Fran > SSKJ

kamníto tudi kameníto prisl.: kamnito trda pest

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. trdna snov, iz katere je sestavljena zemeljska skorja: kamen se drobi, se kruši, razpoka; dež izpira kamen; oster, trd kamen; kamen in pesek; gluh kakor kamen popolnoma gluh; molči kot kamen; mrtev kot kamen / izklesati (kip) iz kamna; vklesati, vrezati v kamen / ekspr. kamor se ozreš, povsod sam kamen kamnit, skalnat svet; kamenje
   // drobljeni, lomljeni kamen; lahki kamen lehnjak; sekira iz kamna kamnita sekira
   // kos te snovi: metati kamne v vodo; vreči, zagnati kamen; zvaliti kamen s poti; debel, okrogel, težek kamen; pregraja iz kamnov / brusiti, obdelovati kamne / zidal je v glavnem s kamnom uporabljal kamen kot gradbeni material
2. 2. ekspr. kar povzroča veliko skrb, nadlogo: ko je to izvedel, se mu je kamen odvalil od srca; kamen mu leži na duši
3. 3. s prilastkom kos te snovi, pripravljen za določen namen: postaviti brusni kamen; mejni kamen; mlinski kamen za mletje žita, narejen v obliki kolobarja
   // kilometrski, obcestni kamen; kresilni kamen kremen; nagrobni kamen nagrobnik; okrasni kamen / napisni kamen z vklesanim napisom
   // kamen modrosti, modrijanov po verovanju alkimistov s katerim se dajo spremeniti nežlahtne kovine v zlato ali srebro
4. 4. v zvezi drag(i) kamen kristal zelo trdih in obstojnih rudnin, ki se uporablja za nakit: razstava dragih kamnov; biseri in dragi kamni / dragi in poldragi kamni / pog. prstan z rdečim kamnom z dragim ali poldragim kamnom rdeče barve
   ● ekspr. mesto so porušili, da ni ostal (niti) kamen na kamnu popolnoma so ga porušili; ekspr. joka, da bi se je kamen usmilil zelo; ekspr. namesto srca ima kamen je neusmiljen, nesočuten; pog. na grob so mu postavili kamen nagrobnik; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak; bibl. beseda je padla na kamen nauk, nasvet ni imel zaželenega uspeha; nar. mleti na bel(i), na črn(i) kamen mleti tako, da se pridobiva bela, črna moka; star. hudičev kamen kamenček iz srebrovega nitrata za izžiganje ran ali divjega mesa; lapis; ekspr. preizkusni kamen česa, za kaj kar služi za presojanje uspešnosti, pravilnosti, resničnosti česa; ekspr. položiti temeljni kamen za kaj opraviti začetno, za nadaljnji potek najvažnejše delo; ekspr. kamen spotike s čimer ljudje niso zadovoljni, kar kritizirajo; žarg., um. razstava kamna umetniških izdelkov iz kamna; ekspr. imeti srce iz kamna biti neusmiljen, nesočuten; preg. zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača iz vztrajnega drobnega dela nastanejo velike stvari
   ♦ agr. vinski kamen usedlina, ki se nabira na notranji strani soda; arheol. votivni kamen s posvetilnim napisom; med. ledvični kamen trda, kamnu podobna tvorba iz snovi, ki je v seču; zobni kamen; obrt. preizkusni kamen kalcedon, ki se uporablja za ugotavljanje karatov drage kovine; rel. kropilni kamen kamnita posoda za blagoslovljeno vodo, nameščena v cerkvi pri vhodu; krstni kamen kamnita posoda s krstno vodo za krščevanje; strojn. kotelni kamen kotlovec; zgod. knežji kamen kamnit uradni sedež deželnega kneza na Gosposvetskem polju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. nekdaj kovinska vojaška obleka, gibljiva na sklepih: nadeti si oklep; težek bojni oklep; oklep srednjeveškega viteza; oklep z vizirjem / razstava orožja in oklepov / prsni oklep brez rokavov
2. 2. trden zunanji zaščitni del
   1. a) vojaškega vozila: tanki z debelim oklepom; neprebojni oklep ladje
   2. b) s prilastkom kakega predmeta: oklep blagajne; kovinski oklep ročne bombe; močen oklep filmske kamere / kamnit oklep vodnjaka
3. 3. zunanje ogrodje nekaterih živali: rakov oklep; oklep želve / žival se je obdala z oklepom
4. 4. navadno s prilastkom kar kaj močno prijema, stiska: mavčni oklep; tesen usnjen oklep; počutim se lahkega, kot bi padel oklep z mene
   // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: živeti v oklepu gotovosti; obdal se je z oklepom molka in potrpežljivosti
   ♦ bot. alpska rastlina z belimi ali rdečkastimi cveti v socvetjih, Androsace

