Fran > SSKJ

1. 1. delati, da pride kaj na kako vozilo, žival z namenom, da se prepelje, prenese: nalagati deske, živino; nalagati na mulo, nosila, voz; nalagati si drv v naročje / nalagati ladjo, vagon
   ● slabš. družba se je ravno nalagala v avto vstopala
   // delati, da pride kaj kam z določenim namenom sploh: knjige nalaga kar na mizo in na tla / nalagati hrano na krožnik / ekspr. slikar je temperamentno nalagal barve drugo poleg druge / nalagati drva v skladovnico zlagati
   // delati, da pride na ognjišče kako trdno gorivo z namenom, da se vzdrži ogenj: premalo premoga nalaga, zato je hladno / nalagati na ogenj; nalagati v peč; ne nalagaj več
2. 2. uporabljati denar za povečanje premoženja: nalagati denar v vrednostne papirje; varno nalagati kapital / nalagati denar v banko, na sinovo ime
   // ekon. uporabljati del nanovo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečevanje osnovnih sredstev in zalog: nalagati denar v industrijo, trgovino
3. 3. nav. ekspr. delati, da je kdo dolžen opraviti kaj: nalagati komu delo, dolžnosti; to jim nalaga veliko odgovornost / nalagati podjetjem težka bremena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.

1. 1. ki se zaradi pogostnosti pojavljanja ne razlikuje od stvari svoje vrste: na cesti je to navaden pojav, prizor; to je bilo njegovo navadno opravilo / premakniti kaj iz navadne lege / ekspr. otroku so dali zelo navadno ime / ekspr. to so najbolj navadne misli; pogovarjali so se o navadnih stvareh / ekspr. bil je čisto navaden dan; naučil se je samo najnavadnejših besed nemškega jezika osnovnih
   // gostobesednost je navadna napaka pisateljev začetnikov pogosta
   // nosil je navadno lovsko obleko preprosto, enostavno
   // star. vsakdanji, pogost: učitelj je bil v njihovi hiši navaden gost / taka noša je bila navadna v mestih
2. 2. s širokim pomenskim obsegom ki ima v odnosu do stvari svoje vrste samo osnovne, splošne lastnosti, značilnosti: kupiti si navadne čevlje in gojzarje; navadni in patentni kozarci; knjiga je tiskana na navadnem papirju; avtomobil z navadno karoserijo; zamenjati navadno ključavnico s cilindrično; jesti navadno salamo; piti navadno vodo / ob navadnih dneh je srečeval malo ljudi ob delavnikih
   // vojsko je služil kot navadni vojak; podjetje zaposli več navadnih delavcev nekvalificiranih
   // navadni kruh industrijsko pečen pekovski kruh; navadne in vezane hranilne vloge; navadno leto leto, ki ima 365 dni
3. 3. nav. ekspr. ki je komu v navadi: to se ne sklada z njegovo navadno točnostjo / knjigo je položil na navadno mesto
4. 4. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: tega navaden človek ne more razumeti; navadno medenino mu je hotel prodati za zlato / to zahteva že najnavadnejša vljudnost
   // izraža podkrepitev trditve: čisto navaden blebetač je; to so navadne čenče; to je navadna goljufija
   ♦ bot. navadni bljušč, dežen, volčin; navadna črnoglavka, krhlika, melisa; navadna zvezdica njivski plevel s poleglimi stebelci in drobnimi belimi cveti, Stellaria media; ekon. navadna reprodukcija; fiz. navadni tlak tlak pri navadnih okoliščinah, približno en kilopond na kvadratni centimeter; navadna temperatura temperatura približno od 18° do 20° C; mat. navadni ali Briggsov logaritem logaritem z osnovo 10; navadni odvod odvod funkcije ene neodvisne spremenljivke; navadne obresti obresti, ki se ne pripisujejo h glavnici; ptt navadni telefonski pogovor telefonski pogovor, ki nima nobene označbe glede nujnosti ali vrste pogovora; navadna pošiljka pošiljka, ki nima nobene posebne označbe; navadno pismo; zool. navadni brizgač, prašiček; navadna čigra, koralnica

navádno prisl.: navadno gre za praznike domov; to obleko nosi navadno v službo; ob tem času otroci navadno spijo; učenec je navadno točen; to je huda bolezen, navadno dolgotrajna; ta ruda se nahaja navadno v majhnih količinah; kakor navadno so se zbrali pri sosedu; sam.: to je nekaj navadnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.

