravnino obdaja visoko gorovje; proti severu se razprostira gorovje Kamniških planin; lahko prehodno gozdnato gorovje
// gore, hribi: sneg je pokrival gorovje, nižine pa so bile kopne
♦ geogr. grudasto gorovje; nagubano gorovje gorovje, katerega oblika in višina sta odvisna od gubanja
v zaključeno celoto povezane gore: ravnino obdaja visoko gorovje; proti severu se razprostira gorovje Kamniških planin; lahko prehodno gozdnato gorovje
// gore, hribi: sneg je pokrival gorovje, nižine pa so bile kopne
♦ geogr. grudasto gorovje; nagubano gorovje gorovje, katerega oblika in višina sta odvisna od gubanja
SSKJ²
gričévje in gríčevje -a s (ẹ̑; í)
v zaključeno celoto povezani griči: hribi prehajajo tu v gričevje / Dolenjsko gričevje
v zaključeno celoto povezani griči: hribi prehajajo tu v gričevje / Dolenjsko gričevje
SSKJ²
ločíti in lóčiti -im dov. in nedov. (ī ọ́)
1. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim: ločiti meso od kosti; s presledki ločiti vrste; lupina se pri tem sadežu težko loči od mesa / ločiti rudo od jalovine; pleve se pri čiščenju ločijo od zrna / ločiti bolnike z nalezljivo boleznijo od drugih / smrt ju je ločila; vojna ga je ločila od družine
2. povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega: ta lastnost ga loči od njegovih sošolcev; to loči pesnika od drugih ljudi; kaj loči človeka in žival
// povzročati, da ni notranje, čustveno povezan: loči ju različna miselnost; ugotoviti, kaj jih loči in kaj druži / vse to loči vodstvo od ljudstva
3. videti, občutiti različnost med čim: ne ločim užitnih in strupenih gob; zaradi neizkušenosti ni ločila hinavščine in odkritosti; ali ločiš pšenico od ječmena; dovolj je star, da bi lahko ločil, kaj je dobro in kaj slabo; ločiti med nagajivostjo in hudobnostjo; tako sta si podobna, da ju težko ločim; ločil ju je po glasu
// z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: nekatera narečja ne ločijo več padajoče in rastoče intonacije / na stopnji srednješolske kemije ločimo splošno, anorgansko in organsko kemijo
4. videti kaj kot posameznost: s hriba sem ločil posamezne ljudi na polju; kljub mraku je ločil predmete v sobi / komaj sem ločil cesto pred seboj videl
5. obravnavati kaj posebej, ne v zvezi z drugim: napeva in besed v ljudski pesmi ne smemo ločiti / v kritiki je vedno ločil osebo od problema
6. biti, nahajati se vmes: hribi ločijo dolino od drugega sveta; potok loči travnik in cesto; žice so ločile ujetnike od svobodnega sveta; pren. le kratek čas ju loči od poroke; štel je dneve, ki ga še ločijo od vrnitve domov
7. star. dajati, priznavati manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi; zapostavljati: očitali so ji, da pastorko loči; ločiti služinčad pri hrani
● ekspr. ni mogel ločiti oči od nje neprestano jo je gledal; evfem. on ne loči, kaj je moje in kaj je tvoje ni pošten, krade; bibl. ločiti ljuljko od pšenice odstraniti slabo iz dobrega; star. bralec bo sam ločil, katere misli so pisateljeve in katere ne ugotovil, spoznal
1. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim: ločiti meso od kosti; s presledki ločiti vrste; lupina se pri tem sadežu težko loči od mesa / ločiti rudo od jalovine; pleve se pri čiščenju ločijo od zrna / ločiti bolnike z nalezljivo boleznijo od drugih / smrt ju je ločila; vojna ga je ločila od družine
2. povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega: ta lastnost ga loči od njegovih sošolcev; to loči pesnika od drugih ljudi; kaj loči človeka in žival
// povzročati, da ni notranje, čustveno povezan: loči ju različna miselnost; ugotoviti, kaj jih loči in kaj druži / vse to loči vodstvo od ljudstva
