Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu. Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.
Vprašanje
Glede na to da so bili naši predniki v preteklosti veliko časa pod nemško govorečo vladavino, pri večini neslovenskih besed takoj pomislim, da so nemškega izvora, kar preverim v nemškem slovarju in s tem se moji sumi potrdijo. Toda pri besedi agadir se je zapletlo, tako da sem že razmišljal, če ni beseda francoskega izvora, morda je celo narečna? V Savinjski dolini pravimo, da nekdo dela agadir, če dela nered. Prosim vas za pojasnilo, od kod izvira beseda in kaj res pomeni.
Zanima me, od kod izvira izraz krovstvo. Če se držimo teme o gradbeništvu, so izrazi zidarstvo, opekarstvo, betonarstvo ... povezani/izpeljani z materialom/elementom, s katerim se ukvarjajo. Krovstvo, ki se nanaša na polaganje strehe, pa res ne vem, od kod izvira.
Naleteli sva na dilemo glede oblike pridevniške besede ob samostalnikih, sklanjanih po 2. moški sklanjatvi (denimo vodja) – in tudi oblike glagola v povedku ob tovrstnih samostalnikih. Kaj od naslednjega je normativno?
Samostalnik se nanaša na osebo moškega spola. Prosiva za razlago.
Zanima me pravilna uporaba pridevnika, ki se na naša na tolkala. Torej, gre za tolkalni ali tolkalski orkester/festival/večer/kvartet/razred? Za tolkalno ali tolkalsko delavnico/kompozicijo/šolo? Da pa preverim še: pravilen izraz za osebo, ki igral tolkala, je tolkalec/tolkalka (in ne tolkalist, tolkalistka).
Zanima me, ali je prav v začetku osemdesetih ali na začetku osemdesetih? In seveda tudi, ali iz začetka ali z začetka?
Pred kratkim je izšel prevod romana Fulvia Tomizze Zlo prihaja s severa in ob tej priložnosti je bil kar nekajkrat zapisan in izgovorjen svojilni pridevnik, ki se nanaša na priimek Tomizza, skoraj dosledno je bil izgovorjen napačno, in sicer [tomicov] ali [tomicev].
Slovarski del Slovenskega pravopisa 2001 je v geslu Tomizza jasen:
Priimek Tomizza je samostalnik moškega spola, sklanja se po lahko po 1. ženski (Tomizza, Tomizze) ali 2. moški (Tomizza, Tomizza, s Tomizzem).
Pri svojilnem pridevniku daje SP na prvo mesto podomačitev Tomičev, za katero imam občutek, da je na Obali nihče ne rabi, dopušča pa tudi Tomizzev, ki se izgovori [tomičev]. Na koncu pa navede napačno rabo Tomizzin po zgledu Krležin, Mitjin itd.
Ko sem na napačno rabo v izgovoru [tomicov, tomicev] opozorila, sem naletela na odpor z argumentom, da v tem primeru pač raba odstopa od norme. Jaz pa menim, da vsaka napačna raba že ni kar takoj odstopanje od norme. In zakaj bi bila? Saj ni pri tem nič nelogičnega, pregibanje sledi pravopisnemu načelu, da dopušča izvirni zapis Tomizzev, govorjeni [c] pa se pretvori v govorjeni [č], kot se tudi pri moškem imenu Tomica – Tomičev (Ivica – Ivičev) ali Franc – Frančev, ne nazadnje tudi Mojca –- Mojčin. Argument je bil še ta, da svojilnega pridevnika, ki se nanaša na Cavazza, nihče ne izgovarja [kavačin], da se vsi izognejo in rabijo raje vloga Borisa Cavazze. Izgovora [tomičev] se otepajo tudi z argumentom, da je neustrezno tudi Baruca – Baručev, ker je iz pogovornega jezika domača edinole raba pač Barucin, pa naj gre za moškega ali žensko (knjižno pravilno seveda le Baručev). Mislim, da tuji izvor oz. zapis priimka nima pri tem nič opraviti, saj sledi slovenskim pravopisnim načelom.
Kaj storiti v takem primeru, ko se Slovenski pravopis 2001 zanika, še zlasti, ker imajo domačini na Obali že slabo pravopisno izkušnjo z Izolčani (v rabi je Izolani)?
Dostopnost
Dostopnost