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. glavna, prevladujoča lastnost ali značilnost: dominanta narave tega pesnika je liričnost; dominanta dokumentarnega filma je njegova zakoreninjenost v življenju
2. 2. kar stoji, se dviga nad čim: ljubljanski grad je mikavna dominanta mesta; naravna dominanta; dominanta pokrajine / zunanja dominanta te hiše je kamnit portal
   ♦ bot. vrsta, ki prevladuje v rastlinski združbi; muz. peta stopnja v durovi ali molovi lestvici

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. nanašajoč se na grob: grobna jama, plošča; zastar. grobni kamen nagrobni kamen
   ♦ arheol. grobna skrinja kamnit zaboj za shranjevanje pepela mrličev
2. 2. ekspr. tak kot v grobu: ulice so bile pogreznjene v groben molk; grobna tema; v sobi je zavladala grobna tišina
   // redko zamolkel, votel: spregovoril je z grobnim glasom

grôbno prisl.: bil je grobno tih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. nanašajoč se na kneze: knežji dvor / podelili so mu knežji naslov
   ♦ zgod. knežji kamen kamnit uradni sedež deželnega kneza na Gosposvetskem polju
2. 2. ekspr. zelo bogat, velik: ima knežje zasluge; dobila je naravnost knežja darila

knéžje prisl.: (po) knežje pogostiti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. star. angel: dobri krilatci / božji, nebeški krilatec / kamnit krilatec
   ● evfem. oditi med krilatce umreti
2. 2. ekspr., redko ptič: dajal je zobati krilatcem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. priprava iz lesa ali drugega materiala, ki obdaja sliko ali druge predmete: sneti, vzeti iz okvira; dati, vstaviti v okvir; slike so v bogatih okvirih; baročni okvir zrcala; napraviti okvir za sliko
   // tej podobno ogrodje, na katero se kaj pritrjuje ali vanj vpenja: okvir harfe; okvir obliča, žage; okviri za očala
   // kar je po obliki tej podobno: osmrtnica v črnem okviru; kamnit okvir na grobu / okvir sita; okvir okrog znamk rob; v okviru vrat se je prikazala gospodinja v vratni odprtini
   // vratni okvir (vratni) podboj
2. 2. knjiž. kar kaj obdaja, obkroža: panorama, zajeta v okvir s snegom pokritih koč; obraz v okviru črnih las / vključiti stavbo v pokrajinski okvir v pokrajino; scenski okvir drame scena
3. 3. s prilastkom kar kaj opredeljuje, omejuje: idejni okvir delovanja; zakoni so pravni okvir za družbena gibanja; raziskati socialni okvir življenja na vasi; spoštovati z zakonom določene okvire / z oslabljenim pomenom: to ne sodi v okvir šole; reforme v okviru fevdalne družbe v fevdalni družbi; poskrbeti za kaj v okviru možnosti kolikor je mogoče; delovati v okviru predpisov, zakonov po predpisih, zakonih
4. 4. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža prostorsko omejenost, kot jo določa prilastek: zapirati se v ozke nacionalne okvire; veljavnost predpisov v občinskem, republiškem okviru
   ● publ. poiskati nove organizacijske okvire oblike; publ. sklepni prizori so padli iz okvira niso bili v skladu s celoto; publ. zadržati cene v pametnih okvirih preprečiti čezmerno zvišanje cen; ekspr. vsakdanjost brez zlatega okvira neolepšana
   ♦ grad. okenski okvir ki se vzida v okensko odprtino za nameščanje okenskih kril; jur. kazenski okvir najvišja in najnižja v zakonu določena kazen za posamezno kaznivo dejanje; lit. okvir novele, romana del besedila, navadno začetni in končni, ki uvaja, pojasnjuje osrednjo zgodbo; teh. okvir vozila del nekaterih vozil, navadno iz dveh vzdolžnih in več prečnih nosilcev, ki nosi druge dele vozila; tisk. kopirni okvir; um. slepi okvir na katerega se napne platno pri slikanju; voj. okvir priprava, navadno v obliki škatlice, za vlaganje nabojev v strelno orožje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. s sipanjem spraviti podse: sneg s strehe je podsul avtomobil; plaz je podsul hišo / podsuti rastline z zemljo
   // tako navadno povzročiti smrt: ruševine so jih podsule; kamnit strop je podsul rudarje; brezoseb. očeta je podsulo v rudniku
2. 2. nav. ekspr. nasuti, dati: podsuti žito v stope / živini podsuj malo listja

