Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu. Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.
Zanima me, ali obstaja sopomenka za besedo avtentikacija oz. avtenticiran. Kakšna je pomenska razlika med avtenticiran in avtentičen?
Že vnaprej najlepša hvala za odgovor, hkrati pa izrekam pohvalo za odlično delo, ki ga opravljate v tej svetovalnici.
Kakšna je razlika med etičen in etiški? V katerih primerih uporabljamo prvi in v katerih drugi izraz?
Kakšna je razlika med pohodno in pohodniško potjo?
Kakšna je razlika med pridevnikoma zvočen in zvokoven?
Po iskanju odgovora v spletnem SSKJ razlike nisem našel oziroma našel sem le, da se obe besedi enakovredno nanašata na zvok.
Vem pa, da je vloga teh dveh pridevnikov vendarle različna oziroma se v nekaterih primerih uporablja le en izmed teh dveh enakovrednih pridevnikov, drugi pa nikdar.
Za zgled poglejmo tole: zvočni signal* zvokovni signal*
Naj iz zgornjih zgledov povzamem, da besedna zveza zvokovni signal ne obstaja oziroma se ne uporablja, saj uporabljamo le besedno zvezo zvočni signal.
Zakaj je to tako?
Kako je prav: v smeri urinega kazalca ali urnega kazalca?
SP preusmeri na urni kazalec, ampak ne vem, zakaj. Meni je povsem logična pridevniška izpeljava urin. Kakšna je razlika med urin in urni?
Kakšna je razlika med veznikoma kot in kakor?
Kdaj katerega uporabiti, kako je s stilno zaznamovanostjo?
Npr.:
Bolje je pisati kot/kakor poslušati.
Zanima me terminološka razlika med izrazoma zdraviliški oziroma zdravstveni turizem. Ko govorimo denimo o začetkih (modernega) turizma, ki temeljijo na osnovi nekih medicinskih spoznanj (npr. uporaba termalne vode, morske vode...) je primerneje uporabiti zdravstveni ali zdraviliški turizem? Hvala.
V odgovoru na vprašanje »Kakšna je razlika med »avtentičen« in »avtenticiran«?«, sem v dilemi kateri izraz je pravilen oziroma kakšna je razlika.
Torej v 1. primeru avtentifikacijski v 2. primeru pa je avtentikacijski.
Zanima me uporaba vejice v primeru, ko je podredni stavek za in, npr.:
... kakšna je omejitev in(,) kot rečeno, kako sploh je ...
Ali je potrebno uporabiti vejico ali ne oziroma ali sta pravilna oba načina?
Ob odgovoru na vprašanje Kakšna je razlika med »avtentičen« in »avtenticiran«? sem v dilemi, kateri izraz je pravilen/naj uporabim oziroma kakšna je razlika.
Zanima me, kakšna je razlika med pridevnikoma mali in majhen? Kakšna je njuna najustreznejša raba? Kakšna pravila veljajo za njuno uporabo?
Pred kratkim sem na spletu odkrila Jezikovno svetovanje, kjer odgovarjate na vprašanja povezana s slovnico in pravopisom. Ker imam tudi sama nekaj vprašanj, pri katerih bi potrebovala pomoč, dvomim pa, da bi bila le-ta dovolj zanimiva za širši krog jezikovnih uporabnikov, sem izkoristila ponujeno možnost individualnega svetovanja. Upam, da ni s tem nič narobe in da mi boste pomagali pri odgovorih na vprašanja, ki me težijo.
V fantazijskii literaturi se pogosto srečujemo z izmišljenimi jeziki. Kako torej podomačevati (oz. ali sploh podomačevati) imena bitij in pripadnikov narodov, še zlasti tam, kjer je v prevodu literarnega dela zaželjeno prikazati tudi razliko med dvema jezikoma, resničnim in izmišljenim, in njunimi jezikovnimi značilnostmi? Do kakšne mere je smiselno ali nujno podomačevati besede iz takšnih jezikov in kakšna bi bila njihova najpravilnejša oblika?
Kot primer bi navedla Tolkienova dela (predvsem Silmarillion) in njegova poimenovanja bajeslovnih bitij (Ainur, Valar, Maiar) ter narodov (Noldor, Sindar, Teleri) v jeziku quenya (Quenya). Tukaj je nekaj primerov (osebnih lastnih imen) v edninski in množinski obliki:
Ainu (ed.) --> Ainur (mn.)
Vala (m. sp., ed.) --> Valar (m. sp., mn.)
