Pozdravljeni. Vedno sem bil prepričan, da glagolov misliti in zmagati ne moremo uporabljati v tranzitivni obliki (z akuzativom), temveč samo v obliki mislim, da… , mislim na nekaj oz. premišljujem o nečem, zmagali smo na tekmi oz. premagali smo neko moštvo ipd. Vendar pa opažam, da zlasti filozofi in literarni kritiki v svojih tekstih glagol misliti redno uporabljajo tudi v zvezah, kot so kako misliti ljubezen, kako misliti partizansko poezijo ipd. (v smislu 'premišljevati', 'analizirati nekaj'), uspešni športniki pa v svojih izjavah pogosto govorijo o tem, kako so zmagali nasprotnika (namesto premagalinasprotnika) ali kako so zmagali tekmo (namesto dobilitekmo ali zmagali na tekmi). V starejši izdaji slovenskega pravopisa, ki jo imam doma, je za glagol zmagati tranzitivnost sicer predvidena (npr. pijača ga je zmagala), medtem ko pri glagolu misliti možnost tranzitivnosti ni omenjena. Zanima me torej, če je takšna raba obeh glagolov v skladu z veljavnim slovenskim pravopisom.
Zadetki iskanja
Jezikovna svetovalnica
Zanima me premikanje naglasa v velelniku nekaterih glagolov. Pogosto se pojavlja zapis, ki je na primer pri besedi reči: rêci, recíte.
Prosim, če mi lahko razložite, kako je potem v ostalih osebah in številih. Ali bo naglas ostal na e (strešica) ali bo na i (ostrivec)? Vprašam za dvojino: reciva, recita in množino: recimo.
Prosim za mnenje o naslednji izjavi: Poslovni subjekt preneha s poslovanjem dne .... (sledi določen datum, npr. 1. 4.). Ali to pomeni, da na navedeni datum subjekt še posluje (torej ni več aktiven šele na datum 2. 4.) ali da ne posluje več (torej je zadnji dan njegove aktivnosti 31. 3.)? Na tako formulacijo sem naletela v uradnem postopku in se mi zdi dvoumna. Uradnikova razlaga je bila, da na navedeni datum subjekt še posluje, moja pa, da na ta dan ne posluje več, ker preneha s poslovanjem. Boljša formulacija bi bila npr.: Zadnji dan poslovanja subjekta je ... (datum).
Zanima me zapis v magistrski nalogi. Gre za oznako hipotez 1, 2, 3 ..., in sicer okrajšano H1, H2, H3 ... Predlagate med črko in števko presledek ali ne?
Organiziramo festival sodobne glasbe in imamo nekaj pomislekov pri navajanju naslovov skladb v koncertnih listih. Načeloma jih prevajamo in v oklepaju navedemo original, če je naslov v maternem jeziku skladatelja. Če ni, ne prevajamo, ker je tudi izbira jezika del sporočilnosti naslova. Nismo prepričani, če je taka interpretacija pravilna. Težava nastane, kadar skladatelj deluje v tujini in zato izbere naslov, ki ga narekuje njegovo trenutno okolje. Kaj narediti, če npr. slovenski skladatelj da skladbi angleški ali nemški naslov - je prav, da ga slovenimo? Nekateri prevajanja niti ne dovolijo, češ da je naslov avtorsko zaščiten. V pravopisu smo zasledili, da se prevajajo naslovi znanih del. Je prevajanje pravilo ali priporočilo? Kako je pri manj znanih ali celo novih delih? Težave so tudi pri naslovih v nam manj domačih tujih jezikih, če avtor ne ponudi prevoda že sam, saj se samo s pomočjo slovarja ne moremo prepričati v ustreznost prevoda, sploh če je pomenov več. Se v takem primeru (lahko) ne prevaja?
Kako ravnati pri zapisovanju tujih zemljepisnih imen, kadar obstajajo nasprotujoče si smernice za posamezne jezike iz katerih izhaja ime? Vprašanje se mi je porodilo ob objavljenem prevodu članka o gori z izvirnim zapisom Rysy na slovenski Wikipediji (https://sl.wikipedia.org/wiki/Rysy).
