Zadetki iskanja
// tak sistem kot vodilo za politično, družbeno delovanje: ideologija narodne osvoboditve, revolucije; ideologija samoupravljanja / ideologija napredne inteligence
- 1. delati tako, da kdo lahko kaj gleda, opazuje: izgovarja se in kaže dokumente; kazal mu je vse vrste blaga / celo popoldne je kazala slike / rad kaže svoje stanovanje razkazuje
// s prislovnim določilom usmerjati pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: kazati proti vratom; kazala je na desno stran, za njim; s palico kazati po zemljevidu
// navadno v zvezi s pot voditi, usmerjati: ženska nama je kazala pot / vozil je naprej, da je kazal pot; pren., knjiž. kazati pot do sreče - 2. dajati podatke, informacije o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je kazal že 180 kilometrov na uro / ura kaže enajst je enajst
// tehtnica je kazala več, kot je mislil / mali kazalec kaže ure, veliki minute - 3. nav. ekspr. imeti kaj vidno, opazno: krilo je prekratko in spet kaže noge / kazala je dve vrsti belih zob / strgan plašč je kazal podlogo; dvorišče kaže red in snago; na levi strani se kažejo ostanki nekdanjega gradu / slika kaže dekle v narodni noši na sliki je dekle; narediti kaj tako, kot kaže slika kot je na sliki
- 4. biti izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca kaže izgubo / podatki kažejo gmotno stanje; anketa kaže, da zanimanje za to raste / poskusi kažejo na podobnost med njima da sta si podobna; zdravje kaže na boljše / ta ideologija kaže vpliv kozmopolitizma
// nav. 3. os., z odvisnim stavkom izraža možnost, verjetnost: ni kazalo, da bi ga našli; kaže, da ima prav; kazalo je, da so ga odpustili / kaže, da bo lepo vreme / z njim slabo kaže / kakor (vse) kaže, si položaja ni bistveno izboljšal - 5. nav. 3. os., navadno s prislovnim določilom imeti take zunanje znake, iz katerih se da predvidevati kaj: letina dobro, slabo kaže; sadje lepo kaže; ne kaže mu nič dobrega / ekspr. vreme še kar kaže lepo kaže
// obraz kaže na jok da bo jokal; nebo kaže na dež / star. kaže se mu izguba da bo imel izgubo - 6. delati vidno, opazno
- a) razpoloženje, stanje: kazala je veliko jezo; javno ne kaže svoje ljubezni do nje; sovraštvo kažejo v besedah in dejanju / obraz je kazal sočutje, strah / to se lepo kaže v zgradbi hrbtenice
- b) lastnost, značilnost: kazal je štirideset let; proti njej se kaže junaka / ta človek kaže zdrave nazore / na zunaj je kazal poštenost / z oslabljenim pomenom v šoli ni kazal pridnosti / nav., ekspr. ta obleka ga je kazala veliko mlajšega
- c) razmerje, odnos: ta fant kaže veliko nadarjenost za glasbo; kaže velik smisel za pisanje / zaenkrat kaže voljo do dela
// nav. ekspr. imeti (vidno, opazno): umorjeni je kazal globoko rano / hrib že kaže zimsko lice; murve so kazale prvo brstje
- 7. nav. 3. os., ekspr., z nedoločnikom izraža primernost, potrebnost narediti, storiti kaj: o tem kaže govoriti; ne kaže hoditi tja; niti minute ne kaže izgubljati; tega ne kaže zavreči / premišlja, kaj bi kazalo narediti / ob novem romanu se kaže vsaj malo zamisliti / temu človeku kaže pomagati / zastar. otrok kaže biti ubogljiv zdi se, da je
// elipt., navadno z nikalnico, v zvezi z drugega izraža verjetnost ene, edine možnosti: vdal sem se, drugega mi ni kazalo; ne kaže mi drugega, kakor potrpeti; ekspr. kaj mu je sploh še kazalo drugega
