Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
akmeízem -zma m (ī) lit. smer v ruskem pesništvu v začetku 20. stoletja, ki upodablja realni predmetni svet v jasnem, preprostem izrazu: akmeizem in simbolizem
SSKJ
bleščèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́) 
  1. 1. ki odbija iskrečo se svetlobo: bleščeč biser; bleščeči zobje; bleščeča belina snega; bleščeče kapljice rose; bleščeča kovina; z bleščečimi očmi je strmela vanj
    // ki močno sije: bleščeča luč, svetloba
  2. 2. knjiž. razkošen, sijajen: bleščeč dvorec, sprevod
    // ekspr. ki zaradi popolnosti vzbuja občudovanje: bleščeča domišljija, kultura; pesnik je bleščeč v izrazu / bleščeč uspeh; napovedujejo mu bleščečo prihodnost; bleščeča umetniška slava
    bleščéče prisl.: branilec je bleščeče branil obtoženca; bleščeče beli vrhovi gora; bleščeče črno perje
    ●     bleščeče beli prti zelo beli; prim. bleščati se
SSKJ
dognáti -žênem dov., doženíte (á é) 
  1. 1. z razmišljanjem, raziskovanjem priti do česa: premišljeval je, a dognati ni mogel ničesar; poskušal je dognati kaj stvarnega; dognati resnico; zdravnik je dognal vnetje; hotel bi dognati, če dogovor še drži; dognal je, da mora nalogo opraviti čimprej; brez težave je dognal, kaj pomeni njeno vedenje; dognati s poskusi
    ♦     jur. dognati istovetnost osebe; dognati krivdo
  2. 2. knjiž. izoblikovati popolnoma, do konca: prevajalec je prevod res dognal / misli ni mogel vselej do kraja dognati; nekatere pesmi je dognal do take popolnosti, da so neprevedljive
  3. 3. star. narediti, izvesti kaj do konca: delo je srečno dognal; dognati kupčijo, pravdo
    ●     star. rad bi umrl, dognal sem prišel sem do konca življenja; star. dognala je svoje življenje umrla je
  4. 4. star. skleniti, dogovoriti se: starši so dognali, naj se fant in dekle vzameta
    dognán -a -o: Prešernov vpliv na druge pesnike je dognan; to je že dognana resnica; ta novela je najbolj dognana; pravda je dognana; stvar še ni dognana; oblikovno in vsebinsko dognan prevod; film je po izrazu dognan
    ●     redko opazil sem, da so čevlji že močno dognani ponošeni, obrabljeni; redko ljudje so bili od dolge poti dognani do konca zelo utrujeni, izčrpani
SSKJ
evfemízem -zma m (ī) lingv. beseda, pomen ali zveza, s katero se izognemo neprijetnemu, včasih tudi neprimernemu izrazu
SSKJ
izràz -áza m (ȁ á) 
  1. 1. jezikovna enota iz glasov, besed za označevanje pojmov: kaj pomeni ta izraz? navedena izraza se rabita kot sinonima; delati, ustvarjati izraze za nove pojme; uporabljati izbrane, jasne, vsakdanje izraze; prevajalec ni našel najbolj ustreznega izraza za nemško besedo; domači, grški, tuji izrazi; knjiž. ekspresivni izrazi; grob, vulgaren, zastarel izraz / enobesedni, večbesedni izrazi; gastronomski, medicinski izrazi; to je knjižni, pesniški izraz; strokovni izrazi; zbirati izraze iz narečja / kot vljudnostna fraza pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava
  2. 2. ed., knjiž., s prilastkom način posredovanja misli, čustev, doživljanja: pesnik izboljšuje svoj pesniški izraz; sodoben gledališki izraz; po sili umetniškega izraza ga ni še nihče prekosil; zgoščenost izraza / pesnica je našla tanek izraz za svoj čustveni svet