Goro si delita Poljska in Slovaška. V jezikih obeh držav je ime gore zapisano kot Rysy. Glede zapisovanja imen iz poljščine in slovaščine sta v Slovenskem pravopisu prisotni nasprotujoči si smernici glede zapisa črke ⟨y⟩.
Pri slovaščini črko ⟨y⟩ zamenjujemo z ⟨i⟩. V SP je podan tudi primer: Banská Bystrica – Bánska Bístrica. Tudi poljski trdi i, zapisan s črko ⟨y⟩ v slovenščini še najbolj ustreza i-ju in ga tako tudi izgovorimo. SP pravi, da lastna imena iz poljščine večinoma ohranjamo zapisana tako, kot so v poljščini, nekatera lastna imena pa so poslovenjena zaradi zgodovinskih okoliščin, izročila in dogovora.
Pri konkretnem primeru velja omeniti še, da v delu Poljske, kamor sega gorovje Visoke Tatre, živi tudi slovaška manjšina.
V besedilu o ruskih čipkah iz mesta Vologda sem naletela na besedno zvezo vologdska čipka in vologdska regija. Kot diplomirano rusistko me je zbodel pridevnik "vologdski", saj je v ruščini zaradi lažje izgovorjave oblika pridevnika, ki se nanaša na mesto Vologda (naglas na prvem o) vologodski (волого́дский), zato se mi zdi smiselno, da bi takšno obliko pridevnika izpeljali tudi v slovenščini. Ko sem iskala besedila v slovenščini, ki bi se nanašala na omenjena krajevna imena, sem naletela na besedilo Mirjam Mencej (prilagam internetni vir), ki prav tako uporablja pridevnik vologodski (npr. pastirji iz kadnikovskega okraja vologodske gubernije). Kako je torej v slovenščini pravilno – vologdski ali vologodski?
Zanima me, zakaj je pridevnik tvorjen iz zempljepisnega imena Wales lahko waleški, velški ali valižanski, pri zemljepisnem imenu Novi Južni Wales (ki očitno izvira iz prvega) pa le novojužnowaleški (in ne npr. novojužnovaližanski). Podobno je pri prebivalcih, kjer Novojužnovaližan ni pravilno. Kaj je razlog za to? Ali konkreten razlog sploh obstaja, ali gre le za "luknjo v sistemu"?
Na tej točki, ko smo že pri Walesu, me zanima tudi, zakaj pišemo Wales s črko W, ime države Zimbabve pa z V (četudi je to v vseh uradnih jezikih te države zapisano z W), torej zakaj smo tako selektivni pri uporabi "tujih črk"?
Hvala za pomoč
Sprašujem v imenu zaposlenih na OŠ Šempas in v svojem imenu. Muči nas tvorba pridevnika na -ski iz našega krajevnega imena. Na šoli je bila navada, da se je vedno pisalo o šempaski šoli, šempaskem vrtcu, igrišču itd. Kasneje smo pridevnik začeli tvoriti preprosto po pravilu -s -ski da -ški, pa tudi po analogiji Kras – kraški ali vas – vaški. To je obveljalo. Kadar pošiljamo prispevke na Primorske novice (ki so eden od osrednjih slovenskih dnevnikov), nam vztrajno obliko šempaški popravljajo v šempaski, zato se vedno trudim, da je v besedilu sploh ne uporabim. Zdaj pa ponovno odpiramo vprašanje o pravilni obliki, zato prosim za strokovno razlago.
Ali je oblika poimenovanja Mašera-Spasićeva ulica ustrezna?
Gre za ulico, imenovano po dveh osebah, ki se imenujeta Sergej Mašera, Milan Spasić.
Upam si ubesediti pomislek ...
Zanima me, kateri glagol bi bil najprimernejši kot protipomenka glagola prepogniti (ali zložiti). Prevajam knjigo iz angl., zgodba pa se odvija v prihodnosti, ko je tablične računalnike možno prepogniti in spraviti v žep.