1. 1. hitro, navadno v veliki količini priteči: kri mu je navrela iz rane / solze so jim navrele (v oči); pren. na ustnice ji je navrelo njegovo ime
2. 2. priti kam, pojaviti se kje v velikem številu: ljudje so navreli na ulice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.

1. 1. možnost nesreče, škode ali česa slabega, neprijetnega sploh: nevarnost mu grozi; nevarnost je minila; ni se zavedal nevarnosti; izpostavljati se nevarnosti; čutiti, slutiti nevarnost; naznanjati, opozarjati na nevarnost; pravočasno odkriti, odvrniti nevarnost; evfem. pot ni brez nevarnosti je nevarna; rešil ga je iz nevarnosti; ekspr. fant kar sili v nevarnost; spravljati, spuščati se v nevarnost; umikati se pred nevarnostjo; huda, velika nevarnost; ušel je smrtni nevarnosti
   // v povedni rabi stanje, nastalo zaradi take možnosti: bili so v veliki nevarnosti; niti vedeli niso, da so v življenjski nevarnosti smrtni nevarnosti; publ. bolnik je že izven nevarnosti iz nevarnosti
2. 2. navadno z rodilnikom razmere, okoliščine, zaradi katerih lahko pride do nesreče, škode ali česa slabega, neprijetnega sploh: nastopila je nevarnost plazov; nevarnost požara, vojne, za vojno / skupna, splošna nevarnost ki zadeva več ljudi, skupin
3. 3. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža veliko verjetnost, da se bo zgodilo kaj slabega, neprijetnega: nevarnost je, da se hiša podre / iron. ni nevarnosti, da bi se poboljšal ne bo se poboljšal
4. 4. publ. odgovornost, tveganje: blago so poslali na njihov račun in na njihovo nevarnost
5. 5. lastnost, značilnost nevarnega: zavedajo se nevarnosti poskusa; opozorili so ga na nevarnost njegove odločitve
   ● ekspr. pogumno je gledal nevarnosti v obraz ni se ji izognil, ni se umaknil pred njo; ekspr. s tem spravlja v nevarnost svoje dobro ime daje možnost za zmanjšanje spoštovanja; ekspr. rumena nevarnost naraščanje političnega, gospodarskega vpliva pripadnikov rumene rase
   ♦ avt. znaki za nevarnost; jur. nevarnost možnost, da se zavarovana oseba, zavarovani predmet poškoduje, uniči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.

1. 1. izraža svojino bitja, osebe ženskega spola, ki je govoreči ne enači s seboj in je ne ogovarja, ali stvari ženskega spola, o kateri je govor: njen dežnik, klobuk; gora in njen vrh; njena hiša; posestvo bo njeno / njeni lasje; njena postava
2. 2. izraža splošno pripadnost temu bitju, osebi, stvari: njena domišljavost, skrb; ta misel ni njena; njeno prepričanje
   // izraža razmerje med tem bitjem, osebo, stvarjo in okolico: naša domovina in njen položaj v svetu; njena čast; njeno dobro ime
3. 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do tega bitja, osebe, stvari: njen oče, ženin / njene prijateljice / nova literarna smer in njeni predstavniki
4. 4. izraža izhajanje od tega bitja, osebe, stvari: lipa in njen les; njen pozdrav; njena pomoč; srna in njeno meso; njeno petje; njeno pismo staršem
5. 5. pog. izraža (stalno) povezanost s tem bitjem, osebo, stvarjo: njen pisatelj je Cankar; to je spet ena (od) njenih muh; njene palačinke so kuharsko čudo
6. 6. ekspr. izraža čustven odnos, navezanost: njenemu Mihcu je vse dovoljeno
   // v nekaterih državah izraža spoštovanje: njeno kraljevsko veličanstvo
   ● star. bliža se ji njen čas porod; pog. njen tip so dolgolasci ustrezajo njenemu okusu, predstavam; ekspr. otroka sta čisto njena njej podobna; prisl.: soba je opremljena po njeno; sam.: pog. njenega ni doma njenega moža; njene so izselili njene bližnje sorodnike; pog. njena bo obveljala njena odločitev; tu ni dosti njenega njene lastnine; po njenem to ni prav po njenem mnenju; prim. njegov, njihov, njun