  3. 3. nav. ed., navadno s prilastkom videz, zunanja podoba, zlasti obraza, oči, ki kaže razpoloženje, čustva: v njenih očeh je bil nenavaden izraz; vesel izraz mu je legel na obraz; njegove oči so brez izraza; čuden, otožen izraz (obraza, na obrazu); gledati z izrazom obupanca; izraz zaničevanja in sovraštva / izraz njegovega glasu je bil tak, da so vsi jokali
    // zastar. videz, zunanja podoba sploh: po obsegu in izrazu je to skromno grajsko poslopje
  4. 4. ed., z rodilnikom to, v čemer se kaj kaže, izraža: umetnost je izraz časa; ljudske pesmi so najpristnejši izraz ljudske duše; to dejanje je izraz ljubezni; predsednikov obisk je izraz prijateljskega sodelovanja obeh držav; kot izraz hvaležnosti mu je podaril knjigo / potrtost ni ostala brez zunanjega izraza
  5. 5. nav. mn., publ., z rodilnikom kar kaže, izraža kaj: predsednika so sprejeli z izrazi prijateljstva, simpatij / kot vljudnostna fraza sprejmite izraze (globokega) sožalja, spoštovanja
  6. 6. publ., v zvezi prihajati, priti do izraza postajati, postati bolj opazen, viden, jasen: to mnenje je prišlo v referatu dobro do izraza; črni lasje pridejo ob sinji obleki posebno do izraza; slika v tem prostoru ne prihaja prav do izraza / njegovo znanje ni prišlo do izraza
    // v zvezi dobiti, najti svoj izraz izraziti se, pokazati se: razumevanje za naravo je dobilo svoj izraz v planinstvu; malodušnost je našla svoj umetniški izraz v Cankarjevih Hlapcih
    // v zvezi dati izraz izraziti: dati izraz čustvu
    ●     ekspr. dati izraza svojim čustvom, veselju sproščeno izraziti svoja čustva, veselje; ekspr. svojo vlogo je odigrala brez izraza neizrazito, medlo
    ♦     ekon. denarni izraz vrednosti blaga; lingv. mednarodni izraz beseda, zlasti grško-latinskega, angleškega izvora, ki se uporablja v mnogih drugih jezikih; izraz količine; mat. matematični izraz števila, povezana z računskimi znaki; muz. glasbeni izraz zvočna upodobitev skladateljevega doživljanja; označba za izraz izvajanja
SSKJ
kaligrafíja -e ž (ȋ) pisanje z lepimi, čitljivimi črkami, lepopisje: gojiti kaligrafijo; srednjeveška kaligrafija / kaligrafija ornamentov; pren. v umetnikovem grafičnem izrazu je značilna likovna kaligrafija
// redko pisava, rokopis: ponarejena kaligrafija
SSKJ
kolúmbovstvo -a s (ȗ) knjiž. odkrivanje, iskanje novega, zlasti česa pomembnega: Trubarjevo kolumbovstvo / težnja po novatorstvu, kolumbovstvu v pesniškem izrazu
SSKJ
kontinuíranost -i ž (ȋ) nepretrganost, neprekinjenost: kontinuiranost proizvodnega procesa / zanikanje kontinuiranosti v likovnem izrazu
SSKJ
lomíti lómim nedov. (ī ọ́) 
  1. 1. s silo, pritiskom delati iz česa trdega nepravilne dele: lomiti dračje; rezati in lomiti kruh; spomladi se led na reki lomi; suhljad se lomi pod nogami / vihar lomi drevje ga podira, ruje; mu lomi veje; dal je palico čez koleno in jo lomil jo poskušal zlomiti; v jezi je divjal in lomil pohištvo grdo ravnal z njim, ga razbijal; pod težo se je deska začela lomiti je začela kazati znake, da se bo prelomila
    // ekspr.: pomol je lomil valove; morje se lomi ob pečinah; pren., knjiž. val ekspresionizma se je že lomil
    // s silo, pritiskom delati, da kaj trdega ni več s čim zraščeno, skupaj: otroci lomijo mladike v grmu; burja lomi ledene sveče; veter je lomil veje; veje se lomijo pod težkim snegom; lomiti koruzo lomiti koruzne storže s stebla
    // lomiti granit, kamen, marmor pridobivati uporabne kose iz žive skale