podsúti se napolniti se z usipanjem: rov se je podsul
// usuti se, navadno po strmini: konju se je pod zadnjimi nogami podsula zemlja

podsút -a -o: reševanje podsutih rudarjev je trajalo vso noč

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. spodnji, navadno ojačeni del zidu: prijel se je za okenski rob in stopil na podzidek; sedeli so na podzidku; palače s stebri in podzidki
   // redko temeljni zid: hiša je lesena, podzidek pa kamnit
2. 2. redko zid, narejen zaradi preprečevanja krušenja kamenja, drsenja zemlje; podzid: v vinogradu so naredili podzidke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. ki ni polit ali prepojen z vodo ali drugo tekočino, ant. moker: obrisati kaj s suho krpo; preobleči se v suho obleko; ceste so že suhe; suha drva rada gorijo; perilo je že suho; prst je suha kot poper / domov je prišel premražen, vendar suh / evfem. razvila je dojenčka in videla, da je suh da ni opravil male potrebe
   // ki je brez vode: vodnjak je suh; suha struga
   // ekspr. ki ni solzen: kljub bolečinam so bile njegove oči suhe / suho ihtenje brez solz
2. 2. ki ima malo vlage, mokrote: zidati hišo na suhem terenu; biti potreben pijače kot suha zemlja dežja zelo
   // suh mraz; pihati je začel suh veter; zrak je zelo suh; suha vročina / zapadlo je nekaj suhega snega / oči so se ji bleščale v suhem lesku
   // ki nima, ne vsebuje vlage, mokrote: poiskali so suho mesto za prenočevanje; imeti suho stanovanje / skorja suhega kruha; imeti suha usta
   // v katerem so zaradi izgube vlage, vode prenehali življenjski procesi: posekati suhe veje; odstranjevati rastlinam suho in orumenelo listje; drevo je že suho / človek s suho roko z roko, katere mišičje je upadlo, usahlo zaradi zmanjšanja celic; pren. biti suha veja na narodnem drevesu
3. 3. iz katerega je odstranjena vlaga, voda zaradi konzerviranja: pripraviti zalogo suhih gob; zelena in suha krma; suho sadje celo ali narezano posušeno sadje
   // ker ni imela svežega kvasa, je zamesila s suhim
   // ki je bil izpostavljen delovanju zraka ali tudi hladnega dima zaradi konzerviranja: suhe ribe; pršut in druge vrste suhega mesa
   // ki je bil izpostavljen delovanju vročega dima zaradi konzerviranja: suha krača; kuhati skupaj z ričetom tudi suha svinjska rebra
4. 4. nav. ekspr. v katerem ni (veliko) padavin: marec je navadno suh; lepa in suha jesen / Avstralija je zelo suha; suho podnebje / suho vreme se bo nadaljevalo
5. 5. pri katerem se ne uporablja tekočina: suhi proizvodni postopki / suho brisanje, umivanje / suhi šampon; suho britje britje, pri katerem se ne uporablja milnica, navadno z električnim brivskim aparatom; suho stranišče stranišče brez izplakovanja s tekočo vodo
6. 6. ki ima na telesu razmeroma malo tolšče, mesa, ant. debel: zelo suh človek; bil je velik in suh; suha krava; suh kot kost, prekla, trska / suhe noge / postati suh v obraz
7. 7. ki ima, vsebuje zelo malo maščobe, masti: suha krema za obraz / ima zelo suhe lase / pečenka je bila zažgana in suha premalo sočna; to meso je preveč suho pusto
8. 8. v zvezi suha južina pajku podobna žival z zelo dolgimi nogami in majhnim telesom: po zidu je plezala suha južina; noge ima kot suha južina