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.

1. 1. nedavno nastal, narejen, ustvarjen, ant. star: nova cesta, hiša; zgraditi novo tovarno; odpreti novo trgovino / dobiti v oceno nove knjige / nastanek novih držav; ime novega podjetja / jedli so nov(i) krompirček; novo vino / zapadlo je meter novega snega / Novo mesto
   // ki se bo ali se je pred kratkim začel: nov dan; nova sezona; novo šolsko leto / lokacija za nove gradnje / ekspr. odvedel jo je na svoj novi dom
2. 2. ki še ni bil ali je šele kratek čas v uporabi: ima nove čevlje; pero je še novo; tovarniško nov avtomobil; njegova obleka je kot nova / veljavnost novega zakona
3. 3. do nedavnega neznan, neodkrit: novi pojavi; nov vir energije; odkrili so nov virus; nova zvezda / nova odkritja, spoznanja / navajati nove dokaze
   // doslej komu neznan, nepoznan: spoznavati nove kraje, ljudi; vživeti se v novo okolje / videl je precej novih obrazov / išče vedno novih dogodivščin / vse mu je bilo novo neznano, nenavadno, tuje
4. 4. ki sledi prejšnjemu iste vrste: nov odstavek; razlagati novo lekcijo
   // ki sledi prejšnjemu sploh: preprečevati nove nerede; dal mu je novo priložnost / novo povečanje cen ponovno
   // ki je namesto prejšnjega: kandidati za novi odbor; izvoliti novega predsednika; ukrepi nove vlade / novi osnutek statuta
5. 5. nedavno, pred kratkim vključen v kako skupnost, organizacijo: v pevski zbor so sprejeli nove člane; novi učenci, vojaki
   // ki še ni dolgo v sedanjem, navadno višjem družbenem položaju, stanju: novi direktor; novi meščani / novi doktorji znanosti
6. 6. ki se po lastnostih, značilnostih zelo razlikuje od prejšnjega: nov način izražanja; uveljavili so se novi odnosi; novi tokovi v umetnosti; nove metode dela / graditev nove, brezrazredne družbe / ekspr.: postal je nov človek; začeti novo življenje / novi dinar ob denominaciji dinarja leta 1965 v razmerju do starega 1 : 100; nova Jugoslavija Jugoslavija po letu 1945
7. 7. zlasti v primerniku in presežniku ki je blizu sedanjosti, sedanjemu času: povest se godi v novejšem času; jezikovni elementi v novejšem jeziku; najnovejša slovenska literatura; obdobje novejše zgodovine / upoštevati najnovejša dognanja / knjiž. leta 479 nove ere pri štetju let našega štetja, po našem štetju
8. 8. ekspr. tak kot pravi: on je novi Cankar
   ● ekspr. oznanjati nov evangelij popolnoma novo, nepričakovano idejo; knjiž. obrniti nov list, novo stran zgodovine začeti novo obdobje zgodovine; publ. novi svet Amerika; ekspr. nov veter je zapihal razmere so se spremenile; ekspr. biti nov od nog do glave, od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. zdaj ga vidi v novi luči spoznal je, da ni tak, kot je prej mislil; ekspr. šiba novo mašo poje s strogo vzgojo se veliko doseže; žarg., šol. nova matematika ob spremembi poučevanja tega predmeta v osnovni šoli leta 1971 matematika, obravnavana s stališča teorije množic; novo leto čakati novo leto bedeti v noči med 31. decembrom in 1. januarjem do polnoči; praznovati novo leto 1. januar; to se je zgodilo na novo leto, star. na novega leta dan 1. januarja; obiskati za novo leto za novoletne praznike; pog. gleda kakor bik v nova vrata zelo neumno ali začudeno; preg. nova metla dobro pometa delavec, uslužbenec, zlasti višji, si na novem delovnem mestu zelo prizadeva izboljšati delo, razmere
   ♦ film. novi val smer v filmski umetnosti po letu 1950, po izvoru iz Francije; geol. novi zemeljski vek vek v geološki zgodovini zemlje, ki sledi mezozoiku; lingv. nova beseda beseda, ki še ni splošno uveljavljena; lit. novi realizem realistična umetnostna smer med obema vojnama; nova romantika neoromantika; med. nova tvorba skupek izrojenih celic kakega tkiva; metal. novo srebro zlitina bakra, cinka in niklja; rel. nova maša prva maša, ki jo opravi duhovnik po mašniškem posvečenju; nova zaveza drugi del svetega pisma, ki obsega obdobje po Kristusovem nastopu; um. nova gotika umetnostna smer v drugi polovici 19. stoletja, ki obnavlja gotske oblike, zlasti v arhitekturi; zgod. novi vek obdobje kapitalizma in nastajajočega socializma; nova ekonomska politika ekonomska politika v Sovjetski zvezi po letu 1921