  2. 2. nav. 3. os. povzročati zvijanje telesa, udov: spet ga lomi božjast; krč jo lomi; vse telo mu lomijo krči / brezoseb.: včeraj ga je spet lomilo imel je napad božjasti; ekspr. gledalce je kar lomilo od smeha zvijali, pripogibali so se
    // z oslabljenim pomenom otrok ni zdrav, božjast ga lomi ima božjast, je božjasten
  3. 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa osebek: jeza ga lomi; krčevit jok jo je lomil; togota ga lomi / jeza ga lomi, ker ni bil izvoljen jezi se; taka radovednost me lomi, da moram pogledati
    // polaščati se, lotevati se: komaj gleda, tako ga lomi spanec / kašelj ga je začel lomiti; že prej ga je lomil smeh, zdaj pa se je zakrohotal
  4. 4. publ. odpravljati, premagovati, uničevati: lomiti preživele nazore; lomiti stare družbene odnose, tradicijo; doslej ustaljena praksa se je začela lomiti; predsodki se lomijo
  5. 5. slabš. slabo znati, obvladovati kak jezik, zlasti v govorjeni obliki: za silo je lomil angleščino; lomil je celo nekoliko po slovensko
  6. 6. pog., v zvezi z ga počenjati neumnosti, lahkomiselnosti: če ga bo še naprej lomil, bo izključen; mladina ga lomi / to smo ga lomili / njegova žena ga lomi z drugimi; lomi ga, kot da ne bi bil poročen se družabno, erotično izživlja
    // delati napake: igralec ga je pri premieri lomil; pri šolski nalogi sem ga strašno lomil / godba je dobro igrala, le boben ga je malo lomil / trdil je, da ga trgovina lomi
  7. 7. publ., v zvezi lomiti kopja zelo si prizadevati za kaj; bojevati se: lomiti kopja za pravico / zaradi tega se z njim ne splača lomiti kopja prepirati se
  8. 8. v medmetni rabi izraža začudenje, zavrnitev: menda se bosta ločila. Ne lomi ga; ali si zdaj jezna name? Nikar ga ne lomi; tega izpita ne bom nikoli naredil. Kaj ga pa lomiš
    ●     ekspr., redko težko delo človeka lomi zelo utruja; pog., ekspr. letos ga vreme lomi je slabo, nestalno vreme; zastar. tega vprašanja ne bom rešil, naj si še tako lomim glavo belim; knjiž. pili sta kavo in lomili bel kruh jedli; čakal je in nestrpno lomil prste z roko krčevito pregibal prste druge roke; jokala je in (si) lomila roke, lomila z rokami delala krčevite gibe, izražajoč žalost, obup; ekspr. pri tej nalogi si bo lomil zobe jo bo težko reševal; ekspr. medved je lomil skozi goščavo lomastil; knjiž. razbojniki lomijo v hišo vdirajo, vlamljajo
    ♦     agr. lomiti lan s posebno pripravo lomiti laneno slamo pri pridobivanju prediva; fiz. prozorno telo lomi svetlobo povzroča spremembo smeri valovanja pri vstopu vase; tisk. lomiti urejati, razvrščati stolpce stavka (v strani); usnj. lomiti usnje obdelovati ga tako, da postane lice nekoliko hrapavo
    lomíti se 
    1. 1. biti lomljiv: koruzni kruh se lomi / lasje, nohti se mu lomijo
    2. 2. ekspr. pripogibati se, zvijati se: ponižno je pozdravljal in se lomil v pasu; tako so se smejali, da so se kar lomili / lomiti se od smeha, v joku, v smehu
    3. 3. biti ostro ukrivljen: črta se lomi; reka se lomi; cesta se lomi navzdol; rov se ostro lomi / topol meče dolgo senco, ki se lomi ob zidu
      ♦       fiz. svetloba, zvok se lomi spreminja smer pri prehodu v drugo snov
    4. 4. knjiž., ekspr. izgubljati trdnost, moč: njen ponos se lomi; doslej ustaljena praksa se je začela lomiti; njegova upornost se lomi / lomiti se v sebi