9. 9. ekspr. ki se ne da vplivati čustvom: postati suh pravnik / suhi prakticizem
   // ki ne izraža čustev: s suhim glasom zavrniti koga; v nekaj suhih stavkih mu je sporočila svojo odločitev / to je rekel s suhim humorjem brez čustvene prizadetosti; suhi smeh; stil te knjige je zelo suh brezoseben
   // njegovo pripovedovanje se zdi nemogoče, vendar je suha resnica čista, gola resnica
   ● suhi kašelj kašelj brez izmečka; pog. že sredi meseca je (čisto) suh brez denarja; ekspr. moj kozarec je že suh v njem ni več vina; suhe barve, barvice barve, barvice v obliki svinčnika ali paličice, pri katerih se ne uporablja voda; suha hrana nekuhane, ohlajene ali konzervirane preprostejše jedi, navadno kot hrana za na pot; suha juha juha iz vode, v kateri se je kuhalo prekajeno meso; suha roba leseni izdelki domače obrti; suha tinta barvilo v obliki goste mase za polnjenje kemičnih svičnikov; kemično črnilo; knjiž. v daljavi so zagledali suho zemljo kopno; ekspr. imeti suho grlo biti žejen; ekspr. to je bilo sedem suhih let čas brez uspehov pri delu, v kaki dejavnosti; čas revščine, pomanjkanja; suho zlato ekspr. tvojih besed ne morem vzeti za suho zlato ne verjamem ti popolnoma; star. skrinja, polna suhega zlata zlatnikov, cekinov; ekspr. ta človek je vreden suhega zlata je zelo dober, pošten; suh je kot poper nima denarja
   ♦ adm. suhi žig reliefno oblikovan, brezbarven žig, pri katerem se znak odtisne s stisnjenjem kovinskega pozitiva in negativa; agr. suha gniloba bolezen sira, pri kateri postane skorja zelo suha, razjedena; suha snov snov, ki ostane po (umetnem) odstranjevanju vode, vlage iz rastlin, živil; suho vino vino, ki ima zaradi zelo majhne količine sladkorja, ki ni povrel, kiselkast ali trpek okus; alp. suhi plaz plaz suhega snega, ki se v gostem oblaku razprši po zraku; pršni plaz; elektr. suhi člen galvanski člen, v katerem je elektrolit zgoščen v želatinasto snov; fiz. suha para para s temperaturo vrelišča, v kateri je v plinastem stanju že vsa tekočina; gastr. suha klobasa zelo posušena kranjska klobasa; suha kvaša kvaša brez kisa ali vina in prekuhane vode; geogr. suha jama kraška jama, v kateri ne teče voda; grad. suhi zid kamnit zid, pri katerem fuge niso zapolnjene z malto; kem. suha destilacija razkroj organskih snovi pri višji temperaturi brez dostopa zraka; kozm. suha koža koža, ki izloča malo maščobe; les. zračno suhi les les, ki zaradi doseženega higroskopskega ravnotežja z zunanjo vlažnostjo nima več možnosti nadaljnjega naravnega sušenja; mont. suha separacija separacija brez vode, ročno, po teži; navt. suhi dok dok na kopnem; šport. suhi trening pripravljalna vadba za plavanje, smučanje, ki ne poteka v vodi, na snegu; teh. suhi led ogljikov dioksid v trdnem stanju; (suha) pena zelo obstojna pena za suho čiščenje tekstilnih talnih oblog; um. suha igla grafična tehnika, pri kateri praskanje v bakreno ploščo omogoča neostro risbo; odtis v tej tehniki; vrtn. suha roža cvetlica z nevenljivimi cveti, socvetji; zool. suhe južine pajkovci s členastim zadkom in dolgimi nogami, Opiliones