nôvi -a -o sam.: njihov novi je zelo strog novi šef; zapeli so tudi več novih; novo v značaju ljudske oblasti; nič novega jim ni povedal; boj med starim in novim; na nóvo izvoljeni odbor nanovo; po nóvem bo drugače / v nagovoru kaj bo novega; prim. nôvo...

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.

1. 1. z grizenjem načenjati: zajci objedajo drevesna debla / ose objedajo sadje
2. 2. ekspr. opravljati, obrekovati: rad objeda znance
   ● ekspr. objedati komu dobro ime jemati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.

1. 1. star. umazati z blatom: povodenj je oblatila travnike; oblatiti si obleko / oblatiti ljubezen
2. 2. ekspr. vzeti ugled, osramotiti: pred ljudmi ga je oblatil / oblatil je njegovo ime / oblatiti ugled države

obláten -a -o: oblatena suknja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.

1. 1. narediti kaj črno, temno; počrniti: očrniti obrvi; očrniti z barvo / dim je očrnil sobo
2. 2. ekspr. povedati kaj slabega o kom, zatožiti koga: očrnil je svojega soseda; očrnili so ga pri predstojniku; očrnili so jih kot goljufe / očrnil je njegovo ime

očŕnjen -a -o tudi očrnjèn -êna -o: s sajami očrnjen sneg; biti očrnjen med ljudmi nepriljubljen, osovražen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.

1. 1. izraža krajevno mejo v bližini govorečega, od katere poteka dejanje: odtod nima daleč domov; odtod do mesta je uro hoda / ne grem odtod, dokler mi ne odgovorite ne zapustim tega kraja, prostora; dekle ni odtod iz teh krajev
   // prepiši berilo odtod do konca od tu
   // kot ukaz proč odtod
2. 2. izraža vzrok dejanja, stanja: vsa nesreča je odtod, ker v podjetju nihče ne odgovarja za napake / v vezniški rabi sprla sta se za dediščino, odtod njuno sovraštvo
   // izraža izvor dejanja, stanja: Mrakovica ima ime odtod, ker sonce le redko posije vanjo
3. 3. redko od tega trenutka, časa: odtod pa vse do konca dejanja je oder v temi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.

1. 1. ekspr. vzeti ugled, osramotiti: ogrdil ga je pred tovariši / ogrditi komu ime
2. 2. star. umazati, onesnažiti: sobo so precej ogrdili; ogrditi si obleko
3. 3. star. skaziti, iznakaziti: brazgotina na obrazu jo je ogrdila / to spoznanje ji je ogrdilo njegovo podobo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.