      ●       glas se mu je lomil od ganjenosti, razburjenja govoril je pretrgano, s prekinitvami; ekspr. ob tujem izrazu se mu je lomil jezik težko ga je izgovarjal; ekspr. v njem se vse maje in lomi doživlja velike duševne krize; ekspr. dve uri sem se lomil po tistem kamenju (težko) hodil
    lomèč -éča -e: jokala je, lomeč (si) roke; plaz se vali v dolino, lomeč smreke kot bilke; stal je v zadregi, lomeč v roki vžigalico; pokanje lomečega se ledu
    lómljen -a -o: lomljena vrsta hiš / lomljeni kamen; lomljeni oklepaj iz dveh ležeči črki V podobnih znakov; lomljena črta
SSKJ
máčji -a -e prid. (ȃ) nanašajoč se na mačke: mačji glas, rep; mačja šapa / mačja trdoživost / ekspr.: z mačjimi koraki se je bližal hiši tiho, neslišno; imeti mačje oči dobro videti v temi; imeti zelenkaste, podolgovate oči
● ekspr. to ni mačji kašelj to ni majhna, nepomembna stvar; slabš. narediti komu mačjo godbo dražiti, jeziti koga s škripajočim, cvilečim igranjem; ekspr. to niso mačje solze to ni majhna, nepomembna stvar; pog. mačje oko svetlobni odbojnik (na cestišču)
♦ bot. mačji rep trava z ozkim, valjastim socvetjem, Phleum; navadna mačja meta rastlina s pecljatimi, spodaj dlakavimi listi in belimi ali rdečkastimi cveti, Nepeta cataria; mačje uho kukavica, katere cvet ima žametasto dlakavo medeno ustno, Ophrys; grad. ulica je tlakovana z mačjimi glavami s kroglasto zaobljenimi večjimi kockami ali kamni; min. mačje zlato sljuda živih barv, tako spremenjena zaradi preperevanja; zool. mačji som do enega metra dolga morska riba z ogrodjem iz hrustanca in pegami; morska mačka
    máčje prisl.: mačje uren; po mačje je splezal na drevo; sam.: nekaj mačjega je v njenem izrazu
SSKJ
múka -e ž (ú) 
  1. 1. nav. mn., raba peša trpljenje, bolečina: lajšati muke ranjencem; zvijati se od muk; duševne muke; ekspr. prestajati nečloveške, peklenske muke / vsak korak mu je v muko mu povzroča bolečino; umirali so v mukah / trpeti muke
    // kar povzroča trpljenje, bolečino: vsak korak je bil zanj muka; vse muke, ki so mu jih pripravili, ga niso zlomile; pogumno pretrpeti muke / redko izpraševali so ga med mukami med mučenjem
    ●     star. dati koga na muke mučiti ga; knjiž. grozote vojne je upodobil v muki poginjajočega konja v izrazu, položaju, ki kaže trpljenje, bolečine; knjiž., ekspr. trpeti Tantalove muke zaman želeti dobiti, doseči to, kar je na dosegu
  2. 2. nav. ekspr. neprijetnost, težava, trud: od posestva niso imeli koristi, pač pa samo muko / rad bi se rešil te muke, da bi se moral z njim pogajati / napraviti kaj brez muke z lahkoto, lahko; dihati, vleči z muko s težavo, težko
    // v povedno-prislovni rabi: muka je brisati prah z vseh teh okraskov; muka je poslušati glasbo v tej žalostni hiši; elipt. prenašati jo ves dan, prava muka
SSKJ
nasprótje -a s (ọ̑) 
  1. 1. pojav ali stanje, ko se kaj po bistvenih lastnostih razlikuje od določenega: v njegovih trditvah je precej nasprotij; odpraviti, omiliti nasprotja; izgladil je na prvi pogled veliko nasprotje; v stranki je prišlo do nasprotij; družbena, nacionalna, politična, razredna, socialna nasprotja; nasprotje med besedami in dejanji; nasprotje med mladimi in starimi; nasprotja v izpovedbah prič; knjiž. Indija je dežela nasprotij / priti v nasprotje s predpisi, z zakonom; to je v nasprotju z logiko, moralo, s prej povedanim; ekspr. to je v kričečem nasprotju z njegovimi težnjami; ravnati v nasprotju s predpisi