súho tudi suhó prisl.: suho odgovoriti, reči, vprašati; ves čas je suho pokašljeval; ogenj v peči je suho prasketal / v povedni rabi na sončni strani je že suho
♦ grad. suho vstavljeni robniki brez malte ali cementa

súhi -a -o sam.: tekma med suhimi in debelimi; zbrisati kaj do suhega; likati na suho; biti na gorkem in suhem biti varen pred mrazom in dežjem, vlago; pog. konec meseca sem vedno na suhem brez denarja; hraniti seme na hladnem in suhem; priti domov v suhem ko ne dežuje, sneži; prim. suho

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. nosilni del kakega gradbenega objekta, navadno v zemlji: izpodkopati, postaviti, utrditi temelje; betonski, zidani temelji; majav, trden temelj / kopati temelje za novo stavbo / kamnit temelj spomenika
2. 2. kar je nujno potrebno za obstoj, razvoj česa: postaviti temelje za nadaljnji razvoj; materialni temelji družine; temelji države / ekspr. diktaturi se spodmika temelj / publ. to so ugotovili na temelju zbranih podatkov na osnovi, podlagi
   // kar bistveno določa, opredeljuje lastnosti, značilnosti česa: gospodarski, idejni temelji politike; znanstveni temelji svetovanja; značaj je temelj osebnosti
   // kar dela, da je kaj logično upravičeno, podprto; podlaga, osnova: pogodba je temelj njihovih zahtev
3. 3. nav. mn. bistveni, najpomembnejši pojmi in načela kakega znanstvenega ali ideološkega sistema: temelji pedagogike / temelji socialistične morale
4. 4. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom popolnoma, čisto: uničiti kaj do temelja, temeljev; to zamisel je treba iz temelja predelati; njegovo življenje se je v temeljih spremenilo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. z dolbenjem narediti, izoblikovati kaj v kaj: vdolbsti luknje; vdolbsti srce, znamenje; vdolbsti v les, podlago / redko: kamnosek je vdolbel črke, napis v marmor vklesal; vdolbsti datum, ime v prstan vgravirati; vdolbsti okraske v steklo vbrusiti; pren. trpljenje mu je vdolblo v obraz globoke gube
2. 2. narediti, izoblikovati kaj, navadno vbočenega, z odstranitvijo materiala, snovi na delu česa: vdolbsti jamice v mivko / voda izgine v luknji, ki jo je vdolbla v kamnit svet
   ● ekspr. pri smehu so se ji vdolble jamice v lica naredile

vdólben -a -o: vdolbena votlina; stena je na sredini vdolbena; vdolbeno okrasje
♦ arheol. vdolbeno strgalo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. kraj, prostor, kjer se da v kaj priti: braniti, stražiti vhod; stal je pred vhodom in čakal / glavni, posebni, stranski vhod; skrivni vhod v grad / kamnit vhod
   ♦ anat. vhod v nožnico; elektr. vhod del električne naprave, kjer se dovaja napetost, moč, signal; vhod (elektronskega) računalnika
2. 2. redko vstop, prihod: preprečiti komu vhod; slovesen vhod v mesto