1. 1. nakratko, nekoliko spregovoriti o kom: od takrat ga ni nikoli več omenila; ko sem mu jo omenil, se je razjezil / mimogrede, nakratko, posebej omeniti; ekspr. tega ni niti z besedico omenila / na tem mestu naj omenimo rudišča, zastar. rudišč / v svojem članku je omenil avtor tudi njegovo ime navedel
2. 2. navadno z odvisnim stavkom nakratko reči, povedati: omenili smo že, kako živijo

oménjen -a -o: tako piše v omenjenem članku; omenjeno nedeljo ni nihče igral / v povedni rabi naj bo omenjeno še to, da so na koncu izgubili

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.

1. 1. večkrat nakratko, nekoliko spregovoriti o kom: v svojih pripovedovanjih ga rad omenja; večkrat jo je omenjal / tega ni treba posebej omenjati; ekspr. slovensko vprašanje se ni niti malo omenjalo / njegovo ime omenja v mnogih sestavkih navaja
2. 2. navadno z odvisnim stavkom govoriti, pripovedovati: kar sem prej omenjal, ne drži / ekspr. to je bilo dosti hudo, da ne omenjam vsega drugega; da je bilo tam nevarno, mi ni treba posebej omenjati

oménjan -a -o: večkrat omenjana imena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.

1. 1. raba peša umazati, onesnažiti: onečediti obleko, posteljo
2. 2. redko vzeti ugled, osramotiti: pred ljudmi ga je onečedil / onečedili so njegovo ime

onečéden in onečéjen -a -o: onečedena obleka; onečeden z blatom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.

1. 1. v krščanskem okolju drugega za drugim krstiti: pokrstil je vse otroke, ki so jih prinesli
2. 2. zastar. pokristjaniti: pokrstiti pogane; to je judinja, ki se je pokrstila
   ● zastar. odkupil je sužnja, ga pokrstil in mu bil za botra dal krstiti; zastar. prišleca so sosedje takoj šaljivo pokrstili mu dali ime, vzdevek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.