Vzgojena in izobražena sem bila v prepričanju, da je verjeli ali ne (nepotreben) suženjski prevod iz »srbohrvaščine«, tako rekoč kroatizem, in da je treba namesto tega uporabljati če verjamete ali ne, verjemite ali ne ali kaj podobnega. Zdaj pa me neka prevajalska in lektorska agencija prepričuje, da "s tem slovnično in pravopisno ni nič narobe" in da "se pogosto uporablja". Slednje je žal res, toda ali je zaradi tega tudi (že) popolnoma sprejemljivo?
Glede slovničnih pravil, pri prepovedanju določenih izrazov ali njihove uporabe, uporabljamo ne moremo ali ne smemo? Npr. pri glagolih s povratnim zaimkom se (bati se), NE MOREMO ali NE SMEMO upodabljati zaimka si (bati si)?
Zanima me, katero ločilo uporabiti npr. v vabilu, ko spodaj napišemo: Vljudno vabljeni. ali Vljudno vabljeni!
Sta možni obe obliki ali je katera ob teh dveh oblik bolj priporočljiva? Hvala za vaš odgovor.
Pozdravljeni, zelo me zanima pravilna uporaba (ko se vprašamo kje?), saj se pogovorno vedno uporablja na Količevem, nekateri pa trdijo, da je pravilno v Količevem. Zasledila sem objavo za delovno mesto, kjer je napisano: Delovno mesto se nahaja na Količevem. Je tako pravilno? Hvala.
Ali je imenovalniška oblika naslovov, če naslov uvaja izraz stanujoč, ustrezna?
Imenovalnik je recimo pri seznamih kandidatov za funkcionarje v Uradnem listu, npr. Janez Novak, rojen 1. 1. 1900, stanujoč Dunajska 7, Ljubljana.
Dvom se je pojavil, ker se oblike s predlogom v/na zdijo primerne, ni pa vedno lahko določiti, kateri izmed predlogov je pravilni: stanujoč na Dunajski 7; stanujoča na (?) Pod kostanji 8, Celje; stanujoč v Ločici pri Savinji 2 ipd.
Prosim za komentar oz. vaše mnenje glede pravilnosti uporabe pridevnikov velik/visok, ko ju uporabljamo ob fizikalnih veličinah. V nadaljevanju navajam lektorsko razlago:
Pridevniški par majhen/velik po slovničnih pravilih uporabljamo za izražanje velikosti ali vrednosti fizikalnih veličin, ki niso v miselni zvezi z ravnijo ali potencialom.
Koncentracija/masa/množina/dolžina/ploščina/prostornina/energija/moč/napetost/sila/valovna dolžina itd. so osnovne fizikalne veličine, ki so odvisne od količine snovi, zato uporabljamo pridevnika velik/majhen ali večji/manjši in ne nizek/visok.
Je to pravilna razlaga in se naj držimo npr. velike/majhne koncentracije, velikega/majhnega pH in ne npr. nizkega pH, znižanja pH, kot je recimo kar zakoreninjeno v našem strokovnem jeziku)?
Pišemo tekočina se hrani ali tekočino se hrani? Vem, da je boljše tekočino hranimo... ampak vseeno...
Vprašanje se glasi, če je naslednja poved pravilna in ustrezna (kar zadeva rabo vez. kamor):
Preverit smo šli, kaj natanko je tam, kamor sonce nikoli ne posije.
Razum in občutek mi govorita, da je vez. kamor uporabljen napačno oziroma je pravilno tam, kjer sonce nikoli ne posije in tja, kamor sonce nikoli ne posije. Ne pa ... tam, kamor .... Ali pač?! In zakaj?
Zanima me, kako je prav:
- z otroki, starimi 2–3 let ALI
- z otroki, starimi 2–3 leta?
Torej, let ali leta?
- « Prejšnja
- 1
- ...
- 7
- 8
- 9
- 10
- 11
- 12
- 13
- ...
- 17
- Naslednja »
Dostopnost