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. vsak od delov stavbe, narejen z gradbenim materialom, zlasti z zidaki, ki omejuje prostor, prostore ob straneh: v kleti so zidovi vlažni; porušiti, sezidati zid; krogla je prebila zid; pomakniti posteljo do zida, k zidu; obesiti sliko na zid; zabiti žebelj v zid; betonski, opečnat zid; stavba z debelimi zidovi; odprtina, razpoka v zidu; bled kot zid / hišni zid; samostanski, tovarniški zidovi / čelni zid pročelje; notranji, zunanji zidovi hiše; predelni, temeljni zid; slepi zid brez oken, odprtin
   // obrnil se je k zidu in zaspal k steni
   // temu podoben samostojen objekt: parceli je ločil zid; postaviti zid okrog gnojišča; obdati, zapreti z zidom; nizek, visok zid; vodoraven zid pred odprtino kmečke peči; gore stojijo kot zid med obema pokrajinama / obrambni, požarni, zaščitni zid; pokopališki, vrtni zid; zid proti vetru / kitajski zid obrambni zid severne in severozahodne Kitajske proti Mongolom
   // ekspr.: množica je naredila živi zid; zid strmih hribov; pren., ekspr. obdaja jo gluhi zid samote
2. 2. ekspr. kar onemogoča sodelovanje, zaupnost: ni znal premagati, premostiti zida med njima; predlagal je veliko izboljšav, a je naletel na zid niso ga poslušali, upoštevali
   // z oslabljenim pomenom: loči ju zid predsodkov predsodki; med njima se je vzdigoval zid nezaupanja, odtujenosti
   ● ekspr. govoriti zidu prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; ekspr. pritisnil ga je ob zid spravil ga je v brezizhoden položaj; ekspr. postaviti koga pred zid obsoditi na smrt z ustrelitvijo; hoteti, riniti z glavo skozi zid hoteti izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. v zid se zaleti izraža nejevoljo, nestrpno odklanjanje, zavračanje; ekspr. med njima je kitajski zid velika ovira, zapreka; ekspr. naveličan je mestnih zidov življenja v mestu; ekspr. vedno je želel imeti svoje štiri zidove bivališče, dom; ekspr. okrog sebe je sezidal visok zid postal je nedostopen; prebiti zvočni zid biti hitrejši od zvoka; gluh je kot zid popolnoma, zelo
   ♦ arhit. kiklopski zid iz velikih, grobo obdelanih kamnov s prilegajočimi se ploskvami; grad. ojačevalni zid ki povzroča večjo nosilnost; podporni zid ki preprečuje premik zemlje, materiala; polnilni zid s katerim se zapolni odprtina, presledek med nosilnimi, navadno zunanjimi elementi; suhi zid kamnit zid, pri katerem fuge niso zapolnjene z malto; teh. nosilni zid

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. podolgovata naprava, navadno polkrožne oblike, za prestrezanje deževnice na strehi: žleb pušča; pritrditi žlebove; žleb iz pločevine, plastične snovi / strešni žleb
   // poljud. strešna odtočna cev: deževnica lije iz žlebov; splezati po žlebu do drugega nadstropja / odtočni žleb
   // podolgovata naprava, navadno polkrožne oblike, po kateri priteka, odteka tekočina: speljati studenčnico po žlebu do kmetije / mlinski žleb; odtočni žleb iz svinjaka
   // podolgovata naprava z dvignjenimi robovi za spuščanje, sipanje česa: spuščati opeko po lesenem žlebu / koleščka tečeta po visečem žlebu; zbiralni žleb pri mlatilnici
   // kar je temu podobno sploh: upognil je papir tako, da je nastal žleb / zviti jezik v žleb
2. 2. nar. jasli: privezati živino k žlebu; položiti seno v žleb / kamnit, lesen žleb
3. 3. podolgovata vdolbina v pobočju, nastala zaradi toka vode, plazov: plezati po žlebu; žleb v gorski steni
   // večja, podolgovata vdolbina v zemeljskem površju: pot pelje po žlebu; pasti živino v žlebu; gozd, vas v žlebu / žleb potoka, reke
4. 4. podolgovata vdolbina, širša zareza v površini česa sploh: dolbsti, vrezati žleb; krožen, prečen, spiralast žleb; žlebovi na stebru, v puškini cevi; žleb pri dogi; kolut z žlebom na obodu / kadunjast, klinast, trapezast žleb / žamet z ozkimi žlebovi rebri
   // žlebovi kolesnic
   ♦ agr. cepljenje v žleb cepljenje, pri katerem se zarezan cepič spoji z zarezanim žlebom podlage; anat. žleb podolgovata vdolbina na kosti, organu, površju telesa; med. strelni žleb površinska rana zaradi oplaznega strela; metal. žleb za žlindro del plavža, po katerem se izpušča žlindra; teh. žleb del pisalnega stroja z gumijastimi valjčki na robovih, ki držijo vloženi papir