1. 1. v katerem je toliko česa
   1. a) kolikor drži: sod je poln, nehaj vlivati; polna košara, vreča; do polovice poln; skoraj poln; zvrhano poln / v vrsti so stali kozarci, polni medu napolnjeni z medom
   2. b) kolikor lahko sprejme: polni avtobusi niso ustavljali na postajah; hoteli so v počitnicah polni; polna skladišča; ekspr. nastopili so pred nabito polno dvorano / zvezek bo kmalu poln
2. 2. s širokim pomenskim obsegom v katerem je določena stvar
   1. a) v velikem številu, v veliki količini: hlevi so spet polni; ob praznikih so gostilne polne / poln klas, strok v katerem je dosti semen; češnje so letos polne imajo dosti sadov
      // nav., ekspr.: trg je bil poln ljudi na trgu je bilo dosti ljudi; biti poln načrtov, vtisov imeti dosti načrtov, vtisov; ceste, polne blata zelo blatne; knjiž.: leto, polno dogodkov; zvezd polno nebo
   2. b) sploh: vse vaze so polne, kam naj da rože; obe roki ima polni; ima polna usta / polna puška nabita; polna školjka v kateri je žival
      // ki ima določene lastnosti, značilnosti v veliki meri: poln glas; poln okus izrazit; polna, črna brada gosta
      // izrazno poln jezik; vsebinsko in zvočno poln verz / publ. ta starec je edina polna oseba romana prepričljiva, živa
      // ekspr., z rodilnikom ki ima kako lastnost v veliki meri: odšel je poln upanja; biti poln veselja, zdravja zelo vesel, zdrav; knjiž.: glas, poln hrepenenja; ljubezni poln pogled
3. 3. ki predstavlja najvišjo stopnjo
   1. a) glede na določeno mero: popiti poln lonec mleka; dodati polno veliko žlico olja / publ.: plačati je moral polno vsoto celo; delati polno uro / polna pokojnina pokojnina, za katero so izpolnjeni vsi pogoji za največji dosegljivi znesek
   2. b) publ. glede na določene možnosti, sposobnosti: zaleteti se ob polni hitrosti; nasad je v polni rodovitnosti največji; stroj je dosegel polno število obratov največje mogoče
      // čas polnega razcveta baročne umetnosti
4. 4. publ. ki obsega vse sestavne dele celote, enote; popoln: vojak v polni bojni opremi; književnost, ki ima razvito le poezijo, še ni polna književnost / zbora so se udeležili v polnem številu vsi
   // napiši njegov polni naslov ime, priimek in bivališče; podpisati se s polnim imenom z imenom in priimkom
   // ki ni z ničimer omejen, zmanjšan: biti pri polni zavesti / bojevati se za polno neodvisnost; prevzeti polno odgovornost za akcijo vso; to zahtevate s polno pravico popolnoma upravičeno
   // to je junaštvo v polnem pomenu besede pravo, resnično junaštvo
   // v prislovni rabi, v zvezi v polni meri, v polnem obsegu v celoti, popolnoma: prikazati stvar v polnem obsegu; tak odgovor ne zadovoljuje v polni meri / to nas v polni meri sili k smotrnejšemu gospodarjenju zelo, močno
5. 5. ekspr. ki ima na telesu razmeroma precej tolšče, mesa: bila je polna, a ne debela / polne prsi, roke, ustnice / postati poln v obraz
6. 6. ki ni votel, je iz celega: poln rog; polna in votla telesa / kolo s polnimi gumami brez zračnic; polna opeka opeka, ki nima votlin, votlinic
   // ki je cel pobarvan, izvezen: polni krožci; listi naj bodo polni, cveti pa le obrobljeni / polna luna luna, ko je vidna vsa njena površina
7. 7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: predenj je stresla poln predpasnik jabolk; polna stran opomb; prinesti polno naročje drv
   ● ekspr. ona je v polnem cvetu zelo lepa, mlada; pog., ekspr. obljub imam že poln kovček ne maram, da mi še naprej samo obljubljate; nižje pog. zdaj te imam pa poln kufer naveličan sem te, odveč si mi; knjiž. skrinja iz polnega lesa iz masivnega lesa; ekspr. živeti ob, pri polnih loncih v izobilju; star. ni se ga upala pogledati s polnim pogledom naravnost; odkrito; pog. ne zanima ga drugo, kot da ima poln trebuh da je sit; ekspr. časopisi so polni hvale o njem zelo ga hvalijo; ekspr. on je poln muh, vseh muh poln je zelo zvit, prebrisan; ekspr. samega sebe poln človek samoljuben, domišljav; zastar. oba moža sta bila polna vina sta bila (od vina) pijana; ekspr. imeti polno denarnico veliko denarja; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; nizko on ima takoj polne hlače takoj se ustraši, izgubi pogum in zato popusti, odneha; ekspr. stoji pri polnih jaslih ima v obilju vse gmotne dobrine; pri polni mizi menda ne boš lačen pri mizi, obloženi s hrano; ekspr. delati s polno paro zelo hitro; ekspr. imeti polne roke dela biti zelo zaposlen; ekspr. imeti zmeraj polno torbo novic dosti, veliko; ne govori, kadar imaš polna usta kadar imaš v ustih hrano; ekspr. zdaj je mera polna ni mogoče, ne sme se več ostati neprizadet, pasiven; ekspr. da je bila mera polna, se je še urezal poleg, povrhu vseh nevšečnosti, težav; obe roki imam polni, primi ti v obeh rokah imam, držim nekaj; ekspr. vse misli so mu polne dekleta veliko misli nanjo; ekspr. vsa cesta ga je bila polna pijan se je opotekal po njej; ekspr. imeti hišo polno gostov imeti veliko gostov; ekspr. vsa hiša je polna tega otroka po celi hiši skače; ekspr. zakričati iz polnega grla, polnih pljuč zelo; ekspr. pluti s polnimi jadri k cilju hitro, brez obotavljanja se mu bližati; ekspr. zadihati s polnimi pljuči postati prost, svoboden; ekspr. tega imam že polna ušesa nočem več poslušati tega; ekspr. iz mesta se je vrnil s polnimi ušesi čenč v mestu je izvedel veliko čenč; ekspr. vsa usta so polna njene lepote vsi veliko govorijo o njeni lepoti; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; včeraj je bil sosed po polnem trezen popolnem
   ♦ agr. polna zrelost semena zrelost semena, ki v ustreznih razmerah lahko vzkali; polno mleko mleko, ki ima vso maščobo; polno seme seme, ki v ustreznih razmerah lahko vzkali; avt. voziti s polnim plinom z največjim možnim dotokom goriva; geom. polni kot kot, ki meri 360°; polna črta črta, narisana brez vmesnih presledkov; gled. polna kulisa kulisa, ki je brez odprtin za okna, vrata; jur. polni delovni čas delovni čas, ki traja 42 ur na teden; les. polni meter kubični meter; lingv. polna prevojna stopnja prevojna stopnja s korenskim samoglasnikom o, e ali u; lit. polni stik rima; muz. polni ton ton, ki je izrazit, čist in ima dosti sozvenečih tonov; obrt. čevlji s polno peto s peto, ki se od sredine stopala postopoma veča; polno kitanje kitanje vse površine; tur. polni penzion s tremi obroki hrane; vrtn. polni cvet cvet, ki ima povečano število cvetnih listov v cvetu ali cvetov v socvetju