● ekspr. to že od samega začetka ni nikamor kazalo ni dajalo upanja na uspeh, ugodno rešitev; ne kaže svojih let videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. vsemu svetu kaže fige, jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ves čas jim je kazal hrbet bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; kazati komu jezik moliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. na filmskem platnu kažejo kavbojke predvajajo, so na sporedu; ekspr. kaže kosti, rebra zelo je suh; ekspr. pričel je kazati svoja leta dobivati za svojo starost značilne poteze, znake; ekspr. spet kaže čemeren obraz je slabe volje; ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik; ekspr. streha kaže rebra manjka ji veliko strešnih opek, skodel; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; kaže dobro voljo pripravljen, voljen je kaj storiti, pomagati; ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. ljudje bi s prstom kazali za njim obsojali ga, imeli ga za krivega; ekspr. vzela sta se, ker je obema kazalo ker so bile okoliščine, prilike ugodne, primerne; ekspr. slaba (mu) kaže (njegov) položaj je tak, da ni pričakovati ugodnih rešitev
- kázati se tudi kazáti se delati tako, da se lahko kaj gleda, opazuje: kazal se je v ponošenem cilindru / rada se kaže ljudem; ni se rad kazal v javnosti hodil med ljudi; nastopal
// življenje se mu kaže v pravi luči
- kazáje: vlekel ga je s seboj, kazaje na grm; kazaje s pogledom, prstom proti sobi
- kažóč -a -e: zastar. govoril je, kažoč nanjo; kažoč ji pot
- 1. z besedo, kretnjo izražati, da kaj ni v skladu z resničnostjo: zanikovati nasprotnikove trditve; z glavo, s prstom je zanikovala, kar so govorili; vztrajno kaj zanikovati
// nepreh. z besedo, kretnjo izražati, da v vprašanju povedano ni v skladu- a) z resničnostjo: po vrsti so jih spraševali, če ga poznajo. Zanikovali so
- b) z željo, hotenjem: spraševali so jih, če hočejo z njimi, a so zanikovali
- 2. izražati mnenje, biti prepričan, da kaj ne obstaja: skušali so zanikovati dejstva / zanikovati pomen, veljavnost česa / ta filozofska smer zanikuje možnost spoznanja / zanikovati obstoj boga
- 3. izražati mnenje, da kaj ni pravilno, točno: zanikovati kak nauk / ta spoznanja zanikujejo njegovo teorijo
- 4. z besedo, s kretnjo izražati, da osebek ni storilec tega, česar je obdolžen: obtoženec je zanikoval vse obdolžitve
- 5. nav. ekspr. imeti, izražati negativen, odklonilen odnos do česa: ti ustvarjalci so zanikovali dotedanjo slovensko kulturo / zanikovati zasebno lastnino
- zanikováti se knjiž. nasprotovati si, izključevati se: ta dva umetnikova pola se zanikujeta
- zanikujóč -a -e
- 1. deležnik od zanikovati: ustvarjal je, zanikujoč vsako kritiko; vse drugačno zanikujoča ideologija; domovinska ljubezen, zanikujoča vse, kar je tujega
- 2. knjiž. negativen, odklonilen: imeti zanikujoč odnos do preteklosti; prisl.: zanikujoče odgovoriti
- 1. ki ni v (šolskem) razredu, v okviru razreda: izvenrazredni pouk / izvenrazredno delo
- 2. publ. nadrazreden, nerazreden: izvenrazredni interesi; izvenrazredna ideologija / narodnost je izvenrazredna kategorija
- 1. ki je, se nahaja tako, da glede na izhodišče na drugem koncu, strani omejuje vmesni prostor: priplavati na nasprotni breg; z nasprotnega hriba so prihajali glasovi; slika visi na nasprotni steni; odšel je skozi nasprotna vrata / prijeti za nasprotni konec palice / pri nasprotni mizi so sedeli sami znanci bližnji, sosednji
// zasukati kolo v nasprotno smer; nasprotna stran / pomagati si na nasprotni način / nasprotni gol