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. nanašajoč se na kras: kamnit, pust kraški svet; pogozdovanje kraških goličav; kraška pokrajina; kraška tla / kraški izvir; kraška jama podzemeljska jama v kraškem svetu
2. 2. nanašajoč se na Kras: postregli so jim s kraškimi specialitetami / to je značilna kraška govorica / pili so kraški teran teran s Krasa; kraška burja; kraško dvorišče dvorišče, obdano s stanovanjskimi in gospodarskimi poslopji, na vhodni strani pa z zidom in vrati
   ♦ agr. kraška motika kopača z dvema ali tremi roglji; bot. kraški gaber nizko drevo z majhnimi listi, ki raste na dinarskem krasu, Carpinus orientalis; kraški šetraj pritlikav grmiček s črtalasto suličastimi listi in navadno belimi cveti v socvetjih, Satureja montana; gastr. kraški pršut svinjsko stegno, presušeno na zraku; geogr. kraški pojavi; kraška dolina; kraško polje podolgovat zaprt svet na krasu z ravnim dnom in navadno s ponikalnico ter občasnimi poplavami

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. manjšalnica od most: čez potok je zgrajen mostič; voda je odnesla mnogo brvi in mostičev; kamnit, lesen mostič
2. 2. naprava za prehod ljudi in prenos tovora med obalo in ladjo: dvigniti, spustiti mostič; ladjo so zasidrali in položili mostič / dvižni mostič
   ♦ agr. naprava s položnim voziščem, po katerem pride vozilo v višji položaj, zlasti zaradi razkladanja; obrt. vez med dvema sosednjima oblikama pri šivani čipki; obzankane niti, ki v konici razporka oblačila, perila preprečujejo trganje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. manjšalnica od most: mostiček drži čez potok; kamnit, lesen mostiček
2. 2. naprava za prehod ljudi in prenos tovora med obalo in ladjo: dvigniti, spustiti mostiček
3. 3. med. spoj, s katerim je umetni zob pritrjen na sosednja zdrava zoba: napraviti mostiček; zlat mostiček / zobni mostiček
   ● ekspr. problem je bil neznaten oslovski mostiček za strokovnjaka lahko rešljiv problem
   ♦ adm. knjigovodski mostiček črta, s katero se izpolni nepopisani prostor pri zaključevanju poslovnih knjig; agr. mostiček naprava s položnim voziščem, po katerem pride vozilo v višji položaj, zlasti zaradi razkladanja; gled. mostiček za animatorje prostor, s katerega animatorji vodijo in premikajo lutke; šport. mostiček (odskočna) miza; žel. mostiček naprava za prehod vozil na tovorne vagone; prehodni mostiček naprava, ki pri vlaku omogoča prehod iz enega vagona v drugega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. spomenik na grobu: postaviti nagrobnik očetu; sklesati nagrobnik; kamnit, marmornat nagrobnik; pren., ekspr. v tej zbirki je pesnik postavil nagrobnik svoji ljubezni
2. 2. knjiž. nagrobni napis: sestaviti nagrobnik

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.