Valië (ž. sp., ed.) --> Valier (ž. sp., mn.)
Maia (ed.) --> Maiar (mn.)
Noldo (ed.) --> Noldor (mn.)
Elda (ed.) --> Eldar (mn.)
Teler (ed.) --> Teleri (mn.)
Quende (ed.) --> Quendi (mn.)
Množinske oblike teh poimenovanj v besedilu močno prevladujejo, zato me zanima, po kakšnem vzorcu je treba to množino sklanjati v slovenskem prevodu?
Je potrebno:
1. izhajati iz edninske oblike samostalnika in množino sklanjati po 2. moški sklanjatvi: Vale-Val-Valam-Vale-o Valah-z Valami
2. za množino vzeti kot osnovo originalno množinsko obliko Valar in besedo nato sklanjati po 1. moški sklanjatvi: Valarji-Valarjev-Valarjem-Valarje-o Valarjih-z Valarji (kot so to naredili nekateri slovenski prevajalci)
3. za množino vzeti kot osnovo originalno množinsko obliko Valar in ji v vseh sklonih dodati končnico -ø: Valar-Valar-Valar-Valar-Valar-Valar
4. bi lahko morda v kakršnemkoli primeru po tem pravilu iz SP 2001 (Tujke, tuje besedne zveze ter polcitatna lastna imena imajo v imenovalniku ednine in enakem tožilniku (nepregibne besede in zveze pa sploh) lahko pisno citatno obliko (Shakespeare, corpus delicti, à propos), tj. pišejo se kakor v jeziku, iz katerega jih jemljemo.) kaj podobnega naredili tudi z besedo Valar, čeprav gre tu za množino in ne ednino? Valar bi potem sklanjali kot:
Valar-Valarjev-Valarjem-Valar-o Valarjih-z Valarji. Ali pa je to še najslabša rešitev izmed vseh oz. popolnoma napačna?
Ker imamo v knjigi tudi primere, kjer najdemo edninsko obliko besede v quenyi, množinska oblika pa je podana v angleškem jeziku (recimo Silmaril (ednina v quenyi) in Silmarils (množina v angleščini); v quenyi je množinska oblika Silmarilli, iz česar potem tudi izhaja naslov knjige Silmarillion, namreč zgodba o Silmarilih (treh draguljih, ki imajo v zgodbi osrednjo vlogo)), sem mnenja, da bi to razliko bilo treba tudi na nek način v prevodu poudariti. Sama sicer nisem jezikoslovka, še manj pa prevajalka, a vseeno se mi zdi, da če vse prevajaš po istem kopitu (Silmarils (ang.) --> Silmarili (slo.), Valar (quenya) --> Valarji (slo.)), se to razlikovanje med dvema jezikoma v prevodu popolnoma izgubi. Kako torej najustrezneje ravnati v takšnih primerih?
Kot drugo me potem zanima tole: je potrebno besede Ainu, Ainur, Quendi, Maia in Maiar podomačiti in spremeniti v Ajnu, Ajnur, Kvendi, Maja in Majar? Sama nisem najbolj navdušena nad tem, še zlasti ker v primeru Maia --> Maja (iz očitnega razloga) v slovenščini lahkopride do zmede. (primer: Gandalfje Maja. Maja Sauron je izdelal Prstan.) Ker se je prevajalec slovenskega prevoda Silmarilliona iz leta 2003 ravno temu kot kaže skušal izogniti, smo zato za žensko pripadnico rodu Maiar(jev) dobili nekaj, čemur ne morem reči drugega kot zmazek, namreč Majarka. To se (vsaj meni) zdi enako, kot da bi množini Libanonci prilepili -ka in za besedo Libanoncika trdili, da je to prebivalka Libanona. Podobno se je zgodilo pri množinski obliki za ženske pripadnice rodu Valar(jev). Čeprav se ime Valar skozi celotno knjigo pojavlja kot skupno ime za moške in ženske pripadnice rodu, torej Valar in Valier, so ženske pripadnice tega rodu (Valier) nazadnje končale kot Valarke. To je vseeno boljša rešitev kot prej omenjena Majarka, a vseeno menim, da bi se dalo priti do še kakšne boljše, kot da iz Valië (ed.) --> Valier (mn.) v slovenščini kar naenkrat dobimo Valarke. Bi bilo torej bolje ta imena (tudi v množini) pustiti v originalni obliki (tako kot recimo ime Pia)?