    ♦     soc. enotnost nasprotij načelo, da je trenutno stanje posledica ravnotežja sil v stvareh in pojavih
  2. 2. kar se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: njegova zadnja umetniška zbirka je nasprotje prejšnji; nasprotje izrazu dober je slab; tema v Župančičevi poeziji se pojavlja le kot nasprotje luči
    // ekspr., navadno s prilastkom kdor je od koga po lastnostih, mišljenju popolnoma drugačen: sin je pravo nasprotje očeta; dekle je živo nasprotje svoje družine
    ●     evfem. zaradi meje sta si prišla v nasprotje sta se sprla; pog., ekspr. tvoja trditev je v direktnem nasprotju s splošnim mnenjem popolnoma nasprotna; publ. v nasprotju s prvo tekmo je naša reprezentanca drugo tekmo izgubila v prvi tekmi je zmagala, drugo pa je izgubila; nasprotja se privlačujejo
SSKJ
novátorstvo -a s (ȃ) 
  1. 1. dejavnost novatorjev: podpirati novatorstvo; uspehi na področju novatorstva
  2. 2. nav. ekspr. uvajanje novega zlasti v umetniško, literarno delo: oblikovno novatorstvo; novatorstvo v pesniškem izrazu
SSKJ
odbíjati -am nedov. (í) 
  1. 1. z udarcem, udarci odstranjevati: odbijati žebljem konice; steklenicam je odbijal vratove, namesto da bi jih odpiral; odbijati s kladivom / odbijati sodom čepe izbijati
  2. 2. z udarcem, sunkom ob kaj premikajočega se povzročati spremembo smeri: odbijati žogo z glavo, roko / lokomotiva odbija vagone; krogli sta se odbijali / skala odbija valove
    // fiz. spreminjati smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odbijati svetlobo, zvok; zvok se odbija
    // fiz. delovati na drugo telo z odbojno silo: odbijati delce z enakim nabojem; enaka električna naboja se odbijata
  3. 3. s svojo aktivnostjo preprečevati uspeh nasprotne aktivnosti: odbijati napade; odbijati udarce / odbijati sovražnika / odbijači odbijajo sunke blažijo
  4. 4. vzbujati negativen, odklonilen odnos: tak način pouka učence odbija; njegov hladni nastop jo odbija
  5. 5. ekspr. odklanjati, ne sprejemati: njegova darila odbija / vsa vabila dosledno odbija / publ. odbijati misel na izpit izogibati se je
  6. 6. zmanjševati vsoto za določen znesek: odbijati davek od honorarjev; odbijati prispevke od osebnih dohodkov
  7. 7. bleščati se, svetiti se od nase padajoče svetlobe: jezerska gladina odbija svetlobo; kapljica odbija sončne žarke
  8. 8. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznanjati čas; biti: ura odbija dvanajst / nihalo odbija svoj tiktak
    odbíjati se 
    1. 1. zaradi udarca, sunka ob kaj spreminjati smer premikanja: dežne kaplje se odbijajo od tal; zrnca peska se odbijajo od blatnika; valovi se odbijajo od skal
    2. 2. svetiti se, kazati se na površini česa: svetloba lune se odbija na vodni gladini
      // ekspr. izrazito se odražati, kazati: obrisi tovarne se temno odbijajo v mraku; stolp se ostro odbija od neba
      ●       klici so se odbijali od skal so odmevali
    odbijajóč -a -e: odbijajoč udarce, so se umikali; njena odbijajoča hladnost ga je žalila; odbijajoče vzdušje; prisl.: odbijajoče nastopati, se vesti; sam.: v izrazu ima nekaj odbijajočega
SSKJ
oprostíti -ím dov., opróstil (ī í) 
  1. 1. narediti, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa: oprostiti koga kake dolžnosti; oprostili so ga plačevanja davkov; oprostiti koga vojaške službe / oprostili so ga davkov
  2. 2. s sodbo odločiti, da kdo ni kriv dejanja, zaradi katerega je bil obtožen: sodišče ga je oprostilo