pólno 
1. 1. prislov od poln: glas je zvenel polno; polno razvita osebnost
2. 2. veliko, mnogo: na cestah je polno ljudi / v njem je polno življenja / gozd nudi vse polno koristi
   ● ekspr. povsod ga je polno povsod ga lahko srečaš; pog. ima jih polno za ušesi je zelo navihan; sam.: ekspr. dajati iz polnega veliko, radodarno; ekspr. kot umetnik se je iz polnega izživljal v poeziji najbolj celovito, popolno; ekspr. izobraženstvo hoče zajemati iz polnega hoče biti dobro obveščeno, seznanjeno; ekspr. njegove sodbe navadno zadenejo v polno so točne, pravilne; so učinkovite
   ♦ lov. zadeti žival v polno smrtno; šport. metati na polno pri kegljanju metati, ko stojijo vsi keglji; metati določeno število lučajev, pri čemer se podrti keglji po vsakem lučaju postavijo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.

1. 1. krajši čas mešati: pomešati polento; pomešati s kuhalnico, žlico / pomešati z roko po kupu fižola, pesku
2. 2. dati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov: pomešati vino z vodo; dim se je pomešal z meglo / za kokoši je pomešala koruzo s pšenico
   // dati, postaviti skupaj stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj: pomešala je svoje in njegove knjige; koze so se pomešale med ovce / pomešati karte narediti, povzročiti, da so v kupu skupaj karte različne vrednosti, barve
3. 3. miselno združiti, povezati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom, predstavo: na izpitu je pomešal vse datume in kraje / pomešal je njegovo ime z imenom drugega znanca
   // uporabiti v kakem jezikovnem sistemu jezikovne elemente drugega, tujega jezika: v pogovoru je pomešal poljščino in češčino; nemške besede so se mu pomešale med slovenske
   ● ekspr. pomešal se je med zbrane ljudi in vzklikal dogovorjena gesla šel je, skril se je

poméšati se tudi pomešáti se pojaviti se skupaj, istočasno: v njegovem pogledu sta se pomešala hudomušnost in naklonjenost do nje / njihovi glasovi so se pomešali
// dobiti značilnosti drug drugega: na tem področju sta se pomešali dve narečji
● priseljenci so se krvno pomešali z domačini so postali krvni sorodniki

poméšan -a -o: govoril je s hrvaškimi besedami pomešan jezik; rasno pomešani ljudje; to so pojmi, ki so med seboj čisto pomešani

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.

