Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

Celotno geslo eSSKJ
túna túne samostalnik ženskega spola [túna]
    1. velika plenilska morska riba z osmimi majhnimi rumenimi plavutmi na zgornji in spodnji strani repa pred repno plavutjo; primerjaj lat. Thunnus; SINONIMI: tun
STALNE ZVEZE: modroplavuta tuna, rumenoplavuta tuna
ETIMOLOGIJA: prevzeto prek (hrv. tȕna in) lat. thunnus, thynnus iz gr. thýnnos, verjetno prevzeto iz feničanščine, sorodno hebr. tannīn ‛velika vodna žival, morski pes’ in arab. tinnīn ‛velika riba’ - več ...
SSKJ²
tunára -e ž (ȃ)
1. nar. primorsko čoln za lovljenje tunov; tonera: ribiči polagajo iz tunare mrežo / tunara na vesla
2. rib. navadno ob obali postavljena mreža za lovljenje tunov, tunolovka: jata tunov je zaplavala v tunaro
SSKJ²
vrána -e ž (á)
večja ptica črne ali črno sive barve s spredaj nekoliko ukrivljenim kljunom: vrane krakajo; jata vran; krokarji, srake in vrane
● ekspr. tak delavec je bela vrana redkost, izjema; lačna vrana sito pita lačen, reven človek daje, pomaga sitemu, bogatejšemu zaradi nepoznavanja dejanskega stanja; sita vrana lačni ne verjame; preg. vrana vrani oči ne izkljuje tisti, ki so, navadno v nepoštenih zadevah, enakega mišljenja, prepričanja, drug drugemu ne nasprotujejo, ne škodujejo
♦ zool. črna vrana; poljska vrana večja ptica z vijoličastim leskom in vitkejšim kljunom, Corvus frugilegus; siva vrana črna ptica s trupom sive barve, črnim kljunom in črnimi nogami, Corvus cornix; zelena vrana zlatovranka
SSKJ²
vránji -a -e prid. (ȃ)
1. nanašajoč se na vrane: vranji kljun / vranja jata / vranje krakanje
2. ekspr. črn s kovinskim sijajem: imeti vranje lase / vranja obleka
♦ bot. vranja noga rastlina s pernatimi listi in belimi, rumenkastimi ali škrlatno rdečimi cveti, Coronopus
    vránje prisl.:
    vranje črn
SSKJ²
vršáti -ím nedov. (á í)
1. dajati močne, nezveneče, med seboj pomešane glasove: smreke so vršale v vetru; brezoseb. v oblakih je vršalo in bobnelo / veter vrši v bukovju; zunaj je vršal vihar / ekspr. po ulicah je vršal hrušč in trušč
// s prislovnim določilom vršeč se premikati: granate so vršale nad njimi; jata ptic je vršala mimo / ekspr. za njim so vršale jezne ženske jezno, hrupno šle, tekle
2. z razburjenim govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročati vršenju podobne glasove: množica je vršala; čarovnice so vršale v oblakih
● ekspr. prihajajo, je vršalo med ljudmi se je vznemirjeno govorilo
    vršèč -éča -e:
    vršeče listje
SSKJ²
vršélo -a s (ẹ́)
zastar. jata: vršelo ptic
SSKJ²
vršéti -ím nedov. (ẹ́ í)
dajati močne, nezveneče, med seboj pomešane glasove: bori, topoli so se zibali in vršeli; brezoseb. po gozdu je vršelo / veter je vršel v krošnjah dreves / zunaj vrši dež, toča
// s prislovnim določilom vršeč se premikati: rakete so jim vršele nad glavami / vršela je po hiši kot brez uma jezno, hrupno hodila, tekala / čebele so vršele okrog napadalca glasno šumeč letale; pren. nevesele misli so mu vršele po glavi
    vršèč -éča -e:
    jata se je vršeč spustila na tla; vršeči gozdovi
SSKJ²
vzfrfotáti -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́)
hitro, slišno zamahniti s perutmi: kokoši so preplašeno vzfrfotale
// frfotaje zleteti: golob je vzfrfotal s tal; jata vrabcev je vzfrfotala v zrak
SSKJ²
