Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu. Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.
Vljudno vas prosim za pomoč pri uporabi velike oziroma male začetnice, kadar se v besedilu uporablja »v nadaljevanju«.
Primer: ... ko govorimo o Pogodbi o odstopu terjatev (v nadaljevanju: pogodba) ...
Ali se v uporablja mala ali velika začetnica? Če sta pravilni obe možnosti bi vam bila hvaležna za razlago, v katerem primeru se uporablja katera možnost.
Kako je prav oz. kje je pravilna "lega" pike pri zapisu v narekovajih, npr.:
Je torej čisto na koncu povedi ali je pred narekovajem?
Pišem sicer knjigo v angleščini, vendar se mi postavlja vprašanje navajanja dvojezičnih toponimov. Zanima me, kako se pišejo dvojezična imena krajev? Ali se dvojezične oblike navede le ob prvi omembi, kasneje se odloči za eno, ali je potrebno ves čas navajati enako. Ali je to stvar odločitve urednika? Npr. Rijeka/Fiume, Koper/Capodistria. Ali jih je prav pisati na tak način ali je bolj pravilno s pomišljanjem? (Koper-Capodistria)? Ali morda veste, če je uraden zapisa tudi za Trst Trieste/Trst (ali le za slovenske vasi v okolici?).
Katera varianta je pravilna in zakaj?
Zanima me, kako je pravilno izražati nize let (na način dvajseta, trideseta,...) pri izražanju starostnih obdobij oseb.
Primer: V svojih tridesetih je ustvaril veliko pomembnih književnih del.
Ali 'svojih tridesetih' v tem primeru oznacuje obdobje, ko je oseba imela 21-30 let ali obdobje v katerem je imela 31-40 let.
Na spletu se namreč pojavljajo različne razlage.
Zanima me, katera oblika besede od treh, ki so v uporabi - poizkusno, poskusno ali preizkusno, je najbolj pravilna, oziroma najbolj primerna, v primerih ko gre za časovno obdobje v katerem lahko novi uporabniki poizkušajo, poskušajo ali preizkušajo mobilno aplikacijo za pametne telefone.
Torej ali je bolj pravilno: poizkusno obdobje, ali poskusno obdobje, ali preizkusno obdobje?
In ali je bolj pravilna besedna zveza: Poizkusite mobilno aplikacijo, ali Poskusite mobilno aplikacijo, ali Preizkusite mobilno aplikacijo?
Trenutno se po številnih virih zdi, kot da so vse tri oblike pravilne in zamenljive, ni pa jasno razvidno, katera je bolj pravilna za uporabo v zgoraj navedenih primerih, zato prosim za strokovno mnenje.
Učiteljski pevski zbor Slovenije Emil Adamič je bil ustanovljen novembra leta 1925. Za jubilejno brošuro in vezno besedilo potrebujemo jezikovno čim bolj neomadeževano formulacijo. Po temeljitem premisleku oklevamo med dvema finalistkama:
Vprašanje: Ali sta obe formulaciji sprejemljivi tudi kar tako ali le ob dodatku iz oklepaja? Ena od slovenistk, ki smo jo prosili za pomoč, je celo mnenja, da je dopustna še tretja formulacija: 90-obletnica zbora.
Pri pripravi pravnih aktov smo naleteli na spodnji dve dilemi glede uporabe glagola, kadar se ta nanaša na več oseb ali na več oseb različnega spola.
1. primer: Kaj je pravilno: »Član ali njegov družinski član lahko zaprosi za pomoč.« ali »Član ali njegov družinski član lahko zaprosita za pomoč.«
Želimo zapisati, da lahko za pomoč zaprosi ali član ali njegov družinski član. Pri tem ne želimo, da bi iz besedila izhajalo, da lahko za pomoč zaprosita samo oba hkrati (član in družinski član), kar morda nakazuje druga (množinska) oblika.
2. primer: Kaj je pravilno: »Član lahko vloži pritožbo, če meni, da je predsednik, tajnik ali strokovna služba kršil ta pravilnik.« ali »Član lahko vloži pritožbo, če meni, da je predsednik, tajnik ali strokovna služba kršila ta dogovor.« ali »Član lahko vloži pritožbo, če meni, da so predsednik, tajnik ali strokovna služba kršili ta dogovor.«
Želimo zapisati, da lahko član vloži pritožbo, če meni, da je prišlo do kršitve s strani predsednika, tajnika ali strokovne službe, pri čemer lahko pritožbo vloži že, če pravilnik krši vsak od teh in ne zgolj v primeru, da se kršitev nanaša na vse tri, kar morda nakazuje tretja (množinska) oblika.
Pri pregledovanju in iskanju posameznih sklanjatvenih vzorcev za določene besede na portalu Amebis sem naletel tudi na obliko gg., in sicer kot množinsko obliko za samostalnik gospod. Zanima me izvor in utemeljitev nastanka tovrstnega zapisa, ki se na prvi pogled zdi precej "eksotičen".