In pa še eno vprašanje: kakšni bi bili najpravilnejši ali vsaj najustreznejši (po Vašem mnenju) podomačeni obliki za imeni dveh najpomembnejših jezikov v Tolkienovih delih, quenyo (Quenya) in sindarin (Sindarin)? Zaenkrat imamo v slovenščini ti dve besedi prevedeni oz. podomačeni kot 'kvenja', 'kvenjščina' in 'quenjščina' ter 'sindarinščina' in 'sindarin'.
Matura v letu 2020 predvideva tematski sklop z naslovom V svetu Cankarjeve dramatike. Med vprašanji, s katerimi se dijaki srečujejo, je tudi raba velike/male začetnice pri zvezi dolina šentflorjanska in zapis začetnice pri dramskih osebah, ki nimajo imena, temveč zgolj funkcijo (npr. župan). Kakšno je stališče Pravopisne komisije in Jezikovne svetovalnice?
Zanima me, kakšna je pomenska razlika med besednima zvezama diplomska naloga in diplomsko delo (če sploh je kakšna). Sam se pri pisanju končnega izdelka, s katerim bom diplomiral, nagibam bolj k varianti diplomska naloga, me pa vseeno zanima, kaj je ustrezneje.
Ali je pravilen zapis
ali
Zanima me, kako se v slovenščini pravilno izgovori beseda Wi-Fi. Ali je pravilno vajfaj, vifi ...
Zanima me zapis besede ju-jitsu. Po SP in SSKJ sta pravilna zapisa džiudžicu ali jiu-jitsu. Društva uporabljajo izraz ju-jitsu, pa tudi v Delu se tako zapisuje. Kaj menite vi?
Kako pravilno pisati kratico za elektronski račun. Menim, da je pravilno e-račun, če je na začetku stavka pa E-račun, podobno kot uporabljate na vaši strani e-naslov. V praksi je videti recimo na straneh NLB E-račun sredi stavka, na straneh Pošte Slovenije eRačun itd.
Drugo vprašanje je, ko je Eračun, eRačun (ali kakšna druga čudna skovanka, ki si jo izmislijo računalničarji) ime aplikacije ali brand – znamka. Kako jo uporabljati v tekstu, če je znamka v osnovi z malo, pa se pojavi na začetku stavka?
Ne gre za vprašanje, ampak za prošnjo. Prosim vas, da rečete kaj o samostalniku alumen (= kdor po zaključku šolanja na določeni srednji ali visoki šoli še naprej izkazuje povezanost z njo). Kot gobe po dežju se namreč ustanavljajo društva nekdanjih učencev oziroma študentov šol in fakultet. Ker pa v slovenskem prostoru znanje latinščine ni več prav zelo prisotno, se je začela vedno bolj uveljavljati oblika tisti alumni, tistega alumnija, tisti alumniji (samo malo poguglajte). Ker vem, da je v današnjem času slovensko jezikoslovje usmerjeno bolj v popisovanje kot v predpisovanje rabe, se bojim, da se bo ta neumnost uveljavila in postala pravilo. (Tako so pred časom mladi govorili, da gredo v Penatija - gostilno Kolovrat, kjer so se med obema vojnama zbirali penati).
Ali v spodnjih primerih navedkov pišemo piko za zaklepajem ali pred narekovajem zgoraj? Imena avtorjev v oklepaju so sicer izpisana. Ali morda obstaja kakšna druga rešitev? Zgledovala sem se po primeru v SP, str. 49/445: -- 5. dodatke pišočega v citiranem besedilu: Kritik pravi dobesedno: »Glavno je, da ima kaj povedati; besede, oblike bodo sledile same« (podčrtal K. Š.). --
-- »Gojmir Anton Kos je v slovensko umetnost vnesel profesionalno zavest o slikarstvu, ki se kot praksa prične in konča z umetniškim delom in natančno opredelitvijo tiste funkcije, ki jo to delo ima v prostoru in času, v katerem nastaja« (J. M.). Za slikarja, ki se je šolal ... -- ... ter »po razpadu skupine leta 1971 kot edina v Ljubljani nadaljevala tradicijo konceptualizma, kar se je v njunih delih ohranilo tudi po prehodu k videu« (M. C.). -- »Ko se je v sedemdesetih v Sloveniji zgodila prekinitev političnega na področju filma, smo političnost na novo ustvarili v osemdesetih letih na področju umetniškega videa« (M. G.). -- ... pri čemer nazorno pokaže, »da gre pri umetnostni reprezentaciji za fizični in mentalni prostor, ki ju ni nikoli moč popolnoma razdvojiti« (I. Š.).
Dostopnost
Dostopnost