Fran > SSKJ

1. 1. ki vsebuje, izraža odkritost, zaupanje, zaupen: intimni odnosi med ljudmi; imela sta intimen pogovor; družijo jih intimne vezi; potrebno bi bilo intimnejše sodelovanje / to so naši najintimnejši prijatelji največji, najboljši
   // darilo je preveč intimno
2. 2. ki zadeva človekovo doživljanje, čustvovanje, notranji: rad se umika v svoj intimni svet; intimne sfere človekovega življenja / intimna bolečina globoka, skrita
   // ki izraža, izpoveduje tako doživljanje, čustvovanje: ta roman je pisateljevo najintimnejše delo / intimna lirika, umetnost
3. 3. ki vzbuja občutek ugodja zaradi skladnega okolja in majhnih razsežnosti; prijeten, domač: intimen kotiček, prostor; majhna, intimna ulica / svetla, intimna barva ki prijetno učinkuje
   // ki je, poteka v zaključenem, navadno rodbinskem krogu ljudi: intimna slovesnost, večerja
4. 4. nav. ekspr. ki je v ljubezenskem, spolnem odnosu: njen intimni prijatelj; več let sta bila intimna / ima intimno razmerje z njim
5. 5. ki se nanaša na določene dele človeškega telesa: intimna garderoba; intimno perilo spodnje perilo

intímno prisl.: intimno govoriti s kom; intimno proslavljati kaj; slika učinkuje zelo intimno; intimno povezani tovariši

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 6. 2024.

1. 1. kar izraža medsebojno odvisnost, povezanost količin, vrednosti, ki imajo kaj skupnega: ugotoviti razmerje med časom in dolžino poti; formula kaže elemente v spojini in njihovo medsebojno razmerje; mehanska energija je v stalnem razmerju s toplotno energijo / razdeliti vsoto v razmerju 1 : 5 / določiti razmerja med domačimi in tujimi cenami / razmerje sil v svetu se je spremenilo / človek podira razmerja v naravi sorazmerja
   // z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem razmerju v sorodstvu
2. 2. navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami
   1. a) ob skupni dejavnosti: družbeno, produkcijsko razmerje; razmerje med delovno organizacijo in skupnimi službami
   2. b) v osebnem življenju: bratsko, prijateljsko razmerje / publ. stopiti v osebno razmerje s kom imeti osebne stike s kom
      // napeto razmerje v družini ga je zelo težilo napeti odnosi
      // intimno, ljubezensko, spolno razmerje
      // zunajzakonski odnosi moškega in ženske, temelječi na spolnosti: razmerja z njo ni skrival; imela je razmerje s poročenim moškim
3. 3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga; odnos: urediti razmerje med državo in cerkvijo / dobra medčloveška razmerja
   // v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: opredeliti razmerje do življenja
   // v prislovni rabi, navadno v zvezi v razmerju do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: vsak človek v razmerju do drugih ljudi; oblast v razmerju do ljudstva / beseda je v razmerju do sinonima precej redka
4. 4. v prislovni rabi, navadno s prilastkom, v zvezi v razmerju izraža primerjanje, vrednotenje, presojanje: zastavljeni načrti niso bili v pravem razmerju s sposobnostmi delavcev; biti v ustreznem razmerju
5. 5. star. razmere, okoliščine: ostro so kritizirali razmerje v tej deželi
   ♦ fiz. kompresijsko razmerje; geom. delilno razmerje število, značilno za medsebojno lego treh točk na premici; jur. delovno razmerje pravno razmerje med delavci pri delu z družbenimi sredstvi ali med delodajalcem in delojemalcem; obligacijsko ali obveznostno razmerje pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev; obveznost; pogodbeno razmerje; pravno razmerje urejeno s pravnimi normami; lingv. frekvenčno razmerje med besedami; posledično, sklepalno, vzročno razmerje; mat. razmerje kvocient dveh količin

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 6. 2024.

1. 1. napraviti, da kaj na kaj deluje, učinkuje: izpostaviti kaj pritisku, vetru, zraku; izpostaviti otroka mrazu; izpostaviti se soncu / izpostaviti mladega človeka prevelikim vplivom okolja
   // napraviti, da je kdo v neprijetnem, nevarnem položaju: izpostaviti koga javni kritiki, posmehu, preziru; izpostaviti se (smrtni) nevarnosti; ni se maral izpostaviti sodbi ljudi
2. 2. postaviti koga na samoten, nezavarovan kraj, z namenom rešiti se skrbi zanj: takrat so pohabljene otroke izpostavili; kaznovali so jo, ker je izpostavila otroka; ujetnike so izpostavili na samotnem otoku
3. 3. nekdaj postaviti koga na javno mesto kot kazen za kako dejanje: izpostaviti tatu na sramotilnem odru
4. 4. publ. napraviti opazno, poudariti: režiser je izpostavil predvsem intimno dramo osebne moralne odgovornosti
   ● knjiž., redko v vitrinah so izpostavili predzgodovinske najdbe razstavili
   ♦ lingv. izpostaviti stavčni člen postaviti člen zaradi poudarka na začetek stavka, na njegovo prejšnje mesto pa postaviti zaimek ali prislov; mat. izpostaviti napisati skupni faktor pred oklepajem

izpostáviti se očitno, močno zavzeti se za kaj ne glede na nevarnost; eksponirati se: on se je zelo izpostavil za prijatelja; izpostavila se je, da bi ga rešila

izpostávljen -a -o 
1. 1. deležnik od izpostaviti: izpostavljen otrok; izpostavljen napadom, nevarnosti; ravninski kraji so manj izpostavljeni potresom; vrt je izpostavljen soncu
2. 2. publ. ki je v položaju, da se veliko ljudi zanj zanima in ga ocenjuje: politično izpostavljena oseba / njegov položaj je zelo izpostavljen
3. 3. ki moli, štrli naprej: izpostavljeni deli pročelja / postojanka je bila precej izpostavljena; pren. narodnostno izpostavljeni kraji
   ♦ alp. izpostavljeno mesto mesto, pod katerim je prepad v obliki visoke, gladke stene; šah. izpostavljena figura figura, ki je v nevarnosti, da bo napadena ali osvojena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 6. 2024.

1. 1. lastnost, značilnost slovesnega: slovesnost dogodka, govora / njegovo vedenje je bilo brez slovesnosti; obraz mu je žarel v slovesnosti / slovesnost je že v naravi tega igralca
2. 2. prireditev, posvečena pomembnemu dogodku, osebi ali spominu nanju: slovesnost se je začela ob devetih; prirediti, voditi slovesnost; počastiti slavljence z intimno, kratko slovesnostjo / cerkvena, šolska slovesnost; jubilejna, pogrebna, žalna slovesnost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 6. 2024.

pretánjen -a -o tudi pretanjèn -êna -o 
1. 1. deležnik od pretaniti: pretanjena podoba sveta
2. 2. lep, izbran: pretanjeno izražanje / pretanjeni slikarski dosežki
3. 3. zelo občutljiv, izostren: imeti pretanjen čut za lepoto / pretanjena ironija

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 6. 2024.