Ali v spodnjih primerih navedkov pišemo piko za zaklepajem ali pred narekovajem zgoraj? Imena avtorjev v oklepaju so sicer izpisana. Ali morda obstaja kakšna druga rešitev? Zgledovala sem se po primeru v SP, str. 49/445: -- 5. dodatke pišočega v citiranem besedilu: Kritik pravi dobesedno: »Glavno je, da ima kaj povedati; besede, oblike bodo sledile same« (podčrtal K. Š.). --
-- »Gojmir Anton Kos je v slovensko umetnost vnesel profesionalno zavest o slikarstvu, ki se kot praksa prične in konča z umetniškim delom in natančno opredelitvijo tiste funkcije, ki jo to delo ima v prostoru in času, v katerem nastaja« (J. M.). Za slikarja, ki se je šolal ... -- ... ter »po razpadu skupine leta 1971 kot edina v Ljubljani nadaljevala tradicijo konceptualizma, kar se je v njunih delih ohranilo tudi po prehodu k videu« (M. C.). -- »Ko se je v sedemdesetih v Sloveniji zgodila prekinitev političnega na področju filma, smo političnost na novo ustvarili v osemdesetih letih na področju umetniškega videa« (M. G.). -- ... pri čemer nazorno pokaže, »da gre pri umetnostni reprezentaciji za fizični in mentalni prostor, ki ju ni nikoli moč popolnoma razdvojiti« (I. Š.).
Zanima me, ali pišemo parkinsonova bolezen z veliko ali malo začetnico.
Ali je vejica v spodnjem primeru (pred navajanjem št.) vseeno mogoča ali moramo take primere vedno pisati brez vejice? Večkrat zasledim primere, da je vejica. Primera:
Ur. l. RS, št. 59/2007, 40/2009, 62/2010-ZUPJS, 40/2012-ZUJF, 57/2012-ZPCP-2D.
Ur. l. RS št. 54/2010.
Kdaj je primerno uporabiti malo/veliko začetnico pri nazivih? SP 2001 v 128. členu priporoča malo začetnico, ko gre za družabni položaj, pri 113. členu, ki govori o osebah z visoko funkcijo, pa z malo. Gospod predsednik ali Gospod Predsednik?
Zanima me, kako se zapisuje oblika, ki dolgo deluje – kot dolgodelujoča oblika ali kot dolgodelujoča oblika. Če se piše narazen, zakaj banke dosledno uporabljajo zvezo dolgoročni kredit?
Pojasnilo o odnosih prioslov/pridevnik me ne prepriča, obenem pa je beseda redka. Vnaprej hvala za kakršnokoli pomoč/pojasnilo.
Ali je pravilno/dovoljeno pisati tedaj ko kot večbesedni veznik (torej enako, kot če bi uporabili takrat ko), torej BREZ VEJICE, npr. v takih stavkih:
Tedaj ko sem prišel iz gozda, sem spet postal živčen.
Tedaj ko sem se prebudil iz dolgega spanja in se pretegnil, sem začutil, da nekaj ni v redu.
Tedaj ko sem končno zaspal, še vedno objemajoč mamico, sem sanjal.
Navajam iz SSKJ:
1. takrat prisl. (a) 1. izraža čas, trenutek v preteklosti ali prihodnosti, kot ga določa sobesedilo /…/ 2. /…/ takrat ko vez., v časovnih odvisnih stavkih za izražanje, da se dejanje odvisnega stavka godi v preteklosti, prihodnosti ali poljubnem času istočasno z dejanjem nadrednega: takrat ko je najbolj zanimivo, moramo oditi; takrat ko se bo vrnil, bo veliko slavje;
2. tedaj, prisl. (a) I. 1.izraža čas, trenutek v preteklosti ali prihodnosti, kot ga določa sobesedilo /…/
– torej enako kot za prislov takrat (a) 1. TODA: ne navaja zveze tedaj ko!
Navajam iz korpusa Nova beseda:
Na poizvedbo tedaj ko dobim 4125 zadetkov, med katerimi pa je le peščica tedaj ko, vse drugo tedaj, ko.
v Jezikovni svetovalnici je bilo objavljeno stališče https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/5800/druga-moška-sklanjatev-ujemanje-samostalnika-vojvoda. Pri književnem prevodu, ki ga pripravljam, se srečujem z dilemo, za katero sem našel odgovor v tem stališču. Upam, da pravilen.
V izvirniku igra pomembno vlogo skupina/klub nogometnih navijačev, ki so si nadeli ime Iron Weasels. V svojem prevodu sem se odločil za ime Jeklene podlasice. V besedilu se prvič pojavijo s tem polnim imenom, pozneje pa bodisi z njim ali samo kot podlasice, posamezni član skupine pa kot podlasica. Ni nepomembno, da so vsi do zadnjega moški. Tu sem se srečal z vprašanjem ujemanja glagola s slovničnim spolom samostalnika kot subjekta (ali tudi objekta) povedi. (Izvirnik je za ta problem, glede na angleška slovnična pravila, seveda neobčutljiv.)