3. videti, občutiti različnost med čim: ne ločim užitnih in strupenih gob; zaradi neizkušenosti ni ločila hinavščine in odkritosti; ali ločiš pšenico od ječmena; dovolj je star, da bi lahko ločil, kaj je dobro in kaj slabo; ločiti med nagajivostjo in hudobnostjo; tako sta si podobna, da ju težko ločim; ločil ju je po glasu
// z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: nekatera narečja ne ločijo več padajoče in rastoče intonacije / na stopnji srednješolske kemije ločimo splošno, anorgansko in organsko kemijo
4. videti kaj kot posameznost: s hriba sem ločil posamezne ljudi na polju; kljub mraku je ločil predmete v sobi / komaj sem ločil cesto pred seboj videl
5. obravnavati kaj posebej, ne v zvezi z drugim: napeva in besed v ljudski pesmi ne smemo ločiti / v kritiki je vedno ločil osebo od problema
6. biti, nahajati se vmes: hribi ločijo dolino od drugega sveta; potok loči travnik in cesto; žice so ločile ujetnike od svobodnega sveta; pren. le kratek čas ju loči od poroke; štel je dneve, ki ga še ločijo od vrnitve domov
7. star. dajati, priznavati manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi; zapostavljati: očitali so ji, da pastorko loči; ločiti služinčad pri hrani
● ekspr. ni mogel ločiti oči od nje neprestano jo je gledal; evfem. on ne loči, kaj je moje in kaj je tvoje ni pošten, krade; bibl. ločiti ljuljko od pšenice odstraniti slabo iz dobrega; star. bralec bo sam ločil, katere misli so pisateljeve in katere ne ugotovil, spoznal
- ločíti se in lóčiti se
1. biti različen, drugačen: človek se loči od živali / otroci se ločijo drug od drugega; tujci se po obleki ločijo od domačinov; virusi se po obliki ločijo
2. ne biti več na določenem kraju: že v mladosti se je ločil od domačega kraja; težko se je ločil od doma / ločil se je od družbe in odšel na vrt / tu se reka loči od hribov in teče po ravnini
// ne potekati več blizu skupaj, v isti smeri: tu se cesta in reka ločita / na ovinku se od ceste loči kolovoz odcepi
3. raziti se, posloviti se: ločila sta se brez pozdrava; s temi besedami sta se ločila; ločili so se kot prijatelji / ne moreva več delati skupaj, čas je, da se ločiva
// nav. ekspr., v zvezi z od nehati uporabljati, uživati: nerad se je ločil od svojega starega klobuka; otrok se težko loči od dude / težko se je ločil od posestva ga je dal, izročil drugemu
// nehati kaj delati, početi: ločiti se od branja; težko se je ločil od kajenja
4. prenehati biti v zakonski zvezi, pravn. razvezati se: po desetih letih zakona sta se ločila / ločiti se sporazumno
// v cerkvenem pravu prenehati biti v zakonski skupnosti, ostati pa v zakonski zvezi:
● ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so se njihove poti ločile niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; knjiž., ekspr. ob slovesu se njune roke niso mogle ločiti dolgo sta se držala za roke; star. rad bi še to dočakal, preden se bom ločil od sveta, s sveta umrl; star. njegova duša se je ločila od telesa umrl je
- lóčen -a -o
1. deležnik od ločiti: v dijaškem domu so fantje ločeni od deklet; zakon je bil kmalu ločen; ločena žena; cerkev je ločena od države; dvorišča so ločena med seboj / ker zaradi službe ni mogel stanovati pri družini, so mu odobrili dodatek za ločeno življenje
2. publ. ki časovno ali prostorsko ne poteka skupaj z drugim: ločeni in skupni nastopi; o tem so razpravljali na ločenih sejah; ločena pogajanja
● zakonca sta imela ločeni spalnici nista spala v isti spalnici; ekspr. ta vas je bila nekdaj ločena od sveta zelo oddaljena, težko dostopna; publ. odbornikovo ločeno mnenje se je vpisalo v zapisnik drugačno, razlikujoče se od večinskega mnenja; prisl.: glive in alge gojiti ločeno; seminarji bodo poleti, ločeno za dijake in študente; število udeležencev navesti ločeno po spolu
