Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu. Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.
Zanima me, kakšna raba besede pristop (v smislu načina reševanja problema) je najustreznejša? Je katera od oblik napačna ali se vse dopuščajo? V besedilih na spletu sem zasledila že vse tri možnosti.
Novi pristopi k raziskovanju zdravilnih rastlinNovi pristopi za raziskovanje zdravilnih rastlinNovi pristopi raziskovanja zdravilnih rastlin
Glede na pogostost obeh različic naslednjih nagovorov me zanima, kateri izmed njih je pravilen, v primeru, da se pridevnik nanaša na oba sledeča samostalnika. Drage dame in dragi gospodje. ali Drage dame in gospodje. Bi lahko rekli, da sta zaradi pogostosti uporabe pravilna oba ali gre zgolj za pogosto napako?
Zakaj glagole stanja, npr. sedeti, ležati (SS 2004, 350) razumemo kot da so brez vidskega para? Če je sedeti nedovršni glagol, bi kot njegov dovršni par razumela usesti se.
Brala sem vaš odgovor glede uporabe besed 'treba je'/'potrebno je' + nedoločnik. Zanimivo se mi zdi, da so nas v OŠ učili ravno obratno, da je 'treba je' hrvatizem in v tem smislu napačen, da je njegova raba zgolj pogovorna, 'potrebno je' pa je knjižno in bolj pravilno. Še zdaj imam "oprane možgane" glede tega, 'potrebno je' mi deluje lepše, bolj knjižno oz. uradno in nekoliko težko zapišem, da je 'treba nekaj narediti...' A če prav razumem, 'je potrebno + nedoločnik' ni toliko napačno kot je slogovno manj primerno, ali se motim?
Me pa zanima, kako je v primeru stavka: Za zagotavljanje sledljivosti zdravila je pomembno v kartoteki bolnika zabeležiti lastniško ime in številko serije zdravila. Torej, je ta stavek pravilen ali manj primeren? Če je ta stavek pravilen, zakaj bi bilo npr. 'je potrebno zabeležiti' manj primerno?
Pogosto sem v dilemi, s katero začetnico pisati zgodovinske državne tvorbe, na primer: A/avstrijsko cesarstvo, R/rimsko-N/nemško cesarstvo ipd. Področje je očitno precej neurejeno, ker sem med brskanjem našla različne zapise, celo v maturitenih polah je enkrat Rimsko-nemško cesarstvo, drugič Rimsko-Nemško cesarstvo, da o nepravilni uporabi vezaja (nestično) niti ne pišem.
Na spletu lahko v velikem številu zasledimo izraze kot so Invazija na Ukrajino, Invazija na Afganistan, Invazija na Normandijo idr., ob pogledu na Fran pa v definiciji gesla invazija piše, da je to »vdor vojaških sil ene države V drugo«, torej ne »NA drugo«. Podan je tudi primer Invazija v Normandiji. Zanima me, kateri zapis izmed naslednjih je ustrezen oz. pravilen:
Katera oseba (prva ali tretja) pri glagolu v spodnjem primeru bi bila ustreznejša oz. pravilna?
V proizvodnji imamo tri stroje. Jaz znam upravljati dva. Če se naučim upravljati še tretjega, bom edini izmed zaposlenih, ki bo/bom znal upravljati vse tri stroje.
Nisem povsem prepričana, kakšen je pravilen zapis. Je torej takole pravilno? Predvsem me zanima, ali se zapisuje iz večinskih šol ali z večinskih šol. Primer je takšen: Število otrok, ki so se iz večinskih OŠ prešolali na OŠ dr. Mihajla Rostoharja Krško.
Pa še tole. Potek: Sedimo v krogu na stolih. Eden od učencev stoji na sredini. Ta oseba reče: »Nikoli še nisem« in doda konec stavka (na primer: »Nikoli še nisem jedel brokolija.«). Vsi, ki so to že počeli/videli/slišali …, morajo vstati in zamenjati stole.
Je tako okej ali so potrebne ... za Nikoli še nisem v narekovajih?
Beseda grunge, ki označuje glasbeno zvrst, se ne nahaja v nobenem izmed Franovih slovarjev, zato vprašanje naslavljam na vas. Zanima me izvor omenjene besede in kakšna je njena pravilna izgovorjava?
Za poimenovanje zidu na Krasu, ki je zgrajen brez ali skoraj brez uporabe malte, se pojavlja veliko poimenovanj -- suhizid, suhozid, suhizid, ravno tako za postopek: gradnja na suho, suhogradnja, suhozidnagradnja. Zanima me vaše mnenje, katero izmed poimenovanj je najbolj pravilno.
Zanima me, kdaj uporabljati katero izmed naštetih različic za poimenovanje študenta/diplomanta magistrskega študija. Ali je moje razmišljanje ustrezno, in sicer z magistrom/magistrico (ne magistro!) naslavljamo nekoga, ki je zaključil/-a magistrski študij, z nazivom magistrand/magistrandka, magistrant/magistrantka pa naslavljamo nekoga, ki je vpisan/-a na magistrski študij in ga še ni zaključil/-a? Ali gre za pomensko enakovredne različice in takšna razmejitev ni ustrezna?