    ♦     jur. oprostiti obtožbe s sodbo odločiti, da obtoženec ni storil kaznivega dejanja, da ni kazensko odgovoren ali da dejanje ni kaznivo
  3. 3. narediti, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: oprostiti komu zamudo; vse mu je oprostila; ekspr. ni si mogel oprostiti, da je bil tako nepreviden / oprostiti komu žalitev odpustiti
    // kot vljudnostna fraza pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava
  4. 4. v medmetni rabi izraža vljudnost
    1. a) pri nagovoru: oprostite, da vas motim; oprostite, koliko je ura
    2. b) pri ugovarjanju, zavrnitvi: on je to storil! Oprostite, to je nemogoče; oprosti, to pa že ne bo držalo
      // izraža opravičilo: oprosti, nisem mislila tako hudo; oprostite, da sem tako pozen
      // izraža začudenje, nejevoljo: oprostite, tega pa res ne razumem; oprosti, to je pa že preneumno
  5. 5. star. narediti prosto, svobodno: napadli so jetnišnico in oprostili jetnike; oprostiti talce / pogumno so se bojevali in oprostili celo predmestje osvobodili
    // rešiti, umakniti: oprostila je svojo dlan iz njegove; nestrpno se je oprostil njenega objema / oprostil se je strahu, zadrege
    oprostíti se narediti, da je razumljivo, možno kako ravnanje, vedenje: oprostila se je, ker je morala za trenutek iz sobe / oprostil se ji je zaradi zamude
    oproščèn -êna -o: trije so bili obsojeni, dva pa oproščena; vse mu je bilo oproščeno; biti oproščen davkov; bil je oproščen vojaške službe
SSKJ
pristávek -vka m (ȃ) 
  1. 1. kar se k čemu na koncu pove, napiše: pristavek, da ta spis ni prevod, je nepotreben; pristavek k razlagi, zapisniku / denar je vzel s pristavkom, da ga bo vrnil s pripombo
  2. 2. izraz, ki se navadno pristavlja h kakemu izrazu: uporabljati ob imenu pristavek tovariš; ta izraz se uporablja zlasti kot pristavek
  3. 3. lingv. samostalniški prilastek, zlasti sestavljeni, v istem sklonu kot odnosnica: pristavek in prilastek
SSKJ
suverén -a -o prid. (ẹ̑) 
  1. 1. politično neodvisen, samostojen: suveren narod; suverena država; ta kneževina je suverena
  2. 2. vrhoven, najvišji: imeti suvereno oblast / suverene pravice delovnih ljudi in občanov / suverena pravica države, da sama ureja svoje notranje zadeve
  3. 3. ekspr. ki popolnoma obvlada kako delo, dejavnost: pisatelj je bil suveren oblikovalec jezika; suveren organizator; pri vožnji je suveren
    // ki vsebuje, izraža tako obvladanje: suverena igra tega igralca / slike, suverene v izrazu
  4. 4. knjiž. popoln, vsestranski: avtorjevo obravnavanje tega obdobja je suvereno / prepričanje, da je človeško mišljenje suvereno
  5. 5. knjiž. vzvišen, dostojanstven: suveren nasmeh, pogled; v preziru je bil izzivalno suveren
    ●     knjiž. umetnik je pri izbiri snovi suveren neodvisen, svoboden; knjiž. suverena prepričanost o čem samozavestna; knjiž. imeti do česa suvereno in kritično stališče samostojno
    suveréno prisl.: suvereno nastopati, odločati; suvereno odigrana vloga
SSKJ
ustréznik -a m (ẹ́) 
  1. 1. knjiž. kar je po vrednosti enako drugemu, zamenljivo z njim: to zdravilo je ustreznik več drugim zdravilom
  2. 2. lingv. jezikovni element, ki ustreza določenemu elementu v drugem jeziku, jezikovnem sistemu: najti ustreznik tujemu izrazu v domačem jeziku / črkovni, glasovni, pisni ustreznik
Število zadetkov: 18