♦ glasb. kratko, ločeno označba za način izvajanja staccato
SSKJ²
osréžiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑)
povzročiti, da se naredi srež: mraz je osrežil sneg; hribi so se osrežili / obrvi so se mu od vlage osrežile
povzročiti, da se naredi srež: mraz je osrežil sneg; hribi so se osrežili / obrvi so se mu od vlage osrežile
- osréžen -a -o:
osreženi vrhovi gor
SSKJ²
ozádje -a s (ȃ)
1. zadnji, najbolj oddaljeni, končni del česa: ozadje doline obrobljajo hribi; oglasil se je iz ozadja; stal je v ozadju odra / stopila sta nekoliko v ozadje nazaj
// kraj, prostor za čim: odrsko ozadje; ozadje stavbe je polno grmičja / dvorišče je odprto proti hišnemu ozadju zadnji strani hiše
2. osnovni del česa, navadno slike, od katerega se odražajo liki, motivi: ozadje je pokril z rjavo barvo; barvno, temno ozadje; vzorec je zelen, ozadje pa belo podlaga / ozadje računalniškega namizja
3. s prilastkom okoliščine, navadno prikrite, ki odločilno vplivajo na potek česa: poznati ozadje dogajanja; kulturno, politično ozadje česa / ekspr. pravega ozadja nesreče še niso razkrili vzroka; v ozadju dogodka so bili še drugi vzroki
4. publ., navadno v zvezi postavljati, potiskati v ozadje dajati, pripisovati čemu majhno pomembnost, vrednost: študentske zahteve so postavljali v ozadje; v tistem času so mladino zelo potiskali v ozadje
// navadno v zvezi stopati v ozadje izgubljati pomembnost, vrednost: v medvojnih letih so osebne težave stopale v ozadje
● ekspr. delovati, odločati iz ozadja prikrito, skrito; mnogim zgodbam je bil za ozadje pisateljev rojstni kraj snov zanje je jemal pisatelj iz svojega rojstnega kraja; ekspr. najraje je bil, stal v ozadju ni sodeloval; ekspr. najraje se drži v ozadju hoče biti neopažen; ekspr. s tovrstno literaturo smo ostali v ozadju nismo napredovali
♦ anat. očesno ozadje del notranje površine zrkla; fot. ozadje kar je na posnetku za fotografiranim motivom, predmetom
1. zadnji, najbolj oddaljeni, končni del česa: ozadje doline obrobljajo hribi; oglasil se je iz ozadja; stal je v ozadju odra / stopila sta nekoliko v ozadje nazaj
// kraj, prostor za čim: odrsko ozadje; ozadje stavbe je polno grmičja / dvorišče je odprto proti hišnemu ozadju zadnji strani hiše
2. osnovni del česa, navadno slike, od katerega se odražajo liki, motivi: ozadje je pokril z rjavo barvo; barvno, temno ozadje; vzorec je zelen, ozadje pa belo podlaga / ozadje računalniškega namizja
3. s prilastkom okoliščine, navadno prikrite, ki odločilno vplivajo na potek česa: poznati ozadje dogajanja; kulturno, politično ozadje česa / ekspr. pravega ozadja nesreče še niso razkrili vzroka; v ozadju dogodka so bili še drugi vzroki
4. publ., navadno v zvezi postavljati, potiskati v ozadje dajati, pripisovati čemu majhno pomembnost, vrednost: študentske zahteve so postavljali v ozadje; v tistem času so mladino zelo potiskali v ozadje
// navadno v zvezi stopati v ozadje izgubljati pomembnost, vrednost: v medvojnih letih so osebne težave stopale v ozadje
● ekspr. delovati, odločati iz ozadja prikrito, skrito; mnogim zgodbam je bil za ozadje pisateljev rojstni kraj snov zanje je jemal pisatelj iz svojega rojstnega kraja; ekspr. najraje je bil, stal v ozadju ni sodeloval; ekspr. najraje se drži v ozadju hoče biti neopažen; ekspr. s tovrstno literaturo smo ostali v ozadju nismo napredovali
♦ anat. očesno ozadje del notranje površine zrkla; fot. ozadje kar je na posnetku za fotografiranim motivom, predmetom
SSKJ²
péti se pnèm se nedov., pél se; nam. pét se in pèt se (ẹ́ ȅ) knjiž.