// ki deluje ravno drugače kot izhodiščni: odbiti nasprotni napad; prestreči nasprotni udarec; nasprotna sila / piha močen nasprotni veter / nasprotni promet; nasprotna vozila - 2. ki se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: oče in sin sta nasprotnega značaja; nasprotna ideologija / nasprotna izjava; ekspr. diametralno nasprotna trditev; dobivati nasprotna povelja / nasprotna prizadevanja
- 3. katerega prizadevanje, delovanje ima z določenim tekmovalen, nesoglasen, neujemalen odnos: nasprotni igralec; nasprotno moštvo / prestopil je v nasprotni tabor; nasprotna stranka / nasprotna vojska
- 4. v povedni rabi ki je, nastopa proti delu, mnenju, naziranju drugega: kdo mi je nasproten; izjave prič so si nasprotne; to je nasprotno vsem našim prizadevanjem
● publ. poravnajte račun, v nasprotnem primeru boste plačali zamudne obresti drugače, sicer
♦ bot. nasprotni listi nasproti stoječi pari listov; geom. nasprotni stranici po dve in dve premici četverokotnika, na katerih so vsa štiri oglišča; jur. nasprotna tožba tožba, ki jo vloži toženec v tekoči pravdi zoper tožnika; mat. nasprotna predznaka plus in minus v odnosu drug do drugega; seštevanje in odštevanje sta nasprotni računski operaciji
- nasprótno
- 1. prislov od nasproten: nasprotno delovati; nasprotno usmerjeno gibanje
- 2. uvaja novo trditev namesto prej zanikane: s to izjavo ni škodil samo sebi, nasprotno, to bo škodilo vsemu kolektivu; izjava ni resnična, nasprotno, zlonamerna je; prosil ga nisem jaz, nasprotno, on mene; sam.: dosegel je ravno nasprotno; prepričal sem ga o nasprotnem
- a) učenci izdajajo svoj razredni časopis / razredni učiteljski zbor; razredna skupnost; razredna ura ura za reševanje problemov razredne skupnosti
♦ šol. razredni izpit izpit iz snovi, predpisane za en razred; razredni pouk pouk v nižjih razredih osnovne šole, pri katerem poučuje v isti skupini učencev en učitelj vse predmete ali večino predmetov; razredni učitelj - b) razredni boj; razredni cilji, interesi; ekspr. razredni sovražnik; razredna družba; razredna ideologija; razredna pripadnost, zavest; razredna nasprotja
- razrédno prisl.: razredno opredeljeni cilji; razredno zaveden
- 1. nanašajoč se na urad ali uradovanje: uradni prostor; uradno poslopje / uradni dan dan, določen za uradovanje s strankami; uradni sluga nekdaj sluga na uradu, ki opravlja manj zahtevna uradna opravila
// uradni stil - 2. nanašajoč se na pristojni organ, pristojno osebo državne oblasti: uradni popis prebivalstva / uradni list list, v katerem se objavljajo sprejeti pravni predpisi, razglasi in objave; uradne mere / uradni pogovori; uradni sprejem; uradni stiki; uradno spremstvo / publ. uradna Francija na te trditve še ni odgovorila / uradni organ
// nanašajoč se na pristojni organ, pristojno osebo sploh: uradni dopis; uradna listina; uradno vabilo / uradna pošta pošta, katere naslovnik ali odpošiljatelj je pristojni organ, pristojna oseba
// uradni popravek; uradno dejanje / uradni znak, žig / uradni naslov, naziv / imeti uradne opravke / sklep, odločitev ima uradno veljavo / uradni trening trening, ki ga organizira, vodi organizator; publ. zmagati v uradni konkurenci v konkurenci, v kateri je mogoče dobiti uradno priznanje; uradna skrivnost - 3. ki veljavno predstavlja, zastopa kak organ, organizacijo ali posameznika: uradni predstavnik, zastopnik; uradna oseba / uradni krogi / uradni govornik
- 4. ki ga priznavajo, razglašajo organi oblasti, organizacije: uradni nauk; uradna ideologija, zgodovina / uradna veroizpoved