vzplahutáti -ám in vzplahútati -am dov. (á ȃ; ū)
hitro, slišno zamahniti s perutmi: petelin vzplahuta in zakikirika / vzplahutati s perutmi
// plahutaje vzleteti: z vrha smreke vzplahuta jata vran; pren., knjiž. po sobah vzplahuta šepet
SSKJ²
vzvalováti -újem dov. (á ȗ)
1. začeti valovati: morje, voda vzvaluje / trava, žito vzvaluje; zastava vzvaluje v vetru / ekspr. ob teh besedah množica vzvaluje / ekspr. lasje ji vzvalujejo čez rame
2. narediti, povzročiti, da kaj začne valovati: ladja vzvaluje jezero / ekspr. ptičja jata vzvaluje zrak / ekspr. ganjenost mu je vzvalovala glas
3. ekspr. postati valovit: onkraj reke pokrajina vzvaluje
4. ekspr. pojaviti se zdaj z bolj zdaj z manj močnimi zvoki, glasovi: vzvalovala je himna
// pojaviti se, pokazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo: na obrazu ji je vzvalovala rdečica / čustva so mu vzvalovala / v njenih besedah vzvaluje upanje
5. ekspr. vznemiriti, razvneti: vzklik je vzvaloval množico / vzvalovati dekletu čustva / doživetje ga je vzvalovalo, da se dolgo ni pomiril
● ekspr. ob tej misli mu je kri vzvalovala se je vznemiril, razvnel; ekspr. srce mu vzvaluje začne močno biti
    vzvalován -a -o:
    vzvalovana gladina
SSKJ²
zèt zéta m, im. mn. zétje in zéti (ȅ ẹ́)
1. hčerin mož v odnosu do njenih staršev: kmetijo je izročil zetu; z zetom se ne razumejo
2. nav. mn., zool. majhne sladkovodne ali morske ribe, katerih samci delajo gnezda in skrbijo za zarod, Gasterosteidae: jata zetov / navadni, pritlikavi zet
SSKJ²
zletéti -ím dov., zlêtel (ẹ́ í)
1. premakniti se po zraku z letalnimi organi, zlasti s perutmi, krili: počakaj, da čebele zletijo; kanarček je zletel iz kletke; pikapolonica je zletela otroku z dlani; jata ptic je zletela na jezero; škrjanček zleti visoko pod nebo; frfotaje, plahutaje zleteti; ekspr. tako sem lahek, da bi kar zletel / mušica mu je zletela v oko leteč padla
2. vzleteti: ob poku so golobi zleteli / letalo je zletelo z letališča
3. premakniti se po zraku zlasti zaradi sunka, odriva, udarca: izpod kladiva so zletele iskre; trske so zletele na vse strani; žoga je zletela mimo gola; izstrelek je zletel proti cilju / ekspr. most je zletel v zrak bil razstreljen
4. ekspr. zaradi močnega sunka, izgube opore prenehati biti na določenem mestu: zleteti iz sedla, na tla; ob trčenju je zletel s sedeža; sunil ga je, da je zletel po pločniku / spodrsnilo mu je in zletel je v prepad; zletel je, kakor je dolg in širok tako je padel, da je bil ves na tleh
// hitro prenehati se premikati v prvotni smeri: avtomobil je zletel z mokrega cestišča; zaradi prevelike hitrosti je motor zletel čez ograjo
5. pog. steči, hitro oditi: fant je zletel k sosedom; kot strela je zletel po hodniku / konj je zletel v dir začel dirjati
6. pog. biti izključen, odpuščen (iz službe): zagrozili so mu, da bo zletel; fant je zletel iz šole; ob stavki je precej delavcev zletelo iz službe / kot sekretar je zletel
● ekspr. besede so mu kar zletele iz ust hitro, nepričakovano jih je izgovoril; ekspr. rdečica ji je zletela čez obraz za kratek čas je zardela; ekspr. sum je zletel nanj on je (bil) osumljen; pog. bal se je, da bo zletel na cesto da ga bodo dali iz službe ali iz stanovanja; šol. žarg. zleteti pri izpitu ne opraviti ga; prim. izleteti1
Število zadetkov: 152