1. hoditi navkreber; vzpenjati se: le s težavo se je še pel; molče se pne po strmih stezah / planinca se pneta po steni
// premikati se navzgor, kvišku; dvigati se: letalo se je počasi pelo; ptica se pne / megla se je začela peti / ekspr. ponos, volja se mu pneta krepita, naraščata
2. ekspr. razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice; dvigati se: na obeh straneh reke se pnejo hribi; pobočje se strmo pne / cesta se pne v ostrih zavojih / smreke so se pele proti nebu
3. ekspr. biti, obstajati, navadno v obliki loka: na vzhodu se pne mavrica; nad pokrajino se je pelo jasno nebo / most se v čudovitem loku pne čez reko
4. ekspr. napenjati, nabrekati: mišice se mu pnejo / žile v sencih so se od razburjenja pele
● knjiž., ekspr. v organizaciji se je pel višje in višje vedno bolj je napredoval; knjiž., ekspr. škoda se pne v milijone škoda postaja zelo velika; knjiž., ekspr. v njem se je pela želja po maščevanju želel se je maščevati
1. hoditi navkreber; vzpenjati se: le s težavo se je še pel; molče se pne po strmih stezah / planinca se pneta po steni
// premikati se navzgor, kvišku; dvigati se: letalo se je počasi pelo; ptica se pne / megla se je začela peti / ekspr. ponos, volja se mu pneta krepita, naraščata
2. ekspr. razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice; dvigati se: na obeh straneh reke se pnejo hribi; pobočje se strmo pne / cesta se pne v ostrih zavojih / smreke so se pele proti nebu
3. ekspr. biti, obstajati, navadno v obliki loka: na vzhodu se pne mavrica; nad pokrajino se je pelo jasno nebo / most se v čudovitem loku pne čez reko
4. ekspr. napenjati, nabrekati: mišice se mu pnejo / žile v sencih so se od razburjenja pele
● knjiž., ekspr. v organizaciji se je pel višje in višje vedno bolj je napredoval; knjiž., ekspr. škoda se pne v milijone škoda postaja zelo velika; knjiž., ekspr. v njem se je pela želja po maščevanju želel se je maščevati
SSKJ²
podánek -nka m (ȃ) geogr.
1. najnižji del pobočja: hribi so od podanka do vrha zaviti v meglo; podanek pogorja
2. ravno dolinsko dno v gorah: dolina ima podanek, ki ga pokrivajo travniki; v podanku doline leži majhno jezero
1. najnižji del pobočja: hribi so od podanka do vrha zaviti v meglo; podanek pogorja
2. ravno dolinsko dno v gorah: dolina ima podanek, ki ga pokrivajo travniki; v podanku doline leži majhno jezero
SSKJ²
pogrmévati -am nedov. (ẹ́)
1. brezoseb. v presledkih grmeti: za hribi lahno pogrmeva
2. v presledkih dajati grmenju podobne glasove: motorji bombnikov so skoraj vsak dan pogrmevali nad mestom; pren., ekspr. nesreča je pogrmevala v ozračju
1. brezoseb. v presledkih grmeti: za hribi lahno pogrmeva
2. v presledkih dajati grmenju podobne glasove: motorji bombnikov so skoraj vsak dan pogrmevali nad mestom; pren., ekspr. nesreča je pogrmevala v ozračju
SSKJ²
prekopnéti -ím dov. (ẹ́ í) nav. 3. os.
1. na nekaterih krajih skopneti: na južnih pobočjih sneg hitro prekopni
2. na nekaterih krajih postati kopen: hribi so že prekopneli
1. na nekaterih krajih skopneti: na južnih pobočjih sneg hitro prekopni
2. na nekaterih krajih postati kopen: hribi so že prekopneli
SSKJ²
SSKJ²
štájerski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na Štajerce ali Štajersko: štajerski hribi; štajerska dežela / štajerska narečja / štajerska kokoš kokoš jerebičaste, rjave ali bele barve, ki se goji zaradi jajc; štajerska vina / štajersko-koroška meja
♦ vet. štajerska pasma pasma kokoši jerebičaste, rjave ali bele barve, ki se goji zaradi jajc
nanašajoč se na Štajerce ali Štajersko: štajerski hribi; štajerska dežela / štajerska narečja / štajerska kokoš kokoš jerebičaste, rjave ali bele barve, ki se goji zaradi jajc; štajerska vina / štajersko-koroška meja
♦ vet. štajerska pasma pasma kokoši jerebičaste, rjave ali bele barve, ki se goji zaradi jajc
- štájersko prisl.:
govoriti (po) štajersko
SSKJ²
švícarski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na Švicarje ali Švico: švicarski hribi / kupil je švicarsko uro / švicarska garda iz švicarskih vojakov sestavljena papeževa telesna straža v Vatikanu
♦ šah. švicarski sistem sistem tekmovanja, po katerem igrajo med seboj igralci s (približno) enakim številom točk
nanašajoč se na Švicarje ali Švico: švicarski hribi / kupil je švicarsko uro / švicarska garda iz švicarskih vojakov sestavljena papeževa telesna straža v Vatikanu
♦ šah. švicarski sistem sistem tekmovanja, po katerem igrajo med seboj igralci s (približno) enakim številom točk
Število zadetkov: 47
Dostopnost