- 5. določen z veljavnimi predpisi: uradni postopek; urediti kaj po uradni poti; uraden in privaten / uradni sedež podjetja; uradna oblika imena / ravnati po uradni dolžnosti
- 6. ekspr., navadno v povedni rabi ki ravna po predpisih, formalnostih in ne kaže osebnega odnosa: postati uraden; ne bodi tako uraden
// ki izraža, kaže tako ravnanje, tak odnos: reči z uradnim glasom / njegov odnos je bil zelo uraden
♦ fin. uradni tečaj dinarja, dolarja; jur. uradni jezik jezik, ki je z zakonom določen za uradno poslovanje; uradni obisk obisk državnega funkcionarja ali delegacije na povabilo ustreznega državnega organa ali funkcionarja druge države zaradi uradnih stikov; šport. uradni rezultat rezultat, ki ga ugotovi in objavi pristojni sodnik ali druga uradna oseba
- urádno prisl.: danes sicer delamo, uradno pa smo na dopustu; govoriti uradno; uradno potrditi, prepovedati; uradno napovedan obisk; sam.: izvedeti kaj uradnega
♦ polit. buržoazna demokracija politična ureditev z več strankami in parlamentu odgovorno vlado
- buržoázno prisl.: buržoazno orientiran intelektualec
- 1. nazor, ideologija, ki temelji na katoliški veri; katolištvo, katolicizem: njegovi prijatelji so vedeli za njegovo katoličanstvo
- 2. katoliška vera: prestopiti h katoličanstvu
- 1. krščanska vera, ki priznava papeža za vrhovnega poglavarja: katolištvo in pravoslavje / katolištvo posamezne pokrajine
- 2. nazor, ideologija, ki temelji na katoliški veri: njegovo katolištvo je upadalo / katolištvo literarnega dela
- 1. prepričanje o večvrednosti lastnega naroda in prizadevanje za uveljavitev njegovih koristi ne glede na pravice drugih narodov: obsojati, zavračati nacionalizem; brezobzirni, napadalni nacionalizem; nacionalizem in šovinizem / ideolog nemškega nacionalizma
// knjiž. politična smer, ki trdi, da so narodne koristi pomembnejše od razrednih, ideoloških: ponovni pojavi nacionalizma; nacionalizem in internacionalizem / ekonomski nacionalizem je zahteval bojkot tujega blaga - 2. v 19. stoletju meščanska ideologija in politika, ki poudarja narod kot celoto in zagovarja njegove interese: nacionalizem pri Hrvatih in Slovencih v dobi romantike / buržoazni nacionalizem
- 3. knjiž. značilnosti kulture določenega naroda, ljudstva: uvajati nacionalizem v glasbo
- 1. krščanska vera, ki ne priznava papeža za vrhovnega poglavarja: pravoslavje in katolištvo
- 2. nazor, ideologija, ki temelji na pravoslavni veri: vpliv pravoslavja na umetnost
- 1. krščanska vera, ki priznava sveto pismo za edino versko avtoriteto: kalvinizem, luteranstvo in druge smeri protestantizma; razkol med katolištvom in protestantizmom
- 2. nazor, ideologija, ki temelji na taki veri: vpliv protestantizma na narodno zavest
- 1. nanašajoč se na vero: verski pojmi / verski nauk; verski obredi, simboli / verski pouk; verski praznik; verska vzgoja / verski dvom; verske knjige / verska šola; verske vojne / verska enakopravnost, svoboda / verska sekta; verske skupnosti / verska blaznost duševna bolezen z blodnjami in halucinacijami verske vsebine
♦ rel. verska dogma; verska resnica temeljni, nespremenljivi verski nauk; verska skrivnost nedoumljiva verska resnica; zgod. verski sklad nekdaj iz premoženja konec 18. stoletja razpuščenih samostanov pridobljene nepremičnine in denar pod državno upravo, namenjen vzdrževanju duhovščine - 2. nar., navadno v povedni rabi veren, pobožen: posebno verski ni bil, a je bil pošten
- vérsko prisl.: versko vzgajati otroke; versko nestrpna ideologija
- « Prejšnja
- 1
- 2
- Naslednja »