In zdaj k mojim vprašanjem v zvezi s citiranim stališčem:
Ne zamerite mi še vprašanja o veliki začetnici, ki sicer nima nobene zveze s citiranim stališčem iz Jezikovne svetovalnice. Za slovensko sceno sem preveril uporabo pisave z veliko in malo začetnico za najpomembnejša kluba nogometnih navijačev. Skupina Green Dragons se dosledno pojavlja pisana z veliko začetnico pri obeh delih imena. (Mimogrede, za svoj prevod ne razmišljam o tem, da bi ohranil ime iz izvirnika, ker ni govor o neki dejanski tuji navijaški skupini.) Ime skupine Viole se (na portalu Nova beseda) večinsko pojavlja zapisana tako, torej z veliko začetnico, včasih pa tudi z malo.
V primeru polnega imena (prej pod 2.a) ne dvomim o pravilnosti velike začetnice samo za prvi del imena. V drugih treh primerih pa nisem čisto prepričan, ali je – v edninski, dvojinski ali množinski obliki – za člane te skupine pravilen zapis z malo (k čemur se očitno nagibam), ali z veliko začetnico. Prosim za vaše mnenje oz. nasvet.
Pojasnilo k temu sporočilu: iščem odgovor na vprašanje: kaj je pravilna slovenščina (polglasniki, akcent in tudi uporaba metafor/hiperbola).
Na strani ISJFR sem malo brskal ali bi kje našel odgovor na vprašanje o pravilni izgovorjavi določenih slovenskih besed.
Polglasniki in akcent Slovenski dialekti so mi zelo všeč, ampak vprašanje je: kaj pa sploh je pravilna izgovorjava, ki mislim, da bi jo morali uporabljati tudi na javni TV. Prihajam iz MB in iz mojih osnovnošolskih časov imam v spominu eno samo besedo na katero so nas opozarjali, nas popravljali in to je beseda: pes. Tako kot se piše, se na Štajerskem še zmeraj pogosto tudi izgovarja, včasih že kar namerno! Ne torej ps (žal, znaka za polglasnik nimam). Pred kratkim sem v mestnem parku naletel na skupino otrok, katerim je vzgojiteljica ravno nekaj razlagala in izgovorila besedo dež. In se takoj popravila: dž. Nisem se mogel zadržati in sem se oglasil: »Otroci (tudi ta beseda lahko da se v določenem sklonu pogosto napačno izgovarja: otroki), dež je pravilno!*« Vzgojiteljica me je podučila, da gre za polglasnik.
Predvsem pri »vremenskih izrazih« vremenarji v glavnem uporabljajo polglasnike, tako, da se mi zdi, kot, da govorijo angleško: dž, mgla, tema, In tu je še poudarek na zaključek: dober primer je tudi beseda, ki smo jo pogosto slišali v času dopustov: ČAKANJE (na mejnih prehodih). Mogoče se v vsem motim in imam le alergijo na prestolnico, zato se mi zdi, da na javni TV govorijo »ljubljanščino« in ne slovenščino, mogoče se je slovenščina v letih, potem ko sem končal s svojim šolanjem (slovenščino so nas učili itak le v OŠ!) zelo spremenila ali so nas tudi napačno učili? Nimam pojma.
Pretiravanje (hiperbula), metafore: tu so torej še pretiravanja, ki jih najpogosteje uporabljajo športni novinarji. Pa ne vem kako bi ta njihov govor sploh bilo pravilno imenovati, ker se mi zdi velikokrat prav absurdno (celo v smislu: zelena zelenica, npr.). Trenutno se niti ne spomnim posameznih primerov, ker sem se tega pisanja lotil čisto spontano. Pa tudi program hitro zamenjam, ko se začne tisto drenje in čudno govorjenje. Naš profesor slovenščine na 2. gimnaziji v MB je rekel: »Stavek mora biti kratek, jasen in razumljiv« (se mi zdi, kolikor se še spomnim). Sicer s temi mojimi sigurno ne bi bil zadovoljen.
Glede dialektov še naslednje: sem kar dober v nemščini, kjer obstaja seveda tudi veliko dialektov, od bavarskega do severnonemškega ali v Avstriji, od štajerskega pa do dunajskega ... Ampak na javni TV pa uporabljajo: hoch Deutsch.
O podobnih primerih ste že pisali, vendar je moj še dodatno specifičen. Ali je v naslednjem naslovu pravilno zapisati polstavčni prilastek z eno ali dvema vejicama?
Je bila beseda baba v srednjeveški slovenščini vrednostno nevtralna ali omalovažujoča beseda (na primer glej pri Trubarju)?
Dostopnost
Dostopnost