Kakšna je razlika med pridevnikoma zvočen in zvokoven?
Po iskanju odgovora v spletnem SSKJ razlike nisem našel oziroma našel sem le, da se obe besedi enakovredno nanašata na zvok.
Vem pa, da je vloga teh dveh pridevnikov vendarle različna oziroma se v nekaterih primerih uporablja le en izmed teh dveh enakovrednih pridevnikov, drugi pa nikdar.
Za zgled poglejmo tole: zvočni signal* zvokovni signal*
Naj iz zgornjih zgledov povzamem, da besedna zveza zvokovni signal ne obstaja oziroma se ne uporablja, saj uporabljamo le besedno zvezo zvočni signal.
Zakaj je to tako?
V Mestni občini Ptuj je ena izmed četrti tudi Četrtna skupnost Breg - Turnišče. Kako pravilno sklanjamo ime Turnišče (pri Ptuju)? V Krajevnem leksikonu Slovenije najdemo le »prekmursko« Turnišče (srednji spol, v Turnišču, iz Turnišča). Ali je mogoče »ptujsko« Turnišče (domačini ga vežejo s predlogom »na«) sklanjati kot množinski samostalnik ženskega spola -- grem na Turnišče, prihajam s Turnišč?
V specifičnih medicinskih znanstvenih prispevkih pogosto navajamo rezultate raziskav, ki vključujejo tudi statistične podatke, kot je interval zaupanja. Zanima me, kateri zapis je najbolj ustrezen (če sploh kateri izmed spodaj navedenih):
Morda niti ne gre za vprašanje pravilnosti, temveč bolj sloga, pa vseeno: je pravilneje/lepše (v časopisu, reviji ...) zapisati 42 tisoč ali 42.000? Nekje sem namreč prebrala, da prva, »polovična« različica ni ustrezna.
V medijih se pojavlja manjša zadrega glede pravilnega naslova britanskega princa Harryja. Je vojvoda Sussexški, Susseksški ali Susseški? In ali je v izgovorjavi dovoljeno "saseški", ali mora biti "sasekški"?
V OŠ učimo učence po učnem načrtu za športno vzgojo. Učni načrt za športno vzgojo je uraden dokument (daje nam smernice, cilje in minimalne standarde znanja...) in po mojem mnenju mora biti napisan v slovenskem knjižnem jeziku.
Pred nekaj dnevi sem se bolj temeljito lotil njegovega prebiranja in pri standardih znanja za prvo triado prišel do zame nerazumljive besede zviralnik. Učni načrt za športno vzgojo ga omenja na strani 31, pod gimnastično abecedo. V besedilu piše: "...pleza po letveniku, zviralniku in poševni klopi, preskakuje kolebnico."
Ker sam nikoli prej nisem zasledil te besede, sem malo raziskoval. Prišel sem do ugotovitve, da omenjena beseda izvira iz Športno terminološkega slovarja, ki ga je izdal dr. Silvo Kristan. Gre za delovno verzijo njegovega slovarja, v kateri avtor v obsežnem teoretičnem uvodu razmišlja o vlogi strokovnega izrazja, v katerega vključi tudi priporočilo terminološki komisiji. Po moji oceni neka delovna verzija slovarja, ki je plod razmišljanja človeka, ki razmišlja o nečem in to tudi javno objavi, še ne more biti zagotovilo, da je beseda zviralnik tudi uradno sprejeta in priznana. Morda se motim in ravno zato bi rad razčistil zadevo. Namreč o tem, kaj je zviralnik sem povprašal tudi svetovalko za šport, ki deluje na Zavodu republike Slovenije za šolstvo (je tudi ena izmed več soavtorjev Učnega načrta za športno vzgojo). Odgovorila mi je, da gre za pojem iz Športno terminološkega slovarja, kjer avtor zvirala opisuje kot nepogrešljivi del otroških igrišč (sam jim pravim plezala).
Na naši šoli nihče ni vedel, kaj je to zviralnik. Ena učiteljica je rekla, da gre za zviralo, a je ni znala povsem pojasniti. Torej, tudi beseda zviralo, je v športnem smislu mišljena kot plezalo za otroke.
V času mojega študija na Fakulteti za šport zviralnik ni bil nikoli omenjen, niti ga nismo obravnavali na vajah in predavanjih. Tudi kasnejši študenti ga niso obravnavali. Torej, če zaključim, kaj menite vi o tem problemu? Ali se beseda zviralnik lahko uporabi v uradnem dokumentu kot priznana slovenska beseda ali ne?
Na eni izmed otroških knjig znane založbe sem zasledila besedo rasem (Zbirka, ki RASE skupaj z otrokom). Res se mi zdi nenavadno, da bi naredili takšno napako. Ali se v kakšnem primeru uporablja glagol rasti tako?
Ali je brezmadežni lahko tudi pridevniška beseda moškega spola v imenovalniku ednine.
Dostopnost
Dostopnost