1. a) zemlje: tam je površje suho in kamnito; kraj, kjer prihaja voda na površje; žareča snov iz notranjosti zemlje se je razlila po površju; kraško površje / zemeljsko površje
2. b) tekočine, zlasti vode v naravi: dvigniti se, splavati na površje; čoln se je komaj obdržal na površju; nekaj metrov pod površjem je bila voda zelo hladna
3. c) kake snovi, stvari sploh: površje krogle, geometrijskega telesa; plast celic na površju kože, možganov
   ● ekspr. moramo zmagati, ali pa bomo izginili z zemeljskega površja prenehali biti, obstajati; na površje na površje so prišle napredne družbene sile so se uveljavile; na površje so prišle še nekatere doslej neznane stvari so postale znane, javne; ekspr. njegovo ime je splavalo na površje postal je znan; na površju ekspr. ta afera je spet na površju spet se govori, razpravlja o njej; kritiziral je, da so na površju vedno isti ljudje da se govori vedno o istih ljudeh; da so na odgovornih, ključnih položajih vedno isti ljudje; pri oznakah tipov ostaja avtor preveč na površju pri zunanjih, manj pomembnih značilnostih; ekspr. to prijateljstvo ni ostalo samo na površju postala sta zelo dobra, zaupna prijatelja
   ♦ geom. ploskev, ki omejuje telo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.

1. 1. z udarcem, udarci narediti luknjo, odprtino skozi kaj: prebili so led, da so prišli do vode; prebiti streho, zid / prebiti kovino predreti; mladiča sta s kljunom prebila lupino prekljuvala
   // krogla mu je prebila prsi; pri padcu si je prebil lobanjo / prebiti luknjo v jermen
2. 2. z bojem priti skozi nasprotnikove položaje: prebiti blokado, obrambno črto, fronto, obroč; brigada se je s težavo prebila
3. 3. knjiž. natepsti, pretepsti: zatožil ga je, da ga je prebil; prebiti do krvi
   ● prebiti zvočni zid biti hitrejši od zvoka
   ♦ šport. prebiti arkado

prebíti se nav. ekspr.  
1. 1. s težavo priti skozi kaj ovirajočega: vozilo se je komaj prebilo skozi gnečo; tanker se je prebil skozi ovire; prebil se je v ospredje, da bi bolje videl; pren. prebiti se skozi težave
   // kljub oviram priti kam: kljub neurju so se prebili do koče; do zasutih tovarišev so se prebili z velikim trudom; prebiti se iz podzemeljske jame / reka se prebije do morja; pren. prebiti se do uspeha
2. 2. kljub oviram, težavam poklicno, družbeno uspeti: prebil se je in si ustvaril ime; brez njihove pomoči bi se težko prebil
   // s predlogom z delom, prizadevanjem doseči določeno stopnjo, mesto: prebiti se do znanstvenega naslova; tekmovalec se je prebil na drugo mesto
3. 3. navadno s prislovnim določilom (s težavo) se preživeti: komaj so se prebili v letih krize / težko so se prebili skozi življenje
   ● ekspr. prebiti se skozi knjigo s težavo jo prebrati; publ. prebil se je tako visoko, da je postal nepogrešljiv postal je tako pomemben

prebít -a -o 
1. 1. deležnik od prebiti: na več mestih prebita lobanja; skozi steno prebite odprtine; do iznakaženosti prebiti jetniki
2. 2. presnet, preklet: ti prebiti fant, že spet si zamudil večerjo; ta prebita pijača ga bo uničila / to prebito vreme, spet nam je zagodlo
   ● ekspr. led je bil prebit začetne težave, ovire so bile odpravljene; prebita para ekspr. nimam niti prebite pare popolnoma nič denarja; ekspr. to ni vredno prebite pare zelo malo, nič; prisl.: ekspr. prebito jih je oštela zelo, hudo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.